Ogled vira Geografija Rusije

{{Country geography
|map= Russia physical location map (Crimea disputed, compressed).jpg
|name= Rusija
|continent= [[Evropa]], [[Azija]]
|region=
|km area= 17.125.192
|area ranking = 1.
|percent land= 95,78 
|percent water= 4,2
|km coastline= 37.654
|largest lake= [[Bajkalsko jezero]] 31.722 km²
|highest point= [[Elbrus]] 5.642 m
|lowest point= [[Kaspijsko jezero]] −28 m
|borders= [[Poljska]] 204,1 km<br />
[[Litva]] 266 km<br />
[[Norveška]] 195,8 km<br />
[[Finska]] 1271,8 km<br />
[[Estonija]] 138 km<br />
[[Latvija]] 270,5 km<br />
[[Belorusija]] 1239 km<br />
[[Ukrajina]] 1925,8 km<br />
[[Gruzija]] 875,5 km<br />
[[Azerbajdžan]] 372,6 km<br />
[[Kazahstan]] 7512,8 km<br />
[[Kitajska]] 4209,3 km <ref>Rusija ima dve ločeni kopenski meji s Kitajsko, veliko krajši zahodni del pa je bolj zahodno od njene kopenske meje z Mongolijo</ref><br />
[[Mongolija]] 3485 km<br />
[[Severna Koreja]] 17 km
|coordinates= {{coord|60|N|100|E|type:country|display=title,inline}}
|longest river= [[Jenisej]]–[[Angara]]–[[Selenge]],<br />5539 km
|climate = Evropska Rusija in Sibirija: pretežno hladno podnebje<br />Skrajni sever: tundra<br />Skrajni jugovzhod: zmerno celinsko
|terrain = Večji del Rusije sestavljata dve nižini (vzhodnoevropska nižina in zahodnosibirska nižina), dve nižini (severnosibirska in Kolima, v skrajnem severovzhodni Sibiriji), dve planoti (srednjesibirska planota in planota Lena na vzhodu) in vrsta gorskih območij, ki so pretežno skoncentrirana na skrajnem severovzhodu ali se občasno raztezajo ob južni meji.
|natural resources = Nafta, plin, premog, les, kovine, diamanti, baker, svinec, cink, boksit, nikelj, kositer, živo srebro, zlato, srebro, platina, titan, mangan, pepelika, uran, kobalt, molibden, volfram, aluminij, polimetale, krom, fosfati, apatiti, smukec, azbest, sljuda, sol, jantar, dragi in poldragi kamni, pesek, glina, apnenec, marmor, granit, železova ruda, njive, tobak, čaj, citrusi, hidroelektrična energija, sladka voda, sadje in zelenjava.
|natural hazards = Potresi, plazovi, neurja, orkani, gozdni požari in poplave.
|environmental issues = Krčenje gozdov, energetska neodgovornost, onesnaževanje in jedrski odpadki.
|exclusive economic zone= 7.566.673 km²
}}

'''Geografíja Rúsije''' ({{jezik-ru|геогра́фия Росси́и}}) opisuje [[geografija|geografske]] značilnosti [[Rusija|Rusije]], ki se s 17.098.242 [[kvadratni kilometer|km<sup>2</sup>]] celokupne površine uvršča na prvo mesto na [[Seznam držav po površini|lestvici svetovnih držav po površini]] ter s približno 143,5 milijoni prebivalcev na deveto mesto na [[Seznam držav po prebivalstvu|lestvici svetovnih držav po prebivalstvu]].<ref>{{navedi splet |url= http://unstats.un.org/unsd/demographic/products/dyb/dyb2012/Table03.pdf|title=Demographic Yearbook – Table 3: Population by sex, rate of population increase, surface area and density |accessdate=6.4.2015 |date=2012 |publisher=United Nations Statistics Division}}</ref>{{efn|Zaradi mednarodnega spora v izračun ni vštet [[Krim (polotok)|Krimski polotok]] s [[Sevastopol]]om, ki je sicer od 21. marca 2014 del Ruske federacije.<ref>{{navedi splet |url= http://top.rbc.ru/politics/21/03/2014/912755.shtml|title=В России создан Крымский федеральный округ|accessdate=4.7.2015 |date=21.3.2014 |publisher=RBC}} {{ikona ru}}</ref>}} Zajema približno tretjino površine [[Evrazija|Evrazije]] ter devetino celotne površine [[Zemlja|Zemlje]]. Meja med evropskim (okoli 24 % celotne površine) ter azijskim delom Rusije oz. [[Sibirija|Sibirijo]] (okoli 76 % celotne površine) je obenem tudi meja med [[Evropa|Evropo]] in [[Azija|Azijo]], poteka pa po [[Uralsko gorovje|Uralskem gorovju]], nato po reki [[Ural (reka)|Ural]] (ki sicer teče deloma skozi [[Kazahstan]]), preko [[Kaspijsko jezero|Kaspijskega jezera]], zatem pa se obrne proti zahodu in teče ob gorovju [[Kavkaz]], po [[Kumo-maniško podolje|Kumo-maniškem podolju]] ter preko [[Črno morje|Črnega morja]].<ref>''National Geographic Atlas of the World'', 9. izdaja. Washington, D.C.: National Geographic, 2011. ISBN 978-1-4262-0634-4</ref> 

Rusija zaradi svoje velikosti izkazuje tako enoličnost kot raznolikost v [[relief]]u, [[podnebje|podnebju]] ter [[rastlinstvo|rastlinstvu]] in [[živalstvo|živalstvu]]. Evropski del države in zahodni del Sibirije je pretežno nižinski, medtem ko vzhod Sibirije sestavljajo planote, višavja in gorovja. V večini države se pojavlja [[celinsko podnebje]] z dolgimi in mrzlimi zimami ter kratkimi poletji z majhnimi in slabo porazdeljenimi padavinami.<ref name="kelly27"/> Temu ustrezno je tudi rastlinstvo, ki ga v večini države, predvsem v Sibiriji, predstavljajo nepregledni [[iglasti gozd|iglasti gozdovi]], imenovani [[tajga]], na južnih delih pa mešani gozdovi. Na jugu evropskega dela Rusije prevladuje [[stepa]] z vlažnim celinskim podnebjem, kjer se nahaja zelo rodovitna prst, imenovana [[černozjom]] ali stepna črnica, zaradi česar so velike površine travnate stepe obdelane, gojijo pa predvsem [[žito|žitarice]]. Severni deli države, predvsem v Sibiriji, niso primerni za kmetijsko obdelavo zaradi stalno zamrznjenih tal, tj. [[permafrost]]a.

V Rusiji se nahajajo ogromne zaloge [[fosilno gorivo|fosilnih goriv]] ter [[rudnina|rudna]] bogastva, zaradi česar sodi med vodilne proizvajalke [[nafta|nafte]] in [[zemeljski plin|zemeljskega plina]] ter rudnin in [[kovina|kovin]] na svetu.<ref name="USGS"/> Kot vsaka industrializirana dežela se tudi Rusija spopada s problemom [[onesnaženje|onesnaževanja]] zraka in vode, poseben problem je tudi [[radioaktivno onesnaženje]] zaradi [[jedrska elektrarna|jedrskih elektrarn]] in poskusov z [[jedrsko orožje|jedrskim orožjem]] v obdobju bivše [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]]. Kljub temu se stanje v zadnjih letih izboljšuje zaradi modernizacije elektrarn in tovarn ter zmanjšanja industrije v 90-ih letih 20. stoletja.<ref name="B52"/><ref name="B53"/>

[[UNESCO]] je do sedaj uvrstil 41 območij v Rusiji med [[biosferni rezervat|biosferne rezervate]].<ref name="biosphere">{{navedi splet |url= http://www.unesco.org/new/en/natural-sciences/environment/ecological-sciences/biosphere-reserves/europe-north-america/|title=Europe & North America: 297 biosphere reserves in 36 countries |accessdate=4.7.2015 |date=junij 2015|publisher=UNESCO}}</ref> Nekatera območja, kot so [[Komski pragozd]], [[ognjenik]]i na [[Kamčatka|Kamčatki]] in [[Bajkalsko jezero]], so razglašena tudi za [[Unescova svetovna dediščina|Unescovo svetovno naravno dediščino]].<ref name="heritage"/>

== Osnovna topografija ==
[[Slika:Mount_Elbrus_May_2008.jpg|thumb|right|275px|Gora [[Elbrus]]]]
Rusijo sestavljajo štiri velike pokrajinske enote, tj. [[Vzhodnoevropsko nižavje]] in [[Zahodnosibirsko nižavje]] ter [[Srednjesibirsko višavje]] in [[Vzhodnosibirsko višavje]].

Vzhodnoevropsko nižavje zavzema večino evropskega dela Rusije. Nižine so deloma [[močvirje|močvirnate]], med njimi se pojavljajo prostrana in neizrazita hribovja, kot so [[Severnoruske višine]]. Na severu se nižavje navezuje na [[Baltiški ščit]] ([[Karelija]] in polotok [[Kola (polotok)|Kola]]), na jugu pa prehaja v Kaspijsko kotlino, ki jo izpolnjuje [[Kaspijsko jezero]]. Med Kaspijskim jezerom in Črnim morjem poteka mlajše gorovje Kavkaz, kjer se nahaja tudi najvišja gora v Evropi, tj. [[Elbrus]] (5.642 [[nadmorska višina|m n. m.]]<ref>Blinnikov, 2011, str. 9.</ref>). Na vzhodu je nižavje omejeno s pogorjem Ural, ki se razteza od [[Karsko morje|Karskega morja]] na severu, kjer ga podaljšuje otok [[Nova dežela]], do Kaspijske kotline na jugu. Na omenjenem nižavju, blizu meje s Finsko, se nahajata tudi največji evropski jezeri, tj. [[Ladoško jezero|Ladoško]] in [[Oneško jezero]]. Najdaljše reke, ki tečejo po nižavju, so [[Volga]] (najdaljša reka v Evropi), Ural, [[Kama (reka)|Kama]], [[Don (reka)|Don]] in [[Pečora]].<ref>Veliki splošni leksikon, 2006, str. 3798-9.</ref>
[[Slika:Vasyugan.jpg|thumb|left|300px|[[Vasjugan]], levi pritok Oba, v [[Tomska oblast|Tomski oblasti]] v Zahodnosibirskem nižavju]]
Vzhodno od pogorja Ural se vse do reke [[Jenisej]] razteza Zahodnosibirsko nižavje, z okoli 3 milijoni km<sup>2</sup><ref name="natek">Natek K, Natek M; 2012, str. 20.</ref> največje nižavje na svetu z obsežnimi močvirnatimi področji. Največji vodotok je reka [[Ob]] s pritokom [[Irtiš]]. Vse glavne reke se izlivajo v Karsko morje. Na jugu nižavje omejujeta gorovji [[Altaj]] in [[Sajan]].<ref name="VSL3799"/> Na južnem delu tega nižavja se v porečju rek Ob in Irtiš nahaja redko poseljeno [[Vasjugansko barje]], ki je s 53.000 km<sup>2</sup> največje barje na svetu.<ref name="natek123">Natek K, Natek M; 2012, str. 123.</ref>

Proti vzhodu se med rekama Jenisej in [[Lena]] razteza skoraj povsem neposeljeno Srednjesibirsko višavje s površino okoli 1,5 milijona km<sup>2</sup>,<ref name="natek"/> ki ga sestavljajo obsežne planote s povprečno nadmorsko višino od 500-700 m. Na severu se višavje spušča v [[Severnosibirsko nižavje]], ki sega do polotoka Tajmir. Na slednjem se pokrajina zopet vzpenja v [[Birangsko hribovje]]. Na jugozahodu višavje omejuje vzhodni del gorovja Sajan, na jugovzhodu pa [[Bajkalsko gorovje|Bajkalsko]] in [[Transbajkalsko gorovje]], med katerima se nahaja [[Bajkalsko jezero]], najgloblje jezeru na svetu.<ref name="VSL3799">Veliki splošni leksikon, 2006, str. 3799.</ref>
[[Slika:Akademia_nauk.jpg|thumb|300px|[[Kaldera]] ognjenika [[Akademija nauk]] na jugu Kamčatke, pogled z ognjenika [[Karimski]].]]
Vzhodno od Lene se razteza Vzhodnosibirsko višavje, ki ga sestavlja več gorskih verig. Na jugu se Transbajkalsko gorovje razteza preko [[Stanovojsko gorovje|Stanovojskega gorovja]] do [[Ohotsko morje|Ohotskega morja]], od tod pa proti jugi ob reki [[Amur]] [[Burejsko gorovje]] in nato še gorovje [[Sihote-Alin]] do [[Japonsko morje|Japonskega morja]]. Na severnem delu višavja se proti vzhodu vrstijo [[Verhojansko gorovje]], [[gorovje Čerskega]] in [[Kolimsko nižavje]], ki se zopet vzpne kot [[Kolimsko pogorje]]. Proti severu se dviga [[Anadirsko višavje]], proti jugovzhodu pa [[Korjaško višavje]], ki se nadaljuje kot [[Osrednje gorovje]] na polotoku [[Kamčatka]], kjer se nahajajo številni [[ognjenik]]i, od katerih jih je vsaj 30<ref name="B19"/> aktivnih. Omenjeno gorovje skupaj s [[Kurilski otoki|Kurilskimi otoki]] spada v t. i. [[Pacifiški ognjeni obroč]]. Obala [[Ruski Daljni vzhod|Ruskega Daljnega vzhoda]] je gorata in močno razčlenjena, največji med otoki pa je [[Sahalin]].<ref name="VSL3799"/>

=== Skrajne točke in meje ===
Skrajna severna točka Rusije je Rt Fligeli na Rudolfovem otoku, ki pripada [[Dežela Franca Jožefa|Deželi Franca Jožefa]], skrajna vzhodna točka je Ratmanov otok v [[Beringov preliv|Beringovem prelivu]]. Na kopnem je sicer skrajna severna točka Rt Čeljuskin na Tajmirskem polotoku, skrajna vzhodna pa Rt Dežnjev na Čukotskem polotoku. Skrajna južna točka se nahaja jugovzhodno od gore Bazardüzü, na meji med [[Dagestan]]om in [[Azerbajdžan]]om. Skrajna zahodna točka se nahaja v [[Kaliningrad]]u, Kaliningrajska oblast, ki pa je ruska [[eksklava]]; glavni del Rusije se začenja na obali reke Pededze v [[Pskovska oblast|Pskovski oblasti]], ki meji na [[Estonija|Estonijo]].<ref name="B11"/> Geometrično središče Rusije se nahaja v [[Krasnojarski okraj|Krasnojarskem okraju]], na jugovzhodni obali jezera Vivi.<ref>{{navedi splet|url=http://www.centerrus.ru/|title=Центр России|accessdate=11.7.2015|date= |publisher=Научно-спортивная экспедиция (НСЭ)}} {{ikona ru}}</ref>

Celotna dolžina vseh mej Rusije znaša nekaj več kot 60.000 km, pri čemer približno dve tretjini predstavljajo meje z morji na severu in vzhodu. Na zahodu meji z [[Norveška|Norveško]], [[Finska|Finsko]], Estonijo, [[Latvija|Latvijo]], [[Litva|Litvo]], [[Poljska|Poljsko]], [[Belorusija|Belorusijo]] in [[Ukrajina|Ukrajino]], na jugu pa z [[Abhazija|Abhazijo]], [[Gruzija|Gruzijo]], [[Južna Osetija|Južno Osetijo]], Azerbajdžanom, [[Kazahstan]]om, [[Mongolija|Mongolijo]], [[Kitajska|Kitajsko]] in [[Severna Koreja|Severno Korejo]]. Na vzhodu meji z [[Japonska|Japonsko]] in [[Združene države Amerike|Združenimi državami Amerike]], meja poteka po morju.<ref>{{navedi splet |url=https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/rs.html |title=The World Factbook: Geography of Russia - Land Boundaries and Coastline |accessdate=4.7.2015 |date= |publisher=CIA |archive-date=2015-07-03 |archive-url=https://web.archive.org/web/20150703195129/https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/rs.html |url-status=dead }}</ref>

== Geološka preteklost ==
Vzhodnoevropska in Sibirska plošča, ki sestavljata večino današnje Severne Evrazije, sta stari več kot 1.700 milijonov let. Združili sta se pred približno 500 milijoni let v obdobju [[kambrij]]a, gorovje Ural pa je nastalo pred približno 220–280 milijoni let, tj. v obdobju [[trias]]a oz. [[perm]]a. Na Vzhodnoevropski plošči se danes nahaja večina evropskega dela Rusije ter Ukrajine. Polotok Kola in območje do Sankt Peterburga se nahaja na [[Baltiški ščit|Baltiškem ščitu]], na katerem so najstarejše kamnine stare okoli 2 milijardi let. Sibirska plošča se nahaja med Jenisejem ter Leno in jo tako danes predstavlja Srednjesibirsko višavje. Na severnem delu Sibirije se nahaja Anabarski ščit, na jugovzhodnem delu pa Aldanski ščit, na katerih so nekatere kamnine stare tudi do 3 milijarde let; nekatera najbolj znana nahajališča zlata in diamantov se nahajajo ravno na omenjenih ščitih. Vzhodno od Urala se nahaja Zahodnosibirsko nižavje, ki je nastalo iz morskih usedlin v obdobju [[jura|jure]] in [[kreda|krede]], ko so bivali [[dinozavri]] in uspevale velike tropske rastline. Zaradi tega so v omenjenem nižavju velike zaloge nafte in zemeljskega plina, odkriti so bili tudi številni [[fosil]]i dinozavrov.<ref name="B11-12">Blinnikov, 2011, str. 11-2.</ref>
[[Slika:Plato_Putorana_01.jpg|thumb|right|275px|Tipična pokrajina na Putoranski planoti]]
Gorovji Altaj in Sajan sta nastali sredi [[paleozoik]]a pred okoli 450 milijoni let, Sihote-Alin in ostala gorovja na ruskem Daljnem vzhodu pa so nekoliko mlajša, okoli 225 milijonov let. Gorovja Kavkaz ter [[Pamir]] in [[Tienšan]] v Srednji Aziji, ki spadajo v alpsko-himalajsko gorsko verigo, so zelo mlada in so v glavnem nastala pred 10-15 milijoni let.<ref name="B11-12"/>

V obdobju med 2,4 milijoni let in 10.000 let v preteklosti so imele [[ledena doba|ledene dobe]] močan vpliv na izoblikovanje površja Severne Evrazije. Za razliko od Severne Amerike ledeni pokrov ni pokrival celotnega območja, pač pa le predel Skandinavije ter območje do vzhodne obale [[Belo morje|Belega morja]], Ural in [[Putoranska planota|Putoransko planoto]], vmesni deli vse do ruskega Daljnega vzhoda pa so bili zaradi majhne [[vlažnost]]i praktično brez ledenega pokrova. Zaradi velike količine vode, vezane v led, in posledično nižje morske gladine je bila Evrazija povezana s Severno Ameriko preko Beringovega kopenskega mosta, Sahalin pa z Japonsko in glavno celino, podobno tudi arktični otoki. Ledene dobe so za seboj pustile številne sledi, kot so [[Valdajsko višavje]], številna jezera v Kareliji, Oneško in Ladoško jezero ter številne ledeniške vzpetine, [[drumlin|drumline]] in ostale formacije na severu evropskega dela države. Zaradi finega vetrnega sedimenta iz ledenikov je na jugu evropskega dela nastala zelo rodovitna stepna črnica oz. [[černozjom]].<ref>Blinnikov, 2011, str. 15.</ref>

== Vodovje ==
=== Reke ===
{{Več slik
 | align     = right
 | direction = vertical
 | header    = 
 | header_align = center
 | header_background = 
 | footer    = 
 | footer_align = center
 | footer_background = 
 | width     = 300
 | image1    = Volga_Ulyanovsk-oliv.jpg
 | caption1  = [[Volga]] pri [[Uljanovsk]]u
 | image2    = Ob_u_Barnaulu.jpg
 | caption2  = [[Ob]] blizu [[Barnaul]]a
 | image3    = Jezioro_Bajkał_2.jpg
 | caption3  = [[Bajkalsko jezero]]
}}
Rusija ima več kot 120.000 rek, daljših od 10 km, v skupni dolžini 2,3 milijona km. 54 % rek se izliva v Arktični ocean, 15 % v Tihi ocean, 8 % v Atlantski ocean preko Črnega in [[Baltsko morje|Baltskega morja]], 23 % (med drugim tudi Volga) pa se jih izliva v [[Aralsko jezero|Aralsko]]-Kaspijsko kotlino.<ref name="B16">Blinnikov, 2011, str. 16.</ref>

Volga je s svojimi 3.690 km najdaljša reka v Evropi. Njen najdaljši desni pritok je [[Oka (Volga)|Oka]], levi pa Kama. Povprečni letni pretok znaša 253 [[kubični kilometer|km<sup>3</sup>]]. Ostale večje reke v evropskem delu so še Pečora (1.790 km) in [[Severna Dvina]] (1.310 km), ki se izlivata v Arktični ocean, ter Don (1.950 km), ki se izliva v [[Azovsko morje]].<ref name="B17">Blinnikov, 2011, str. 17.</ref> Ural (2.428 km), ki teče deloma po Rusiji, deloma pa po Kazahstanu in se izliva v Kaspijsko jezero,<ref>{{navedi knjigo|url=https://books.google.si/books?id=fvqYSoRvAI4C&pg=PA416&hl=sl#v=onepage&q=Ural&f=false|title=The Caspian Sea Encyclopedia|author=Zonn IS|author2=Kostianoy A|author3=Kosarev AN.|publisher=Springer|year=2010|isbn=3-642-11523-3|page=U 421}}</ref> ima poseben status, saj je celotna reka naravna meja med Evropo in Azijo.<ref>{{navedi knjigo|url=http://books.google.com/books?id=GDmX5XKkQCcC&pg=PT690q=ural%20river%20europe%20asia&f=false |title=Rivers of Europe |author=Tockner K|author2=Uehlinger U|author3=Robinson CT.|publisher=Academic Press |year=2009 |ISBN=9780123694492 |chapter=Ural River Basin}}</ref> Volga in Don sta močno izkoriščeni za potrebe [[hidroelektrarna|hidroelektrarn]]. Zaradi hidroelektrarn, industrije, [[Namakanje|namakalnega poljedelstva]] in porabe v gospodinjstvih se je pretok Volge v zadnjih 100 letih zmanjšal za petino; 7 % letnega pretoka odpade na človeško dejavnost.<ref name="B16"/>

Največje sibirske reke se stekajo v Arktični ocean, z izjemo Amurja (4.060 km), ki se steka v Tihi ocean. Ob in njen glavni pritok Irtiš sta s 5.400 km peti najdaljši rečni sistem na svetu<ref name="B11">Blinnikov, 2011, str. 11.</ref>{{efn|Nekateri viri na to mesto sicer uvrščajo sistem Jenisej-Angara-[[Selenga]] s 5.540 km, Ob z Irtišem pa na 7. mesto s 5.410 km.<ref>{{navedi knjigo |author=Gupta A. (ur.) |year=2008 |title=Large Rivers: Geomorphology and Management|publisher=Wiley|isbn=978-0-470-84987-3|pages=573|url=https://books.google.si/books?id=bx7uuYmAkaMC&pg=PA573}}</ref>}} in sta močno izkoriščena za potrebe hidroelektrarn.<ref name="B16"/> Ostale večje reke v Sibiriji so še Jenisej s pritokom [[Angara|Angaro]] (5.940 km), Lena (4.270 km), [[Kolima]] (2.600 km) in [[Katanga]] (1.510 km).<ref name="B17"/> Sibirske reke pogosto [[poplava|poplavljajo]], saj se pomladne temperature pojavijo prej na južnih delih, zaradi česar se led prične topiti, medtem ko so reke na svojih severnih delih še vedno zamrznjene.<ref name="B16"/>

=== Jezera ===
Bajkalsko jezero je najstarejše (okoli 25 milijonov let)<ref name="kelly27"/><ref name="natek134"/> in s 1.620 m globine najgloblje jezero na svetu. Njegova površina znaša 31.500 [[kvadratni kilometer|km<sup>2</sup>]], vsebuje pa okoli 23.600 km<sup>3</sup> sladke vode, kar je petina celotne zaloge sladke vode na svetu. V jezero se steka okoli 300 rek in potokov, največje med njimi so Selenga, [[Barguzin]] in Zgornja Angara, edini iztok iz jezera pa je Angara, ki je že pri izstopu široka skoraj kilometer. V jezeru se nahaja več deset otokov, največji med njimi, [[Olhon]], pa je s 730 km<sup>2</sup> hkrati največji »jezerski« otok na svetu.<ref name="natek134">Natek K, Natek M; 2012, str. 134.</ref> Rusiji pripada tudi severozahodna obala Kaspijskega jezera, ki je s 371.000 km<sup>2</sup> površine največje jezero na svetu. Njegova slanost znaša tretjino tiste v oceanih.<ref name="B17"/> 

V evropskem delu se severovzhodno od Sankt Peterburga nahajata Ladoško jezero, ki je s 17.700 km<sup>2</sup> površine največje evropsko jezero, ter Oneško jezero, ki je za polovico manjše od prvega. Obe jezeri sta nastali v času zadnje [[ledena doba|ledene dobe]] pred približno 10.000 leti, podobno kot [[Velika jezera]] v ZDA.<ref name="B18">Blinnikov, 2011, str. 18.</ref>

=== Obale in otoki ===
[[Slika:Cape_Tihii._Sakhalin_coast_of_Sea_of_Okhotsk.JPG|thumb|left|300px|Obala Sahalina ob Ohotskem morju]]
Rusija premore 37.000 km obal, s čimer se glede tega uvršča na tretje mesto v svetu, za [[Kanada|Kanado]] in [[Indonezija|Indonezijo]]. Večina obal meji na Arktični ocean. Ta je znaten del leta zaledenel vse do obal, zaradi česar je pomorski promet lahko zelo otežen. V evropskem polarnem delu se pomembno pristanišče nahaja v [[Murmansk]]u, saj Barentsovo morje zaradi vpliva toplega severnoatlantskega toka ne zmrzne.<ref name="B18"/> Problem za promet sicer predstavljajo Karska vrata med južnim delom Nove zemlje in otokom [[Vajgač]], saj se led na morju stopi le v juliju in avgustu. S pomočjo [[jedrski ledolomilec|jedrskih ledolomilcev]] je prehod odprt okoli 4 mesece, predvidevajo pa, da se bo ta čas znatno podaljšal v prihodnjih desetletjih zaradi globalnega segrevanja.<ref name="B19">Blinnikov, 2011, str. 19.</ref> Baltsko morje ob Sankt Peterburgu, ki leži mnogo južneje, navkljub svoji legi zmrzne pozimi. V evropskem polarnem delu sta največji [[otočje|otočji]] [[Nova dežela]] in [[Dežela Franca Jožefa]], v sibirskem polarnem delu pa [[Severna dežela]] in [[Novosibirski otoki]].<ref name="B19"/>

V evropskem delu sta pomembni pristanišči še Kaliningrad, ki je obenem [[generalštab]] Baltiške flote [[Ruska vojna mornarica|Ruske vojne mornarice]], ter [[Astrahan]] na obali Kaspijskega jezera.<ref name="B19"/>

Drugi največji delež obal meji na Tihi ocean. Najpomembnejša pristanišča so v [[Magadan]]u, [[Južno-Sahalinsk]]em, [[Petropavlovsk]]u, [[Vladivostok]]u in [[Nahodka|Nahodki]]. Vladivostok je največje pristanišče na Ruskem daljnem vzhodu, hkrati pa je generalštab Pacifiške flote Ruske vojne mornarice. Čukotski polotok ter Sahalin in Kurilski otoki so pomembni tako zaradi [[ribolov]]nih območij kot tudi zaradi strateških vojaških razlogov (npr. namestitev protiraketnih obrambnih sistemov). Kurilski otoki se v več kot 1.000 km pasu raztezajo od Kamčatke do japonskega [[Hokaido|Hokaida]]. Zadnji štirje najbolj južno ležeči otoki so še vedno predmet ozemeljskega spora med Rusijo in Japonsko.<ref name="B19"/>

== Podnebje ==
[[Slika:Russia Köppen Map.png|thumb|right|600px|'''[[Köppnova podnebna klasifikacija]] Rusije'''; večina države ima vlažno celinsko podnebje s toplim (<small>'''Dfb''', svetlo modro</small>) ali svežim poletjem (<small>'''Dfc''', turkizna</small>) ter suho celinsko podnebje s svežim poletjem (<small>'''Dwc''', svetlo vijolična</small>). Na najsevernejših delih vlada polarno podnebje (<small>'''ET''' in '''EF''', sive barve</small>), na območju Srednjesibirskega in Vzhodnosibirskega višavja pa vlada celinsko podnebje z zelo hladnimi zimami (<small>'''Dwd''' in '''Dfd''', temno vijolična in temno zelena</small>). Na jugu evropskega dela vlada vlažno celinsko podnebje z vročim poletjem (<small>'''Dfa''', sinja</small>), v priobalnih območjih Kaspijskega in Črnega morja pa najdemo zmerno toplo vlažno podnebje z vročim poletjem (<small>'''Cfa''', svetlo zelena</small>) ter hladno stepsko podnebje (<small>'''BSk''', oker</small>).]]
Rusija sodi med najbolj severno ležeče in najbolj mrzle države na svetu. V splošnem ima večina države [[celinsko podnebje]] z dolgimi in mrzlimi zimami ter kratkimi poletji z majhnimi in slabo porazdeljenimi padavinami.<ref name="kelly27">Kelly, 1994, str. 27.</ref> Zaradi podnebnih omejitev je tako za kmetijstvo na voljo le okoli 7–12,5 % celotne površine države (tj. 125-225 milijonov hektarjev), od tega je okoli 60 % zemljišč obdelanih.<ref name="VSL8001">Veliki splošni leksikon, 2006, str. 3801.</ref><ref name="csaba">Csaba C. ''s sod.'' (2002). [https://books.google.si/books?id=6bI5R6A3Xt0C&pg=PR8 ''Food and Agricultural Policy in Russia'']. Washington: The International Bank for Reconstruction and Development, str. viii. ISBN 0-8213-5177-X</ref>

Podnebje je v splošnem odvisno od naslednjih dejavnikov:<ref>Blinnikov, 2011, str. 23-4.</ref>
# Zemljepisna širina oz. oddaljenost od [[ekvator]]ja; dlje kot se območje nahaja od ekvatorja, hladnejše podnebje ima, saj je manj neposredno osvetljeno s sončno svetlobo. Celotna Rusija leži na severni polobli, več kot polovica države nad 60° [[Zemljepisna širina|zemljepisne širine]].
# [[Nadmorska višina]]; višja kot je lega območja, hladnejše je to območje. Večino Rusije bolj ali manj predstavljajo nižavja in planote, zato gorovja nimajo velikega vpliva na podnebje, z izjemo Kavkaza in srednjeazijskih ozemelj (npr. ob gorovju Altaj).
# Bližina [[ocean]]ov; voda se namreč počasneje ohlaja in segreva, kar zmanjšuje temperaturne razlike okolja, proti notranjosti pa postajajo sezonske razlike vse bolj očitne. Oceani na Severno Azijo, tj. na Rusijo, le malo vplivajo. [[Arktični ocean]] je povečini zamrznjen ob obalah vsaj pol leta, zaradi česar praktično deluje kot veliko zasneženo območje, kjer je vlage razmeroma malo. Atlantski ocean vpliva na polotok Kola, zaradi česar so temperature tam v povprečju višje, kot pa bi pričakovali glede na veliko zemljepisno širino. Tihi ocean vpliva na ruski Daljni vzhod in prinaša [[Monsun|monsunska]] obdobja, vendar je ta vpliv omejen zaradi pretežno zahodnih vetrov, ki nekaj vlage odnašajo stran od obale.
# Oceanski tokovi; mrzli tokovi povzročajo na priobalnih območjih hladno in suho podnebje, topli tokovi pa toplo in vlažno podnebje.
# Prevladujoče smeri vetrov; v večini [[Evrazija|Evrazije]] prevladujejo zahodni vetrovi.
# Pozicije območja ob gorovju; privetrna območja načeloma dobijo več dežja, zavetrna pa manj dežja, po drugi strani pa gorovje lahko ščiti območje pred mrzlimi severnimi vetrovi ali pa povzroča nastanek padajočih vetrov oz. [[gornik (veter)|gornikov]], ki s seboj prinašajo padavine.
# Prisotnost oblakov in prahu
# [[Infrastruktura]]
# [[Globalno segrevanje]]

Po [[Köppnova podnebna klasifikacija|Köppnovi podnebni klasifikaciji]] razdelimo podnebja v Rusiji na polarna, celinska, zmerno topla in suha (polpuščavska) podnebja. [[Tropi|Tropskega]] podnebja v Rusiji ni.<ref>Blinnikov, 2011, str. 24.</ref>

=== Polarno podnebje ===
Polarno podnebje se v Rusiji pojavlja v glavnem nad [[severni tečajnik|severnim tečajnikom]], predvsem na priobalnih območjih in na otokih v [[Arktični ocean|Arktičnem oceanu]]. Tipičen primer je severni del Nove zemlje, kjer so temperature večine mesecev blizu [[zmrzišče|zmrzišča]] ali pod njim (povprečna letna temperatura (MAT) je –9,7 °C), povprečne letne padavine (MAP) pa so zmerne, tj. okoli 500 mm. Trdožive rastline rastejo le v kratkotrajnem obdobju od julija do avgusta, ko se temperature dvignejo nad zmrzišče, vendar ne nad 10 °C. Ocean ima zmeren vpliv na tamkajšnje podnebje, saj so najnižje izmerjene temperature –40 °C, medtem ko so v notranjosti Sibirije –60 °C in več.<ref name="B27">Blinnikov, 2011, str. 27.</ref>

[[Narjan-Mar]], priobalno mesto na kraju, kjer se reka Pečora izliva v [[Barentsovo morje]], ima nekoliko toplejše povprečne letne temperature (okoli –3,5 °C), sezona rasti je tudi nekoliko daljša, tj. 3,5 mesece. Najnižje temperature so –50 °C, poletja pa so sveža (julija okoli 15 °C), čeprav se temperature lahko povzpnejo do več kot 30 °C. Zime so tudi tukaj dolge s kratkimi dnevi, saj mesto še vedno leži nad severnim tečajnikom. Sneg je prisoten večino leta, tj. okoli 220 dni.<ref name="B27"/>

=== Celinsko podnebje ===
{{Več slik
 | align     = right
 | direction = vertical
 | header    = 
 | header_align = center
 | header_background = 
 | footer    = 
 | footer_align = center
 | footer_background = 
 | width     = 300
 | image1 = Oymyakon_forests.jpg
 | caption1 = Ojmjakon, [[Jakutija]], je primer naselbine, kjer se pojavlja celinsko podnebje z zelo hladnimi zimami, z rekordno najnižje izmerjeno temperaturo na [[severna polobla|severni polobli]] ter v stalni naselbini, tj. –67,7 °C.{{efn|V resnici si mesto najhladnejšega kraja na svetu delita Ojmjakon in Verhojansk. 15. januarja 1885 so na vremenski postaji v Verhojansku izmerili –67,8 °C, 6. februarja 1933 pa –67,7 °C v Ojmjakonu. Drugo meritev priznavajo kot točnejšo zaradi uporabe [[živosrebrni termometer|živosrebrnega termometra]], v nasprotju s [[špirit]]nim termometrom, uporabljenim v Verhojansku, ki ima mejo napake 0,2 °C.<ref>{{navedi splet |url=http://basementgeographer.com/verkhoyansk-vs-oymyakon-the-battle-for-the-title-of-coldest-town-on-earth/ |title=Verkhoyansk vs. Oymyakon: The Battle for the Title of ‘Coldest Town on Earth’ |accessdate=2.6.2015 |date=20.2.2012 |publisher=The Basement Geographer |archive-date=2015-05-13 |archive-url=https://web.archive.org/web/20150513143107/http://basementgeographer.com/verkhoyansk-vs-oymyakon-the-battle-for-the-title-of-coldest-town-on-earth/ |url-status=dead }}</ref> Nekateri mediji navajajo kot najnižjo temperaturo v Ojmjakonu –71,2 °C,<ref>{{navedi splet|author=O´Hare S.|url= http://www.dailymail.co.uk/news/article-2266374/Oymyakon-coldest-village-earth-Temperatures-drop-71-2C-locals-wear-glasses-freeze-faces-school-shuts-falls-52C.html|title=Welcome to the coldest village on Earth where the temperature can hit -71.2C, mobiles don't work... but homes still have outside toilets|accessdate=26.6.2015 |date=22.1.2013|publisher=Daily Mail}}</ref><ref>{{navedi splet|url=http://tv.ilfattoquotidiano.it/2014/12/29/oymyakon-come-si-vive-a-71-nel-villaggio-piu-freddo-del-mondo/325792/|title=Oymyakon, come si vive a -71° nel villaggio più freddo del mondo|accessdate=28.6.2015|date=29.12.2014|publisher=Il Fatto Quotidiano|archive-date=2015-06-30|archive-url=https://web.archive.org/web/20150630183353/http://tv.ilfattoquotidiano.it/2014/12/29/oymyakon-come-si-vive-a-71-nel-villaggio-piu-freddo-del-mondo/325792/|url-status=dead |language=it}}</ref> vendar meritev ni uradno priznana, saj ni bila izmerjena na vremenski postaji.}}
 | image2 = Summer in the city (5785711726).jpg
 | caption2 = Moskva v času pozne pomladi; v vlažnem celinskem podnebju so štirje letni časi jasno definirani.
}}
Celinsko podnebje je najbolj razširjen tip podnebja v Rusiji, saj se pojavlja na približno 80 % celotne površine države. Temperatura v najbolj mrzlem mesecu je vedno pod zmrziščem, vendar so temperature v najtoplejšem mesecu navadno nad 10 °C. V Rusiji ločimo tri glavne podtipe celinskega podnebja:<ref name="B27"/>
# celinsko subpolarno podnebje ali podnebje tajge s svežim poletjem (Dfc), ki se pojavlja na severu evropskega dela in na zahodu Sibirije;
# celinsko subpolarno podnebje z zelo hladnimi zimami (Dwd in Dfd), ki se pojavlja predvsem na vzhodnem delu Sibirije, in
# vlažno celinsko podnebje s toplim poletjem (Dfb), ki se pojavlja v osrednjem evropskem delu, na južnih delih Zahodnosibirskega nižavja in ponekod na ruskem Daljnem vzhodu.

Podnebje tajge se kaže npr. pri mestu [[Siktivkar]] s povprečno letno temperaturo 0,3 °C in povprečnimi letnimi padavinami 492 mm. Sezona rasti je tukaj daljša kot pri tundri, okoli 5-6 mesecev, snežna odeja pa se zadrži okoli 180 dni. Zime so lahko zelo hladne, tudi čez –50 °C, po drugi strani pa so poletja lahko vroča, celo čez 35 °C.<ref name="B27"/>

Na vzhodu Sibirije se pojavlja celinsko subpolarno podnebje z zelo hladnimi zimami, kjer se temperature v najhladnejšem mesecu spustijo pod –38 °C. Ostro celinsko podnebje se tako kaže v velikih temperaturnih nihanjih, kot npr. pri [[Ojmjakon]]u, kjer so poleti temperature 33 °C, pozimi pa tudi skoraj –70 °C. Drug znan kraj s podobnimi temperaturnimi nihanji je [[Verhojansk]].<ref>McKnight TL, Hess D. (2000). "Climate Zones and Types". '''V:''' ''Physical Geography: A Landscape Appreciation''. Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall. ISBN 0-13-020263-0</ref>

[[Moskva]] je primer mesta, ki leži v vlažnem celinskem podnebju, z MAT 3,6 °C in MAP 575 mm. Štirje letni časi so jasno definirani, pri čemer so poletja topla, vendar ne vroča, s povprečno temperaturo v juliju okoli 18 °C. Zime so dokaj hladne, s povprečno temperaturo v januarju okoli –10 °C in trajajo 5 mesecev. Moskva ima razmeroma veliko število [[megla|meglenih]] dni, kar je deloma posledica vpliva Atlantskega oceana, deloma pa tudi onesnaženosti zaradi močno razvite industrije ([[smog]]). Temperature v mestu so za 2–3 °C višje kot v podeželski okolici.<ref name="B28">Blinnikov, 2011, str. 28.</ref>

=== Zmerno toplo podnebje ===
Tovrstno podnebje se pojavlja samo v ozkem pasu ob Črnem morju ter ob Kaspijskem jezeru.<ref>Blinnikov, 2011, str. 29.</ref> Temperature se v najhladnejšem mesecu nikoli ne spustijo pod temperaturo zmrzišča, kar je pomembno za določene rastline, ki ne prenesejo mraza. Okolica mesta [[Soči, Rusija|Soči]], ki leži ob obali Črnega morja, je namreč edino območje v Rusiji, kjer lahko uspevajo [[agrumi]], [[kaki]], [[granatno jabolko]] in [[Camellia sinensis|čajevci]]; tukajšnje plantaže čajevcev so hkrati najbolj severno ležeče tovrstne plantaže na svetu.<ref>{{navedi splet|url=http://www.sochiadm.ru/en/welcome/about-the-city/|title=City of Sochi|accessdate=26.6.2015|date=|publisher=Sochi City Administration|archive-date=2015-06-27|archive-url=https://web.archive.org/web/20150627035946/http://www.sochiadm.ru/en/welcome/about-the-city/|url-status=dead}}</ref> Obala Črnega morja ima razmeroma veliko vlage in je tamkajšnjo podnebje dokaj podobno tistemu na jugovzhodu ZDA, vendar je stopnja vlage nižja v primerjavi s [[Florida|Florido]]. Obala Kaspijskega jezera ima po drugi strani bolj sušno podnebje zaradi učinka [[padavinska senca|padavinske sence]].<ref>Blinnikov, 2011, str. 30.</ref>

=== Polpuščavsko podnebje ===
[[Slika:Природа Калмыкии.JPG|thumb|right|300px|Polpuščavsko rastje v Kalmikiji]]
Hladno polpuščavsko ali hladno stepsko podnebje se pojavlja ob severozahodni obali Kaspijskega jezera, predvsem v Kalmikiji, in v manjši meri ob severozahodni meji z Mongolijo. Prehod iz celinskega podnebja je neposreden, brez vmesnega zmerno toplega podnebja. Točna definicija puščavskega in polpuščavskega podnebja je dokaj zapletena, vendar v splošnem velja, da v znatnem delu leta izhlapevanje vode zaradi višjih temperatur prevladuje nad količino padavin, zaradi česar je to obdobje sušno. Primer takega mesta je [[Volgograd]] (nekdanji Stalingrad), kjer je MAT 7,7 °C ter MAP 345 mm. Poletja so lahko zelo vroča, s temperaturami tudi do 42 °C z minimalnimi padavinami, tj. 22 mm na mesec. Kljub temu so zime lahko zelo mrzle (do –35 °C) in vetrovne, kar je izkusila [[6. armada (Wehrmacht)|6. nemška armada]] leta 1942 med [[Bitka za Stalingrad|bitko za Stalingrad]]. Snežna odeja se zadrži okoli 80 dni.<ref name="B28"/>

== Biomi ==
[[Slika:Russia_vegetation.png|thumb|right|500px|Glavni tipi biomov v Rusiji:{{Multicol}}{{legend0|#c0c0c0|arktična puščava}} {{legend0|#9fd6c9|tundra}} {{legend0|#a7bddb|alpska tundra}} {{legend0|#006d64|tajga}} {{legend0|#a4e05d|listopadni gozdovi}} {{legend0|#3c9798|gorski gozdovi}} {{legend0|#f7ec6f|stepe}} {{legend0|#9b8447|polpuščavsko rastje}} {{legend0|#A0522D|puščava}}{{Multicol-end}}]]
V Rusiji so glavni [[biom]]i [[tundra]], [[tajga]], [[listopadni gozd]]ovi in [[stepa]]. Biomi potekajo v širokih pasovih v vzporedniški smeri, skladno s podnebnimi pasovi. Med biomi ni ostrih ločnic, pač pa se vmes pojavljajo prehodni pasovi: tako se med tundro in tajgo pojavlja pas gozdne tundre s krivenčastimi [[breza]]mi, [[bor (drevo)|borovci]] in [[macesen|macesni]], med tajgo in listopadnimi gozdovi pas mešanih gozdov ter med gozdovi in stepo pas gozdne stepe. Nekateri biomi so v določenih delih države večji oz. širši, kar je odvisno od podnebja; tako se mešani in listopadni gozdovi pričnejo pojavljati že blizu [[Sankt Peterburg|Sankt Peterburga]] zaradi vpliva vlažnega celinskega podnebja, medtem kot sega tajga vzhodno od Urala daleč proti jugu zaradi vpliva subpolarnega podnebja.<ref>Blinnikov, 2011, str. 38.</ref><ref name="VSL99-800">Veliki splošni leksikon, 2006, 3799-800.</ref>

Puščavsko rastje se v manjši meri pojavlja severno od [[Mahačkala|Mahačkale]] in zahodno od Kaspijskega jezera, predvsem v [[Kalmikija|Kalmikiji]], kjer se nahaja edina prava [[puščava]] v Evropi.<ref>Blinnikov, 2011, str. 47.</ref>

Poleg naštetih biomov posebne ekosisteme predstavljajo gorski predeli, priobalna področja ob Kaspijskem jezeru in Črnem morju, ki imajo subtropsko rastlinstvo, podobno tistemu z [[mediteransko podnebje|mediteranskim podnebjem]] (zimzeleno grmičevje in nizka drevesa),<ref name="B49"/> ter ruski Daljni vzhod ob [[Tihi ocean|Pacifiku]].

Sestava in obseg različnih pasov rastlinstva v gorskih predelih je med drugim odvisna od usmerjenosti pobočja (severna pobočja so bolj mrzla) ter krajevnih podnebnih in bioloških dejavnikov. Tako se [[gozdna meja]] pojavlja v polarnem delu Urala ter v gorovjih polotoka Kola na višini okoli 300 m, medtem ko se pri Kavkazu pojavlja na višini okoli 2.500 m, proti [[Centralna Azija|Centralni Aziji]] pa se dviguje celo nad 3.000 m. V Sibiriji se v nivoju gozdne meje pojavlja povečini [[Pinus pumila|pritlikavi bor]], medtem ko se pri Kavkazu pojavljajo bukve, breze in rdeči bor.<ref>Blinnikov, 2011, str. 48-9.</ref>

Mešani in listopadni gozdovi na ruskem Daljnem vzhodu so pestri zaradi vpliva poletnih [[monsun]]ov; na tem območju uspeva okoli 70 vrst dreves. V severnih predelih ob reki Amur uspevajo [[korejski bor]], smreke, jelke, hrasti in javorji, medtem ko v južnejših predelih blizu [[Vladivostok]]a uspevajo npr. [[orehi]] in [[brest (drevo)|bresti]]. Najbolj znana žival je [[sibirski tiger|sibirski ali amurski tiger]], ki je trenutno [[ogrožena vrsta]]. Ostali ogroženi vrsti sta še [[himalajski črni medved]] in [[amurski leopard]]. Na omenjenem področju bivajo tudi mnoge redke vrste ptic (npr. ''Bubo blakistoni'', vrsta sove).<ref name="B49">Blinnikov, 2011, str. 49.</ref>

=== Tundra ===
[[Slika:Suur Muksalma saar.jpg|thumb|right|300px|Tundra v Arhangelski oblasti]]
Tundra je brezdrevesna pokrajina, kjer uspevajo predvsem [[mahovi]] in [[lišaji]], proti južnejših delih pa tudi [[trave]], [[ostričevke]], [[ločje|ločja]] ter nizke [[grmovnice]]. Razvoj večjega rastja namreč zavirajo stalno zamrznjena tla, tj. [[permafrost]]. V Rusiji se v glavnem nahaja nad [[Arktika|Arktičnim krogom]], tj. v evropskem delu na polotoku Kola ter v [[Arhangelska oblast|Arhangelski oblasti]] in [[Komi|Republiki Komi]], v [[Sibirija|Sibiriji]] pa predvsem na Jamalskem, Tajmirskem in Čukotskem polotoku. Tipično favno oz. živalstvo tundre predstavljajo [[arktična lisica]], [[polarni zajec]], [[svizec]], [[severni jelen]] oz. karibu (''Rangifer tarandus''), [[arktični sokol]], [[lemingi]] oz. postrušniki, [[snežna sova]], [[uhati škrjanec]] (''Eremophila alpestris'') ter nekatere vrste [[labodi|labodov]] (npr. ''[[Cygnus columbianus|C. columbianus]]''), [[strnadi|strnadov]] (''Emberizidae''), [[Ščinkavci|ščinkavcev]], [[gosi]] in [[race|rac]].<ref name="B39-40">Blinnikov, 2011, str. 39-40.</ref>

Na skrajnih severnih otokih, kot so Vranglov otok, Severna zemlja, Zemlja Franca Jožefa in severna polovica Nove zemlje, prevladuje polarna puščava, kjer rastejo le posamezni mahovi in lišaji. Kljub temu je rastje oz. flora razmeroma raznolika, saj npr. na severnem delu Zemlje Franca Jožefa uspeva okoli 60 vrst cvetočih zeli ter preko 100 vrst mahov in lišajev. Med [[sesalci]] so pomembni [[polarni medved|polarni medvedje]] ter nekateri [[plavutonožci]], kot so [[mroži]] in [[tjulnji]]. Od ptic bivajo tod nekatere vrste [[galebi|galebov]], [[čigre|čiger]], morskih papagajev (''Fratercula'') in [[lumne|lumen]] (''Uria'').<ref name="B39-40"/>

=== Tajga ===
{{Več slik
 | align     = right
 | direction = vertical
 | header    = 
 | header_align = center
 | header_background = 
 | footer    = 
 | footer_align = center
 | footer_background = 
 | width     = 300
 | image1    = Baykal-Lena nature reserve.jpg
 | caption1  = Rusko tajgo sestavljajo nepregledni iglasti gozdovi.
 | image2    = Brown-bear-in-spring.jpg
 | caption2  = [[Rjavi medved]], eden od tradicionalnih simbolov Rusije<ref name="national">Minahan JB. (2009). [https://books.google.si/books?id=jfrWCQAAQBAJ&pg=PA506 ''The Complete Guide to National Symbols and Emblems'']. Greenwood, str. 505. ISBN 978-0313344961</ref>
}}
Ruska tajga je sklenjeno področje [[iglasti gozd|iglastega]] in v južnejših predelih tudi mešanega gozda, ki sega na zahodu od Karelije in [[Baltsko morje|Baltskega morja]] do [[Beringovo morje|Beringovega]] in Ohotskega morja na ruskem Daljnem vzhodu. S svojimi približno 6 milijoni km<sup>2</sup> površine sodi med največje gozdove na svetu.<ref name="B40-42">Blinnikov, 2011, str. 40-2</ref>

Glede na pestrost vrst je ruska tajga dokaj siromašna oz. monotona. V evropskem delu prevladujejo [[navadna smreka]], [[rdeči bor]] in [[navadna jelka]], v zahodnem delu Sibirije rdeči bor, [[sibirska jelka]], [[sibirska smreka]] in [[sibirski bor]], v vzhodnem delu Sibirije pa [[macesen|macesni]]. Rusko tajgo lahko razdelimo na severni, srednji in južni del; slednji ima največjo pestrost vrst, meja pa poteka od [[Moskva|Moskve]] preko [[Jekaterinburg]]a do [[Krasnojarsk]]a. Tajga raste nad dokaj nerodovitni prsti, tj. [[podzol]]u, ki ima malo rodovitnih snovi in zato ni primerna za kmetijsko obdelovanje; na malih površinah ob rekah se gojijo le nekatere odpornejše vrste [[žito|žitaric]], kot sta [[ječmen]] in [[rž]]. Zaradi slabe rodovitnosti je bila tajga nekdaj le redko poseljena, danes pa je izkrčena le na južnih delih na prehodu v gozdno stepo. Ogromne površine tajge so predvsem poleti še vedno zamočvirjene in zato dostopne le z [[letalo]]m ali [[helikopter]]jem.<ref name="B40-42"/> Poleg tega poleti postanejo moteči roji [[mušice|mušic]] in [[komarji|komarjev]], zato so se večja naselja razvila le ob robovih močvirij, pretežno ob velikih rečnih sistemih, ob [[pristanišče|pristaniščih]], trgovskih središčih in [[samostan]]ih.<ref>Kelly, 1994, str. 29.</ref>

Od [[sesalci|sesalcev]] so najpogostejši [[rjavi medved]], [[volk]], [[ris]], [[navadna lisica]] (tudi t. i. srebrna lisica, črna oz. [[melanin|melanistična]] varianta), [[sobolj]], [[hermelin]], [[vapiti]] oz. kanadski jelen, [[los]], [[rosomah]], [[evropski bober]], [[zajci]], [[navadna veverica]], [[leteča veverica]], [[Eutamias sibiricus|sibirski burunduk]], [[rovke]] in [[miši]]. V tajgi prebiva tudi okoli 160 vrst ptic, med njimi npr. [[črna štorklja]], [[črna žolna]], nekatere vrste [[sove|sov]] (npr. iz rodu ''[[Bubo]]''), [[Bombycilla garrulus|pegam]] in različne vrste roparic ter ščinkavcev.<ref name="B40-42"/>

=== Listopadni in mešani gozdovi ===
[[Slika:Birches_near_Novosibirsk_in_Autumn.jpg|thumb|left|300px|Brezov gozd v okolici Novosibirska; breza je nacionalni simbol Rusije.<ref name="national"/>]]
Listopadni in mešani gozdovi se v glavnem pojavljajo v ozkem klinastem pasu od meje z baltskimi državami preko Urala in Novosibirska do meje z Mongolijo. V evropskem delu prevladujejo severno od Moskve borovci in smreke, južno od nje pa [[hrast]]i, [[bukev|bukve]], [[breza|breze]], [[lipa|lipe]] in [[javor]]ji. Za razliko od tajge so ti gozdovi bogatejši z [[goba]]mi in gozdnimi sadeži. [[Prst (pedologija)|Prst]] teh gozdov je sicer bogatejša s hranili in manj kisla od podzolov tajge, vendar nudi le zmerne pogoje za poljedelstvo. Najpogostejši žitarici sta [[pšenica]] in rž.<ref name="B42-44">Blinnikov, 2011, str. 42-4</ref>

Sama sestava je seveda odvisna od prejšnjih [[posek]]ov, [[požar]]ov in [[poljedelstvo|poljedelstva]]. Na mnogih področjih so [[Ekološka sukcesija|sekundarni gozdovi]] pretežno sestavljeni iz brez, ki so bile priljubljen motiv mnogih ruskih krajinskih slikarjev (npr. A. K. Savrasov, A. I. Kuindzhi, I. I. Levitan in V. D. Polenov). Vzhodno od Urala gozdovi prav tako prehajajo v čiste brezove sestoje.<ref name="B42-44"/> Breza je eden od ruskih nacionalnih simbolov.<ref name="national"/>

V omenjenih gozdovih biva večina že naštetih sesalcev iz tajge, pogosti so tudi [[ježi]], [[polhi]] in [[srna|srne]]. Poleg tega so listopadni in mešani gozdovi dovolj topli, da nudijo življenjski prostor raznim [[dvoživke|dvoživkam]] in [[plazilci|plazilcem]], predvsem [[žabe|žabam]] ter [[gadi|gadom]] in [[kuščarji|kuščarjem]]. Od ptic so najpogostejše [[žolne]], [[sove]], [[sokoli]], [[orli]] ([[planinski orel]] je še eden od nacionalnih simbolov države<ref name="national"/>), [[brglezi]], [[drozgi]] in [[sinice]] (predvsem iz rodu ''[[Baeolophus]]''). V evropskem delu, predvsem proti gozdnim stepam, bivajo še [[slavec (rod)|slavci]], ki so bili pogosto opevani v delih [[Ruska književnost|ruskih književnikov]] 19. stoletja.<ref name="B42-44"/>

=== Stepa ===
[[Slika:Haibullinskiy.jpg|thumb|right|300px|Travnata stepa v [[Baškortostan]]u]]
Prva področja gozdne stepe se pričnejo pojavljati južno od reke [[Oka (reka|Oke]], pri [[Orjolska oblast|Orjolski]] in [[Tulska oblast|Tulski oblasti]], medtem ko se [[Belgorodska oblast|Belgorodska]] in [[Kurska oblast]] nahajata že na pravi travnati stepi. V evropskem delu se razteza praktično vse do delte Volge in vznožja Kavkaza, v Sibiriji pa se pričenja ob meji s Kazahstanom in poteka do vznožja Altaja.<ref>Blinnikov, 2011, str. 44.</ref>

Rast dreves omejuje predvsem manjša količina padavin. Odvisno od namočenosti tal uspevajo med travami predvsem [[bodalice]], [[bilnice]], [[pahovke]] in [[šaš (rastlina)|šaš]]. Na območju stepe se nahaja zelo rodovitna prst, imenovana [[černozjom]] ali stepna črnica, zaradi česar so velike površine travnate stepe obdelane, gojijo pa predvsem žitarice.<ref>Blinnikov, 2011, str. 45.</ref>

V stepah so značilni predstavniki sesalcev [[stepski leming]], [[stepski svizec]], [[hrčki]] in [[tekunice]] med glodalci ter [[stepska lisica]], volk, [[stepski dihur|stepski]] in [[tigrasti dihur]], [[jazbec]] in [[norka]]. Od [[ptice|ptic]] so značilne [[droplje]], [[Recurvirostra|sabljarke]], [[kragulji]], orli, [[sokoli]], [[legati]], [[zlatovranke]], [[vrani|vrane]], [[škrjanci]] in [[prepelica|prepelice]] in [[smrdokavra|smrdokavre]]. Od plazilcev bivajo nekatere [[kače]] in kuščarji.<ref>Blinnikov, 2011, str. 45-6.</ref>

== Okolje in družba ==
=== Onesnaženje ===
V preteklosti je bila [[Sovjetska zveza]] obravnavana kot ena od najbolj onesnaženih območij na svetu, med drugim zaradi mnogih [[ekološka nesreča|ekoloških nesreč]], kot so npr. [[Černobilska nesreča]] leta 1986 ter manj znana [[Kištimska nesreča]] leta 1957, poskusi z [[jedrsko orožje|jedrskim orožjem]] na Novi zemlji in v okolici [[Semipalatinsk]]a, izginevanje [[Aralsko jezero|Aralskega jezera]] in industrijsko [[onesnaženje]].<ref name="B51">Blinnikov, 2011, str. 51.</ref>

Pred obravnavo onesnaženja v Rusiji je treba poudariti naslednje stvari:
* Porazdelitev onesnaženja v Rusiji ni enakomerna. Po eni strani so nekateri kraji močno onesnaženi, npr. mesto [[Dzeržinsk]] v [[Niženovgorodska oblast|Niženovgorodski oblasti]], ki je v [[Guinessova knjiga rekordov|Guinesssovi knjigi rekordov]] navedeno kot najbolj onesnaženo mesto s [[kemikalija]]mi (predvsem z [[Obstojno organsko onesnaževalo|obstojnimi organskimi onesnaževali]], kot so [[dioksin]]i), pričakovana življenjska doba pa je 42 let za moške in 47 za ženske.<ref>{{navedi splet |url= http://www.guinnessworldrecords.com/world-records/most-chemically-polluted-town-life-expectancy|title=Most chemically polluted town - life expectancy |accessdate=28.6.2015 |date= |publisher=Guiness World Records}}</ref><ref>{{navedi splet |url= http://www.worstpolluted.org/reports/file/2007%20Report%20updated%202009.pdf|title=The World’s Worst Polluted Places: The Top Ten of The Dirty Thirty|accessdate=28.6.2015 |date=September 2007 |publisher=Blacksmith Institute New York}}</ref> Po drugi strani je večina narave v Sibiriji in ruskem Daljnem vzhodu praktično nedotaknjena; nekateri največji in najčistejši [[potok]]i na svetu se nahajajo v sibirski tajgi, divjina gorovja Altaj pa je prav tako znana po svoji neokrnjeni lepoti.<ref name="B51"/>
* [[Gostota prebivalstva]] v državah bivše Sovjetske zveze, torej tudi v Rusiji, je mnogo manjša od gostote v ZDA (manj kot četrtina vrednosti) in v ostalih evropskih državah (osmina vrednosti), z izjemo [[velemesto|velemest]], kot je Moskva.<ref name="B51"/>
* Po razpadu Sovjetske zveze se je industrija zmanjšala, v nekaterih mestih so tovarne modernizirali ali jih zaprli, zaradi česar je okolje sedaj čistejše,<ref name="B53"/> ponekod pa tovarne z zastarelo opremo še vedno obratujejo, kar povzroča ekološko škodo in vpliva na zdravje ljudi.<ref name="B52"/> V zadnjih desetletjih se uveljavlja tudi »zahodni stil« življenja, npr. v smislu povečanja števila registriranih osebnih avtomobilov in s tem povečanja količine izpušnih plinov od cestnega prometa, povečuje se tudi gospodinjska poraba pitne vode, npr. za pranje osebnega avtomobila.<ref>Blinnikov, 2011, str. 52, 55.</ref>

==== Onesnaženje zraka ====
[[Slika:Industry in Russia.jpg|thumb|right|300px|Industrijsko onesnaženje zraka v [[Voskresensk]]u, [[Moskovska oblast]]]]
Industrija v Sovjetski zvezi je letno izpustila okoli 60 milijonov ton odpadnih snovi v zrak, današnja industrija v Rusiji pa izpusti okoli 25 milijonov ton odpadnih snovi. Za primerjavo: industrija v ZDA je leta 2005 izpustila okoli 60 milijonov ton odpadnih snovi v zrak. Zmanjšanje industrijskih emisij v Rusiji je deloma posledica razpada Sovjetske zveze (efektivna velikost Rusije je namreč manjša od bivše Sovjetske zveze), deloma pa zmanjšanja industrijske proizvodnje med letoma 1991 in 1998.<ref name="B52">Blinnikov, 2011, str. 52.</ref>

[[Termoelektrarna|Termoelektrarne]], [[plavž]]i in kemična industrija še vedno predstavljajo veliko obremenitev za nekatera mesta; od 200 mest na svetu z najbolj onesnaženim zrakom se jih 40 nahaja v Rusiji.<ref name="B52"/> V evropskem delu največji problem predstavljajo [[Čerepovec]] (kovinsko predelovalna industrija), [[Rjazan]], [[Vladimir, Rusija|Vladimir]], [[Volgograd]], [[Saratov]] (industrija strojev in kemična industrija) in [[Naberežnije Čelni]] ([[petrokemija|petrokemična industrija]] in proizvodnja cestnih transportnih vozil [[Kamaz|KamAZ]]).<ref name="B52"/> Na področju Urala predstavljajo problem zaradi [[težka industrija|težke industrije]] (kot sta [[vojaška industrija|vojaška]] in kemična industrija) [[Jekaterinburg]], [[Ufa]], [[Nižni Tagil]], [[Čeljabinsk]] in [[Pervouralsk]].<ref name="B52"/> V Sibiriji in ruskem Daljnem vzhodu največji problem predstavlja [[Norilsk]] (vsako leto tamkajšnja industrija izpusti v zrak okoli 500 ton [[baker|bakrovih]] oksidov, 500 ton [[nikelj|nikljevih]] oksidov in dva milijona ton [[žveplov dioksid|žveplovega dioksida]]), sledijo mu [[Angarsk]] in [[Bratsk]] (aluminijevi plavži), [[Novokuzneck]] in [[Kemerovo]] (predelava [[premog]]a in kemična industrija) ter Južno-Sahalinsk, Magadan, [[Omsk]], [[Blagoveščensk, Amurska oblast|Blagoveščensk]] in [[Čita]] zaradi težke industrije, vključujoč vojaško industrijo.<ref name="B53">Blinnikov, 2011, str. 53.</ref>

Dodaten problem predstavlja zračno onesnaženje iz sosednjih oz. bližje ležečih držav, predvsem iz [[Poljska|Poljske]], [[Romunija|Romunije]], [[Ukrajina|Ukrajine]], [[Belorusija|Belorusije]], [[Švedska|Švedske]] in celo [[Nemčija|Nemčije]], saj imajo vse naštete države obsežno težko industrijo, poleg tega pa ležijo na območju, od koder zahodni vetrovi odnašajo zračne mase proti Rusiji. V manjši meri je podoben problem prisoten na področju gorovja Altaj zaradi industrije v vzhodnem delu Kazahstana. Kot marsikatera država z razvito industrijo se tudi Rusija srečuje še s problemom onesnaženja drugih strupenih snovi, kot so [[benzen]], [[anilin]], [[formaldehid]], [[klorovodikova kislina]], [[metanetiol]], [[svinec]], [[vodikov sulfid]] ipd.<ref name="B53"/>

V zadnjih desetletjih je pomemben vir onesnaževanja zraka cestni promet. V poznih 80-ih letih 20. stoletja je bilo npr. v Moskvi registriranih okoli pol milijona avtomobilov, dandanes pa je registriranih več kot 4 milijonov avtomobilov in tovornjakov,<ref name="B52"/> mnogo od njih, predvsem starejši modeli [[Lada (avto|Lad]] in [[Volga (avto)|Volg]], nima nameščenih sodobnih [[avtomobilski katalizator|katalizatorjev]], ki pretvarjajo škodljive izpušne pline v manj škodljive pline.<ref name="B53"/> Leta 2007 je bilo registriranih 195 osebnih avtomobilov na 1.000 prebivalcev, v Moskvi 261 (za primerjavo, v ZDA je v povprečju registriranih 453 osebnih avtomobilov na 1.000 prebivalcev oz. 783 vozil, če se upošteva še [[terenec|terence]] in [[lahko gospodarsko vozilo|lahka gospodarska vozila]]).<ref name="B52"/>

Ocenjujejo, da je leta 2013 celokupni izpust [[ogljikov dioksid|ogljikovega dioksida]] (CO<sup>2</sup>) v Rusiji znašal okoli 1.800.000 [[kilotona|kt]], s čimer se je med večjimi državami oz. političnimi unijami uvrščala na 5. mesto (za Kitajsko, ZDA, [[Evropska unija|EU]] in [[Indija|Indijo]]), po izpustu na prebivalca pa z 12,6 t/prebivalca na 6. mesto (za [[Avstralija|Avstralijo]], ZDA, [[Savdska Arabija|Savdsko Arabijo]], Kanado in [[Južna Koreja|Južno Korejo]].<ref>{{navedi splet |url=http://edgar.jrc.ec.europa.eu/news_docs/jrc-2014-trends-in-global-co2-emissions-2014-report-93171.pdf |title=Trends in Global CO<sub>2</sub> Emissions: 2014 Report |accessdate=29.6.2015 |date= |publisher=PBL Netherlands Environmental Assessment Agency |archive-date=2015-10-17 |archive-url=https://web.archive.org/web/20151017154327/http://edgar.jrc.ec.europa.eu/news_docs/jrc-2014-trends-in-global-co2-emissions-2014-report-93171.pdf |url-status=dead }}</ref> Rusija je [[Kjotski protokol]] ratificirala leta 2004.<ref name="B54">Blinnikov, 2011, str. 54.</ref>

==== Onesnaženje vode ====
[[Slika:Novovoronezhskaya Nuclear Power Plant.jpg|thumb|right|300px|[[Jedrska elektrarna]] blizu [[Novovoroneža]]; elektrarne in industrija sta največja porabnika in vira onesnaženja vode v Rusiji, predvsem v evropskem delu.]]
Večina pitne vode se izrablja za hlajenje termoelektrarn in v industrijske namene (okoli 60 %), ostala velika porabnika sta namakanje kmetijskih površin (okoli petina vode) in gospodinjstva. V primerjavi z nekaterimi drugimi zahodnimi državami, kot so ZDA, se v Rusiji izrablja manj vode za namakanje in za gospodinjske namene, saj se je v bivši Sovjetski zvezi večino žitaric tradicionalno gojilo z minimalnim namakanjem, mnogo gospodinjstev pa praktično do pred kratkim ni imelo svojih vrtov s travniki, katere bi bilo treba namakati čez poletja, ter svojih avtomobilov, katere bi bilo treba oprati.<ref name="B55">Blinnikov, 2011, str. 55.</ref>

Vodovje v evropskem delu je načeloma veliko bolj onesnaženo v primerjavi s sibirskim delom, kjer so reke povečini čiste, isto velja za Bajkalsko jezero, nekatere reke pa niso izrabljene za namene hidroelektrarn (npr. Lena in Amur<ref name="B54"/>). V evropskem delu se najbolj onesnažene reke in potoki nahajajo na polotoku Kola zaradi rudnikov bakra, niklja in [[fosfatni minerali|fosfatnih mineralov]], ostale onesnažene reke so še Severna Dvina zaradi papirne industrije, Volga zaradi strojne ter (petro)kemične industrije in Don zaradi kmetijskega obdelovanja. V sibirskem delu sta najbolj onesnaženi reki Ob z Irtišem zaradi industrije v Uralu, Novosibirsku in Krasnojarsku ter petrokemične industrije v področju srednjega toka in Angara, v zadnjih letih postaja vse večji problem tudi Amur. Tipična onesnažila v vodah so [[nafta|naftni]] derivati, [[težka kovina|težke kovine]], fosfati, nitrati in kompleksne organske spojine, dostikrat so prisotne [[kanalizacija|kanalizacijske]] odplake, zaradi česar so možne [[okužba|okužbe]].<ref name="B55"/>

Bajkalsko jezero je kot že omenjeno minimalno onesnaženo; edini vir onesnaženja je papirna industrija na skrajnem jugu jezera. Pred leti so ruske oblasti načrtovale gradnjo [[naftovod]]a do Kitajske, v neposredni bližini jezera, vendar je zaradi protestov tamkajšnjih prebivalcev predsednik [[Vladimir Putin]] podpisal odlok, da se naftovod prestavi zunaj neposredne bližine jezera, tj. 100 km proti severu.<ref>Blinnikov, 2011, str. 56.</ref>

==== Radioaktivno onesnaženje ====
[[Slika:VOA_Markosian_-_Chernobyl02.jpg|thumb|left|300px|Opozorilni znak v [[Pripjat, Ukrajina|Pripjatu]]; [[Černobilska nesreča]] v bivši sovjetski zvezi je bila ena od najhujših jedrskih nesreč v zgodovini človeštva; v okviru današnje Rusije je največji delež kontaminacije prejelo območje v [[Brjanska oblast|Brjanski oblasti]].<ref name="B58"/>]]
[[Radioaktivno onesnaženje]] lahko nastane zaradi bogatenja urana ter proizvodnje [[plutonij]]a in ostalih radioaktivnih elementov, transporta in shranjevanja [[jedrsko gorivo|jedrskega goriva]], odpadnega radioaktivnega materiala, nesreč v jedrskih elektrarnah ter testiranja [[jedrsko orožje|jedrskega orožja]].<ref name="B58">Blinnikov, 2011, str. 58.</ref>

V Rusiji se trenutno nahaja 34 [[jedrski reaktor|jedrskih reaktorjev]], razporejenih v 10 jedrskih elektrarn, ki so leta 2014 proizvedli skupno 169 milijard [[kilovatna ura|kWh]].<ref>{{navedi splet|url=http://www.world-nuclear.org/info/Facts-and-Figures/World-Nuclear-Power-Reactors-and-Uranium-Requirements/|title=World Nuclear Power Reactors & Uranium Requirements|accessdate=30.6.2015|date=1.6.2015|publisher=World Nuclear Association|archive-date=2017-10-01|archive-url=https://web.archive.org/web/20171001013037/https://minerals.usgs.gov/minerals/pubs/commodity/|url-status=dead}}</ref>{{efn|Pri štetju so izključeni reaktorji v znanstvenih inštitutih, ki so uporabljeni v raziskovalne namene.}} Vsi reaktorji oz. elektrarne v določenem obsegu obremenjujejo okolje in predstavljajo potencialno nevarnost. Ena od najbolj znanih nesreč je Černobilska nesreča v bivši Sovjetski zvezi, zaradi katere je bila sproščena raven sevanja v okolici približno 14×10<sup>18</sup> [[Bekerel|Bq]], predvsem [[cezij]]evega [[izotop]]a 137 (<sup>137</sup>Cs) in [[stroncij]]evega izotopa 90 (<sup>90</sup>Sr), kar je enakovredno ravni sevanja, sproščenega med eksplozijo 50-megatonske [[Carska bomba|Carske bombe]] na Novi zemlji.<ref name="B58"/> Onesnažena je bila okolica s površino okoli 200.000 km<sup>2</sup>; okoli 60 % skupne kontaminacije je prejela Belorusija, po 20 % pa Ukrajina in Rusija v [[Brjanska oblast|Brjanski oblasti]].<ref name="B58"/> Druga znana nesreča je bila Kištimska nesreča v kompleksu [[Majak]] v Čeljabinski oblasti, predelovalnem obratu in skladišču jedrskih odpadkov, ki je bil obenem glavni vir onesnaževanja okoliških rek in manjših jezer<ref name="B58"/> (npr. [[jezero Karačaj]], ki naj bi bilo po nekaterih podatkih najbolj onesnažen kraj na svetu<ref>Lenssen, "Nuclear Waste: The Problem that Won't Go Away", Worldwatch Institute, Washington, D.C., 1991: 15.</ref>).

Poleg Nove zemlje in Semipalatinska so bili nekateri manjši poskusi z jedrskim orožjem izvedeni tudi na polotoku Kola, v okolici Krasnojarska ter v [[Hanti-Mansijsko avtonomno okrožje|Hanti-Mansijskem avtonomnem okrožju]]. Zaradi predelovalnih obratov in odlaganja odpadkov so onesnažena določena območja blizu [[Ivanovo, Rusija|Ivanovega]], na polotoku Kola in priobalnih območjih ruskega Daljnega vzhoda ter v nekdanji [[Permska oblast|Permski oblasti]].<ref name="B58"/>

=== Varstvo narave ===
[[Slika:P.t.altaica_Tomak_Male.jpg|thumb|left|300px|Sibirski tiger, katerega populacija šteje bornih 480-540 osebkov na ruskem Daljnem vzhodu,<ref>{{navedi splet |url= http://tigers.panda.org/tiger-census/russia-2015/|title=Russia Announce Tiger Results! |accessdate=1.7.2015 |date=27.5.2015 |publisher=[[World Wide Fund for Nature]]}}</ref> je ena od najbolj znanih ogroženih vrst v Rusiji.]]
Raznolikost živih bitij v Rusiji je razmeroma majhna kot pa bi pričakovali pri taki velikosti države, saj je večina rastlinstva in živalstva prilagojena tundrskemu in hladnemu celinskemu podnebju. Območja z največjo raznolikostjo sta gorovji Kavkaz in Altaj, ruski Daljni vzhod ob pacifiški obali ter ozek obalni pas ob Črnem morju.<ref name="B59,61">Blinnikov, 2011, str. 59, 61.</ref>

Za razliko od npr. ZDA, kjer imajo [[ogrožena vrsta|ogrožene vrste]] urejen pravni status z Zakonom o ogroženih vrstah ({{jezik-en|Endangered Species Act}}, ESA), v Rusiji sloni zaščita ogroženih vrst v veliki meri na t. i. Rdeči knjigi ogroženih vrst ({{jezik-ru|Красная книга России}}), ki ima ohlapnejše pravne omejitve. Sredi 90-ih let 20. stoletja je ruski parlament oz. [[duma (parlament)|duma]] sprejel več zakonov, ki bolje urejajo pravni status redkih vrst in zaščitenih območij. Znane ogrožene vrste v Rusiji so npr. [[sibirski tiger]], [[Leucogeranus leucogeranus|snežni žerjav]], [[Branta ruficollis|rdečevrata gos]] in [[Desmana moschata|ruski vihulj]].<ref name="B59,61"/>

Najvišjo stopnjo varstva in omejitev imajo t. i. ''zapovedniki'' ({{jezik-ru|Заповедники}}), ki so zvrst strogih naravnih rezervatov (ustreza Ia. [[Kategorije IUCN zavarovanih območij|kategoriji IUCN zavarovanih območij]]), kjer je človeška dejavnost močno omejena in kjer poteka nadzor znanstvenih inštitucij. Tovrstnih rezervatov je v Rusiji okoli 100; nekateri zapovedniki so zelo veliki, npr. Veliki arktični rezervat s površino okoli 4 milijoni [[hektar]]jev. Poleg tega se v Rusiji nahaja okoli 30 [[narodni park|narodnih]] in naravnih parkov (ustreza II. kategoriji IUCN), ki se osredotočajo na turizem v naravi (npr. državni park v Ugri, [[Kaluška oblast]]), ter številni ''zakazniki'' ({{jezik-ru|зака́зники}}), ki ustrezajo IV. kategoriji IUCN oz. območju upravljanja z vrstami/habitati.<ref>Blinnikov, 2011, str. 61.</ref><ref>Solomeshch AI. (2005). [https://books.google.si/books?id=tYeccNT_AsQC&pg=PA50 "The West Siberian Lowland"]. '''V:''' ''The World`s Largest Wetlands: Ecology and Conservation''. Cambridge University Press, str. 49-50. ISBN 978-0-511-11386-4</ref>
[[Slika:Саблинский хребет.jpg|thumb|right|300px|Narodni park [[Jugid Va]] v Komskem pragozdu]]
Od leta 1978 je [[UNESCO]] uvrstil 41 območij med [[biosferni rezervat|biosferne rezervate]].<ref name="biosphere"/> Nekateri rezervati so bili razglašeni za [[Unescova svetovna dediščina|Unescovo svetovno naravno dediščino]], in sicer zahodni del Kavkaza, Zlate gore Altaja, osrednji del gorovja Sihote-Alin, ognjeniki na Kamčatki, [[Vranglov otok]], [[Bajkalsko jezero]], [[Putoranska planota]], [[Lenski stolpi]] in kotlina jezera [[Uvs Nuur]].<ref name="heritage">{{navedi splet|url= http://whc.unesco.org/en/list/|title=World Heritage List|accessdate=4.7.2015|date=|publisher=UNESCO}}</ref>

S [[Komski pragozd|Komskim pragozdom]] se po nedotaknjenosti, raznolikosti živalskih in rastlinskih vrst ter velikosti ne more primerjati nobeno območje v Evropi. Nahaja se na vzhodu republike Komi, zahodnih obronkih severnega Urala in severovzhodnem delu Vzhodnoevropskega nižavja ter obsega površino okoli 32.800 km<sup>2</sup>. Nižinski zahodni del je prepreden s številnimi rekami, ob katerih se razprostirajo močvirja in poplavljeni predeli. Uspevajo predvsem [[šotni mah|šotni mahovi]] in nizko grmičevje, kot so npr. borovnice. V višje ležečih predelih uspevajo grmovja in nizka drevesa, kot so razne vrste [[vrba (drevo)|vrb]], [[črni ribez]] in [[jerebika]]. Med poplavnimi predeli in Uralom raste tajga, kjer prevladujejo predvsem smreke, sibirski bori in macesni ter bele jelke. Na območju Komskega pragozda je znanih 204 vrst ptic, 43 vrst sesalcev in 16 vrst [[ribe|rib]]. Razglasitev Komskega pragozda za svetovno naravno dediščino je bilo pomembno dejanje zaradi preprečitve industrijskega izkoriščanja, saj so nekatera podjetja, tako domača kot tuja, skušala pridobiti koncesijo za [[sečnja|sečnjo]] gozdov in [[rudarstvo|rudarjenje]] [[zlato|zlata]].<ref>Lotz, Schütte, Veser; 1999, str. 18-23.</ref><ref>{{navedi splet |url= http://whc.unesco.org/en/list/719|title=Virgin Komi Forests |accessdate=2.7.2015 |date= |publisher=[[UNESCO]]}}</ref>

V Bajkalskem jezeru biva več kot 1.500 živalskih vrst. V jezeru se zaradi starosti nahajajo številni [[endemit]]i in posebej prilagojene vrste, kot so [[Comephorus|golomjanke]], ki so se hladnemu okolju prilagodile tako, da kotijo žive mladiče. V jezeru živi tudi [[Phoca sibirica|bajkalski tjulenj]] ali nerpa.<ref name="natek134"/>

=== Naravna bogastva in raba tal ===
{{Več slik
 | align     = right
 | direction = vertical
 | header    = 
 | header_align = center
 | header_background = 
 | footer    = 
 | footer_align = center
 | footer_background = 
 | width     = 300
 | image1    =
 | caption1  = [[Naftna ploščad]] v [[Pečorsko morje|Pečorskem morju]]; Rusija ima ogromne zaloge nafte ter zemeljskega plina in sodi med vodilne proizvajalke.
 | image2    = Rostov's region combain.jpg
 | caption2  = Žetje pšenice v območju [[Rostovska oblast|Rostovske oblasti]]
}}
Rusija sodi med vodilne proizvajalke [[fosilno gorivo|fosilnih goriv]], tj. [[premog]]a, [[šota|šote]], [[nafta|nafte]] in [[zemeljski plin|zemeljskega plina]], ter [[rudnina|rudnin]] in [[kovina|kovin]], kot so [[apnenec]], [[arzen]], [[baker]], [[boksit]], [[diamant]]i, [[fosfatni minerali]], [[kadmij]], [[kalij]]evi minerali, [[kobalt]], [[kositer]], [[litij]], [[magnezijev oksid]], [[paladij]], [[renij]], [[silikat]]ni minerali, [[titan (element)|titan]], [[uran]], [[vanadij]], [[volfram]], [[zlato]], [[železo]]ve rude in [[žveplo]].<ref name="USGS">{{navedi splet |author=Lewine MR|author2=Wallace GJ.|url=http://minerals.usgs.gov/minerals/pubs/country/2005/myb3-2005-am-aj-bo-gg-kz-kg-md-rs-ti-tx-up-uz.pdf |title=2005 Minerals Yearbook: The Mineral Industries of the Commonwealth of Independent States|accessdate=2.7.2015 |date=december 2007 |publisher=U.S. Geological Survey}}</ref> Glavna nahajališča nafte so predvsem na Uralu in v Zahodnosibirskem nižavju, nahajališča zemeljskega plina pa prav tako v Zahodnosibirskem nižavju, podnožju Kavkaza in [[Povolžje|Povolžju]].<ref name="VSL8001"/> V Zahodnosibirskem nižavju se pomembne zaloge nafte, zemeljskega plina in šote nahajajo predvsem v Vasjuganskem barju.<ref name="natek123"/> Pomembna nahajališča rudnin se nahajajo na polotoku Kola (predvsem fosfatni minerali), severnem delu Kavkaza, Uralu (mdr. 96 % državnih zalog kalijevih mineralov in mnogo [[dragi kamen|dragih kamnov]], predvsem [[rubin]], [[smaragd]], [[ametist]] in [[safir]]), ruskem Daljnem vzhodu, vzhodnem delu Sibirije (mdr. 70 % državnih zalog bakra, 76 % zalog [[svinec|svinca]] in diamanti) ter območju blizu severnega tečajnika (mdr. uran). V območju [[Kaliningrajska oblast|Kaliningrajske oblasti]] se nahaja okoli 95 % svetovnih zalog [[jantar]]ja.<ref>{{navedi splet |url= http://www.nationsencyclopedia.com/Europe/Russia-MINING.html|title=Russia - Mining |accessdate=2.7.2015 |date= |publisher=Nations Encyclopedia}}</ref><ref name="B19"/><ref>Kelly, 1994, str. 26, 71, 123.</ref>

Leta 2005 je proizvodnja fosilnih goriv prispevala okoli 14 % k [[bruto družbeni proizvod|bruto družbenemu proizvodu]] (BDP), načrpano je bilo 3.500.000 sodov nafte. Druga močna veja primarnega sektorja, ki je veliko prispevala BDP-ju, je bila pridobivanje kovin oz. [[metalurgija|metalurška]] dejavnost; med kovinami je bilo največ pridobljenega surovega železa, in sicer okoli 50 milijonov ton. V proizvodnji fosilnih goriv ter rudnin je bilo zaposlenih okoli milijon delavcev, kar je predstavljalo 1,6 % celotne delovne sile v Rusiji.<ref name="USGS"/>

Kot že omenjeno je v Rusiji zaradi podnebnih omejitev na voljo relativno malo površine za kmetijstvo. Glavna poljedelska območja se nahajajo v evropskem delu države, predvsem na območju černozjoma proti Kaspijskemu jezeru in Črnemu morju ter v severnem podnožju Kavkaza. Na približno polovici obdelanih zemljišč pridelujejo žitarice, predvsem pšenico, ječmen, rž in [[koruza|koruzo]], ostali delež predstavljajo [[sadje]] in [[zelenjava]] (predvsem [[krompir]]) ter [[sončnice]]. Rusija ne sodi med pomembne izvoznice hrane, pač pa celo uvažajo pridelke, predvsem žita in [[sladkor]]. Kmetijska pridelava je organizirana v razmeroma slabo produktivnih velikih državnih podjetjih s slabo mehanizacijo in drugo delovno opremo. Tako je še vedno pomembna pridelava na ohišnicah, predvsem pridelava zelenjave in živalskih produktov. Okoli 45 %<ref name="csaba"/> države prekrivajo gozdovi, ki so v veliki meri zaradi oddaljenosti in slabe prometne povezave nedostopni, vendar ima [[gozdarstvo]] dokaj velik gospodarski pomen.<ref name="VSL8001"/>

=== Naravne nesreče ===
[[Slika:RIAN archive 736941 Firemen smother fire in Orekhovo-Zuyevo, Moscow region.jpg|thumb|right|300px|Gozdni požar blizu Moskve leta 2010]]
Rusijo najbolj ogrožajo [[potres]]i in ognjeniški izbruhi, predvsem na Kamčatki in Kurilskih otokih, poleg tega pa še gozdni [[požar]]i in [[vročinski val|vročinski valovi]] ter [[poplava|poplave]].<ref name=CIA>{{navedi splet |url=https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/fields/2021.html |title=The World Factbook - Natural Hazards |accessdate=3.7.2015 |date= |publisher=[[Centralna obveščevalna agencija]] (CIA) |archive-date=2015-06-26 |archive-url=https://web.archive.org/web/20150626104544/https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/fields/2021.html |url-status=dead }}</ref> Ognjenik [[Ključevska Sopka]] je najbolj aktiven ognjenik na Kamčatki, saj je v zadnjih dveh desetletjih izbruhnil vsaj 17-krat, nazadnje 1. januarja 2015; praktično vsi izbruhi so bili po eksplozivnosti nizke stopnje, nobeden pa ni povzročil smrtnih žrtev.<ref>{{navedi splet |url= http://volcano.si.edu/volcano.cfm?vn=300260|title=Klyuchevskoy - Eruptive History |accessdate=3.7.2015 |date= |publisher=Smithsonian Institution, Natural Museum of Natural History, Global Volcanism Program }}</ref> Ostala potencialno najbolj nevarna aktivna ognjenika sta Avačinskaja Sopka in Korjakski, ki ogrožata mesto [[Petropavlovsk-Kamčatski]].<ref name=CIA/>

Med najhujše naravne nesreče v Rusiji v zadnjih dveh desetletjih spadajo potres v Neftegorsku na severu Sahalina leta 1995 z magnitudo 7,1 [[Momentna magnitudna lestvica|M<sub>W</sub>]] in skorajda 2.000 smrtnimi žrtvami,<ref>Utsu TR. (2002). "A List of Deadly Earthquakes in the World: 1500-2000". '''V:''' ''International Handbook of Earthquake & Engineering Seismology'', Part A, Volume 81A. Academic Press, str. 709. ISBN 978-0124406520</ref> obsežni gozdni požari po celotni Rusiji leta 2010 z več kot 55.000 žrtvami zaradi posledičnega vročinskega vala ter [[smog]]a<ref>{{navedi splet|title=2010 Disasters in Numbers|url=http://cred.be/sites/default/files/PressConference2010.pdf|publisher=Centre for Research on the Epidemiology of Disasters (CRED), IRSS Université catholique de Louvain, Belgija|accessdate=3.7.2015}}</ref> in poplave v Krasnodarskem okraju leta 2012, ki so zahtevale več kot 170 žrtev, uničenih pa je bilo več kot 5.000 domov.<ref>{{navedi splet |author=Snytkova M.|url= http://english.pravda.ru/russia/economics/13-07-2012/121645-russia_flood_economy-0/|title=Natural disasters exhaust Russian economy|accessdate=3.7.2015 |date=13.7.2012 |publisher=Pravda.Ru}}</ref><ref>{{navedi splet|author=Sysoyevs M.|title=Krasnodar Grains Were Left Undamaged by Flooding, Ministry Says|url=http://www.bloomberg.com/news/2012-07-11/krasnodar-grains-were-left-undamaged-by-flooding-ministry-says.html|accessdate=3.7.2015|publisher=Bloomberg|date=11.7.2012}}</ref>

Poseben primer predstavlja [[eksplozija meteorja nad Čeljabinskom]] 15. februarja 2013, pri kateri je nastal udarni val, ki je poškodoval okoli 1.200 ljudi, predvsem s steklom iz oken, ki jih je razbil udarni val,<ref>{{navedi splet|title=Meteorite hits Russian Urals|publisher=RT.com|date=15.2.2013|url=http://rt.com/news/meteorite-crash-urals-chelyabinsk-283/}}</ref> ter okrog 3.000 zgradb v šestih mestih po vsej [[Uralska gospodarska regija|Uralski regiji]].<ref>{{navedi splet|author=Marson J|author2=Gautam N.|title=Meteorite Hits Russia, Causing Panic|url=http://online.wsj.com/article/SB10001424127887324162304578305163574597722.html?mod=WSJ_hpp_LEFTTopStories|publisher=Wall Street Journal|accessdate=15.2.2013}}</ref> Do podobne nesreče v bistveno večjem obsegu je prišlo tudi 30. junija 1908 na območju reke [[Tunguska]] v Sibiriji, ko je eksplozija podrla okrog 60 milijonov dreves na površini 2.150 km<sup>2</sup>.

== Opombe ==
{{notelist}}

== Sklici  ==
{{sklici|2}}

== Viri ==
* {{navedi knjigo|last1= Blinnikov|first1= Mikhail S.|date= 2011|url= https://books.google.si/books?id=QcoodEOmnMUC&printsec=frontcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false|title= A geography of Russia and its neighbors|location= New York|publisher= Guilford Press|isbn= 978-1-60623-933-9|cobiss= 44898658}}
* {{navedi knjigo|last1= Kelly|first1= Rosanna|date= 1994|title= Russia|url= https://archive.org/details/russia0000kell|location= London|publisher= Flint River Press|isbn= 1-871489-16-4|cobiss= 43264256}}
* {{navedi knjigo|last1= Lotz|first1= Jürgen|last2= Schütte|first2= Hans-Wilm|last3= Veser|first3= Thomas|date= 1999|title= Naravna in kulturna dediščina: Rusija in Vzhodna Azija|location=  Ljubljana|publisher= [[DZS]]|isbn= 86-341-2238-7|cobiss= 97943040}}
* {{navedi knjigo|last1= Natek|first1= Karel|authorlink1= Karel Natek|last2= Natek|first2= Marjeta|date= 2012|title= Svet v presežnikih|location= Ljubljana|publisher= [[Mladinska knjiga]]|isbn= 978-961-01-1928-9|cobiss= 259672320}}
* {{navedi knjigo|editor-last1= Pogačnik|editor-first1= Aleš|editor-link1= Aleš Pogačnik|date= 2006|chapter= Rusija - naravne razmere|title= Veliki splošni leksikon|location= Ljubljana|publisher= DZS|pages= 3798-800|cobiss= 224226304}}

== Zunanje povezave ==
{{Kategorija v Zbirki|Geography of Russia}}
* [http://www.rgo.ru/en Russian Geographical Society] {{ikona en}}

{{zvezdica}}

[[Kategorija:Geografija Rusije|*]]
[[Kategorija:Geografija po državah]]