Ogled vira Hergé

{{Infopolje Stripar
| image         = Slika:Herge with bust of Tintin.png
| caption       = Hergé, z doprsnim kipom [[Tintin|Tintina]] [[Nat Neujean|Nata Neujeana]]{{Sfn|Goddin|2011 | p=85}}
| alt           = Hergé, z doprsnim kipom Tintina in s Švrkom
| birth_name    = Georges Prosper Remi
| birth_date    = {{Birth date|df=yes|1907|05|22}}
| birth_place   = [[Etterbeek]], Belgija
| death_date    = {{Death date and age|df=yes|1983|03|03|1907|05|22}}
| death_place   = [[Woluwe-Saint-Lambert]], Belgija
| spouse        = {{Unbulleted list | {{Marriage|Germaine Kieckens|1932|1977|end=divorced}} | {{Marriage|[[:fr:Fanny Rodwell|Fanny Rodwell]] [fr]|1977}}}}
| nationality   = Belgijska
| cartoonist    = y
| signature     = <!-- WD -->
| signature_alt = Hergé's signature
| alias         = Hergé
| notable works = {{Unbulleted list | ''[[Tintin in njegove pustolovščine]]'' | ''[[Pustolovščine Jo, Zette in Jocka]]'' | ''[[Quick & Flupke]]''}}
| awards        = [[#Nagrade in priznanja|Seznam nagrad]]
| website       = {{url|http://en.tintin.com/herge}}
| sortkey       = Hergé
}}
'''Georges Prosper Remi''' ({{IPA-fr|ʁəmi|lang}}), poznan po psevdonimu '''Hergé''' ({{IPA-fr|ɛʁʒe|lang}}), [[Belgijci|belgijski]] [[karikaturist]] in [[stripar]], * [[22. maj]] [[1907]], [[Etterbeek]], [[Belgija]], † [[3. marec]] [[1983]], [[Woluwe-Saint-Lambert]].

Znan je predvsem kot ustvarjalec zbirke [[Strip|stripov]] ''[[Tintin in njegove pustolovščine]]'', serije stripovskih zvezkov, ki veljajo za ene izmed najbolj znanih [[Evropski stripi|evropskih stripov]] dvajsetega stoletja. Je tudi avtor dveh drugih znanih serij, ''[[Quick & Flupke]]'' (1930–1940) in ''[[Pustolovščine Jo, Zette in Jocka]]'' (1936–1957). Njegova dela so bila izvedena v njegovem izrazitem slogu risanja [[ligne claire]] (čista linija).  

Hergé se je rodil v družini nižjega srednjega razreda v [[Etterbeek|Etterbeeku]] v [[Bruselj|Bruslju]], kariero pa je začel z ilustracijami skavtskih revij, kjer je razvil svojo prvo serijo stripov ''[[Totor in njegove pustolovščine]]'' za ''Le Boy-Scout Belge'' leta 1926. Med delom za katoliški konzervativni časopis ''Le Vingtième Siècle'', je leta 1929 po nasvetu njegovega urednika [[Norberta Wallez|Norberta Walleza]], ustvaril zbirko stripov ''Tintin in njegove pustolovščine''. Z naslanjanjem na dejanja poročevalca [[Tintin|Tintina]] in njegovega spremljevalca [[Švrk]]a so bili zgodnji deli serije — ''[[Tintin v Sovjetski zvezi]]'', ''[[Tintin v Kongu]]'' in ''[[Tintin v Ameriki]]'' — zasnovani kot konzervativna propaganda za otroke. Domače uspešne zgodbe so bile po serializaciji objavljene v knjižni obliki, hkrati pa je Hergé razvijal tudi seriji ''Quick & Flupke'' in ''Pustolovščine'' ''Jo, Zette in Jocka'' za ''Le Vingtième Siècle''. Hergé je od leta 1934, pod vplivom svojega prijatelja [[Džang Čongren|Džanga Čongrena]], veliko več časa posvetil raziskovanju ozadja svojih zgodb, kar je povečalo realizem zbirke od ''[[Sinji lotos|Sinjega lotosa]]'' naprej. Po [[Nemška okupacija Belgije|nemški okupaciji Belgije]] leta 1940 je bil ''Le Vingtième Siècle'' zaprt, vendar je Hergé nadaljeval svoje delo v ''[[Le Soir]]'', priljubljenem časopisu, ki ga je nadzirala nacistična uprava.

Po zavezniški osvoboditvi Belgije leta 1944 je bil ''Le Soir'' zaprt, njegovo osebje — vključno z Hergéjem — pa obtoženo [[Kolaboracija|kolaboracije]] z nacisti. Začela se je uradna preiskava, in čeprav proti Hergéju ni bila vložena nobena obtožba, se je v naslednjih letih večkrat soočil z obtožbami, da je izdajalec in kolaborator. Z [[Raymond Leblanc|Raymondom Leblancem]] je leta 1946 ustanovil revijo ''[[Tintin (revija)|Tintin]]'', s pomočjo katere je serijsko prikazal nove ''pustolovščine Tintina''. Kot umetniški voditelj revije je nadziral tudi objave drugih uspešnih stripovskih serij, na primer serijo ''[[Blake in Mortimer]]'' avtorja [[Edgar P. Jacobs|Edgarja P. Jacobsa]]. Leta 1950 je ustanovil [[Studios Hergé]], kot ekipo, ki mu je pomagala pri njegovih tekočih projektih; vidna člana osebja [[Jacques Martin]] in [[Bob de Moor]] sta veliko prispevala k poznejšim zvezkom ''Tintinovih pustolovščin''. Sredi osebnega nemira, zaradi razpada njegovega prvega zakona, je izdal ''[[Tintin v Tibetu]]'', njemu najljubši del zbirke. V poznejših letih je postal manj dejaven ter se neuspešno poskušal uveljaviti kot [[Abstraktna umetnost|abstraktni umetnik]].

Hergéjeva dela so znana po svoji jasnosti dramskega vodenja in natančnih, dobro raziskanih zapletih. Bila so vir številnih priredb v gledališču, radiu, televiziji, kinu in računalniških igrah. Hergé še vedno močno vpliva na stripovski medij, zlasti v Evropi.{{Sfn|Assouline|2009|p=x}}{{Sfn|London Review of Books|2012}} Najbolj slaven je v Belgiji, kjer so leta 2009 v [[Louvain-la-Neuve|Louvain-la-Neuveu]] ustanovili njemu posvečen [[muzej Hergé]].

== Zgodnje življenje ==

=== Otroštvo in mladost: 1907–1925 ===
[[File:Geburtshaus Hergé rue Philippe-Baucq 33.jpg|thumb|200px|Hiša v Etterbeeku, kjer se je rodil Hergé]]
Georges Prosper Remi<ref>Opstal, H. van (1994) ''Essay RG. Het fenomeen Hergé'', pp. 8+10+132-133+195</ref><ref>Goddin, Philippe (2008) ''Hergé. Levenslijnen'', p. 25</ref> se je rodil 22. maja 1907 v hiši srednjega razreda njegovih staršev v [[Etterbeek|Etterbeeku]], predmestnem naselju [[Bruselj|Bruslja]], v [[Belgija|Belgiji]].{{Sfn|Peeters|2012|p=6}}{{Sfn|Sterckx|2015|p=11}} Njegov [[Valonci|valonski]] oče Alexis Remi je delal v tovarni slaščic, medtem ko je bila njegova [[Flamci|flamska]] mati, Elisabeth Dufour, gospodinja.{{Sfn|Assouline|2009|p=3}} Poročena 18. januarja 1905 sta se preselila v hišo na 25 rue Cranz (danes 33 rue Philippe Baucq), kjer se je rodil Hergé, čeprav so se leto kasneje preselili v hišo na 34 rue de Theux.{{Sfn|Peeters|2012|p=6}} Njegov primarni jezik je bila očetova francoščina, a odraščajoč v dvojezičnem Bruslju se je učil tudi nizozemščino, od babice po materini strani pa je razvil danes izumrli naglas bruseljščine.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=3|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=6–7}} Mlajši brat Paul se je rodil pet let po Hergéju.{{Sfn|Sterckx|2015|p=11}} Kot večina Belgijcev je tudi njegova družina pripadala rimskokatoliški cerkvi, čeprav ni bila posebej pobožna.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=3|2a1=Thompson|2y=1991|2pp=18|3a1=Peeters|3y=2012|3p=8}} Pozneje je svoje življenje v Etterbeeku označil za enobarvno sivo, saj je menil, da je bilo izjemno dolgočasno.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=3–4|2a1=Peeters|2y=2012|2p=5}} Biograf [[Benoît Peeters]] je namignil, da je k otroški potrtosti verjetno pripomogla spolna zloraba strica po materini strani.{{Sfn|Peeters|2012|p=14}}

Remi je razvil ljubezen do filmov, med njegove najljubše pa je spadal film [[Winsor McCay|Winsorja McCaya]] z naslovom ''[[Gertie the Dinosaur]]'', filmi [[Charlie Chaplin|Charlieja Chaplina]], [[Harry Langdon|Harryja Langdona]] in [[Buster Keaton|Busterja Keatona]]; slednji so očitno vplivali na slog in vsebino pri njegovem poznejšem delu v stripu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=7|2a1=Peeters|2y=2012|2p=7}} Čeprav ni bil goreč bralec, je užival v romanih britanskih in ameriških avtorjev, kot so ''[[Pustolovščine Huckleberryja Finna]]'', ''[[Otok zakladov]]'', ''[[Robinson Crusoe]]'' in ''[[The Pickwick Papers]]'', pa tudi v romanih Francoza [[Alexandre Dumas|Alexandra Dumasa]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=5|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=12–13}} Kot hobi je začel risati prizore iz vsakdanjega življenja ob robovih šolskih knjig. Nekatere od teh ilustracij so bili nemški vojaki, ker so njegova štiri leta [[Osnovnošolska izobrazba|osnovnega šolanja]] v Ixellesovi občinski šoli št. 3 sovpadala s [[Prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]], med katero je [[Nemška okupacija Belgije med prvo svetovno vojno|nemška vojska zasedla Bruselj.]]{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=6|2a1=Peeters|2y=2012|2p=8}} Leta 1919 se je njegovo srednješolsko izobraževanje začelo v posvetnem Place de Londres v [[Ixelles|Ixellesu]],{{Sfn|Peeters|2012|pp=10–11}} leta 1920 pa so ga premestili v šolo Saint-Boniface, ustanovo, ki jo nadzira nadškof, kjer so bili učitelji rimskokatoliški duhovniki.{{Sfn|Assouline|2009|p=7}} Remi se je izkazal za uspešnega študenta, saj so mu podelili nagrade za odličnost. Srednjo izobrazbo je zaključil julija 1925 na vrhu svojega razreda.

{{Quote box|width=246px|bgcolor=#c6dbf7|align=left|quote=Moje otroštvo je bilo izjemno običajno.. 
Zgodilo se je na zelo povprečnem mestu, s povprečnimi dogodki in povprečnimi mislimi. 
Zame je bil pesnikov "zeleni raj" precej siv&nbsp;... 
Moje otroštvo, mladost, skavtstvo, vojaška služba&nbsp;— vse je bilo sivo. Niti žalostno, niti veselo otroštvo&nbsp;— raje motno.|source=Hergé{{Sfn|Peeters|2012|p=5}}}}

Z 12. leti se je Remi pridružil [[Vodenje in skavtstvo v Belgiji|deški taborniški]] brigadi, priključeni šoli Saint-Boniface, kjer je postal vodja Veveričje Patrulje in si prislužil ime "Radovedna Lisica" (Renard curieux).{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=8|2a1=Thompson|2y=1991|2pp=19|3a1=Peeters|3y=2012|3p=16}} S taborniki je potoval na poletne tabore v Italiji, Švici, Avstriji in Španiji, poleti 1923 pa je njegova četa prehodila 200 kilometrov čez Pireneje.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=8|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=11–12}} Njegove izkušnje s taborništvom so imele pomemben vpliv na preostanek njegovega življenja, saj so navdihnile njegovo ljubezen do kampiranja in naravnega sveta ter mu nudile [[Morala|moralni kompas]], ki je poudarjal osebno zvestobo in izpolnjevanje obljub.{{Sfn|Assouline|2009|pp=8–9}} 

Njegov skavtski vodja Rene Weverbergh je spodbudil njegovo umetniško sposobnost in objavil eno od Remijevih risb v glasilu skavtov Saint-Boniface, ''Jamais Assez (Nikoli dovolj''): njegovo prvo objavljeno delo.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Peeters|2y=2012|2p=16}} Ko se je Weverbergh vključil v objavo časopisa Boy-Scout, glasila zveze skavtov, je objavil še več Remijevih ilustracij, katere so se prvič pojavile v peti številki časopisa, leta 1922.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Peeters|2y=2012|2p=16}} Remi je v nadaljevanju objavljal stripe, risbe in lesoreze v naslednjih številkah glasila, ki se je kmalu preimenovalo v ''Le Boy-Scout Belge (Belgijski tabornik''). V tem času je eksperimentiral z različnimi psevdonimi, pri čemer je uporabljal "Jérémie" in "Jérémiades", preden je izbral psevdonim "Hergé", francosko izgovorjavo njegovih obrnjenih začetnic (R.G.), njegovo delo pa je bilo pod tem imenom prvič objavljeno decembra 1924.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Thompson|2y=1991|2p=20|3a1=Peeters|3y=2012|3p=19}}

=== Totor in zgodnja kariera: 1925–1928 ===
[[File:Totor the Boy Scout.gif|right|thumb|Serija Totor je bil Hergéjev prvi [komični] strip]]
Poleg risanja ilustracij je Hergé julija 1926 začel s produkcijo časopisnega stripa za ''Le Boy-Scout Belge'', z naslovom ''[[Totor in njegove pustolovščine|Les Aventures de Totor]]'' (Totor in njegove pustolovščine), ki je občasno izhajal do leta 1929. Strip, ki se je vrtel okoli skavtskega vodje, je imel napise napisane pod ilustracijami. Hergé je sčasoma začel eksperimentirati z drugimi oblikami prenosa informacij, vključno z [[Govorni oblaček|govornimi oblački]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=9|2a1=Peeters|2y=2012|2p=22}} Ilustracije so bile objavljene tudi v ''Le Blé qui lève (Pšenica, ki raste'') in drugih publikacijah katoliškega združenja belgijskih mladoletnikov, poleg tega pa je Hergé tudi ilustriral zaščitno pokrivalo za roman Weverbergha, z naslovom ''Duša morja''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=15|2a1=Peeters|2y=2012|2p=17}} Ker je bil še mlad in neizkušen v svoji obrti, je Hergé iskal nasvete pri starejšem karikaturistu Pierru Ickxu. Skupaj sta ustanovila kratkotrajno ''Atelier de la Fleur de Lys'' (AFL), organizacijo za krščanske karikaturiste.{{Sfn|Peeters|2012|p=18}}

Po končani srednji šoli leta 1925 se je Hergé vpisal na umetniško šolo École Saint-Luc. Predavanja so se mu zdela dolgočasna, zato se je že po prvem dnevu izpisal iz šole.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=10|2a1=Peeters|2y=2012|2p=20}} Upal je, da bo kot ilustrator delal skupaj z Ickxom v ''[[Le Vingtième Siècle]] (Dvajseto stoletje'') — konzervativnem "Katoliškem časopisu nazora in informacij", — vendar v časopisu ni bilo nobenega prostega mesta. Namesto tega je pri istem časopisu od septembra 1925 delal na oddelku za naročnino.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=11|2a1=Peeters|2y=2012|2p=20}} Zaradi dolgočasenja v poklicu, se je še pred vpoklicem vpisal v vojsko, kjer je bil avgusta 1926 dodeljen v vojašnico Dailly v [[Schaerbeek|Schaerbeeku]]. Pridružil se je prvemu pehotnemu polku, kjer je zaradi ponovnega dolgočasenja nadaljeval s skiciranjem in produciranjem epizod ''Totorja''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=11|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=21–23}}

Proti koncu vojaške službe je Hergé avgusta 1927 srečal urednika časopisa ''Le Vingtième Siècle'', [[Norbert Wallez|Abbéja Norberta Walleza]], glasovnega fašista, ki je na svoji mizi hranil podpisano fotografijo italijanskega fašističnega voditelja [[Benito Mussolini|Benita Mussolinija]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=11–13|2a1=Peeters|2y=2012|2p=27}} Navdušen nad Hergéjevim repertoarjem se je Wallez strinjal, da mu bo dal delo fotografskega poročevalca in karikaturista za časopis, za kar je bil Hergé vselej hvaležen.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=12, 14–15|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=27–28}} Hergé je v drugih publikacijah, večinoma v časopisnih dodatkih, ilustriral številna besedila za "Otroški kotiček" in literarne strani; ilustracije tega obdobja kažejo njegovo zanimanje za lesorez in prikazujejo zgodnji prototip njegovega ''ligne claire'' stila.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=15–16|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=28–29}}

=== Ustanovitev Tintina ter stripa Quick & Flupke: 1929–1932 ===
Z začetkom časopisnih dodatkov, je Wallez konec leta 1928 ustanovil dodatek za otroke, ''[[Le Petit Vingtième]]'' (Mali dvajseti), ki se je vsak četrtek pojavil v ''Le Vingtième Siècle''.{{Sfn|Peeters|2012|pp=31–32}} Številni odlomki, ki so prenašali močna katoliška in fašistična sporočila, so bili izrecno [[Antisemitizem|antisemitski]].{{Sfn|Assouline|2009|p=38}} Hergé je za nov podvig ilustriral ''L'Extraordinaire Aventure de Flup, Nénesse, Poussette et Cochonnet'' (''Neverjetna pustolovščina Flupa, Nénesse, Poussette in Cochonneta''), strip, ki ga je napisal eden od športnih kolumnistov časopisa. Strip je pripovedoval zgodbo o dveh fantih, njuni mlajši sestri, in njenem napihljivem gumijastem prašičku.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=16|2a1=Farr|2y=2001|2p=12|3a1=Peeters|3y=2012|3p=32}} Hergé je bil nezadovoljen, želel je namreč napisati in narisati svoj strip. Očarale so ga nove tehnike v mediju —  denimo sistematična uporaba govornih mehurčkov — , ki jih najdemo v ameriških stripih [[George McManus|Georga McManusa]] z naslovom ''[[Bringing Up Father]]'', [[George Herriman|Georga Herrimana]] z naslovom ''[[Krazy Kat]]'' in [[Rudolph Dirks|Rudolpha Dirksa]] z naslovom ''[[The Katzenjammer Kids]]'', katerih kopije mu je poslal novinar [[Léon Degrelle]] iz Mehike, ki je bil tam nameščen za poročanje o krizi v [[Mehiška državljanska vojna (1926-1929)|Cristero vojni]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=17|2a1=Farr|2y=2001|2p=18|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3p=18}}

[[File:Le Petit Vingtieme, Tintin in the Land of the Soviets.jpg|thumb|left|Naslovnica izdaje ''Le Petit Vingtième'' z dne 1. maja 1930 z izjavo "Tintin Revient!" ("Tintin se vrača!") Iz njegove pustolovščine po Sovjetski zvezi.{{Sfn|Goddin|2008|p=67}}]]

Hergé je razvil lik, imenovan [[Tintin]], kot belgijskega deškega poročevalca, ki je lahko potoval po svetu s svojim [[Foksterier|foksterierjem]], [[Švrk|Švrkom]] — "Milou" v izvirni francoščini — v veliki meri temelji na njegovem prejšnjem liku Totorju in tudi na njegovem bratu Paulu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=19|2a1=Thompson|2y=1991|2p=25|3a1=Peeters|3y=2012|3p=34}} Pozneje je Degrelle napačno trdil, da je Tintin zasnovan na njem, s Hergéjem sta se namreč skregala, ko je Degrelle brez dovoljenja uporabil eno od Hergéjevih skic; račune sta poravnala zunajsodno.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=45–46|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=59–60}} Čeprav je Hergé želel poslati svojega junaka v ZDA, mu je Wallez namesto tega naročil, naj svojo avanturo nastavi v [[Sovjetska zveza|Sovjetski zvezi]], s čimer je strip deloval kot antisocialistična propaganda za otroke. Rezultat tega je bil ''[[Tintin v Sovjetski zvezi]]'', ki je izhajal od 10. januarja 1929 v dodatku ''Le Petit Vingtième'' do 8. maja 1930.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=22–23|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=34–37}} Zaradi popularnosti zgodbe v frankofonski Belgiji, je Wallez organiziral promocijsko potezo,{{Clarify|date=February 2019}} po kateri je izdal zgodbo v knjižni obliki.{{Sfn|Peeters|2012|pp=39–41}} Priljubljenost zgodbe je privedla do povečane prodaje, zaradi česar je Wallez Hergéju podelil dva pomočnika, Eugèna Van Nyverseela in Paula "Jam" Jamina.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=32–34|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=42–43}}

Januarja 1930 je Hergé na straneh ''Le Petit Vingtièma'' predstavil nov strip v zvezi z dvema uličnima otrokoma iz Bruslja z naslovom ''[[Quick & Flupke]] (Quick et Flupke'').{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2008|1p=95|2a1=Assouline|2y=2009|2pp=23–24|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=44–45}} Pod Wallezovim vodstvom je junija začel serializacijo druge Tintinove pustolovščine, ''[[Tintin v Kongu]]'', ki je bila zasnovana za spodbujanje kolonialnih pogledov do [[Belgijski Kongo|Belgijskega Konga]]. Strip je bil napisan v paternalističnem slogu, ki je prebivalce Konga prikazal kot nedorasle idiote, zaradi česar so ga v poznejših desetletjih označili za rasističnega; vendar je bil tak slog v tistem času nesporen in priljubljen, z nadaljnjim oglaševanjem pa se je njegova prodaja le še povečala.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=26–29|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=45–47}} Za tretjo pustolovščino, ''[[Tintin v Ameriki]]'', ki so jo objavljali med septembrom 1931 in oktobrom 1932, je Hergé končno naredil scenarij po lastni izbiri, čeprav je delo uporabil za antikapitalističen in protipotrošniški namen, v skladu z ultrakonzervativno ideologijo časopisa.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=46–50|2a1=Assouline|2y=2009|2pp=30–32}} Čeprav so se ''Tintinove pustolovščine'' od leta 1930 objavljale v francosko-katoliškem ''[[Cœurs Vaillants|Cœursu Vaillantsu]]'' ("Pogumna srca"), je Hergé kmalu začel prejemati prošnje za objavo tudi od švicarskih in portugalskih časopisov.{{Sfn|Assouline|2009|p=35}} Čeprav je bil pri svojih letih bogatejši od večine Belgijcev, je kljub vedno večjemu uspehu ostal nejeverni "konservativni mladenič", predan svojemu delu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=44|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=43, 48}}

Hergé je delo iskal tudi drugje in ustvaril risanko ''[[Manjši stripi Hergéja|Prijazni gospod Mops]]'' za veleblagovnico [[Le Bon Marché|Bon Marché]] in ''[[Manjši stripi Hergéja|Pustolovščine Tima veverice]]'' za rivalsko veleblagovnico L'Innovation.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=46|2a1=Goddin|2y=2008|2p=89}}

=== Prva poroka ===
[[File:Belgique - Céroux - Eglise Notre-Dame de Bon Secours - 24.jpg|thumb|200px|<center>Stekleno okno v cerkvi Ceroux-Mousty, obnovljeno leta 1972 s finančno podporo Hergéja in njegove žene.]]

V pisarnah ''Le Petit Vingtièma'' je Hergé leta 1928 spoznal žensko z imenom Germaine Kieckens (1906 - 26. oktober 1995), ki je postala njegova prva žena. Rdečelaska, ki jo je Pierre Assouline opisal kot "elegantno in priljubljeno", je dobila službo kot tajnica Norberta Walleza.{{Sfn|Assouline|2009|p=33}} V času njenega rojstva so bili njeni starši sorazmerno starejši, in ko so izgubili starejšega otroka, so bili do nje še posebej zaščitniški.{{Sfn|Peeters|2012|p=348}} Zelo je občudovala Walleza, ki ga je gledala kot [[Očetovska figura|očetovsko figuro]], zato je sprejela njegova [[Fašizem|fašistična]] politična prepričanja.{{Sfn|Assouline|2009|p=33}} Imenovana je bila za urednico ''Votre Vingtième, Madame'', časopisnega dodatka za ženske, za katerega je Hergé včasih ilustriral naslovnico.{{Sfn|Peeters|2012|p=48}} Z psevdonimom Tantine je začela pisati tudi članke za ''Le Petit Vingtième''.{{Sfn|Peeters|2012|p=48}} Prvih 500 izvodov ''[[Tintin v Sovjetski zvezi|Tintina v Sovjetski zvezi]]'' je Hergé oštevilčil in podpisal s Tintinovim podpisom, poleg katerega je Kieckensova narisala Švrkovo šapo.{{Sfnm|1a1=Peeters|1y=1989|1p=27|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2p=21|3a1=Peeters|3y=2012|3p=41}}{{Sfn|Assouline|2009|p=33}}

Leta 1930 jo je Hergé skoraj vsak večer pospremil iz službe do doma, čeprav je takrat izražala bolj malo romantičnega zanimanja zanj. Namesto tega si je zaželela starejšega ali bolj zrelega moškega, kot je bil Abbe.{{Sfn|Assouline|2009|p=33}}{{Sfn|Peeters|2012|p=48}} Wallez pa je oba spodbujal, da skleneta razmerje,{{Sfn|Assouline|2009|p=33}} in nekega večera v palači Taverne du je Hergéju naznanila, da bi se rada poročila.{{Sfn|Peeters|2012|p=48}}

20. julija 1932 sta se Hergé in Kieckens poročila; čeprav nobeden od njiju ni bil povsem zadovoljen z zvezo, ju je k temu spodbudil Wallez, ki je vztrajal, da se vsi njegovi samski uslužbenci poročijo, in ki je tudi osebno opravil poročni obred v cerkvi Saint-Roch v [[Laeken|Laeknu]].{{Sfn|Assouline|2009|p=33}}{{Sfn|Peeters|2012|p=48}}{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=33–34|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=47–48}} Po preživljanju medenih tednov v [[Vianden|Viandenu]] v [[Luksemburg|Luksemburgu]], se je par preselil v stanovanje v rue Knapnu v [[Schaerbeek|Schaerbeeku]].{{Sfn|Peeters|2012|p=58}}

== Naraščajoča slava ==

=== ''Sinji lotos'' in ''Jo, Zette & Jocko'': 1932–1939 ===
Novembra 1932 je Hergé napovedal, da bo naslednji mesec poslal Tintina na pustolovščino v Azijo.{{Sfn|Peeters|2012|p=62}} Čeprav se je naslov sprva imenoval ''Tintin in njegove pustolovščine, reporter v orientu'' se je pozneje preimenoval v ''[[Faraonove cigare]]''. Skrivnostna zgodba se začne v Egiptu, in nadaljuje v Arabiji in Indiji, ko se v zgodbi prvič predstavijo ponavljajoči se junaki [[Petek in Svetek]] ter [[Rastapopulos]].{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=52–57|2a1 = Assouline|2y = 2009|2pp =42–44|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=62–65}} Prek prijatelja Charlesa Lesnea so Hergéja najeli za izdelavo ilustracij za podjetje [[Casterman]], kjer so konec leta 1933 predlagali, da bi v knjižni obliki objavili tako serijo ''Tintin in njegove pustolovščine'' kot ''Quick & Flupke'', s čimer se je Hergé strinjal; prva Castermanova knjiga je bil zbrani zvezek stripov ''Faraonovih cigar''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=40–41, 44|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=57, 60}} Še naprej je subvencioniral svoje stripovsko delo s komercialnim oglaševanjem, januarja 1934 je z dvema partnerjema ustanovil tudi oglaševalsko družbo "Atelier Hergé", katero pa so po šestih mesecih zaprli.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=49|2a1=Assouline|2y=2009|2pp=36–37|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=60–61}}

Potem ko je bil Wallez avgusta 1933 zaradi škandala{{Clarify|date=February 2019}} odstranjen iz uredništva časopisa, je Hergé postal obupan; marca 1934 je poskušal podati odpoved, a so ga spodbudili, da ostane, potem ko so mu skrajšali delovni čas in povečali mesečno plačo iz 2000 na 3000 frankov, Jamin pa je prevzel odgovornost za vsakodnevno vodenje ''Le Petit Vingtièma''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=40–41|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=60, 67–68}}

Od februarja do avgusta 1934 je Hergé objavljal serijo stripov z naslovom ''[[Popol Out West]]'' v ''Le Petit Vingtièmu'', zgodbo o živalskih likih, ki je bila razvoj prejšnjega stripa ''Tim veveričke''.{{Sfn|Peeters|2012|p=73}}

Od avgusta 1934 do oktobra 1935 je ''Le Petit Vingtième'' serijsko objavljal Tintinovo naslednjo pustolovščino, ''[[Sinji lotos]]'', ki se je dogajala na [[Kitajska|Kitajskem]] po [[Japonska invazija na Mandžurijo|japonski invaziji na Mandžurijo]]. Hergé je bil med produkcijo dela močno pod vplivom njegovega prijatelja [[Džang Čongren|Džanga Čongrena]], katoliško-kitajskega študenta, ki se je šolal na bruseljskem [[Académie Royale des Beaux-Arts]], s katerim se je spoznal maja 1934. Džang mu je predaval o taoistični filozofiji, kitajski umetnosti in kitajski kaligrafiji, kar je vplivalo ne le na njegov umetniški slog, temveč tudi na njegov splošni pogled na življenje.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Hergé je kot znak zahvale v ''Sinji lotos'' dodal karakterja "[[Čang Čong Jen|Čang Čong Jena"]], mladega kitajskega fanta, ki se sreča s Tintinom in se z njim spoprijatelji.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Hergé je ''Sinjemu lotosu'' namenil veliko več pozornosti in natančnosti, kar je pripomoglo k realističnemu prikazu Kitajske.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=60–64|2a1=Farr|2y=2001|2pp=51–59|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=33–36|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=48–55|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=73–82}} Zaradi tega je ''Sinji lotos'' široko ocenjen kot "Hergéjeva prva mojstrovina" in merilo pri razvoju serije.{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=51|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2p=35|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=82}} Casterman je stripe objavil v knjižni obliki in tudi vztrajal, da Hergé v stripe vključi barve, tako v tem zvezku, kot v ponatisih ''Amerike'' in ''Cigar.''{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2008|1pp=182, 196|2a1=Assouline|2y=2009|2p=53|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=79–80}} Leta 1936 so začeli tudi s proizvodnjo izdelkov Tintin, kar je Hergé podpiral, saj je imel ideje o celotni prodajalni, posvečeni ''Tintinu in njegovim pustolovščinam'', nekaj, kar se je uresničilo 50 let kasneje.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=55|2a1=Peeters|2y=2012|2p=96}} Kljub temu, da so se njegovi serijski stripi izkazali za donosne, so se zbrani zvezki prodajali slabše, kar je Hergé očital Castermanu in jih pozval, naj storijo več za trženje njegovih knjig.{{Sfn|Peeters|2012|p=94}}

[[File:Jo Zette Jocko in Coeurs Vaillants.jpg|thumb|left|upright|''Jo, Zette in Jocko'' v ''[[Cœurs Vaillants|Cœurs Vaillantsu]]'']]
Hergéjeva naslednja Tintinova zgodba, ''[[Odlomljeno uho]]'' (1935–1937) je bila prva, za katero je bil že od začetka orisan zaplet, saj je bila detektivska zgodba, ki je Tintina odpeljala v [[Južna Amerika|Južno Ameriko]]. Zgodba je predstavila lik [[General Alkazar|generala Alkazarja]] in tudi prve Hergéjeve izmišljene države in ozemlja v seriji, San Teodoros in Nuevo Rico, dve republiki, ki sta večinoma temeljili na Boliviji in Paragvaju.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=68–73|2a1=Farr|2y=2001|2pp=61–69|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=37–39|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=55–57|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=82–84}} Nasilni elementi v stripu so razjezili založnike ''[[Cœurs Vaillants|Cœurs Vaillantsa]]'', ki so Hergéja prosili, naj ustvari zgodbo, ki je primernejša za otroke. Rezultat si bile Pustolovščine Jo, Zette in Jocka, serija o mlajšem bratu njegovi sestri ter njuni udomačeni opici.{{Sfn|Peeters|2012|pp=86–87}} Serija se je začela z ''The Secret Ray'', ki je bil serijsko predstavljen v ''Cœurs Vaillantsu'' in nato v ''Le Petit Vingtièmu'', nadaljeval pa z ''The Stratoship H-22''.{{Sfn|Peeters|2012|p=87}} Hergé je zavračal serijo in komentiral, da so ga liki "strašno dolgočasili."{{Sfn|Peeters|2012|p=88}} Zdaj, ko je hkrati pisal tri serije, je Hergé delal vse dni v letu in se počutil pod stresom.{{Sfn|Peeters|2012|p=91}}

Naslednja Tintinova pustolovščina je bila ''[[Črni otok]]'' (1937–1938), v katerem je Tintin potoval v Britanijo, da bi se bojeval proti ponarejevalcem denarja, katerih šef je bil novi antagonist nemškega rodu dr. Müller.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=76–80|2a1=Farr|2y=2001|2pp=71–78|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=39–42|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=58–59|5a1=Peeters|5y=2012|5p=91}} Sledil je naslednji strip z naslovom ''[[Otokarjevo žezlo]]'' (1938–1939), v katerem Tintin rešuje izmišljeno vzhodnoevropsko državo Sildavijo pred napadom njene ekspanzionistične sosede Bordurije; dogodek je bil antifašistična satira širitve [[Tretji rajh|nacistične Nemčije]] na Avstrijo in Češkoslovaško.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=82–86|2a1=Farr|2y=2001|2pp=81–89|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3pp=42–44|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=61–63|5a1=Peeters|5y=2012|5pp=97–101}} Maja 1939 se je Hergé preselil v novo hišo v [[Watermael-Boitsfort|Watermael-Boitsfortu]],{{Sfn|Peeters|2012|p=102}} čeprav je bil po nemški [[Poljska kampanja (1939)|invaziji na Poljsko]] vpoklican v belgijsko vojsko in začasno nameščen v [[Herenthout|Herenthoutu]]. V mesecu dni je bil demobiliziran, nakar se je vrnil v Bruselj, kjer si je ustvaril bolj protinemško stališče, ko je začel s svojo naslednjo pustolovščino ''[[Tintin v deželi črnega zlata]]'', ki je bila postavljena na Bližnji vzhod in vsebovala dr. Müllerja, ki je poskušal sabotirati naftovode.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=63|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=102–103}}

V tem obdobju je Hergé prispeval tudi k ''L'Ouest'' (Zahod), časopisu, ki ga je vodil njegov prijatelj [[Raymond de Becker]].{{Sfn|Peeters|2012|pp=103–4}} ''L'Ouest'' je Belgijo pozival, naj ostane v [[Druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] nevtralna, kar je Hergé podpiral tudi s svojim novim stripom ''Mr Bellum''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=64–65|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=103–104}} Hergéja je na Kitajsko povabil kitajski nacionalni vodja [[Čang Kaj-Šek]], ker je užival v stripu ''Sinji lotos'', čeprav se zaradi takratnih političnih razmer v Evropi srečanja Hergé ni mogel udeležiti.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=63–64|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=105–106}} Decembra so ga ponovno mobilizirali in stacionirali v [[Antwerpen|Antwerpnu]], od koder je še naprej pošiljal Tintinove stripe v ''Le Petit Vingtième''. Vendar je kmalu zbolel za [[Vnetje sinusov|sinuzitisom]] in [[Tvor|tvori]] in bil zato maja 1940 razglašen za nesposobnega za vojaško služenje. Istega dne je Nemčija [[Vojna za Belgijo|napadla Belgijo]]. ''Le Vingtième Siècle'' je bil zaprt, na sredi serializacije ''Tintina v deželi črnega zlata''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=63, 65|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=106–107}}

=== Nemška okupacija in ''Le Soir'': 1939–1945 ===
{{Quote box|width=246px|bgcolor=#c6dbf7|align=right|quote=Gotovo je Raymond De Becker sočustvoval z nacionalsocialističnim sistemom in bil tedaj v soglasju s [[Henri de Man|Henrijem de Manom]]. Priznam, da sem sam verjel, da je prihodnost Zahoda odvisna od [[Novi red (nacizem)| novega reda]]. Za mnoge ljudi se je demokracija izkazala za varljivo in Novi red je prinesel novo upanje. V katoliških krogih so bili takšni pogledi pogosti. Glede na vse, kar se je zgodilo, je bila seveda grozna napaka, da smo četudi samo za trenutek verjeli v Novi red.|source=Hergé, 1973{{Sfn|Peeters|2012|pp=117–118}}}}
Medtem ko se je [[Belgijske oborožene sile|belgijska vojska]] spopadala z Nemci, sta Hergé in njegova žena z avtom pobegnila v Francijo skupaj z več deset tisoč drugimi Belgijci. Najprej sta ostala v [[Pariz|Parizu]] in se nato odpravila proti jugu do [[Puy-de-Dôme|Puy-de-Dômeja]], kjer sta ostala šest tednov.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=66|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=111–112}} 28. maja je [[Kralj Leopold III.|belgijski kralj Leopold III.]] [[Nemška okupacija Belgije med drugo svetovno vojno|predal državo nemški vojski]], da bi preprečil nadaljnje pobijanje; poteza, ki jo je Hergé podpiral. Sledil je kraljevi prošnji, naj se vsi Belgijci, ki so pobegnili iz države, vrnejo nazaj v Bruselj, kamor je prispel 30. junija.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=67|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=112–113}} Tam je ugotovil, da je bila njegova hiša zasedena kot pisarna za [[Propaganda v nacistični Nemčiji|propagando]] nemške vojske, prav tako pa se je soočil s finančnimi težavami, saj je dolgoval davke, a  ni mogel dostopati do svojih finančnih rezerv.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=68|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=113–114}} Vse belgijske publikacije so bile pod nadzorom nemške okupacijske sile, ki je ''Le Petit Vingtièmu'' zavrnila dovoljenje za nadaljevanje objave.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=68–69|2a1=Peeters|2y=2012|2p=114}} Namesto tega so Hergéju ponudili zaposlitev karikaturista za ''Le Pays Réel'' s strani njihovega urednika, [[Reksizem|reksista]] [[Victor Matthys|Victorja Matthysa]], vendar je Hergé dojel ''Le Pays Réel'' kot izrecno politično publikacijo, s čimer je položaj zavrnil.{{Sfn|Peeters|2012|pp=114–115}}

[[File:Avenue Delleur 17.JPG|thumb|Hiša v Avenue Delleur 17, kjer je Hergé živel med letoma 1939 in 1953]]
[[Image:Belgique - Louvain-la-Neuve - Centre sportif de Blocry - 52.jpg|thumb|right|upright=1|Tintin ponazarja temo potapljanja na hodnikih Blocry športnega centra v Louvain-la-Neuve s prizori iz zvezka ''Zaklada Rackhama Rdečega''.]]
Namesto tega se je zaposlil pri ''[[Le Soir|Le Soirju]]'', največjem belgijskem frankofonskem dnevnem časopisu. Odvzetemu od svojih prvotnih lastnikov so nemške oblasti dovolile ponovno odprtje ''Le Soirja'' pod vodstvom De Donckerja, čeprav je časopis ostal trdno pod nacističnim nadzorom, pod katerim je podpiral nemško vojno in antisemitizem.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=70–71|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=116–118}} Potem ko se je 15. oktobra pridružil ekipi Le Soir, je Hergé sodeloval pri ustvarjanju otroškega dodatka ''Soir-Jeunesse'', pri katerem sta mu pomagala Jamin in [[Jacques Van Melkebeke]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=72|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=120–121}} Ponovno je uvedel ''Tintinove pustolovščine'' z novo zgodbo, ''[[Zlati rakci]]'', v kateri Tintin zasleduje tihotapce drog v Severni Afriki; zgodba je v seriji prelomnica, zaradi uvajanja [[Kapitan Haddock|kapitana Haddocka]], ki bo v preostalih ''Pustolovščinah'' postal eden od glavnih likov.{{Sfn|Peeters|2012|pp=124–126}} Ta zgodba je, tako kot kasnejše ''Tintinove pustolovščine'', objavljene v ''Le Soirju'', zavračala politične teme, prisotne v prejšnjih zgodbah, ter namesto tega ostala trdno nevtralna.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=98–99|2a1=Peeters|2y=2012|2p=122}} Hergé je v dodatek vključil tudi nove zgodbe in smešnice ''Quicka & Flupke'' ter ilustracije za serializirane zgodbe [[Edgar Allan Poe|Edgarja Allana Poea]] in [[Brata Grimm|bratov Grimm]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=73–74|2a1=Peeters|2y=2012|2p=122}}

Maja 1941 je pomanjkanje papirja povzročilo, da se je ''Soir-Jeunesse'' zmanjšal na štiri strani, dolžina stripa Tintin pa se je zmanjšala za dve tretjini. Nekaj tednov pozneje je dodatek popolnoma izginil, strip ''Zlati rakci'' pa se je preselil v ''Le Soir'', kjer je izhajal dnevno.{{Sfn|Peeters|2012|p=125}} Medtem ko so se nekateri Belgijci vznemirjali, da je bil Hergé pripravljen delati za časopis, ki ga nadzira okupacijska nacistična uprava,{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2009|1p=73|2a1=Assouline|2y=2009|2p=72}} ga je močno navdušila velikost bralstva ''Le Soirja'', ki je dosegala okoli 600.000 bralcev.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=73|2a1=Peeters|2y=2012|p=121}} Z Van Melkebeke je Hergé sestavil dve predstavi o Tintinu. Prva, ''Tintin v Indiji'', se je pojavila v gledališču v Bruslju aprila 1941, druga, ''Izginotje gospoda Boullocka'', pa je bila tam uprizorjena decembra.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=109–110|2a1=Assouline|2y=2009|2p=86|3a1=Peeters|3y=2012|3pp=130–131}} Od oktobra 1941 do maja 1942 je ''Le Soir'' objavljal Hergéjevo naslednjo ''Tintinovo pustolovščino'', ''[[Skrivnostna zvezda]]'', nakar je sledila Castermanova publikacija v skupnem zvezku. V skladu z uredniškim stališčem ''Le Soirja'' je strip ''Skrivnostna zvezda'' zagovarjal antisemitski in antiameriški odnos, pri čemer je bil antagonist bogat judovsko-ameriški poslovnež; to se je izkazalo za posebej sporno v povojnem obdobju, čeprav je Hergé zanikal kakršno koli zlonamerno antisemitsko namero.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1pp=106–109|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2pp=48–51|3a1=Assouline|3y=2009|3pp=80–83|4a1=Peeters|4y=2012|4pp=130–135}}

V podjetju Casterman so menili, da se črno-beli zvezki ''Tintinovih pustolovščin'' ne prodajajo tako dobro, kot barvni stripi, in so zato predlagali, da se zvezki začnejo tiskati v barvi. Obenem se je Belgija soočala s pomanjkanjem papirja, zaradi česar so v Castermanu želeli obseg zvezka s 120 strani zmanjšati na 62. Hergé je bil sprva skeptičen, vendar je na koncu februarja 1942 pristal na njihove zahteve.{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2009|1p=95|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=136–137}} Casterman je predstavil štiribarvni sistem, čeprav je Hergé vztrajal, da mora barva ostati sekundarna glede na črto in da se ne bo uporabljala za senčenje.{{Sfn|Peeters|2012|p=137}} Da bi se spoprijel s to dodatno delovno obremenitvijo, je Hergé pristopil k prijatelju, ki ga je spoznal prek Van Melkebekeja, [[Edgar P. Jacobs|Edgarju P. Jacobsu]], da mu pomaga kot karikaturist in kolorist.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=86–87|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=138–139}} Jacobs je pri projektu lahko delal le krajši delovni čas, zaradi česar je marca 1942 Hergé zaposlil tudi žensko po imenu Alice Devos.{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2009|1p=96|2a1=Assouline|2y=2009|2p=86|3a1=Peeters|3y=2012|3p=139}} Julija 1942 si je Hergé priskrbel zastopnika Bernarda Thièryja, ki je prevzel 40% provizij; njun delovni odnos je bil napet.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=85|2a1=Peeters|2y=2012|2p=131}} Z njihovo pomočjo je Hergé od leta 1942 do 1947 večino svojih prejšnjih ''Tintinovih dogodivščin'' prilagodil v barvne različice na 62 straneh.{{Sfn|Peeters|2012|p=140}}

[[File:Galerie de Traitres - Hergé.JPG|thumb|left|Knjižica, ki jo je izdala [[Belgijski odpor|odporniška skupina]] L'Insoumis in je Georgesa Remyja označila za kolaboratorja. Hergé je pozneje priznal, da "sem sovražil to stvar odpora ... vedel sem, da bodo talci aretirani in ustreljeni za vsako njihovo dejanje."{{Sfn|Peeters|2012|p=150}}]]

Hergéjeva naslednja ''Tintinova pustolovščina'' je bila ''[[Samorogova skrivnost]]'', ki so jo v ''Le Soirju'' objavljali od junija 1942.{{Sfn|Lofficier|Lofficier|2002|p=52}} Pri tem projektu je tesno sodeloval z Van Melkebekejem, ki je v detektivsko zgodbo vnesel veliko elementov iz dela [[Jules Verne|Julesa Verna]]. V zgodbi Tintin in Haddock iščeta pergamente, ki razkrijejo lokacijo skritega piratskega zaklada.{{Sfn|Peeters|2012|pp=143–144}} ''Samorogova skrivnost'' je zaznamovala prvo polovico dela zgodbe, ki je bila dokončana v ''[[Zaklad Rackhama Rdečega|Zakladu Rackhama Rdečega]]'', katerega so od leta 1943 objavljali v ''Le Soirju''; v tej zgodbi Tintin in Haddock iščeta gusarski zaklad na Karibih, pri čemer je v serijo predstavljen lik [[Profesor Sončnica|profesorja Sončnice]].{{Sfnm|1a1=Lofficier|1a2=Lofficier|1y=2002|1pp=52–53}} Po ''Zakladu Rackhama Rdečega'' je Hergé narisal ilustracije za serializirano zgodbo z naslovom ''Dupont et Dupond'', ''détectives'' ("Petek in Svetek, detektiva"), avtorja Paula Kinneta, časopisnega kriminalnega urednika.{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2008|1pp=128, 130|2a1=Assouline|2y=2009|2p=94}}

Septembra 1943 je bil De Becker odstranjen iz položaja urednika Le Soirja, ker je navedel, da čeprav so nacisti motivirani "zaradi nedvomnega dobrobita, [nimajo] nikakršnega stika z realnostjo". Čeprav je bil Hergé blizu De Beckerja, se je odločil ostati pri časopisu, ki je prišel pod uredništvo Maxa Hodeigeja.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=93|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=149–150}} Jeseni 1943 se je Hergé odločil, da želi, da bi Jacobs sodeloval z njim pri ''Tintinovih pustolovščinah''. Čeprav se je sprva obotavljal, se je Jacobs sčasoma dogovoril in sprejel plačano mesto januarja 1944.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=98|2a1=Peeters|2y=2012|2p=152}} Jacobs in Hergé sta postala tesna sodelavca in močno vplivala drug na drugega, skupaj pa sta razvila zaplet za naslednjo ''Tintinovo pustolovščino'', ''[[Sedem kristalnih krogelj]]'',{{Sfn|Peeters|2012|p=153}} ki so jo v ''Le Soirju'' začeli objavljati decembra 1943.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=124|2a1=Farr|2y=2001|2p=118|3a1=Lofficier|3a2=Lofficier|3y=2002|3p=55|4a1=Assouline|4y=2009|4pp=98–99}}

=== Povojna polemika: 1944–1946 ===
[[File:The British Army in North-west Europe 1944-45 BU769.jpg|thumb|Zavezniška osvoboditev Belgije septembra 1944 je Hergéju prinesla težave.]]
Ko so [[Zavezniki druge svetovne vojne|zavezniške čete]] Bruselj osvobodile nemške okupacije, je ''Le Soir'' 2. septembra 1944 prenehal z objavo, na polovici serijske izvedbe ''Sedmih kristalnih krogelj''.{{Sfn|Farr|2001|p=116}} Hergé je bil aretiran 3. septembra, imenovan za [[Kolaboracija|kolaboratorja]] v odporniškem dokumentu, imenovanem "Galerija izdajalcev".{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=195|2a1=Peeters|2y=2012|2p=159}} To bi bil prvi od štirih incidentov, v katerih so Hergéja aretirali — s strani državne varnosti, pravosodne policije, [[Belgijsko nacionalno gibanje|belgijskega nacionalnega gibanja]] in [[Front de l'Indépendance|fronte za neodvisnost]] — med katerimi je preživel eno noč v zaporu.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=126|2a1=Farr|2y=2001|2pp=117–118|3a1=Assouline|3y=2009|3p=106|4a1=Peeters|4y=2012|4p=159}} 5. septembra so odpustili celotno osebje ''Le Soirja'' in uvedli novo uredniško skupino,{{Sfn|Farr|2001|p=116}} medtem ko je 8. septembra [[Vrhovni štab zavezniških ekspedicijskih sil]] (SHAEF) izdal razglas, v katerem je sporočil, da ima "vsak novinar, ki je pomagal pri izdelavi časopisa med okupacijo, prepoved opravljanja svojega poklica."{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=116|2a1=Peeters|2y=2012|2p=160}} Hergé je bil dan na črno listo, zaradi česar je postal brezposeln.{{Sfn|Assouline|2009|p=106}} Poleg tega ga je kot kolaboratorja javno zasmehoval časopis, tesno povezan z belgijskim odporom, ''La Patrie'', ki je izdal satirični strip z naslovom ''Pustolovščine Tintina v deželi nacistov''.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=127|2a1=Farr|2y=2001|2p=118|3a1=Assouline|3y=2009|3p=106|4a1=Peeters|4y=2012|4p=160}}

Obdobje je bilo priča širokim obtožbam proti obtoženim kolaboratorjem, vojaška sodišča so obsodila 30.000 ljudi na manjše obtožbe in 25.000 na resnejše obtožbe; od tega jih je bilo 5.500 obsojenih na dosmrtni zapor ali [[Smrtna kazen|smrt]].{{Sfn|Assouline|2009|p=107}} Preiskavo pravosodja v zadevi Hergé je sprožil namestnik državnega tožilca, gospod Vinçotte, čeprav je v svojem poročilu pozval na prizanesljivost in izjavil, da "sem nagnjen k temu, da bi zadevo zaključil. Verjamem, da bi nad sodni sistem prineslo posmeh, če bi se spravili na nežaljivega avtorja in ilustratorja otroških knjig. Po drugi strani je Hergé med vojno delal za ''Le Soir'' in njegove ilustracije so tisto, zaradi česar so ljudje kupovali ta časopis."{{Sfn|Assouline|2009|pp=108–109}} Čeprav ni mogel delati za tisk, je Hergé še naprej risal in obarval starejše ''pustolovščine Tintina'', ki jih je podjetje Casterman objavljalo v knjižni obliki. Dokončal je drugo različico ''Tintina v Kongu'' in začel z ''Otokarjevim žezlom''.{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=118|2a1=Assouline|2y=2009|2p=108|3a1=Peeters|3y=2012|3p=162}} Podjetje Casterman je Hergeja podpiralo ves čas njegove težke preizkušnje, za kar jim je za vedno ostal hvaležen.{{Sfn|Peeters|2012|p=162}} Poskusil je zaobiti črno listo in z Jacobsom začel ustvarjati stripe pod anonimnim psevdonimom "Olav", toda ko jih je poslal založnikom, ni našel nobenega, ki bi jih sprejel.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=126|2a1=Peeters|2y=2012|2p=162}} Čeprav mu je to obdobje omogočilo, da se je rešil pritiska vsakodnevne proizvodnje, ki je vplivala na večji del njegove delovne dobe,{{Sfn|Farr|2001|p=118}} se je moral spoprijeti tudi z družinskimi težavami: Njegov brat Paul se je vrnil v Bruselj iz [[Taborišče za vojne ujetnike|nemškega taborišča]], njuno mati pa so morali zaradi blodenj premestili v [[Psihiatrična bolnišnica|psihiatrično bolnišnico]].{{Sfn|Peeters|2012|pp=163–164}}

{{Quote box|width=246px|bgcolor=#c6dbf7|align=left|quote=[Med zasedbo] sem delal, tako kot rudar, voznik tramvaja ali pek! Medtem ko se je zdelo običajno, da inženir upravlja vlak, so člane tiska označili za "izdajalce".|source=Hergé{{Sfn|Farr|2001|p=118}}}}

Oktobra 1945 je Hergéja nagovoril [[Raymond Leblanc]], nekdanji član konservativne odporniške skupine, [[Nacionalno kraljevsko gibanje|nacionalnega kraljevskega gibanja]], ter njegova sodelavca André Sinave in Albert Debaty. Trio je načrtoval izdajo tedenske revije za otroke, Leblanc — ki se je spominjal ''Tintina v Sovjetski zvezi'' iz otroštva&nbsp;— je menil, da bi bil Hergé nalašč za to.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=109|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=164–165}} Hergé se je strinjal, Leblanc pa je zanj pridobil listine, ki so mu omogočale delo.{{Sfn|Assouline|2009|p=110}} Zaskrbljen zaradi sodne preiskave Hergéjeve vojne pripadnosti je Leblanc prepričal Williama Ugeuxa, vodjo belgijskega upora, ki je bil zdaj zadolžen za cenzuro in potrdila o dobrem državljanstvu, da je pogledal v dosje karikaturista. Ugeux je zaključil, da je bil Hergé pri svojem delu v ''Le Soirju'' "bolj neumnež kot izdajalec".{{Sfn|Assouline|2009|pp=111–112}} Odločitev o tem, ali bo Hergé pred sodiščem, je pripadla generalnemu revizorju vojaškega sodišča Walterju Jean Ganshofu van der Meerschu. Zadevo je zaključil 22. decembra 1945 in izjavil, da je "zaradi posebej nežaljivega značaja risb, ki jih je objavil Remi, predložitev pred vojno sodišče neprimerna in tvegana".{{Sfn|Assouline|2009|pp=111–113}}

Brez grožnje s pregonom, je Hergé še naprej podpiral svoje kolege iz ''Le Soirja'', ki so jih obtožili za kolaboratorje; šest jih je bili obsojenih na smrt, drugi pa so dobili dolgotrajne zaporne kazni.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=118|2a1=Peeters|2y=2012|2p=167}} Med obsojenimi na smrt je bil tudi Hergéjev prijatelj Jamin, čeprav je bila njegova kazen spremenjena v dosmrtni zapor.{{Sfn|Peeters|2012|p=168}} Maja 1946 je bilo Hergéju izdano potrdilo o dobrem državljanstvu, ki je postalo v veliki meri potrebno za zaposlitev v povojni Belgiji.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=113|2a1=Peeters|2y=2012|2p=167}} Praznovanja je aprila 1946 pokvarila smrt njegove matere; stara je bila 60 let.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=113|2a1=Peeters|2y=2012|2p=169}} [[Harry Thompson]] je to povojno obdobje označil za "največji preobrat" Hergéjevega življenja.{{Sfn|Thompson|1991|p=124}} Hergé jo je pozneje označil za "izkušnjo absolutne nestrpnosti. Bilo je grozno, grozno!"{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=113–114|2a1=Peeters|2y=2012|2p=161}} Povojna sojenja domnevnim kolaboratorjem je označil za veliko krivico, ki je bila storjena mnogim nedolžnim ljudem,{{Sfn|Peeters|2012|p=161}} in belgijski družbi ni nikoli odpustil za tako ravnanje, čeprav je to skrival pred svojo javno podobo.{{Sfn|Assouline|2009|p=113}}

== Poznejše življenje ==

=== Ustanovitev revije Tintin: 1946–1949 ===
[[File:Journal de Tintin Le Temple du Soleil.jpg|thumb|upright|300px|Prva številka revije [[Tintin (revija)|Tintin]] je vsebovala sliko, ki temelji na ''Sončevem templju'']]
Sinave si je zamislil, da bi njihovo novo revijo poimenovali ''Tintin'', saj je verjel, da bo to pritegnilo široko občinstvo.{{Sfn|Peeters|2012|p=165}} Nizozemska izdaja, ki je izšla na belgijskem flamskem severu, se je imenovala ''Kuifje'' po imenu lika v nizozemskem jeziku.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=124|2a1=Peeters|2y=2012|2p=173}} Revija je s sloganom "Časopis za mlade v starosti od 7 do 77 let"{{Sfn|Assouline|2009|p=124}} uporabila tudi logotip z likom Tintina.{{Sfn|Assouline|2009|p=122}} [[Kapital]] za projekt so vložili vpleteni: Leblanc je kot izvršni direktor zagotovil 50%, generalni direktor Georges Lallemand 40%, Hergé, umetniški direktor, pa 10%.{{Sfn|Assouline|2009|p=120}} Hergé je sestavil skupino sodelavcev, ki so mu pomagali, med njimi Van Melkebeke, Jacobs, Paul Cuvelier in Jacques Laudy.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=120–121|2a1=Peeters|2y=2012|2p=171}} Van Melkebeke je bil sprva imenovan za glavnega urednika, čeprav so ga kmalu zatem aretirali, ker je sodeloval pri kolaboracionističnem časopisu ''Le Nouveau'', njegovo sodelovanje v projektu pa je ostalo skrivno, da bi se preprečila nadaljnja polemika.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=118–119|2a1=Peeters|2y=2012|2p=172, 175}} Van Melkebeke je še naprej zagotavljal delo za revijo pod psevdonimi, čeprav se je to prenehalo med njegovo zaporni kaznijo od decembra 1947 do oktobra 1949.{{Sfn|Peeters|2012|pp=175–176, 186}}

Prva številka revije ''Tintin'' je bila objavljena 26. septembra 1946.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=120|2a1=Peeters|2y=2012|2p=173}} Hergé je bil dodeljen, da vsak teden pripravi članek na dveh straneh, začel pa je z zaključkom ''Sedmih kristalnih krogel'', preden se je lotil zgodbe o ''[[Sončev tempelj|Sončevem templju]]''.{{Sfn|Assouline|2009|p=124}} Poleg Hergéjevih pustolovščin Tintina je revija vključevala tudi Laudyjevo ''[[Legenda o štirih bratih Aymon|Legendo o štirih bratih Aymon]]'' in Jacobsovo ''[[Skrivnost mečaric]]'', prvo v svoji novi seriji ''[[Blake in Mortimer]]''.{{Sfn|Assouline|2009|p=122}} Medtem ko je revija konkurirala s številnimi tekmeci, predvsem z revijo ''[[Spirou]]'', znano po serijski predstavi stripov ''[[Srečni luka|Lucky Luke]]'' in ''[[Buck Danny]]'',{{Sfn|Assouline|2009|p=121}} se je izkazala za takojšen uspeh, saj je bilo v treh dneh po izdaji prodanih 60.000 izvodov.{{Sfn|Assouline|2009|p=122}} Njena objava je močno spodbudila tudi prodajo Hergéjevih knjig.{{Sfn|Assouline|2009|p=124}}

Leta 1947 je nastala [[Zlati rakci (film)|belgijska filmska adaptacija]] ''Zlatih rakcev'', in v prepričanju, da so kinematografske priredbe dober način za nadaljevanje, je Hergé stopil v stik z [[Walt Disney Studios (ZDA)|Disney Studios]] v ZDA; njegovo ponudbo, da bi prilagodili Tintinove pustolovščine za filmsko platno so zavrnili.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=133|2a1=Peeters|2y=2012|2p=187–189}} Maja 1947 se je po prepiru končalo umetniško sodelovanje med Hergéjem in Jacobsom. Hergé je bil ljubosumen nad takojšnjim uspehom Jacobsovih serij ''Blake in Mortimer'' in je zavrnil Jacobsovo prošnjo, da bi dobil zasluge za soustvarjalca ''Tintinovih pustolovščin''.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=126–127|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=176–177}} Istega meseca se je Hergé oddaljil od svojega menedžerja Thieryja, potem ko je odkril, da je slednji pobiral denar zase.{{Sfn|Peeters|2012|p=179}}

Številni Belgijci so bili zelo kritični do revije zaradi njenih povezav s Hergéjem, ki je še vedno veljal za kolaboratorja in izdajalca; ''La Soir'' in ''La Cité'' sta javno kritizirala odločitev, ne da bi ga navajala po imenu, ''Le Quotidien'' in ''[[Le Drapeau Rouge]]'' pa sta ga posebej obsodila.{{Sfn|Assouline|2009|pp=122–123}} Hergé je verjel, da za številnimi temi obtožbami stoji otroška avtorica [[Jeanne Cappe]], in ji grozil s tožbo.{{Sfn|Assouline|2009|pp=130–131}} Nezadovoljen z življenjem v Belgiji je Hergé načrtoval emigriranje v Argentino, državo, ki je pozdravljala številne Evropejce, ki so podpirali poražene sile osi, in ki je doživljala uspešno stripovsko sceno. Na koncu si je premislil zaradi razlogov, ki so ostali neznani; možno je, da si ni mogel zagotoviti nobene obljube o delu v južnoameriški državi.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=131, 134|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=190–193}}

{{Quote box|width=246px|bgcolor=#c6dbf7|align=left|quote=Pravkar sem odkril ... da Tintin ni več jaz in da mu moram, čeprav živi preko nekega umetnega dihanja, nenehno nenehno slediti, in to me bolj in bolj izčrpava.|source=Hergé, in a letter to his wife, 1947{{Sfnm|1a1=Peeters|1y=2012|1p=183}}}}

Hergé in Germaine sta maja dopustovala v bližini [[Gland, Švica|Glanda]] na [[Ženevsko jezero|Ženevskem jezeru]] v [[Švica|Švici]], kjer ju je spremljala njuna prijateljica, mlada ženska po imenu Rosane. Med počitnicami sta se Hergé in Rosane lotila zunajzakonske afere. Počutil se je krivega in se zato junija vrnil v Bruselj.{{Sfn|Peeters|2012|p=193}} Zasebno je izrazil stališče, da se je zaradi vpliva "amoralnih prijateljev", s katerimi se druži, pripeljal do takega dejanja, za katerega je menil, da je nemoralno.{{Sfn|Peeters|2012|p=194}} V upanju, da bo ponovno zaživel strast in stabilnost svoje poroke, je z Germain uredil, da sta se kmalu zatem vrnila v Švico; tu sta se po prepiru dogovorila za začasno ločitev.{{Sfn|Peeters|2012|p=194}} V Švici je obiskal kralja Leopolda III., ki je takrat dopustoval v [[Pregny-Chambésy|Prégnyju]], {{Sfn|Peeters|2012|p=198}} preden se je julija na kratko vrnil nazaj v Bruselj.{{Sfn|Peeters|2012|p=201}} Nazaj v Švici se je lotil afere z poročeno žensko, čeprav je Germaine znova obvestil, preden se je odpravil preživljati čas v [[Ardeni|Ardenih]].{{Sfn|Peeters|2012|pp=201–202}} Par se je avgusta skušal združiti tako, da sta skupaj dopustovala v [[Bretanja (zgodovinska pokrajina)|Bretaniji]], a tam sta se spet razšla in Hergé se je vrnil k ljubimki v Švico.{{Sfn|Peeters|2012|pp=202–203}} Septembra se je končno vrnil v Bruselj,{{Sfn|Peeters|2012|p=203}} kjer je s svojim tesnim prijateljem Marcelom Dehayejem nato preživel čas v samoti v [[Scourmont Abbey|opatiji Notre-Dame-de-Scourmont]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=127–129|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=204–205}} Tistega meseca je ponovno oživel ''Tintin v deželi črnega zlata'' — ''pustolovščino Tintina'', ki jo je prekinila nemška invazija leta 1940 — in jo začel serijsko objavljati v reviji ''Tintin.''{{Sfn|Lofficier|Lofficier|2002|p=59}} Vendar se je zgodba spet prekinila, tokrat za dvanajst tednov, ko se je Hergé odpravil na nenapovedan dopust v Gland, kar je močno razjezilo številne njegove sodelavce.{{Sfn|Peeters|2012|pp=210–214}}

Čeprav sta drug do drugega ohranila spoštovanje, je Hergéjeva večkratna odsotnost ustvarila napeto situacijo med njim in Leblancom.{{Sfn|Peeters|2012|p=214}} Po dolgem iskanju je Leblanc našel založnika, ki bi pripravil izdajati revijo ''Tintin'' v Franciji: ''[[Le Lombard]]'' Georgesa Dargauda, ki je začel izdajati revijo v francoskem jeziku oktobra 1948.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=131|2a1=Peeters|2y=2012|2p=203}} Vendar Hergé ni bil zadovoljen, ker je Leblanc imenoval Andréa Freneza za glavnega urednika, kot zamenjavo Van Melkebekejeva. Freneza je opisal kot "hladnega funkcionarja".{{Sfn|Assouline|2009|p=142}} Hergé je bil trmast in brezkompromisen kot umetniški direktor revije, znan po tem, da je močno kritiziral delo starih prijateljev, kot je Pierre Ickx, če je menil, da ne ustrezajo njegovim zahtevnim standardom.{{Sfn|Assouline|2009|p=139}} Posebej je bil kritičen do dela dveh novo najetih uslužbencev v ''Tintinu'' in ''Kuifju'', [[Jacques Martin|Jacquesa Martina]] in [[Willy Vandersteen|Willyja Vandersteena]], ki ju je spodbujal k spremenitvi njunega umetniškega sloga, da bi bolje odražal njegovim lastnim željam.{{Sfn|Peeters|2012|p=215}} Leblancu je izrazil skrb, da je večina tistih, ki delajo v ''Tintinu'', boljših ilustratorjev kot pripovedovalcev.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=169|2a1=Peeters|2y=2012|2p=237}} Prav tako je menil, da ''Tintin'' ni bil v koraku s časom, kar je dojemal kot povečano zrelost otrok, s čimer je revijo spodbudil, da bolje odraža trenutne dogodke in znanstveni razvoj.{{Sfn|Peeters|2012|pp=235–237}}

=== Studios Hergé in Fanny Vlamynck: 1950–1965 ===
6. aprila 1950 je Hergé ustanovil [[Studios Hergé]] kot [[javno podjetje]].{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=141|2a1=Assouline|2y=2009|2p=147|3a1=Peeters|3y=2012|3p=226}} Studios je imel sedež v njegovi hiši Avenue Delleur v Bruslju,{{Sfn|Peeters|2012|p=226}} Hergé pa si je kupil podeželsko hišo v [[Ottignies-Louvain-la-Neuve|Céroux-Mousty]], njegovo in Germainino glavno prebivališče.{{Sfn|Peeters|2012|p=229}} Studios je Hergéju nudil tako osebno podporo kot tehnično podporo pri njegovem tekočem delu.{{Sfn|Assouline|2009|p=148}} Sprva z le tremi zaposlenimi se je to število povečalo na petnajst, vsi pa so delali na Hergéjevih projektih.{{Sfn|Assouline|2009|p=149}} Marca 1951 je za studio najel [[Bob de Moor|Boba de Moora]] kot svojega osnovnega vajenca.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=152–153|2a1=Peeters|2y=2012|2p=231}} Navdušen nad delom Jacquesa Martina o ''Zlati sfingi'' je Hergé prepričal Martina, da se januarja 1954 pridruži studiu; Martin je vztrajal, da s seboj pripelje dva svoja pomočnika, [[Roger Leloup|Rogerja Leloupa]] in Michela Demaretta.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=153|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=249–250}} V začetku petdesetih let so bili številni obsojeni zaradi kolaboracije z nacističnimi okupatorji izpuščeni iz zapora. Hergé je bil razumevajoč do njihovega položaja, nekaterim je posojal denar, drugim pa pomagal pri zaposlovanju pri reviji ''Tintin'', kar je bilo Leblancu zelo nadležno.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=149–150|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=233–234}} Hergé je na primer poleg tega, da mu je posodil denar, uporabil svoje povezave, da je Raymondu de Beckerju zagotovil službo v Švici kot inšpektorju za prodajo knjig.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=150|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=234–235}} Za svoj Studios je najel tudi tiste, povezane s kolaboracijo; njegova nova koloristka Josette Baujot je bila žena nedavno umorjenega člana [[Valonska legija|valonske legije]],{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=149|2a1=Peeters|2y=2012|2p=250}} njegov novi sekretar Baudouin van der Branden de Reeth pa je služil zaporno kazen, ker je med okupacijo delal za ''Le Nouveau Journal.''{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=150|2a1=Peeters|2y=2012|2p=248}} Hergé je zasnoval idejo, da bi ''Tintinovo pustolovščino'' postavil na Luno, medtem ko je produciral ''Sončev tempelj''.{{Sfn|Farr|2001|p=135}} Marca 1950 je v reviji ''Tintin'' začel s serializacijo ''[[Odprava na Luno|Odprave na Luno]]'', prvi strip iz dvodelnega zgodbe, ki mu je sledil ''[[Pristanek na Luni (strip)|Pristanek na Luni.]]''{{Sfn|Lofficier|Lofficier|2002|p=63}} Septembra 1950 je Hergé prekinil zgodbo,{{Sfnm|1a1=Peeters|1y=2012|1p=227|2a1=Goddin|2y=2011|2p=13}} ker je čutil potrebo po oddihu od dela ter zaradi padca nazaj v klinično depresijo. Z Germaine sta se odpravila na dopust v Gland, preden sta se konec septembra vrnila v Bruselj.{{Sfn|Peeters|2012|pp=227–228}} Številni bralci so ''Tintinu'' poslali pisma, v katerih so spraševali, zakaj se ''Pristanek na Luni'' ne izvaja več serijsko, pojavila se je celo govorica, da je Hergé umrl.{{Sfn|Peeters|2012|p=230}} ''Pristanek na Luni'' se je po osemnajstmesečnem premoru vrnil aprila 1952.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=149|2a1=Farr|2y=2001|2p=141|3a1=Peeters|3y=2012|3p=232}} Hergé je ob delu na novih zgodbah s studio izkoristil tudi za revizijo več svojih zgodnjih del.{{Sfn|Assouline|2009|p=159}}

Februarja 1952 je bil Hergé udeležen v prometni nesreči, v kateri je bila Germainina noga poškodovana; vanjo so morali vsaditi jekleno palico, zaradi česar je bila več mesecev priklenjena na invalidski voziček.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=179|2a1=Peeters|2y=2012|2p=239}} Njuno razmerje se je še dodatno poslabšalo, ko sta septembra 1958 prejela novico o Wallezovi smrti.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=179|2a1=Peeters|2y=2012|2p=240}} Njegovo prijateljstvo z Van Melkebekom se je v tem obdobju tudi razšlo, deloma zaradi nasvetov, ki jih je povedal [[Jasnovidnost|jasnovidec]], Bertje Janueneau, kateremu sta Hergé in Germaine zaupala.{{Sfn|Peeters|2012|pp=240–242}} Januarja 1955 je bila mlada ženska po imenu Fanny Vlamynck najeta kot koloristka v Studios. Hergé se je z njo lotil izvenzakonske afere novembra 1956, kar so preostali zaposleni v studiu kmalu ugotovili.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=180|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=260–361}} Germaine je postajala sumljiva na moževo naklonjenost do Fanny, vendar je doživljala tudi močno romantično privlačnost do svojega plesnega partnerja.{{Sfn|Peeters|2012|p=261}} Hergé in Germaine sta se maja 1957 odpravila na križarjenje za nekdanji petdeseti rojstni dan, v katerem sta obiskala [[Casablanca|Casablanco]], [[Rabat]], [[Palermo]] in [[Rim]] ter se oktobra odpravila na drugi dopust, tokrat v [[Ostend]].{{Sfn|Peeters|2012|p=262}} Po tem je Germaine razkril svojo afero s Fanny.{{Sfn|Peeters|2012|p=263}} Začel je doživljati travmatične sanje, v katerih je prevladovala bela barva. Obiskal je Franca Ricklina, [[Psihoanaliza|psihoanalitika]], ki je bil študent [[Carl Gustav Jung|Carla Junga]] v [[Zürich|Zürichu]] maja 1959 in mu jih razložil.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=190–191|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=275–278}} Februarja 1960 se je vrnil v Švico, po prihodu nazaj v Bruselj pa je začel najemati stanovanje v [[Uccle|Uccleu]], stran od Germaine.{{Sfn|Peeters|2012|p=285}} Njegova zveza z Germaine se je končala, čeprav zaradi omejitev po belgijskem zakonu, ni mogel uradno končati zakonske zveze, na kar je moral počakati še sedemnajst let.{{Sfn|Peeters|2012|p=285}}

Septembra 1958 je revija ''Tintin'' svoj sedež preselila v novo zgrajeno stavbo v bližini [[Železniška postaja Bruselj-Jug|Gare du Midi.]]{{Sfn|Peeters|2012|p=265}} Hergé se je še naprej prepiral z Leblancem zaradi revije; zaradi nenehnih odsotnosti je bil zamenjan kot umetniški vodja in zahteval je ponovno zaposlitev. Leblanc je popustil v začetku leta 1965, čeprav se je Hergé kmalu odpravil na [[Sardinija|Sardinijo]] za šest tednov.{{Sfn|Peeters|2012|pp=291–292}} Oktobra 1965 je Leblanc za glavnega urednika revije imenoval karikaturista [[Greg (karikaturist)|Grega]], saj je verjel, da je sposoben reformiranja revije tako, da ostane primerna mladini tistih časov.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=197|2a1=Peeters|2y=2012|2p=292}} V tem trenutku je bila revija ''Tintin'' na vrhuncu komercialne prodaje, z 600.000 prodanimi izvodi na teden, čeprav je Hergé izgubil veliko zanimanja zanjo.{{Sfn|Peeters|2012|p=292}}<br />

[[File:Herge's abstract artwork.jpg|thumb|Ena od Hergéjevih abstraktnih umetnin|levo]]
Hergéjeva prodaja knjig je bila večja kot kdaj koli prej, za britanski, španski in skandinavski trg so nastajali prevodi.{{Sfn|Peeters|2012|p=264}} Bil je deležen mednarodne tiskovne pozornosti, članki o njegovem delu pa so bili objavljeni v ''[[L'Obs|France-Observateurju]]'', ''[[The Listener (revija)|The Listenerju]]'' in ''[[The Times Literary Supplement|The Times Literary Supplementu]]''.{{Sfn|Peeters|2012|p=266}} Paul Vandromme je napisal nekritično knjigo o Hergéju z naslovom ''Le Monde de Tintin'' ("Svet Tintina"), ki jo je izdala založba [[Éditions Gallimard]]; Hergé je odklonil vključitev predlaganega predgovora [[Roger Nimier|Rogerja Nimierja]], potem ko se mu je hvala za njegovo lastno delo zdela preveč neprijetna.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=181–183|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=266–267}} Nastale so radijske adaptacije ''Tintinovih pustolovščin'',{{Sfn|Peeters|2012|p=267}} prav tako animirane risanke, ki jih je produciral [[Belvision Studios]], [[Hergéjeve pustolovščine Tintina|''Hergéjeve pustolovščine Tintin''a]].{{Sfn|Peeters|2012|p=267}} Nastala sta tudi dva akcijska filma, ''[[Tintin in Zlata runa]]'' (1961) ter ''[[Tintin in Modra pomaranča]]'' (1964), s katerima je Hergé tesno sodeloval.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=227|2a1=Peeters|2y=2012|2p=268}}

V začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja se je Hergé, zaradi zanimanja v [[Moderna umetnost|moderni umetnosti]] spoprijateljil z trgovcem z umetninami Marcelom Stalom, lastnikom galerije Carrefour v Bruslju.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=216–217|2a1=Peeters|2y=2012|2p=303}} Bil je še posebej ljubitelj del [[Constant Permeke|Constanta Permekeja]], [[Jakob Smits|Jakoba Smitsa]], [[Lucio Fontana|Lucija Fontana]] in Jean-Pierra Raynaurda ter gibanja pop art, zlasti dela [[Roy Lichtenstein|Roya Lichtensteina]].{{Sfn|Peeters|2012|p=304}} Zbral je svojo osebno zbirko, ki je bila sestavljena tako iz modernih slik kot tudi [[Afriška umetnost|afriške umetnosti]] in [[Kitajska keramika|kitajske keramike]].{{Sfn|Assouline|2009|pp=215–216}} Leta 1962 se je Hergé odločil, da želi slikati. Za svojega zasebnega učitelja je izbral [[Louis Van Lint|Louisa Van Linta]], enega najbolj cenjenih belgijskih slikarjev [[Abstraktna umetnost|abstraktnih del]], katerega delo mu je bilo zelo všeč.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=218|2a1=Farr|2y=2007|2p=39}} Hergé se je slikarstva lotil kot hobij{{Sfn|Peeters|2012|p=295}} in produciral abstraktna umetniška dela, na katera sta vplivala stila [[Joan Miró|Joana Mirója]] in [[Serge Poliakoff|Sergeja Poliakoffa]].{{Sfn|Peeters|2012|p=302}} Svoje delo je pokazal umetnostnemu zgodovinarju Léu Van Puyveldeju, ki je bil glavni konservator Musées des Beaux-Arts, ki je verjel, da slike kažejo obetavnost, a da je Hergéjev resnični talent zasnovan s karikaturami.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=218|2a1=Peeters|2y=2012|2p=302}} Hergé je kmalu zatem opustil slikanje, kjer je ustvaril 37 slik.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=218|2a1=Peeters|2y=2012|2p=302}} Med junijem in decembrom 1965 je revija ''Tintin'' porabila manj časa za nove ''pustolovščine Tintina'', serijsko je pripravila novo obarvano različico ''Črnega otoka'', ki jo je pripravilo osebje Studios Hergé.{{Sfn|Peeters|2012|p=293}} Hergé je s pomočjo svojega studia produciral strip ''[[Zadeva Sončnica]]'' med leti 1954 in 1956, kateremu je med letoma 1956 in 1957 sledil ''[[Koks na krovu]]''.{{Sfn|Assouline|2009|pp=175–8; 260}}

=== Zadnja leta: 1966–1983 ===
[[File:Tintin magazine 50th anniversary issue.jpg|thumb|right|Številka revije ''Tintin'', ki praznuje 50. obletnico ''Tintinovih pustolovščin'' (1979).]]
V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je Hergé postajal vse bolj razburjen zaradi uspeha serije stripov [[René Goscinny|Renéja Goscinnyja]] in [[Albert Uderzo|Alberta Uderzoja]] o ''[[Asterix|Asterixu]]'', ki so jo različni komentatorji označili za serijo, ki je v popularnosti prehitela ''Tintina in njegove pustolovščine'' kot najpomembnejši [[Franko-belgijski stripi|franko-belgijski strip]].{{Sfn|Peeters|2012|pp=297–298}} V upanju, da bo posnemal uspeh nedavno animiranih filmov ''[[Prva prigoda (film)|Prva prigoda]]'' (1967) ter ''[[Asterix in Kleopatra (film)|Asterix in Kleopatra]]'' (1968), je Hergé privolil v produkcijo dveh animiranih Belvision filmov, ki temeljita na ''Tintinovih pustolovščinah''. Prvi, ''[[Tintin in Sončev tempelj]]'' (1969), je temeljil na že obstoječih stripih, drugi, ''[[Tintin in jezero morskih psov]]'' (1972), pa je bila originalna zgodba, ki jo je napisal [[Greg (karikaturist)|Greg]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=226|2a1=Peeters|2y=2012|2p=299}} Leta 1982 je ameriški filmski ustvarjalec [[Steven Spielberg]] zaprosil za filmske pravice za priredbo filma po eni od zgodb ''Tintinovih pustolovščin'', kar je navdušilo Hergéja, vendar se projekt takrat še ni uresničil.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=228–229|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=338–339}}

Oktobra 1971 je novinar [[Numa Sadoul]] s Hergéjem opravil obsežen intervju, v katerem se je slednji odprl o številnih težavah, ki jih je imel v osebnem življenju. Sadoul je nameraval intervju objaviti kot knjigo, vendar je Hergé v kopiji naredil veliko sprememb, tako da bi izboljšal prozo in odstranil odseke, ki so ga prikazovali v negativni luči. Uredniki v Castermanu so nato odstranili še druge odseke, zlasti tiste, v katerih je Hergé izrazil negativno stališče do katolicizma. Intervju je bil objavljen kot ''[[Tintin in jaz|Tintin et moi]]'' ("Tintin in jaz") leta 1975.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=207–208|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=315–317}} Hergé je temu sledil s privoljenjem, da je predmet dokumentarnega filma, ki ga je ustvaril Henri Roane, ''[[Jaz, Tintin|Moi, Tintin]]'' ("Jaz , Tintin "), ki je premiero doživel leta 1975.{{Sfn|Peeters|2012|p=318}} Januarja 1977 se je udeležil ene prvih stripovskih konvencij v [[Angoulême|Angoulêmeju]], kjer so ga kot enega izmed mojstrov discipline sprejeli z velikim občudovanjem.{{Sfn|Peeters|2012|p=238}} V počastitev petdesete obletnice ''Tintinovih dogodivščin'' leta 1979 je v bruseljskem hotelu Hilton potekal slavnostni dogodek, v Palais de Beaux-Arts pa je potekala razstava "Le Musée imaginaire de Tintin" ("Imaginaren muzej Tintina").{{Sfn|Peeters|2012|p=329}}

Aprila 1971 je Hergé prvič obiskal ZDA, predvsem zato, da je obiskal specialista za jetra v [[Rochester, Minnesota|Rochesteru]] v [[Minnesota|Minnesoti]]; vendar je na potovanju obiskal tudi rezervacijo [[Suji|Sujov]] v [[Južna Dakota|Južni Dakoti]], kjer je bil šokiran nad pogoji, v katerih so živeli njihovi prebivalci. Ob tem obisku je nekaj časa preživel tudi v [[Chicago|Chicagu]], [[San Francisco|San Franciscu]], [[Los Angeles|Los Angelesu]], [[Las Vegas|Las Vegasu]] in [[Kansas City, Misuri|Kansas Cityju]].{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2011|1p=168|2a1=Peeters|2y=2012|2p=301}} Aprila 1972 je odpotoval v [[New York|New York City]] na mednarodno stripovsko konferenco in tam prikazal županu [[John Lindsay|Johnu Lindsayju]] animacijo Tintina, ki obiskuje mesto. V mestu se je srečal tudi s pop umetnikom [[Andy Warhol|Andyjem Warholom]].{{Sfn|Goddin|2011|p=174}} Nekaj let pozneje, leta 1977, je Warhol obiskal Evropo, kjer je ustvaril Hergéjev pop art portret.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=218|2a1=Goddin|2y=2011|2p=190}} Aprila 1973 je Hergé sprejel povabilo vlade za obisk [[Tajvan|Tajvana]] zaradi priznanja, da je promoviral kitajsko kulturo v ''Sinjem lotosu''. Med obiskom je preživel čas tudi na [[Tajska|Tajskem]] in na [[Bali|Baliju]].{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2011|1p=177|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=318–319}}

Hergé si je dolgo prizadeval, da bi spet vzpostavil stik s svojim starim prijateljem [[Džang Čongren|Džangom Čongrenom]], s katerim je izgubil stik. Redno je spraševal Kitajce, ki jih je srečal, če poznajo Džanga, in leta 1979 je doživel nekaj uspeha, ko je uslužbenec v bruseljski kitajski restavraciji razkril, da je Džangov krščenec. Hergé je tako lahko ponovno vzpostavil stik s svojim starim prijateljem.{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2011|1p=184|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=319–320}} Novinar Gérard Valet je organiziral, da je Džang obiskal Bruselj, da bi se lahko on in Hergé ponovno srečala. Dogodek se je zgodil marca 1981 in je bil močno reklamiran; Hergé je le s težka sprejel tak položaj, saj mu ni bila všeč tiskovna pozornost, menil je namreč, da sta se z Džangom v vmesnih letih oddaljila.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=225|2a1=Peeters|2y=2012|2p=333}}

Junija 1970 je umrl Hergéjev oče, po pogrebu pa je Hergé dopustoval v bližini Ženevskega jezera.{{Sfn|Goddin|2011|p=168}} Leta 1974 je njegov pomočnik Branden{{Sfn|Peeters|2012|pp=328–329}} doživel možgansko kap in ni mogel več pisati, Hergé ga je zato nadomestil z mladim moškim Alainom Baranom, ki ga je Hergéjev biograf [[Pierre Assouline]] pozneje označil za Hergéjevega "nadomestnega sina".{{Sfn|Assouline|2009|p=211}} Marca 1977 je bila Hergéjeva ločitev z Germaine končana; čeprav jo je Hergé še naprej obiskoval in jo finančno podpiral, je Germaine ločitev sprejela slabo, saj je to videla kot nadaljnjo izdajo.{{Sfn|Peeters|2012|p=328}} Hergé se je nato lahko nekaj tednov pozneje poročil s Fanny na manjši slovesnosti 20. maja; star je bil 70, ona pa 42 let.{{Sfnm|1a1=Goddin|1y=2011|1p=190|2a1=Peeters|2y=2012|2p=328}}

==== Smrt ====
[[File:Tombe d'Hergé Friedhof Uccle Bruxelles.JPG|thumb|150px|Hergéjev grob na pokopališču ''[[Dieweg]]'' v Bruslju.]]
Leta 1979 je bil Hergé diagnosticiran z [[Mielofibroza|osteomielofibrozo]], kar zahteva popolno transfuzijo krvi.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=232|2a1=Peeters|2y=2012|2p=330}} Njegove potrebe po transfuzijah krvi so se povečale, saj jih je najprej potreboval vsaka dva tedna in nato vsak teden.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=232|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=333, 334}}

25. februarja 1983 je Hergé doživel [[srčni zastoj]] in bil hospitaliziran na [[Intenzivna nega|intenzivni negi]] v bruseljski [[Cliniques universitaires Saint-Luc]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=234|2a1=Peeters|2y=2012|2p=334}} Tam je umrl 3. marca.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=234|2a1=Peeters|2y=2012|2p=334}} Njegova smrt je bila na naslovnicah številnih frankofonskih časopisih, vključno z ''[[Libération]]'' in ''[[Le Monde]]''.{{Sfn|Thompson|1991|p=205}} V svoji oporoki je označil Fanny za svojega edinega dediča.{{Sfn|Assouline|2009|p=233}}

Novembra 1986 je Fanny zaprla Studios Hergé in ga nadomestila s [[Fundacija Hergé|fundacijo Hergé]].{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=210|2a1=Peeters|2y=2012|2p=338}}

Leta 1988 je bila ukinjena revija ''Tintin''.{{Sfn|Peeters|2012|p=338}}

== Bibliografija ==
<small>Samo dela označena z * so bila prevedena v slovenščino.</small>
{| class="wikitable"
|-
!Delo
!Leto
!Opombe
|-
| ''[[Totor in njegove pustolovščine]]''
| 1926–1930
| Hergéjevo prvo delo, objavljeno v ''Le Boy Scout Belge'', govori o pogumnem taborniku
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja#Flup, Nénesse, Poussette in Cochonnet|Flup, Nénesse, Poussette in Piglet]]''
| 1928
| Spisal športni novinar, objavljene v ''[[Le Petit Vingtième]]''
|-
|''[[Manjši stripi Hergéja#Le Sifflet stripi|Le Sifflet stripi]]''
| 1928–1929
| 7 skoraj pozabljenih eno stranskih stripov napisanih za ta časopis
|-
| ''[[Tintin in njegove pustolovščine]] *''
| 1929–1983
| 24 zvezkov, en nedokončan
|-
| ''[[Quick & Flupke]]'' 
| 1930–1940
| 12 zvezkov, 11 prevedenih v angleščino
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja# Nesreče Jefa Debakerja|Nesreče Jefa Debakerja]]''
| early 1930s
| Kratka serija stripov, ki jih je Hergé naredil za svoje majhno oglaševalsko podjetje ''Atelier Hergé''. Samo 4 strani.{{Sfn|Peeters|1989|p=148}}
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja#Fred in Mile|Fred in Mile]]''
| 1931
| 
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja#Pustolovščine Tima veverice|Pustolovščine Tima veverice]]''
| 1931
| 
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja|Prijazni gospod Mops]]''
| 1932
| 
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja# Pustolovščine Toma in Millie|Pustolovščine Toma in Millie]]''
| 1933
| Napisani dve zgodbi.
|-
| ''[[Popol Out West]]'' 
| 1934
| 
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja#Dropsy|Dropsy]]''
| 1934
| 
|-
| ''[[Pustolovščine Jo, Zette in Jocka]]''
| 1936–1957
| 5 zvezkov
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja#G. Bellum|G. Bellum]]''
| 1939
| 
|-
| ''Petek in Svetek, Detektiva''
| 1943
| Napisal Paul Kinnet, pojavi se v ''[[Le Soir|Le Soirju]]''
|-
| ''[[Manjši stripi Hergéja#Raziskovali so Luno|Raziskovali so Luno]]''
| 1969
| Kratek strip s pristanki na luni, objavljen v ''[[Paris Match]]u''
|}

== Zasebno življenje ==
Hergé je bil zelo zasebna oseba,{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} ki jo je biograf [[Harry Thompson]] označil za "zadržanega [in] nenavdušnega".{{Sfn|Thompson|1991|p=155}} Po besedah njegovega biografa Pierra Sterckxa se je Hergé v javnosti zdel "zelo običajen", v resnici pa je bil "izjemno razgledan, z nenasitno radovednostjo, stalno na preži".{{Sfn|Sterckx|2015|p=7}} Zelo je užival v sprehodih po podeželju,{{Sfn|Peeters|2012|p=92}} vrtnarjenju{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} in zbiranju umetnosti{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} ter bil ljubitelj [[Jazz|jazzovske]] glasbe.{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=156|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=206–207}} Čeprav ni maral javnega ali nastopanja v tisku,{{Sfn|Thompson|1991|p=155}} je Hergé vztrajal, da se osebno odzove na vsa prejeta [[Pošta slavni osebi|sporočila]] oboževalcev, kar je zavzelo velik del njegovega časa.{{Sfn|Assouline|2009|p=151}} Izjavil je, da če "ne bi odgovarjal na otroška pisma, bi bila to izdaja njihovih sanj."{{Sfn|Peeters|2012|p=313}} Prijatelji so ga opisali kot šaljivega moškega, znanega predvsem po svojih samozadovoljujočih šalah.{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} Kolegi so Hergéja opisali kot [[Egocentrizem|egocentričnega]], oceno, s katero se je strinjal.{{Sfn|Thompson|1991|p=156}} Znan je bil kot avtoritaren pri ravnanju s svojimi pomočniki in ni hotel deliti zaslug z njimi za njihovo vlogo pri njegovem delu.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=147, 208|2a1=Thompson|2y=1991|2p=154}} Sterckx je ugotovil, da je bil "po eni strani lahko oddaljen, celo hladen, po drugi pa vdan".{{Sfn|Sterckx|2015|p=7}}

Med svojim prvim zakonom je imel številne afere z drugimi ženskami.{{Sfn|Assouline|2009|p=134}} Ni imel otrok, saj je zaradi [[Radioterapija|radiacijskega zdravljenja]]{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=211|2a1=Peeters|2y=2012|2p=206}} postal neploden, a je v petdesetih letih dvajsetega stoletja ponudil posvojiti dva otroka njegovega brata Paula, Denise in George, ko sta se njuna starša soočala s težavami v zvezi. Paul je ponudbo zavrnil, Denise in George pa sta pozneje dejala, da nista nikoli imela velike naklonjenosti do Hergéja, saj se jima je zdel nepraktičen okoli otrok.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=211|2a1=Peeters|2y=2012|2pp=258–259}} Hergé je bil vzgojen kot [[Rimskokatoliška cerkev|katolik]], čeprav nikoli ni bil ravno pobožen izvajalec religije.{{Sfn|Sterckx|2015|p=12}} V poznejšem življenju se je njegova naklonjenost katolicizmu zmanjšala, ko je razvil močno zanimanje za [[daoizem]]{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1pp=185, 212–213|2a1=Peeters|2y=2012|2p=332}} in postal [[Agnosticizem|agnostik]].{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=208|2a1=Sterckx|2y=2015|2p=12}} Bil je oboževalec ''[[Daodedžing]]a'' in [[Arnaud Desjardins|Arnaud Desjardinsove]] ''[[Pot k modrosti|Poti k modrosti]]'',{{Sfn|Assouline|2009|p=213}} pa tudi ''[[Tao fizike]]'' [[Fritjof Capra|Fritjofa Caprasa]] ter dela [[Jean-Émile Charon|Jean-Émileja Charona]].{{Sfn|Peeters|2012|p=332}}

=== Politični pogledi ===
V političnem smislu je bil Hergé goreč [[rojalist]] in je tako ostal vse življenje,{{Sfn|Assouline|2009|p=147}} verjel je tudi v [[Belgijski nacionalizem|enotnost Belgije]].{{Sfn|Assouline|2009|p=210}} Hergé je bil v svojem zgodnjem življenju "blizu tradicionalne desnice" belgijske družbe,{{Sfn|Apostolidès|2010|p=9}} pri čemer je Sterckx opazil, da je bil s svojim delom "pahnjen v desničarske, celo skrajne desničarske kroge".{{Sfn|Sterckx|2015|p=54}} Po besedah Harryja Thompsona takšne politične ideje niso bile nič nenavadnega v krogih srednjega razreda v Belgiji 1920-ih in zgodnjih tridesetih let dvajsetega stoletja, kjer so bili "domoljubje, katolištvo, stroga morala, disciplina in naivnost tako neločljivo povezani v življenju vseh, da je bila desničarska politika skorajda neizogiben stranski proizvod. Bil je svetovni pogled, ki so ga delili vsi, odlikovalo pa ga je predvsem popolno nepoznavanje sveta."{{Sfn|Thompson|1991|p=24}} Ko je Hergé prevzel odgovornost za ''[[Le Petit Vingtième]]'', je sledil navodilom Walleza in časopisu dovolil, da vsebuje izrecno profašistično in antisemitsko nastrojenost.{{Sfn|Assouline|2009|p=38}} Literarni kritik [[Jean-Marie Apostolidès]] je opozoril, da je lik Tintina poosebljen koncept "Nove mladine", ki jo je takrat spodbujala skrajna desnica Evrope.{{Sfn|Apostolidès|2010|p=10}} Zgodnje ''pustolovščine Tintina'' so pod Wallezovim vodstvom vsebovale izrecna politična sporočila za njegovo mlado bralstvo. ''Tintin v Sovjetski zvezi'' je bil delo [[Kritika socializma|antisocialistične]] propagande,{{Sfn|Farr|2001|p=12}} medtem ko je bil ''Tintin v Kongu'' zasnovan tako, da je spodbujal kolonialistično nastrojenost do [[Belgijski Kongo|belgijskega Konga]],{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=26|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2p=24|3a=Peeters|3y=2012|3p=45}} Tintin v Ameriki pa je bil zasnovan kot delo [[Protiamerikanizem|protiamerikanizma]], ki je močno kritičen do kapitalizma, komercializma in industrializacije.{{Sfnm|1a1=Farr|1y=2001|1p=35|2a1=Peeters|2y=2012|2p=56}}

V nasprotju z Hergéjevo vpletenostjo v belgijsko desnico je Sterckx menil, da je karikaturist "liberalen in neodvisen duh",{{Sfn|Sterckx|2015|p=54}} nekdo, ki je "ravno nasprotno od konservativca [ali] reakcionarja desnice".{{Sfn|Sterckx|2015|p=7}} [[Michael Farr]] je zatrdil, da je imel Hergé v svojih zgodnjih dneh "akutno politično vest", kar kaže na primer obsodbe rasizma v ZDA, ki je očitno prisotno v ''Tintinu v Ameriki''.{{Sfn|Farr|2001|p=29}} Literarni kritik [[Tom McCarthy]] je šel še dlje, pri čemer je pripomnil, da je ''Tintin v Ameriki'' predstavljal pojav "levičarske kontra tendence" v Hergéjevem delu, ki se je uprlo njegovemu desničarskemu okolju in ki je bilo posebej kritično do bogatih kapitalistov in industrijalcev.{{Sfn|McCarthy|2006|p=38}} To se je nadaljevalo v stripu ''Sinji lotos'', v katerem je Hergé zavrnil svoje "klasično desničarske" ideje, da bi sprejel [[Protiimperializem|protiimperialistično]] stališče,{{Sfn|Peeters|2012|pp=76–77, 82}} in na podoben način v stripu Quick & Flupke smešil skrajno desne voditelje Nemčije in Italije, [[Adolf Hitler|Adolfa Hitlerja]] in [[Benito Mussolini|Benita Mussolinija]].{{Sfn|Goddin|2008|p=148}} Čeprav je sredi tridesetih dvajsetega stoletja to storilo veliko njegovih prijateljev in kolegov, se Hergé ni pridružil skrajno desničarski reksistični stranki, pozneje je trdil, da je "do nje vedno imel odpor" in komentiral, da bi bil, če bi "vrgel svoje srce in dušo v ideologijo, to ne več on."{{Sfn|Peeters|2012|p=89}}

=== Obtožbe o rasizmu ===
[[Slika:Angry King in Tintin.jpg|thumb|right|alt=A comics strip panel. A heavily-caricatured African king jumps in the air angrily, saying, "Curses!&nbsp;... Our military done for!&nbsp;... By my ancestors, me myself kill miserable white man!" |Kralj Kakavnikov v različici ''Tintina v Kongu'' iz leta 1946; takšne upodobitve so bile splošno označene za rasistične.]]
Hergé se je soočil z večkratnimi obtožbami rasizma zaradi upodabljanja različnih etničnih skupin v ''Tintinovih pustolovščinah''. Kot je dejal McCarthy, je v ''Tintinu v Kongu'' Hergé predstavljal Kongovce kot "dobre po srcu, a lene prebivalce, ki potrebujejo evropsko vodstvo".{{Sfn|McCarthy|2006|p=37}} Thompson je trdil, da Hergé ni napisal knjige kot "namerno rasistično" in da odraža povprečen belgijski pogled na Kongo v 20. stoletju, ki je bil bolj pokroviteljski kot zlonameren.{{Sfn|Thompson|1991|p=40}} Knjiga takrat ni izzvala nobene polemike,{{Sfn|Assouline|2009|p=28}} saj je bila zaznana kot rasistična šele v drugi polovici 20. stoletja.{{Sfn|Time|2010}}

V naslednji ''pustolovščini'' ''Tintin v Ameriki'' je Hergé predstavil pripadnike plemena [[Črna noga]] domorodnih Američanov kot "lahkoverne, celo naivne", čeprav je bil kljub temu "naklonjen" njihovi kulturi in stiski, saj je upodobil njihovo zatiranje s strani vojske Združenih držav Amerike.{{Sfn|Farr|2001|p=29}} V ''Sinjem lotosu'' je Japonce upodobil kot militaristične in z velikimi zobmi, kar je sprožilo obtožbe o rasizmu.{{Sfn|Thompson|1991|pp=62–63}}

Hergéja so obtožili tudi uporabe [[Antisemitizem|antisemitskih]] stereotipov. Lik Rastapopulosa naj bi temeljil na antisemitskih stereotipih, kljub Hergéjevim protestom, da je lik grški in ne židovski.{{Sfnm|1a1=Assouline|1y=2009|1p=42|2a1=Peeters|2y=2012|2p=64–65}}

Hergé je bil že od malih nog odkrito kritičen do rasizma. Kritiziral je rasizem družbe Združenih držav Amerike v uvodnem komentarju stripa ''Tintin v Ameriki'', objavljenem v ''Le Petit Vingtièmu'' 20. avgusta 1931,{{Sfn|Peeters|2012|p=56}} in se posmehoval rasističnemu odnosu do Kitajcev v ''Sinjem lotosu.''{{Sfnm|1a1=Thompson|1y=1991|1p=62|2a1=Lofficier|2a2=Lofficier|2y=2002|2p=35|3a1=Peeters|3y=2012|3p=77}} Peeters je zatrdil, da "Hergé ni bil nič bolj rasističen kot naslednji človek",{{Sfn|Peeters|2012|p=46}} ocena, ki jo je delil Farr, ki je po srečanju s Hergéjem v osemdesetih komentiral, da "ne bi mogel srečati nekoga, ki bi bil bolj odprt in manj rasističen".{{Sfn|BBC News|2010}} V nasprotju s tem je predsednik Mednarodnega društva ''Bande Dessinée'' ''Society''  Laurence Grove menil, da se je Hergé držal svojega prevladujočega družbenega trenda v svojem okolju, in da "ko je bilo modno biti nacist, je bil nacist. Ko je bilo v modi biti kolonialni rasist, je to bil."{{Sfn|BBC News|2010}}

== Zapuščina ==
Assouline je Hergéja opisal kot "poosebitev Belgije".{{Sfn|Assouline|2009|p=210}}

=== Nagrade in priznanja ===
* 1971: [[Adamsonova nagrada]], Švedska<ref name="Casterman">{{navedi splet|title=Hergé|url=http://www.casterman.com/Bande-dessinee/Auteurs/herge|publisher=Casterman|access-date=15 June 2016|language=fr}}</ref>
* 1972: [[Rumeni deček]] nagrada za življenjsko delo ("una vita per il cartooning") na [[Lucca Stripi & Igre|festivalu Lucca]]{{Sfn|Lucca|1972}}
* 1973: [[Nagrada Saint-Michel]] mesta [[Bruselj]]<ref name="Casterman" />
* 1999: Vključen v nagrado [[Nagrada Harvey|Harvey]] Dvorana slavnih Jacka Kirbyja<ref name="Casterman" />
* 2003: Vključen v [[Nagrada Eisner|nagrado Eisner]] Dvorana slavnih po ocenitvi sodnikov<ref name="Casterman" />
* 2006: [[Dalajlama]] je za lik Tintina podelil [[Nagrada za svetlobo resnice|nagrado za svetlobo resnice]] na [[Mednarodna kampanja za Tibet|mednarodni kampanji za Tibet]]{{Sfn|BBC News|2006}}
* 2007: Izbran kot glavni motiv belgijskega spominskega kovanca z nominalno vrednostjo 20 € v čast njegovega 100. rojstnega dne.<ref>{{navedi splet|url=https://www.abc.net.au/news/2007-05-23/belgium-marks-100th-anniversary-of-tintin-creator/2555770|title=Belgium marks 100th anniversary of Tintin creator|date=23 May 2007|website=ABC News|language=en-AU|access-date=2 January 2019}}</ref>

Po podatkih [[Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo|Unescovega]] [[Index Translationum|Index Translationuma]] je Hergé deveti najpogosteje prevedeni avtor francoskega jezika, drugi največkrat prevedeni belgijski avtor po [[Georges Simenon|Georgesu Simenonu]] in drugi avtor najpogosteje prevedenih francoskih jezikov za [[René Goscinny|Renéjem Goscinnyjem]].{{Sfn|Index Translationum}} Po njem je bil poimenovan tudi asteroid [[1652 Hergé]], znotraj [[Asteroidni pas|asteroidnega pasu]], ki so ga poimenovali leta 1953.{{Sfn|Assouline|2009|p=175}}

=== V popularni kulturi ===
[[File:Hergé cameo appearance.jpg|thumb|Hergéjev lik pomaga Tintinu]]
Risana verzija Hergéja se pogosto prikaže v risani seriji ''Tintin in njegove pustolovščine'' [[Ellipseanime|Ellipse]]-[[Nelvana|Nelvane]]. Animirana različica Hergéja se pojavi tudi na začetku animiranega filma ''[[Tintin in njegove pustolovščine: Samorogove skrivnosti]]'' v režiji [[Steven Spielberg|Stevena Spielberga]] in producenta [[Peter Jackson|Petra Jacksona]], kjer je upodobljen kot ulični karikaturist, ki nariše Tintinov portret.{{Sfn|The Guardian|2011}}

=== Muzej Hergé ===
[[File:2001-2009 Hergé museum, Louvain-la-Neuve, Belgique, 01.jpg|thumb|Muzej Hergé, koncept in gradnja med letoma 2001 in 2009]]
[[Muzej Hergé]] se nahaja v središču [[Louvain-la-Neuve]], mesta na jugu Bruslja.{{Sfn|The Economist|2009}} Ta lokacija je bila za muzej prvotno izbrana leta 2001. Futuristično zgradbo je zasnoval francoski arhitekt [[Christian de Portzamparc]], nagrajen s [[Pritzkerjeva nagrada|Pritzkerjem]], gradnja pa je stala 15 milijonov evrov.{{Sfn|The Economist|2009}} Na stoletnico rojstva Hergéja, 22. maja 2007, je bil položen prvi kamen muzeja. Muzej je svoja vrata odprl junija 2009.{{Sfn|The Economist|2009}}

Zamisel o muzeju, posvečenemu Hergéjevemu delu, je mogoče zaslediti že ob koncu sedemdesetih let dvajsetega stoletja, ko je bil Hergé še živ. Po njegovi smrti leta 1983 je Hergéjeva vdova, Fanny, vodila prizadevanja, ki jih je najprej imel Studios Hergé, nato pa nova [[fundacija Hergé]], da bi katalogizirala in izbrala umetniška dela in elemente, ki bodo postali del muzejskih razstav.{{Sfn|The Economist|2009}}

V muzeju Hergé je osem stalnih galerij, ki prikazujejo originalna umetniška dela Hergéja in pripovedujejo zgodbo o njegovem življenju in karieri, ki prej ni bila vidna javnosti.{{Sfn|The Economist|2009}}{{Sfn|Time|2009}} V muzeju je tudi začasna razstavna galerija. Čeprav je Tintin v muzeju eden od glavnih tem, so prisotni tudi drugi Hergéjevi liki stripov, kot so Jo, Zette in Jocko ter Quick in Flupke, kot tudi njegovo delo grafičnega oblikovalca.{{Sfn|Time|2009}}

== Sklici ==

=== Navedbe ===
{{Reflist|25em}}

=== Viri ===
;Knjige
{{Refbegin|30em|indent=yes}}
: {{navedi knjigo |title= The Metamorphoses of Tintin, or Tintin for Adults |last= Apostolidès |first= Jean-Marie |others= translated by Jocelyn Hoy |year= 2010 |publisher= Stanford University Press |location= Stanford |isbn= 978-0-8047-6031-7 }}
: {{navedi knjigo |title= Hergé, the Man Who Created Tintin |url= https://archive.org/details/hergmanwhocreate0000asso |last= Assouline |first= Pierre |year= 2009 |publisher= Oxford University Press |location= Oxford and New York |isbn= 978-0-19-539759-8 }}
: {{navedi knjigo |title= Tintin: The Complete Companion |last=Farr |first=Michael |authorlink=Michael Farr |year= 2001 |publisher= John Murray |location= London |isbn= 978-0-7195-5522-0 }}
: {{navedi knjigo |first= Michael |last= Farr |title= The Adventures of Hergé, Creator of Tintin |url= https://archive.org/details/adventuresofherg0000farr |author-mask=2 |publisher=Last Gasp |location= San Francisco |year= 2007 |isbn= 978-0-86719-679-5 }}
: {{navedi knjigo |title= The Art of Hergé, Inventor of Tintin: Volume I, 1907–1937 |last=Goddin |first=Philippe |authorlink=Philippe Goddin |year= 2008 |publisher= Last Gasp |location= San Francisco |isbn= 978-0-86719-706-8 }}
: {{navedi knjigo | title=The Art of Hergé, Inventor of Tintin: Volume 2: 1937–1949 | last=Goddin | first=Philippe |author-mask=2 | others=Michael Farr (translator) | year=2009 | publisher=Last Gasp | location=San Francisco | isbn=978-0-86719-724-2 | url=https://books.google.com/books?id=Q3fenQEACAAJ }}
: {{navedi knjigo |title=The Art of Hergé, Inventor of Tintin: Volume 3: 1950–1983 |last=Goddin |first=Philippe |author-mask=2 |others=Michael Farr (translator) |year=2011 |publisher=Last Gasp |location=San Francisco |isbn=978-0867197631 |url=https://books.google.com/?id=Dk4CaAEACAAJ }}
: {{navedi knjigo |title= The Pocket Essential Tintin |url= https://archive.org/details/tintin0000loff_k7g9 |last1= Lofficier |first1= Jean-Marc |last2= Lofficier |first2= Randy |year= 2002 |publisher= Pocket Essentials |location= Harpenden, Hertfordshire |isbn= 978-1-904048-17-6 }}
: {{navedi knjigo |title= Tintin and the Secret of Literature |last= McCarthy |first= Tom |authorlink= Tom McCarthy (novelist) |year= 2006 |publisher= Granta |location=London |isbn= 978-1-86207-831-4 }}
: {{navedi knjigo |title= Tintin and the World of Hergé |url= https://archive.org/details/tintinworldofher0000peet |last=Peeters |first=Benoît |authorlink=Benoît Peeters |year= 1989 |publisher= Methuen Children's Books |location= London |isbn= 978-0-416-14882-4 }}
: {{navedi knjigo |title=Hergé: Son of Tintin |url=https://archive.org/details/hergesonoftintin0000peet |last=Peeters |first=Benoît |authorlink=Benoît Peeters |author-mask=2 |others=Tina A. Kover (translator) |year=2012 |origyear=2002 |publisher=Johns Hopkins University Press |location=Baltimore, Maryland |isbn=978-1-4214-0454-7 }}
: {{navedi knjigo |last=Sterckx |first=Pierre |title=Tintin: Hergé's Masterpiece |translator=Michael Farr |year=2015 |location=New York |publisher=Rizzoli |isbn=978-0789329479 }}
: {{navedi knjigo |title= Tintin: Hergé and his Creation |url= https://archive.org/details/tintinhergehiscr0000thom |last=Thompson |first=Harry |authorlink=Harry Thompson |year= 1991 |publisher= Hodder and Stoughton |location= London |isbn= 978-0-340-52393-3 }}
<!-- No ref pointing at this link, and its relevance is not immediately obvious:
: {{Cite journal |first= Jean-Claude |last= Valla |title= La Belgique de la Jeune Europe |journal= Nouvelle Revue d'Histoire |issue= 42 |date=May–June 2009 |page= 55 }}
-->
{{Refend}}

;Članki iz novic, spletnih strani in revij
{{Refbegin|2}}
* {{navedi splet | year = 1972 | url = http://www.immaginecentrostudi.org/saloni/salone08.asp | title = History of the Lucca festival | access-date = 15 July 2006 | ref = {{SfnRef|Lucca|1972}} }}
* {{navedi novice | ref={{SfnRef|BBC News|2006}} | title=Dalai Lama honours Tintin and Tutu | date=2 June 2006 | work=BBC News | location=London | url=http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/5040198.stm | access-date=22 December 2012 | archiveurl=https://web.archive.org/web/20131021140630/http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/5040198.stm | archivedate=21 October 2013 }}
* {{navedi novice|ref={{SfnRef|The Economist|2009}}|title=The Hergé Museum: Totally Tintin|url=http://www.economist.com/node/13726565|newspaper=The Economist|date=28 May 2009|access-date=23 June 2014}}
* {{navedi novice | ref={{SfnRef|Time|2009}} | url=http://www.time.com/time/arts/article/0,8599,1901775,00.html | newspaper=Time | title=Two New Museums for Tintin and Magritte | last=Cendrowicz | location=New York City | first=Leo | date=30 May 2009 | access-date=30 May 2009 | archive-date=2009-06-11 | archive-url=https://web.archive.org/web/20090611192624/http://www.time.com/time/arts/article/0,8599,1901775,00.html | url-status=dead }}
* {{navedi novice |ref={{SfnRef|Time|2010}} |title=Tintin: Heroic Boy Reporter or Sinister Racist? |last=Cendrowicz |first=Leo |url=http://www.time.com/time/arts/article/0,8599,1986416,00.html |newspaper=Time |location=New York City |date=4 May 2010 |access-date=6 June 2013 |archiveurl=https://web.archive.org/web/20130525051817/http://www.time.com/time/arts/article/0,8599,1986416,00.html |archivedate=25 May 2013 |url-status=dead }}
* {{navedi novice |ref={{SfnRef|BBC News|2010}} |title=Race row continues to dog Tintin's footsteps |url=http://news.bbc.co.uk/1/hi/entertainment/arts_and_culture/8648694.stm |work=BBC News |date=28 April 2010 |access-date=6 June 2013 |last=Smith |first=Neil }}
* {{navedi novice|ref={{SfnRef|The Guardian|2011}}|last=Lezard|first=Nicholas|title=How could they do this to Tintin?|newspaper=The Guardian|date=18 October 2011|url=https://www.theguardian.com/culture/2011/oct/18/how-could-do-this-tintin|access-date=23 June 2014}}
* {{navedi novice | ref={{SfnRef|London Review of Books|2012}} | last=Tayler | first=Christopher | title=Haddock blows his top [A review of two Tintin books] | pages=28–29 | date=7 June 2012 | newspaper=London Review of Books | url=http://www.lrb.co.uk/v34/n11/christopher-tayler/haddock-blows-his-top | access-date=7 July 2013 }}
* {{navedi splet|ref={{SfnRef|Index Translationum}}|title=Index Translationum – World Bibliography of Translation|url=http://www.unesco.org/xtrans/bsstatlist.aspx|publisher=UNESCO|access-date=23 June 2014}}
{{Refend}}

== Nadaljnje branje ==
* {{navedi novice|title=Spécial Hergé : Hergé et Tintin en Dates |url=http://www.lexpress.fr/mag/arts/dossier/herge/dossier.asp?ida=454468 |work=[[L'Express]] |date=15 December 2006 |language=fr |url-status=dead |archiveurl=https://web.archive.org/web/20070930181444/http://www.lexpress.fr/mag/arts/dossier/herge/dossier.asp?ida=454468 |archivedate=30 September 2007 }}
* {{navedi novice|last=Moore|first=Charles|title=A Tribute to the Most Famous Belgian|url=https://www.telegraph.co.uk/opinion/main.jhtml?xml=/opinion/2007/05/26/do2601.xml|work=The Daily Telegraph |location=UK|date=26 May 2007}}
* {{navedi knjigo|last=Goddin|first=Philippe|title=Hergé: Lignes de vie|work=[[Hergé Foundation|Editions Moulinsart]]|date=7 November 2007}}
* {{navedi knjigo|last=Benoît-Jeannin|first=Maxime|title=Les guerres d'Hergé|location=[[Aden, Jemen|Aden]]|date=7 January 2007}} {{ISBN|978-2-930402-23-9}}
* {{navedi knjigo |last= Farr|first= Michael |title= The Adventures of Hergé |publisher= John Murray |date=October 2007 |isbn= 978-0-7195-6799-5}}
* Pierre Sterckx (Textes) / André Soupart (Photos), ''Hergé''. Collectionneur d'Art, Brussels/Belgium (Tournesol Conseils SA-Renaissance du Livre) 2006, 84 p.&nbsp;{{ISBN|2-87415-668-X}}

== Zunanje povezave ==
* {{Commons category-inline}}
* [http://en.tintin.com/herge Hergé] na uradnem spletišču Tintin.com
* [https://web.archive.org/web/20041028193605/http://www.free-tintin.net/english/herge.htm Hergéjeva biografija] na À la découverte de ''Tintin''
* [http://lambiek.net/artists/h/herge.htm Hergé] v Comiclopediji [[Lambiek]] 
* [http://www.tintinologist.org/guides/herge/ Hergé&nbsp;— mini profile and time line] na Tintinologist.org
* [http://bdoubliees.com/tintinbelge/auteurs3/herge.htm Hergé publications in Belgian ''Tintin''] in ''[http://bdoubliees.com/journaltintin/auteurs3/herge.htm French Tintin]'' BDoubliées {{in lang|fr}}

{{Tintin in Hergé|state=collapsed}}
{{normativna kontrola}}
{{zvezdica}}
{{DEFAULTSORT:Hergé}}
[[Kategorija:Hergé| ]]
[[Kategorija:Tintin]]
[[Kategorija:Rojeni leta 1907]]
[[Kategorija:Umrli leta 1983]]
[[Kategorija:Belgijski striparji]]
[[Kategorija:Belgijski humoristi]]
[[Kategorija:Belgijski ilustratorji]]
[[Kategorija:Belgijski satiriki]]
[[Kategorija:Daoisti]]
[[Kategorija:Nekdanji rimokatoličani]]
[[Kategorija:Skavti]]
[[Kategorija:Književniki s psevdonimi]]