Ogled vira Vernerjev zakon

'''Vernerjev zakon''' ali '''drugi germanski premik soglasnikov''' je skupina [[glasovna sprememba|glasovnih sprememb]] [[praindoevropščina|praindoevropskih]] pripornikov v [[pragermanščina|pragermanščini]], ki jo je leta 1875 opisal in utemeljil danski jezikoslovec [[Karl Verner]]. Po tem zakonu so se pragermanski nezveneči priporniki *''f'', *''þ'', *''s'', *''h'', *''hʷ'' razvili v *''b'', *''d'', *''z'', *''g'', *''gʷ'', če jim je po prvotnem praindoevropskem naglasu sledil naglašen zlog.

== Grimmov zakon in nejasnosti ==
{{glavni|Grimmov zakon}}
Ena najbolj določujočih značilnosti germanskih jezikov je Grimmov zakon, ki pomeni sistematičen premik indoevropskih zapornikov v pragermanščini. 

Ob utemeljitvi Grimmovega zakona so se v zvezi z njim pojavile določene nejasnosti in izjeme glede razvoja indoevropskih nezvenečih zapornikov *''p'', *''t'', *''k'', *''kʷ''. V germanskih refleksih bi se ti morali praviloma razviti v nezveneče pripornike *''f'', *''þ'', *''h'', *''hʷ''. Jezikoslovci so izhajali iz stališča, da morajo glasovni zakoni veljati brez izjeme. V vzglasju (na začetku besede) je Grimmov zakon dejansko veljal brez izjem, toda v medglasju (na sredini besede) so se namesto pričakovanih nezvenečih pripornikov pojavljali zveneči zaporniki *''b'', *''t'', *''g'', *''gʷ''. Najpogosteje citirani primer je beseda 'oče': [[indoevropski prajezik|ide.]] *''{{Unicode|ph<sub>2</sub>tḗr}}'' > [[pragermanščina|pgerm.]] *''fadēr'' (namesto pričakovanega *''faþēr'') (nasprotno pa beseda 'brat' kaže pričakovan glasovni razvoj: ide. *''{{Unicode|bʰréh<sub>2</sub>tēr}}'' > pgerm. *''brōþēr''). 

== Rešitev nejasnosti: Vernerjev zakon ==
Nejasnosti je leta 1875 razložil danski jezikoslovec Karl Verner, ki je germansko gradivo primerjal s [[sanskrt]]skim in [[stara grščina|starogrškim]]. Ugotovil je, da je izjeme Grimmovega zakona mogoče pojasniti z mestom naglasa v [[indoevropski prajezik|indoevropskem prajeziku]]. Kadar prvotni indoevropski naglas ni bil na predhodnem zlogu, temveč na sledečem, je v pragermanščini povzročil, da so se nezveneči priporniki razvili v zveneče zapornike. Ta sprememba, ki je postala znana kot Vernerjev zakon in pomeni drugi germanski premik soglasnikov, potrjuje pomen [[primerjalna metoda|primerjalne metode]] v jezikoslovju.

V indoevropskem prajeziku je bil naglas prost in je lahko padel na kateri koli zlog v besedi glede na morfološke in druge danosti. Grščina in sanskrt sta ohranila prvotni indoevropski naglas, medtem ko se je v pragermanščini naglas ne glede na dolžino besede ali zlogovno strukturo premaknil na prvi zlog besednega korena (z izjemo predpon). 

Razlika v razvoju indoevropskih zapornikov v germanskih jezikih je torej pogojena z mestom indoevropskega naglasa: 
* [[indoevropski prajezik|ide.]] *''{{Unicode|bʰréh<sub>2</sub>tēr}}'', [[sanskrt|skt.]] ''bhrā́tā'', [[stara grščina|gr.]] ''φράτηρ'' (naglas na prvem zlogu) > [[pragermanščina|pgerm.]] *''brōþēr'' 'brat'
* [[indoevropski prajezik|ide.]] *''{{Unicode|ph<sub>2</sub>tḗr}}'', [[sanskrt|skt.]] ''pitā́'', [[stara grščina|gr.]] ''πατήρ'' (naglas na drugem zlogu) > [[pragermanščina|pgerm.]] *''fadēr'' 'oče'

Premik indoevropskega prostega naglasa na prvi zlog v pragermanščini se je kronološko gledano zagotovo zgodil po obeh premikih soglasnikov, tj. po Grimmovem in Vernerjevem zakonu.<ref>{{sktxt|Lass|1994}}.</ref>

Spodnja tabela prikazuje oba niza glasovnih sprememb v pragermanščini. V spodnji vrsti pri vsakem paru desni simbol označuje glasovni razvoj v skladu z Vernerjevim zakonom. Razvoj je vedno odvisen od indoevropskega naglasa: kadar je bil ta na predhodnem zlogu, je glasovni razvoj sledil Grimmovemu zakonu, kadar pa je bil naglas na sledečem zlogu, velja glasovna sprememba po Vernerjevem zakonu. Iz tabele je razvidno, da Vernerjev zakon poleg indoevropskih pripornikov *''p'', *''t'', *''k'', *''kʷ'' vpliva tudi na razvoj glasu *''s''.

{| class="wikitable"
|- style="text-align: center;"
! [[indoevropski prajezik|ide.]]
| colspan="2" | {{IPA|*p}}
| colspan="2" | {{IPA|*t}}
| colspan="2" | {{IPA|*k}}
| colspan="2" | {{IPA|*kʷ}}
| colspan="2" rowspan="2" | {{IPA|*s}}
|- style="text-align: center;"
! Grimmov zakon
| colspan="2" | {{IPA|*ɸ}}
| colspan="2" | {{IPA|*θ}}
| colspan="2" | {{IPA|*x}}
| colspan="2" | {{IPA|*xʷ}}
|- style="text-align: center;"
! Vernerjev zakon
| {{IPA|*ɸ}}
! {{IPA|*β}}
| {{IPA|*θ}}
! {{IPA|*ð}}
| {{IPA|*x}}
! {{IPA|*ɣ}}
| {{IPA|*xʷ}}
! {{IPA|*ɣʷ}}
| {{IPA|*s}}
! {{IPA|*z}}
|}

== Vernerjev zakon v germanski glagolski morfologiji ==
Vernerjev zakon je pomemben v morfologiji germanskih krepkih glagolov (tj. glagolov, ki tvorijo pretekli čas s spremembo korenskega samoglasnika). Zaradi delovanja Vernerjevega zakona se namreč lahko med oblikami posameznega glagola pojavljajo različni refleksi soglasnikov, kot kaže spodnja primerjava [[stara angleščina|staroangleškega]] glagola ''weorþan'' 'postati' s sanskrtskim ''vártami'' 'obrnem' (oba sta iz [[indoevropski prajezik|ide.]] korena ''wert-'', od koder izvirata tudi [[slovenščina|slov.]] glagol ''vrteti'' in [[latinščina|lat.]] ''verto'' 'obrnem'):

{| class="wikitable"
! slovnična oblika
! [[stara angleščina]]
! slovnična oblika
! [[sanskrt]]
|-
| 1.os.edn. sedanjik
| ''weor'''þ'''e''
| 1.os.edn. sedanjik
| ''vártami''
|-
| 1.os.edn. preteklik
| ''wear'''þ'''''
| 1.os.edn. perfekt
| ''vavárta''
|-
| 1.os.mn. preteklik
| ''wur'''d'''on''
| 1.os.mn. perfekt
| ''vavr̥timá''
|-
| pretekli deležnik
| ''wor'''d'''en''
| glagolnik
| ''vavr̥taná''
|}

Če je bil praindoevropski naglas na predhodnem zlogu, se v stari angleščini pojavlja nezveneči pripornik '''''þ''''', če pa je bil naglas na sledečem zlogu, se '''''þ''''' spremeni v zveneči zapornik '''''d''''' (mesto [[indoevropski prajezik|ide.]] naglasa je razvidno in označeno v sanskrtskih oblikah).

Kadar sta se v pragermanščini znotraj glagolske paradigme izmenjevala glasova '''''s'''''/'''''z''''', se je '''''z''''' v zahodnogermanskih jezikih razvil v '''''r''''', kot prikazuje spodnja primerjava oblik glagola 'izbrati' v pragermanščini ter stari angleščini in stari saščini:

{| class="wikitable"
! slovnična oblika
! [[pragermanščina]]
! [[stara angleščina]]
! [[stara saščina]]
|-
| 1.os.edn. sedanjik
| ''*keu'''s'''ō''   'izberem'
| ''ċēo'''s'''e''
| ''kiu'''s'''u''
|-
| 1.os.edn. preteklik
| ''*kau'''s'''''   'izbral sem'
| ''ċēa'''s'''''
| ''kō'''s'''''
|-
| 3.os.mn. preteklik
| ''*ku'''z'''un''   'izbrali so'
| ''cu'''r'''on''
| ''ku'''r'''un''
|-
| pretekli deležnik
| ''*ku'''z'''anaz''   'izbran'
| ''(ġe)co'''r'''en''
| ''(gi)ko'''r'''an''
|}

Sodobni germanski jeziki so zaradi [[nalika|analogije]] poenostavili glagolske oblike, tako da so sledovi Vernerjevega zakona danes vidni le še v redkih primerih t.im. nepravilnih glagolov v zahodnogermanskih jezikih:
{| class="wikitable" rules="all" style="text-align:center; border:darkgrey;"
!
! nedoločnik
! preteklik
! pretekli deležnik
|-
| angleško ''seethe'' 'vreti'
| ''seethe''
| ''sod''
| ''sodden''
|-
| nemško ''schneiden'' 'rezati'
| ''schneiden''
| ''schnitt''
| ''geschnitten''
|-
| nizozemsko ''verliezen'' 'izgubiti'
| ''verliezen''
| ''verloor''
| ''verloren''
|}

== Sklici ==
{{sklici|1}}

== Viri ==
* Baugh, Albert C., Cable, Thomas, (1993). '' A History of the English Language''. 4th ed. London: Routledge.
* Lass, Roger, (1994). ''Old English: A historical linguistic companion''. Cambridge: Cambridge University Press. Str. 21-24.
* Lass, Roger, (1997). ''Historical Linguistics and Language Change''. Cambridge: Cambridge University Press.

== Zunanje povezave ==
*Verner, Karl A. (1877). "Eine Ausnahme der ersten Lautverschiebung." ''Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung auf dem Gebiete der Indogermanischen Sprachen'' 23.2: 97-130 [http://www.archive.org/stream/zeitschriftfrve08unkngoog#page/n109/mode/1up Izvirni članek] (v nemščini)

[[Kategorija:Germanski jeziki]]
[[Kategorija:Jezikoslovje]]