Ukrajina: Razlika med redakcijama

Ukrajina
Україна
Ukrajina Україна
	Zastava Grb
	Himna: Ще не вмерла України і слава, і воля; (Šče ne vmerla Ukrajiny i slava i volja); (»Slava in svoboda Ukrajine še nista umrli«);
	Lega Ukrajine (zeleno) v Evropi (temno sivo); (svetlo zeleno: ozemlja pod rusko okupacijo)
Glavno mesto	Kijev; 50°27′N, 30°30′E
Uradni jeziki	ukrajinščina
Etnične skupine (2001)	77,8 % Ukrajincev; 17,3 % Rusov; 4,9 % drugih
Demonim(i)	Ukrajinec, Ukrajinka
Vlada	unitarna polpredsedniška republika
• predsednik:	Volodimir Zelenski
• predsednik vlade:	Denis Šmigal
• predsednik vrhovne rade	Ruslan Stefančuk
Zakonodajalec	Vrhovna rada
Ustanovitev
• Kijevska Rusija	8821
• Gališko-volinska kneževina	1199
• Kozaški hetmanat	1649
• Ukrajinska ljudska republika	17. marec 1917
• Zahodna ukrajinska ljudska republika	1. november 1918
• Ukrajinska SSR	30. december 1922
• Neodvisnost od Sovjetske zveze	24. avgust 19912
Površina
• skupaj	603.550 km2 (44.)
• voda (%)	7 %
Prebivalstvo
• ocena 20213	41.588.354 (33.)
• popis 2001	48.457.102
• gostota	73,8/km2 (115.)
BDP (ocena 2023)3
• skupaj (nominal.)	173,41 mrd. $ (58.)
• skupaj (PKM)	474,77 mrd. $ (49.)
• na preb. (nominal.)	5225 $ (114.)
• na preb. (PKM)	14.303 $ (104.)
Gini (2020)	25,63; nizek
HDI (2021)	0,7733; visok · 77.
Valuta	grivna (UAH)
Časovni pas	UTC +2 (EET)
• poletni	UTC +3 (EEST)
Klicna koda	380
Internetna domena	.ua
	1 Starodavna država Kijevska Rusija je bila ustanovljena leta 882 na ozemlju današnje Ukrajine. S stališča zgodovinopiscev in ukrajinske vlade je njena državna ureditev zgodnja predhodnica ukrajinskega naroda.; 2 Referendum o neodvisnosti je potekal 1. decembra, 26. decembra je bila osamosvojitev uradno razglašena. Ukrajinska ustava je bila sprejeta 28. junija 1996.; 3 Podatki ne vključujejo Krima in Sevastopola.

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 22:20, 18. september 2024

Ukrajina (ukrajinsko Україна, latinizirano: Ukraïna izgovorjava [ʊkrɐˈjinɐ] (poslušaj^ⓘ) je država v Vzhodni Evropi. Je druga največja država v Evropi za Rusijo^[6] s katero meji na vzhodu in severovzhodu.^[a] Na severu meji na Belorusijo; na zahodu na Poljsko, Slovaško in Madžarsko; na jugu na Romunijo in Moldavijo^[b]; in ima obalo vzdolž Azovskega in Črnega morja. Zajema okoli 600.000 km²,^[c] s približno 40 milijoni prebivalcev.^[7]^[8]^[d] Glavno in največje mesto države je Kijev. Uradni in državni jezik je ukrajinščina, večina ljudi pa tekoče govori tudi ruščino.^[9] Ukrajina je neodvisna od leta 1991, njen trenutni predsednik pa je Volodimir Zelenski.

Ozemlje sodobne Ukrajine je bilo naseljeno že od 32.000 let pred našim štetjem. V srednjem veku je bilo območje središče vzhodnoslovanske kulture pod Kijevsko Rusijo, ki jo je dokončno uničila mongolska invazija v 13. stoletju. V naslednjih 600 letih so območje delile in vladale zunanje sile, vključno s Poljsko-litovsko skupnostjo, Avstrijskim cesarstvom, Osmanskim cesarstvom in Ruskim carstvom. Kozaški hetmanat se je pojavil v osrednji Ukrajini v 17. stoletju, vendar je bil razdeljen med Rusijo in Poljsko, na koncu pa ga je v celoti vključilo Rusko cesarstvo. V 19. stoletju je prišlo do rasti ukrajinskega nacionalizma, zlasti v Galiciji, ki je bila takrat del Avstro-Ogrske. Po ruski revoluciji se je ponovno pojavilo ukrajinsko nacionalno gibanje in leta 1917 je bila ustanovljena Ukrajinska ljudska republika. Ta kratkotrajna država je bila na silo prestrukturirana v Ukrajinsko Sovjetsko Socialistično republiko, ki je leta 1922 postala ustanovna članica Sovjetske zveze (ZSSR). Od leta 1932 do 1933 je v času gladomora umrlo na milijone Ukrajincev. Leta 1939 je ZSSR po paktu Ribbentrop-Molotov od Poljske priključila Zahodno Ukrajino. Ukrajina je bila po Ruski SFSR druga najbolj poseljena in industrializirana republika Sovjetske zveze.

Ukrajina je ponovno pridobila neodvisnost leta 1991 z razpadom Sovjetske zveze. Od svoje neodvisnosti je Ukrajina unitarna republika s polpredsedniškim sistemom. Razglasila je nevtralnost^[10] in z Rusijo in drugimi državami CIS ustanovila omejeno vojaško partnerstvo, leta 1994 pa je vzpostavila tudi partnerstvo z Natom. Leta 2013 je po prelomu obljub predsednika Viktorja Janukoviča o približevanju EU izbruhnilo množično protestno gibanje Evromajdan, ki je z Revolucijo dostojanstva preraslo v postavitev nove vlade. Rusija je zatem z okupacijo Krima in vojno v Donbasu začela Rusko-ukrajinsko vojno, ki se je februarja 2022 z odkrito rusko invazijo, ki še traja, močno zaostrila.

Je članica Združenih narodov, Sveta Evrope, OVSE, organizacije GUAM, Association Trio in Lublinskega trikotnika.

Poimenovanje

Skozi zgodovino se je za Ukrajino uporabljalo več različnih imen. Ozemlje sodobne države se je pred slovansko poselitvijo imenovalo po Skitih in Sarmatih.^[11] Ukrajina se je nato imenovala z različnimi imeni; sprva v domačem jeziku kot Rus' (eksonim Rutenija in Rusija), Ukrajina, Mala Rusija, Zaporoška Seč in Kozaški hetmanat.^[11]

Rus' in Rutenija

Najstarejša omemba imena Rus' oz. Rusija (v slovenščini se za razliko od večine slovanskih jezikov in starevzhodnoslovanščine izraz Rus' enači z »Rusija«, ki pa v tem kontekstu nima povezave s sodobno Rusijo ali Rusi^[12]) kot geografsko ime se pojavi leta 911 v sporazumu med kijevskim princem Olegom in Bizantinskim cesarstvom, ki mu je dodeljeval oblast nad ozemljem okoli Kijeva.^[13]^[14] V prihodnosti se je ime Rus' razširilo na vse ozemlje pod nadzorom kijevskih princev (država Rus' oz. sodobno Kijevska Rusija). To je vključevalo osrednji del Dnepra (kneževine Kijev, Černigov in Perejaslav) oz. v širšem smislu večji del Vzhodne Evrope (regije bolj oddaljene od Dnepra pogosto kot »zunanja Rusija«).^[13]^[14] V Bizantinskem cesarstvu se je uporabljalo helenizirano ime Rusija (Ρωσία),^[13]^[15] medtem ko se je v latinščini uveljavil eksonim »Rutenija«.^[16] Po razpadu Kijevske Rusije zaradi vdorov Mongolov, se je ime Rus' uporabljalo za Gališko-volinsko kneževino.^[17] Med 1398 in 1569 se je Rus' uporabljal kot del celotnega imena Velike litovske kneževine^[18] in med 1434 in 1772 se je v Republiki obeh narodov Gališki del Poljske krone imenoval Rusko (Rutensko) vojvodstvo.^[19] Moskovija, ki je zrasla v Moskovsko veliko kneževino se je pod Ivanom Groznim leta 1547 prvič sama uradno poimenovala Rus' oz. Rusija.^[20] Polemika legitimnosti uporabe imena Rus' za Rusijo je bila izpostavljena v 19. stoletju,^[21] kasnejši avtorji pa so mdr. to uporabo imena označili za »krajo« z utemeljitvijo, da se ime prvotno nanaša na današnjo Ukrajino.^[21]^[22]^[23]^[24]

Ukrajina

Slovanska beseda »Ukrajina« se je po Ipatski kroniki prviča pojavila leta 1187 v Kijevskem letopisu.^[25] Tam se je ime nanašalo na obseg Perejaslavske kneževine, ki je bila poleg Kijevske in Černigovske jedrna kneževina Kijevske Rusije. Ime se pojavi tudi v kronikah iz 1189, 1213, 1280 in 1282,^[25] kjer se nanaša na Galicijo, Volinijo, Kijevsko regijo, Podolje in Braclavsko regijo.^[26] Ime se zopet pojavi v sredini 17. stoletja po ustanovitvi Zaporoške Seč.^[26] V začetku 1670ih in do sredine 1680ih let se je izraz Ukrajina uveljavil kot ime države, ki so ji vladali hetmani v Zaporožju.^[27]

Po vključitvi ukrajinskih ozemelj v Moskovsko oz. Rusko carstvo, je ime Ukrajina postalo povezano z regijo v okolici Dnepra. Po preimenovanju Ruskega carstva, se je za ukrajinske dežele začelo uporabljati tudi ime »Mala Rusija«.^[26] Ime Ukrajina se je prvič uradno uporabilo kot ime države z Ukrajinsko ljudsko republiko leta 1917.

Etimologija besede Ukrajina ni gotova. Večji del ukrajinskih akademikov zagovarja teorijo, da izhaja iz besede »krajina« (країна) oz. »kraj«, »u« (у) pa pomeni »v« oz. »domač«, torej gre za protipomenko besede »tujec«.^[28]^[29] Druga teorija, ki je nastala pod vplivom poljskih in ruskih akademikov, razlaga, da pomeni »deželo na obrobju«.

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Ukrajine.

Prazgodovina

V ukrajinskem naselju Korolevo na zahodu države so bili odkriti najstarejši zanesljivo datirani dokazi o prisotnosti človečnjakov v Evropi - pred 1,4 milijona leti.^[31] Sodobni ljudje so Ukrajino in njeno okolico poseljevali od 32.000 let pr.n.št., kar dokazujejo najdbe v Krimskem gorovju.^[32]^[33] Od 4.500 pr.n.št. je na ozemlju Ukrajine med Dneprom in Dnestrom uspevala neolitska tripoljsko-kukutenska kultura. Na njenem ozemlju je bil najverjetneje prvič udomačen konj.^[34]^[35]^[36]^[37] Kurganska hipoteza umešča območja Ukrajine kot lingvistično domovino protoindoevropejcev.^[38] Zgodnje migracije Indoevropejcev iz Pontske stepe v 3. tisočletju pred našim štetjem so razširile Jamsko pašniško kulturo in indoevropejske jezike v velik del Evrope.^[39] Med železno dobo so območje naseljevali govorci iranskih jezikov - Kimerci, Skiti in Sarmati.^[40] Med 700 in 200 pr.n.št. je bila del Skitskega kraljestva.^[41]

Od 6. stoletja pr.n.š. so na severno-vzhodni obali Črnega morja bile ustanovljene Grške, Rimske in Bizantinske kolonije (npr. Tiras, Olbija, Hersonesus), ki so uspevale vse do 6. stoletja. Na ozemlju so bili tudi Goti, ki so jih po 370 nadvladali Huni. V 7. stoletju je bila vzhodna Ukrajina središče Velike Bolgarije, vendar so se ti konec stoletja razselili v različne smeri, ozemlje pa so prevzeli Hazari.^[42]

V 5. in 6. stoletju so v Ukrajini živeli Anti, ki so bili predstavniki zgodnjih Slovanov. Migracije iz današnje Ukrajine na Balkan so povzročile nastanek mnogih južnoslovanskih narodnosti. Migracije proti severu, vse do jezera Ilmen, so vodile do nastanka Ilmenskih Slovenov in Krivičev. Po avarskem vdoru leta 602 in uničenju zveze Antov, je večina teh ljudi živela v ločenih plemenih vse do začetka 2. tisočletja.^[43]

Zlata doba Kijeva

Glavni članki: Kijevska Rusija, Kijevska kneževina in Gališko-volinska kneževina.

Podrobnosti o ustanovitvi Kijevske Rusije so zamegljene in negotove.^[44] Država je obsegala večino sodobne Ukrajine, Belorusije in zahodni del evropske Rusije.^[45] Po zgodovini minulih let, so stari vzhodni Slovani^[e] sprva bili Varjagi iz Skandinavije.^[46] Leta 882 je poganski princ Oleg odvzel Kijev Askoldu in Diru ter ga proglasil za novo prestolnico Kijevske Rusije.^[47] Nekateri zgodovinarji tej teoriji nasprotujejo in trdijo, da so bila vzhodna slovanska plemena v južnem delu Dnepra že v samostojnem procesu organizacije v državo.^[48] Varjaška elita, tudi vladajoča dinastija Rurikidov, se je kasneje asimilirala v slovansko populacijo.^[45] Kijevsko Rusijo je sestavljalo več kneževin, ki so jim vladali rurikidški knezi, ki so se pogosto bojevali za oblast nad Kijevom.^[49]

Med 10. in 11. stoletjem je Kijevska Rusija postala največja in najmočnejša država v Evropi - to obdobje se imenuje Zlata doba.^[50] Začela se je z vladavino Volodimira Velikega (980-1015), ki je državo pokristjanil. Pod njegovim sinom, Jaroslavom Modrim (1019-1054), je država dosegla svoj kulturni in vojaški vrhunec.^[45] Kmalu zatem se je Kijevska Rusija razdelila in narasla je moč posameznih regij. Pod vladavino Volodimirja Monomaha (1113-1125) in njegovega sina Mstislava (1125-1132) je moč države kratkotrajno spet narasla, nakar se je po Mstislavovi smrti razdelila na ločene kneževine. Kljub temu je vladavina nad Kijevom še več desetletij imela prestižen naziv.^[51] V 11. in 12. stoletju je dominantna sila v stepi na severni obali Črnega morja bila nomadska konfederacija Kumanov in Kipčakov.^[52]

Mongolska invazija Kijevske Rusije v 13. stoletju je dokončno uničila Kijevsko Rusijo - po obleganju Kijeva leta 1240, so mesto Mongoli uničili.^[53] Na zahodu sta se že pred tem pojavili močni kneževini Galicija in Volinija, ki sta se združili v Gališko-volinsko kneževino.^[54] Danilo Gališki, sin Romana Velikega, je ponovno združil večji del juhozahodnega dela Kijevske Rusije; Volinijo, Galicijo in Kijev. Zato ga je papeški odposlanec leta 1253 okronal za prvega kralja Rutenije.^[55]

Tuja dominacija

Več informacij: Kijevsko vojvodstvo

Največji obseg republike obeh narodov (1619) z modernimi mejami držav. Krona kraljevine Poljske je po letu 1569 nadzirala večino Ukrajine. Krona kraljevine Poljske Velika litovska kneževina Vojvodina Livonija Vojvodina Prusija, Poljski fevd Vojvodstvo Kurlandija in Semgalija, fevd republike

Leta 1349 po Gališko-Volinskih vojnah, je bila regija razdeljena med Poljsko kraljestvo in Veliko litovsko kneževino.^[56] Od sredine 13. do poznega 15. stoletja je Genovska republika na severni obali Črnega morja ustanovila mnoge kolonije, ki so postale pomembna trgovska središča.^[57] Leta 1430 je bilo v Poljsko priključeno Podolje, na ozemlje današnje Ukrajine pa se je naseljevalo vedno več Poljakov.^[58] Leta 1441 je Hadži I. Geraj na Krimu in okoliških stepah ustanovil Krimski kanat.^[59] Ta je v vpadih zajemal ljudi in jih zasužnjeval; v treh stoletjih okoli 2 milijona.^[60]^[61]

Leta 1569 je bila z Lublinsko unijo ustanovljena Republika obeh narodov. Večina ukrajinskih ozemelj je bila iz litovske oblasti prenešena pod Krono kraljevine Poljske. Pod pritiskom polonizacije se je velik del rutenskega plemstva spreobrnil v katolištvo in postal del šlahte - poljskega nižjega plemstva.^[62]

Kozaški hetmanat

Glavna članka: Kozaški hetmanat in Zaporoška Seč.

Ker ni več bilo zaščite rutenskega plemstva, so se tlačani in meščani za zaščito obrnili k Zaporoškim kozakom. Sredi 17. stoletja se je vzpostavila kozaška vojaška kvazi-država - Zaporoška Seč.^[63] Čeprav je Poljska nad njimi imela le malo nadzora, so ji koristili proti Turkom in Tatarom,^[64] občasno pa so tudi delovali kot zavezniki.^[65] Zaradi nadaljevanja grobega tlačanstva rutenskega ljudstva s strani poljske šlahte (velik del katere so bili polonizirani rutenski plemiči) in zatiranja pravoslavne cerkve, so bili kozaki vedno bolj odtujeni od Poljakov.^[64] Obravnavali so jih kot okupatorje in sovražnike ter so proti različnim vzvodim oblasti vodili oborožen odpor - tudi proti lokalnim predstavnikom oblasti in katoliški cerkvi.^[66]

Leta 1648 je Bogdan Hmelnicki vodil največjo kozaško vstajo proti Republiki dveh narodov in poljskemu kralju, ki je imela tudi široko podporo med prebivalstvom.^[67] Hmelnicki je ustanovil Kozaški hetmanat, ki je obstajal vse do leta 1764 (po nekaterih virih 1782).^[68] Po hudem porazu Hmelnickega leta 1651 v bitki pri Beresteczku se je bil prisiljen obrniti po pomoč k ruskemu carju. Leta 1654 je bil s Perejaslavskim sporazumom podrejen ruskemu monarhu.

Po smrti Hmelnickega je njegovo državo opustošila 30-letna vojna med Ruskim carstvom, Poljsko, Krimskim kanatom, Osmanskim cesarstvom in kozaki, kateri so vsi želeli oblast nad hetmanatom. To obdobje (1657-1686) je poimenovano Ruina (dob. ruševina). Med Poljsko in Ruskim carstvom je bil naposled leta 1686 podpisan Sporazum o večnem miru, ki je hetmanat razdelil med njima. Oblast Poljske se je zmanjšala na območje zahodno od Dnepra. Istega leta je Kijevsko metropolo anektiral Moskovski patriarhat in ga podredil Moskvi. Kozaški hetman Ivan Mazepa (1639-1709) je skušal povrniti suverenost hetmanata in odstraniti odvisnost od Ruskega carstva, zato se je pridružil Švedom v Veliki severni vojni (1700-1721),^[69] vendar so bili poraženi v Bitki pri Poltavi (1709).^[69]

Po tem je bila avtonomija hetmanata močno okrnjena. Med leti 1764 in 1781 je Katarina Velika večji del osrednje Ukrajine vključila v Ruski imperij, ukinila Kozaški hetmanat in Zaporoško Seč ter pomagala zadušiti zadnji veliki kozaški upor - Kolijivščino.^[70] Po aneksaciji Krima v Rusko carstvo leta 1783 se je na tem območju začelo priseljevanje Rusov.^[71] Vzpostavljena je bila politika rusifikacije, zatrta je bila uporaba ukrajinščine in ukrajinska nacionalna identiteta.^[72] Po razpadu Republike obeh narodov leta 1795 je bil zahodni del Ukrajine razdeljen med Ruskim in Avstrijskim cesarstvom.

19. in zgodnje 20. stoletje

Glavni članki: Jugozahodni kraj, Harkovska gubernija, Černigovska gubernija, Ukrajinska ljudska republika in Ukrajinska država.

Več informacij: Ukrajinsko-sovjetska vojna

V 19. stoletju je prišlo do porasta ukrajinskega nacionalizma. Z urbanizacijo, modernizacijo in kulturnimi trendi k romantičnem nacionalizmu, so se predstavniki ukrajinske inteligenca posvetili nacionalnemu preporodu in družbeni pravičnosti. Taras Ševčenko (1814-1861), tlačan, ki je postal narodni pesnik, in politični teoretik Mihajlo Dragomanov (1841-1895), sta bila vodji narodno budilnega gibanja.^[73]^[74] Pod Habsburžani v Galicija v Avstrijskem cesarstvu so bili pogoji za narodno gibanje relativno ugodni,^[75] v delu pod ruskim nadzorom pa so bili močno zatirani, med drugim je bila leta 1876 uzakonjena prepoved skoraj vseh knjih v ukrajinščini.

Ukrajina je, tako kot preostalo Rusko cesarstvo, začela z industrijsko revolucijo kasneje kot večina Evrope.^[76] V Donbasu so bila odkrita nahajališča premoga, industrija pa se je vzpostavila v nekaterih večjih mestih kot je Kijev in Odesa - preostali del dežele pa je preostal večinoma odvisen od kmetijstva in izkoriščanja naravnih dobrin.^[77] V avstrijskem delu je bilo stanje še posebno slabo, kar je več sto tisoč ljudi prisililo v emigracijo. Posledica je bila ustanovitev močnih skupnosti izseljencev v različnih državah kot je Kanada, ZDA in Brazilija.^[78] Del Ukrajincev je emigriral na Daljni vzhod. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 1897 je v Sibiriji živelo 223.000 Ukrajincev in 102.000 v srednji Aziji.^[79] Po izgradnji Transsibirske železnice se je na vzhod preselilo še dodatnih 1.6 milijona Ukrajincev.^[80] Na Daljnem vzhodu se je zaradi velikega števila Ukrajincev pojavilo ime Zelena Ukrajina.^[81]

Z začetkom prve svetovne vojne se je v Ukrajini začelo obdobje vojskovanja, ki je trajalo vse do konca leta 1921. Ob začetku vojne so bili Ukrajinci razdeljeni med Avstro-Ogrsko in Ruski imperij (večji del), ki sta se bojevala na nasprotnih straneh.^[82] Po razpadu Ruskega imperija, se je 1. svetovna vojna v Ukrajini razvila v ukrajinsko vojno za neodvisnost, Ukrajinci pa so se borili z ali proti Rdeči, Beli, Črni in Zeleni vojski, s Poljaki, Madžari in Nemci, ki so posredovali na različnih točkah.

Mihajlo Gruševski je poskusil ustanoviti levo usmerjeno neodvisno državo Ukrajinsko ljudsko republiko, ki pa jo je pestila politična in vojaška nestabilnost. Po državnem udaru Pavla Skoropadskega je bila ustanovljena Ukrajinska država po nemškim protektoratom. Direktorat Ukrajine je neuspešno skušal ponovno obuditi ljudsko republiko, ukrajinsko vojsko pa so premagale različne sile. Kratek čas sta obstajali tudi Zahodnoukrajinska ljudska republike in Guculska republika.^[83]

Za Ukrajino je bil rezultat prve svetovne vojne delna zmaga druge poljske republike, ki je anektirala zahodni del Ukrajine in zmaga prosovjetskih sil, ki so uspele uničiti različne fakcije in ustanoviti Ukrajinsko sovjetsko socialistično republiko. Medtem je še Bukovino okupirala Romunija in Zakarpatje je postalo avtonomna regija Češkoslovaške.^[84] Vojne za različne dele Ukrajine je opustošila regijo, predvsem osrednji in vzhodni del. V delu, ki je bil nekdaj del Ruskega imperija je bilo ubitih približno 1,5 milijona ljudi, stotisoče pa je ostalo brez domov. Vzhodni del je še dodatno opustošila lakota leta 1921.^[85]^[86]

Medvojno obdobje

V medvojnem obsobju je na Poljskem maršal Józef Piłsudski za zmanjšanje sovjetskega vpliva na vzhodno regijo Kresy skušal pridobiti ukrajinsko podporo s podelitvijo lokalne avtonomije.^[87]^[88] Po njegovi smrti leta 1935 so bile te ideje opuščene, saj niso pomirile Ukrajincev. Ti so ustanovili Organizacijo ukrajinskih nacionalistov (OUN), ki je izvajala atentate na poljske vladne uradnike. Poljska vlada se je na to odzvala z omejitvijo pravic vseh državljanov, ki so bili ukrajinske narodnosti.^[89]^[90] To je med Ukrajinci vodilo do splošne podpore OUN in ostalih nacionalističnih, tudi militarističnih gibanj, ki so delovala v ilegali.

Hkrati je novoustanovljena Ukrajinska SSR postala ena izmed ustanovnih članic Sovjetske zveze. Komunistično vodstvo Ukrajinske SSR je pod Mikolo Skripnikom v 20ih letih izvajalo politiko ukrajinizacije.^[91] Vrh Sovjetske zveze je sprva podpiralo narodni preporod Ukrajinske kulture in jezika kot del splošne politike korenizacije, ki je skušala podpirati kulturne in jazikovne napredke avtohtonih ljudstev v njihovih republikah.

Ob istem času je vodja zveze Vladimir Lenin začel s svojim programom Nova ekonomska politika (NEP), ki je vzpostavil vrsto tržnega socializma, ki je dopuščal določena manjša in srednja podjetja v zasebni lasti. Želja je bila vzpodbuditi povojno obnovo, predvsem na področju kmetijstva - večji del katerega je bil v Ukrajini.^[92] NEP je zato nazaj v državo privabil mnoge nekdanje vodje Ukrajinske ljudske republike.^[93]

To obdobje je po Leninovi smrti prekinil vzpon Josifa Stalina, ki je ukinil NEP v ti. »velikem prelomu«. Proti koncu 1920ih let je začel s centralno vodenim planskim gospodarstvom. Sovjetska Ukrajina je bila del industrializacije in je v 1930ih početverila svojo industrijsko proizvodnjo.

Zaradi Stalinove politike je kmečko prebivalstvo bilo žrtev kolektivizacije pridelkov. Ta je bila del prve petletke in jo je prisilno izvajala vojska in tajna policija ČEKA. Vsi, ki so se ji upirali, so bili aretirani in deportirani v gulage in delovna taborišča. Na kolektiviziranih kmetijah so bile postavljene nerealistične proizvodne kvote, v primeru nedoseganja teh kvot pa kmeti niso smeli prejeti zrnja za lastno prehrano. To je vodilo v obsežno umetno ustvarjeno lakoto - Gladomor - v kateri je umrlo več milijonov Ukrajincev. Več držav (vključno s Slovenijo) Gladomor priznava kot genocid nad Ukrajinci, za katerega je bil odgovoren Josif Stalin in druge sovjetske vodje.^[94]

V veliki čistki je Stalin pobil svoje domnevne politične nasprotnike, kar je skupaj s 1. svetovno vojno in kolektivizacijo povzročilo izgubo nove generacije ukrajinske inteligence, kar je danes imenovano kot Usmrčena renesansa.^[95]

Druga svetovna vojna

Ozemeljske spremembe Ukrajinske SSR med 1922 in 1954.

Po nemški in sovjetski invaziji na Poljsko septembra 1939, sta si jo državi razdelili med seboj. Vzhodna Galicija in Volinija, kjer je živelo večinsko ukrajinsko prebivalstvo, sta postali del Ukrajinske SSR. To je predstavljalo prvo popolno združitev Ukrajincev po Kijevski Rusiji.^[96]^[97] Leta 1940 se je Ukrajinska SSR še dodatno razširila s severnim in južnim delom Besarabije, severno Bukovino in regijo Gerca, ki so bili odvzeti kraljevini Romuniji (iz preostalih odvzetih ozemelj je nastala Moldavska SSR). Po pariškem mirovnem sporazumu leta 1947 so bila ta ozemlje tudi mednarodno priznana kot del Sovjetske zveze.^[98]

Nemčija je 22. junija 1941 napadla Sovjetsko zvezo, ki je bila pred tem njena zaveznica. Sile osi so sprva hitro napredovale proti neuspešni obrambi Rdeče armade. V bitki za Kijev je mesto prejelo naziv »mesto heroj«. V tej bitki je bilo ubitih ali zajetih preko 600.000 sovjetskih vojakov, kar je predstavljalo četrtino sovjetske zahodne fronte. Mnogi ujetniki so bili deležni hudih kršitev pravic.^[99]^[100] Po okupaciji Ukrajine, je na večini ozemlja bil ustanovljen Reichskommissariat Ukrajina, katerega namen je bilo izkoriščanje naravnih dobrin in kasneje naselitev Nemcev. Del zahodnih Ukrajincev, ki so bili priključeni Sovjetski zvezu po napadu na Poljsko, je sprva Nemce pozdravljal kot osvoboditelje. To vzdušje ni trajalo dolgo, saj Nemci niso izkoristili nasprotovanja prebivalstva stalinističnim politikam.^[101] Nacisti so ohranili sistem kolektivnih kmetij, izvajali genocidno politiko proti Judom, milijone ljudi deportirali v Nemčijo kot ti. Ostarbeiter-je in začeli z programom depopulizacije, ki je bil prvi korak za bodočo nemško kolonizacijo.^[101] Nemci so izvedli tudi blokado transporta hrane po Dnepru.^[102]

Večina Ukrajincev se je borila v ali poleg Rdeče armade in odporniških enot.^[103] V zahodni Ukrajini se je leta 1942 vzpostavilo neodvisno gibanje Ukrajinska uporniška vojska (UPA), ki je bilo oboroženo krilo Organizacije ukrajinskih nacionalistov (OUN).^[104]^[105] Obe organizaciji sta stremeli k neodvisni ukrajinski državi na območju z ukrajinsko večino. To jih je vodilo v konflikt z Nemci, vendar je krilo pod vodstvom Andrija Melnika občasno z njimi tudi sodelovalo. Od sredine 1943 in do konca vojne je UPA izvedel več pobojev Poljakov v Voliniji in vzhodni Galiciji, v katerih je bilo ubitih približno 100.000 Poljakov, kar je vodilo do povračil.^[106]^[107] Organizirani poboji so bili poskus OUN, da bi ustvarili homogeno državo brez poljske manjšine znotraj svojih meja, in da bi preprečili Poljski, da bi po vojni poskusila prevzeti nadzor nad ozemlji, ki so bili njen del pred vojno.^[108] Po koncu vojne je UPA vodila oborožen odpor proti Sovjetski zvezi vse do sredine 1956.^[109]^[110] V istem obdobju je delovala tudi Ukrajinska osvobodilna vojska, ki je kolaborirala z nacisti.^[111]

V Rdeči armadi se je skupno borilo med 4,5^[103] in 7 milijonov Ukrajincev.^[112]^[f] Polovica partizanskih enot, ki so leta 1944 skupno štele do 500.000 pripadnikov, je bilo Ukrajincev.^[113] UPA je štela med 15.000 in 100.000 pripadnikov.^[114]^[115]

Večino bojevanja v drugi svetovni vojni je potekalo na vzhodni fronti.^[116] Skupno je bilo ubitihi približno 6 milijonov Ukrajincev, kar vključuje približno 1,5 milijona ukrajinskih Judov, ki so jih ubile Einsatzgruppen, občasno ob pomoči lokalnih kolaboratorjev.^[117] Od 8,6 milijona ubitih sovjetskih vojakov,^[118]^[119]^[120] je bilo 1,4 milijona Ukrajincev.^[118]^[120]^[g] Dan zmage 8. maja je en izmed enajstih državnih praznikov v Ukrajini.^[121]

Povojna sovjetska Ukrajina

Več informacij: Ukrajinska sovjetska socialistična republika in Černobilska nesreča

Ukrajina je bila po vojni opustošena in je potrebovala velike količine dela za obnovitev. Uničenih je bilo preko 700 mest in 28.000 vasi.^[122] V letih 1946 in 1947 je situacijo še dodatno poslabšala lakota, do katere je prišlo zaradi suše in uničene infrastrukture. Umrlo je več deset tisoč ljudi.^[123] Leta 1945 je Ukrajinska SSR postala ena izmed ustanovnih članic Organizacije združenih narodov^[124] in je poleg Belorusije imela pravico glasovanja, čeprav nista bili samostojni (podlaga za to je bil poseben dogovor z Jaltske konference).^[125]^[126] Republika se je tudi dodatno razširila z aneksacijo Zakarpatja. Prebivalstvo je postalo bolj homogeno zaradi povojnega obsežnega prisilnega preseljevanja v Sovjetski zvezi. Odstranjene so bile različne skupnosti Nemcev in preostali Krimski Tatari. Do 1. januarja 1953 so Ukrajinci predstavljali 20% deportirancev v zvezi.^[127]

Po smrti Stalina leta 1953, je Nikita Hruščov postal novi vodja Sovjetske zveze in začel z destalinizacijo in otoplitvijo odnosov. Med njegovim vodenjem je bil Krimski polotok vključen v Ukrajinsko SSR iz Ruske. Formalni razlog je bilo prijateljsko darilo, vendar je šlo tudi za ekonomske razloge.^[128] To je bila zadnja ozemeljska širitev Ukrajine, njene meje so se ohranile vse do sodobne neodvisne države. Ukrajina je bila ena izmed najpomembnejših republik v zvezi. Več vodilnih položajev so zasedli Ukrajinci; mdr. tudi Leonid Brežnjev, četrti voditelj zveze med 1964 in 1982. Kljub temu je bil on (poleg Volodimirja Ščerbitskega) odgovoren za obsežno rusifikacijo Ukrajine in zatiranje nove generacije ukrajinskih intelektualcev, ki je bila poimenovana Šestdesetnjaki.^[129]

Do leta 1950 je republika presegla predvojne ravni industrijske proizvodnje.^[130] Ukrajina je postala vodilna v Evropi po industrijski proizvodnji^[131] in središče sovjetske vojaške industrije in visokotehnoloških raziskav.^[132] Sovjetska vlada je investirala v hidroenergetske in jerske projekte, ki so bili potrebni za zadostno oskrbo industrije z energijo. 26. aprila 1986 se je v Černobilu z eksplozijo jedrskega reaktorja zgodila Černobilska nesreča, ki je najhujša jedrska nesrečna v zgodovini.^[133]

Neodvisnost

Več informacij: Razpad Sovjetske zveze, Oranžna revolucija, Revolucija dostojanstva, in Rusko-ukrajinska vojna

Mihail Gorbačov je vodil politiko omejene liberalizacije javnega življenja in skušal reformirati stagnirajoče gospodarstvo. Poskus slednjega je bil neuspešen, demokratizacija Sovjetska zveze pa je podžgala nacionalistične in separatistične tendence med etničnimi manjšinami, tudi Ukrajinci.^[134] 16. julija 1990 je kot del ti. Parade suverenosti novoizvoljeni vrhovni svet Ukrajinske SSR sprejel Deklaracijo o državni suverenosti Ukrajine.^[135] Nekateri komunisti so 1991 izvedli neuspešen državni udar, po katerem je 24. avgusta Ukrajina razglasila neodvisnost.^[136] Ta je bila potrjena na referendumu, kjer je 1. decembra 92% volilcev glasovalo za neodvisnost.^[137] Novi predsednik Leonid Kravčuk je podpisal Beloveški sporazum, s katerim je Ukrajina postala ena izmed ustanovnih članic ohlapne Skupnosti neodvisnih držav.^[138] Kljub temu država ni nikoli postala njena polnopravna članica, saj ni ratificirala njenih ustanovnih sporazumov.^[139] S tem je bila usoda Sovjetske zveze zapečatena, razpadla je 26. decembra 1991.^[140]

Sprva je ekonomska prihodnost Ukrajine izgledala boljša kot v večini ostalih republik, čeprav je bila ekonomsko med revnejšimi.^[141]^[142] Vendar med prehodom iz komunizma na sistem prostega trga, je država utrpela hujšo gospodarsko krizo kot preostale nekdanje republike. Med krizo 1991-1999 je Ukrajina utrpela 60% padec BDP^[143]^[144] in hiperinflacijo, ki je 1993 dosegla vrhunec 10.000%.^[145] Stabilizacija je bila dosežena šele po tem, ko je nova valuta, grivna, konec leta 1998 utrpela velik padec vrednosti, delno kot posledica ruske finančne krize istega leta.^[146] Posledica neuspešne ekonomske politike 1990ih je bila masovna privatizacija državne lastnine v žepe novega socialnega sloja ekstremno bogatih in vplivnih posameznikov - oligarhov.^[141] Po veliki finančni krizi (2007-2009) je Ukrajina zopet doživela hudo recesijo,^[141] ki je sledila v novo recesijo po začetku rusko-ukrajinske vojne leta 2014 in še eno z odkrito rusko invazijo leta 2022.^[147] Ukrajinska ekonomija je vse od osamosvojitve dosegala slabe rezultate, predvsem zaradi sistemske korupcije in slabega upravljanja.^[148] V 1990ih je zato potekalo več organiziranih stavk in protestov.^[149] Ruska agresija je preprečila večje ekonomsko okrevanje v 2010ih,^[150] boj proti pandemiji covida-19 pa je otežila nizka precepljenost in še potekajoča ruska invazija.^[151]^[152]

Politiko Ukrajine sta zaznamovali dve temi; odnos med Ukrajino, Zahodom in Rusijo ter klasična delitev levo-desno.^[153] Prva predsednika, Kravčuk in Leonid Kučma, sta skušala držati ravnotežje med različnima vizijama prihodnosti države.^[154] Kasnejša, Viktor Juščenko in Viktor Janukovič, pa sta bila pro-zahodna oz. pro-ruska. Proti Janukoviču sta se razvili dve množični protestni gibanji. Leta 2004 je prišlo do Oranžne revolucije, ko je več desettisoč protestnikov zaradi volilne prevare v prid Janukoviču zahtevalo ponovitev volitev (nato je bil izvoljen Juščenko). Pozimi 2013/2014 je potekalo gibanje Evromajdan, ki je nastalo kot posledica Janukovičove zavrnitve podpisa sporazuma o približevanju EU. Po mesecih protestov, na katerih so Janukovičove sile ubile več kot 100 ljudi, je pobegnil v Rusijo, parlament pa ga je v revoluciji dostojanstva odstavil s položaja. Rusija ni želela priznati nove vlade, ki jo je imenovala »hunta« in trdila, da je šlo za »državni udar« s strani ZDA.^[155]^[156]^[157]

Čeprav je Rusija leta 1994 podpisala Budimpeški memorandum, v katerem ji je za zameno varovanja ozemeljske celovitosti Ukrajina predala svoj obsežen arzenal jedrskega orožja in raket, je po odstavitvi proruskega predsednika napadla Ukrajino. Konec februarja in začetek marca 2014 je okupirala Krim s ti. malimi zelenimi možmi (evfemizem za neoznačene ruske vojake). Po tem je prek marionetnih separatističnih republik Doneck in Lugansk sprožila vojno v Donbasu.^[158] Po mesecih spopadov in uspešni ukrajinski protiofenzivi je 24. avgusta 2014 Rusija vstopila v Ukrajino z lastnimi enotami. Ukrajinsko vojsko so potisnili na frontno črto, ki je bila od februarja 2015 do februarja 2022 ustaljena.^[159] Konflikt je bil delno zamrznjen vse do 24. februarja 2022,^[160] ko je Rusija izvedla novo invazijo, ki še traja.^[161] Začetni ruski načrt za invazijo ni bil uspešen, Ukrajina je uspela osvoboditi mnoga območja in obraniti prestolnico;^[162] vseeno danes Rusija okupira približno 17% Ukrajine. To vključuje dele Luganske, Hersonske, Zaporoške in Donecke oblasti ter celoten Krim.^[163]

Ruska agresija je celotno politično ozračje v državi obrnila proti zahodu. Kmalu po Janukovičovem pobegu je Ukrajina junija 2014 podpisala sporazum o povezavi z EU, državljanom pa je bila tri leta kasneje dodeljena pravica potovanja brez vizumov. Januarja 2019 je bila Pravoslavna cerkev Ukrajine priznana kot neodvisna od Moskovskega patriarhata, kar je razveljavilo odločitev konstantinopelskega patriarhata iz 1686, ki je patriarhat v Kijevu podredil Moskvi - to je predstavljalo hud udarec vplivu Moskve v Ukrajini.^[164] Po invaziji leta 2022 je Ukrajina postala kandidatka za članstvo v EU.^[165] V začetku 2023 se je začela obsežna protikorupcijska kampanja, ki je privedla do odstavitev mnogih oseb na vodilnih položajih.^[166]

Geografija

Glavna članka: Geografija Ukrajine in Seznam naravnih rezervatov Ukrajine.

S površino 603.550 kvadratnih kilometrov je Ukrajina ena od 50 največjih držav sveta in največja država, ki v celoti leži v Evropi (od evropskih držav je večja Rusija, katere večji del leži v Aziji).^[167]

Večino površja države predstavljajo obširne ravnice Vzhodnoevropskega nižavja, ki prehajajo v stepe in planote. Prečkajo jih reke, ki se izlivajo v Črno morje, največji od njih sta Dneper in Dnester, na jugozahodu pa mejo z Romunijo predstavlja delta Donave. Na račun obsežnih rodovitnih ravnin, ki so posejane predvsem z žitom, je dobila Ukrajina vzdevek »žitnica Evrope«. Bolj gorato območje so le Karpati na zahodu države, kjer se nahaja tudi najvišji vrh v državi, Goverla z 2061 m nadmorske višine.

Največje mesto je glavno mesto Kijev na severu države, z okoli 2,8 milijona prebivalcev, več kot milijon pa jih imajo še Harkov, Odesa in Dnipro.

Pomembni naravni viri v Ukrajini vključujejo litij,^[168] zemeljski plin,^[169] kaolinit,^[169] les^[170] in obilo obdelovalnih površin.^[171] Ukrajina ima veliko okoljskih problemov.^[172]^[173] Nekatere regije nimajo zadostnih zalog pitne vode.^[174] Onesnaženost zraka in vode vplivata na državo, pa tudi na krčenje gozdov in onesnaženost s sevanjem na severovzhodu zaradi nesreče leta 1986 v jedrski elektrarni v Černobilu.^[175]

Podnebje

Ukrajina ima pretežno zmerno podnebje, razen južne obale Krima, ki ima subtropsko podnebje.^[176] Na podnebje vpliva zmerno topel, vlažen zrak iz Atlantskega oceana.^[177] Povprečne letne temperature se gibljejo med 5,5-7 °C na severu, na jugu pa do 11-13 °C.^[177] Največ padavin je na zahodu in severu, najmanj pa na vzhodu in jugovzhodu.^[177] Zahodna Ukrajina, zlasti v Karpatih, prejme okoli 120 cm padavin letno, medtem ko Krim in obalna območja Črnega morja prejmejo okoli 40 cm.^[177]

Pričakuje se, da se bo razpoložljivost vode iz večjih porečij zmanjšala, zlasti poleti. To predstavlja tveganje za kmetijski sektor.^[178] Negativni vplivi podnebnih sprememb na kmetijstvo se najbolj čutijo na jugu države, ki ima stepsko podnebje. Svetovna banka je izjavila, da je Ukrajina zelo ranljiva za podnebne spremembe.^[179]

Biotska raznovrstnost

Ukrajina vsebuje šest kopenskih ekoregij: srednjeevropski mešani gozdovi, krimski submediteranski gozdni kompleks, vzhodnoevropska gozdna stepa, panonski mešani gozdovi, karpatski gorski gozdovi iglavcev in pontska stepa.^[180] Tam je nekoliko več iglastih kot listnatih gozdov.^[181] Najbolj gosto gozdnato območje je Polesje na severozahodu; z borom, hrastom in brezo.^[181] Obstaja 45.000 živalskih vrst,^[182] od katerih je približno 385 ogroženih vrst uvrščenih v Rdečo knjigo Ukrajine.^[183] Mednarodno pomembna mokrišča pokrivajo več kot 7.000 km².^[184]^[185]

Politika

Ukrajina je republika z polpredsedniškim sistemom z ločeno zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo.^[186]

Ustava Ukrajine

Ustava Ukrajine je bila sprejeta in ratificirana junija 1996 na 5. zasedanju ukrajinskega parlamenta Vrhovna rada.^[187] Ustava je bila sprejeta s 315 od 450 možnih glasov za (najmanj 300 za).^[187] Pravico do spremembe ustave po posebnem zakonodajnem postopku ima izključno parlament. Edini organ, ki lahko razlaga ustavo in ugotavlja ali je zakonodaja v skladu z njo je ustavno sodišče Ukrajine. Od leta 1996 dalje se državni praznik Dan ustave praznuje 28. junija.^[188]^[189]

Predsednik, parlament in vlada

Predsednik
Volodimir Zelenski

Premier
Denis Šmigal

Predsednik je izvoljen s splošnim glasovanjem za petletni mandat in je uradni državni poglavar.^[190] Zakonodajna veja Ukrajine vključuje enodomni parlament s 450 sedeži, Vrhovna rada.^[191] Parlament je v prvi vrsti odgovoren za oblikovanje izvršilne veje oblasti in kabineta ministrov, ki ga vodi predsednik vlade.^[192] Predsednik ima pooblastilo za imenovanje ministrov za zunanje zadeve in obrambo ter pooblastilo za imenovanje generalnega tožilca in vodjo Varnostne službe.^[193]

Ustavno sodišče lahko razveljavi zakone, akte parlamenta in kabineta, predsedniške uredbe in akte krimskega parlamenta, če se ugotovi, da kršijo ustavo. Drugi normativni akti so predmet sodnega nadzora. Vrhovno sodišče je glavni organ v sistemu sodišč splošne pristojnosti. Lokalna samouprava je uradno zagotovljena. Lokalni sveti in mestni župani so splošno izvoljeni in nadzorujejo lokalne proračune. Vodje območnih in okrajnih uprav imenuje predsednik na predlog predsednika vlade.^[194]

Oborožene sile

Po razpadu Sovjetske zveze je Ukrajina na svojem ozemlju podedovala vojaško silo s 780.000 ljudmi, opremljeno s tretjim največjim arzenalom jedrskega orožja na svetu.^[195]^[196] Leta 1992 je Ukrajina podpisala Lizbonski protokol, s katerim se je država strinjala, da bo odstopila vse jedrsko orožje Rusiji in se pridružila Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot država brez jedrskega orožja. Do leta 1996 je država postala država brez jedrskega orožja.^[195]

Ukrajina je dosledno ukrepala v smeri zmanjšanja konvencionalnega orožja. Podpisala je Pogodbo o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ki je zahtevala zmanjšanje tankov, topništva in oklepnih vozil (vojaška sila se je zmanjšala na 300.000). Država načrtuje preoblikovanje sedanje vojske, ki temelji na obveznikih, v poklicno prostovoljno vojsko.^[197] Ukrajinska vojska je na predvečer ruske invazije 2022 imela 196.600 aktivnih vojakov in okoli 900.000 rezervistov.^[198]

Upravna delitev

Ukrajina je upravno razdeljena na eno avtonomno republiko (Avtonomna republika Krim), 24 oblasti in dve mesti s posebnim statusom – Kijev (prestolnica) in Sevastopol. Oblasti in avtonomna republika se naprej delijo na 136 rajonov, ti pa na 1469 gromad (občin).

Pred teritorialno in upravno reformo leta 2020 je Ukrajina uporabljala sistem, podedovan iz Sovjetske zveze, po katerem je obstajalo 490 rajonov in do 187 mest oblastnega pomena. Na tretji stopnji so se kraji delili na mesta rajonskega pomena, naselja mestnega tipa ter na podeželska naselja – »vasi« in »naselja«.

Oblasti
Čerkaška Černigovska Črnoviška Dnipropetrovska Donecka Ivano-Frankivska Harkovska Hersonska Hmelnicka Kijevska Kirovogradska Luganska Lvovska Mikolajivska Odeška Poltavska Rivenska Sumska Ternopilska Viniška Volinska Zakarpatska Zaporoška Žitomirska
Avtonomna republika	Mesta s posebnim statusom
Avtonomna republika Krim	Mesto Kijev Mesto Sevastopol

Avtonomna republika Krim in Sevastopol sta od 2014 okupirani s strani Rusije. Del Donecke in Luganske oblasti je od 2014 pod nadzorom ruskih marionetnih republik. Po invaziji leta 2022 je Rusija dodatno okupirala del Hersonske in Zaporoške oblasti. Mednarodna skupnost ne priznava nobene izmed okupacij oz. sledečih aneksacij, vsa ozemlja de iure pripadajo Ukrajini.^[199]^[200]

Gospodarstvo

Leta 2021 je bilo kmetijstvo največji gospodarski sektor, Ukrajina pa je bila največji svetovni izvoznik pšenice.^[201] Vendar Ukrajina ostaja med najrevnejšimi državami v Evropi ^[202] in leta 2021 je bila korupcija v državi ocenjena najslabše na celini za Rusijo.^[203] Leta 2021 je ukrajinski BDP na prebivalca po pariteti kupne moči znašal nekaj več kot 14.000$.^[204] Kljub zagotavljanju nujne finančne podpore je MDS pričakoval, da se bo gospodarstvo leta 2022 zaradi invazije Rusije močno skrčilo.^[205]

Leta 2021 je povprečna mesečna plača v Ukrajini dosegla najvišjo raven pri skoraj 14.300 ₴^[206] (okoli 465 €).^[207] Približno 1 % Ukrajincev je leta 2019 živelo pod nacionalnim pragom revščine.^[208] Brezposelnost v Ukrajini je bila leta 2019 4,5-odstotna.^[209] Leta 2019 je bilo 5–15 % ukrajinskega prebivalstva uvrščenih v srednji razred.^[210] Leta 2020 je državni dolg Ukrajine znašal približno 50 % njenega nominalnega BDP.^[211]^[212]

V letu 2021 sta bili pomembni sektorji mineralne surovine in lahka industrija.^[213] Ukrajina proizvaja skoraj vse vrste transportnih vozil in vesoljskih plovil. ^[214]^[215]^[216] Letala Antonov in tovornjaki KrAZ se izvažajo v številne države. Evropska unija je glavni trgovinski partner države.^[213]

Pred rusko-ukrajinsko vojno je bilo število turistov, ki so obiskali Ukrajino, osmo v Evropi po lestvici Svetovne turistične organizacije.^[217] Ukrajina ima številne turistične znamenitosti: gorske verige, primerne za smučanje, pohodništvo in ribolov: obala Črnega morja priljubljena poletna destinacija; naravni rezervati različnih ekosistemov; cerkve, grajske ruševine in druge arhitekturne in parkovne znamenitosti. Kijev, Lvov, Odesa in Kamjanec-Podilski so bili glavna turistična središča Ukrajine, od katerih je vsako ponujalo številne zgodovinske znamenitosti in izredno gostoljubno infrastrukturo. Turizem je bil nekoč glavni opornik gospodarstva Krima, vendar se je število obiskovalcev po ruski priključitvi leta 2014 močno zmanjšalo.^[218]

Sedem čudes Ukrajine in Sedem naravnih čudes Ukrajine sta izbor najpomembnejših znamenitosti Ukrajine, ki jih je izbrala širša javnost z glasovanjem na internetu.

Kmetijstvo

Ukrajina je med največjimi svetovnimi kmetijskimi proizvajalci in izvozniki in jo pogosto opisujejo kot "krušno košaro Evrope". V sezoni mednarodnega trženja pšenice 2020/21 (julij-junij) se je uvrstila na šesto mesto največjega izvoznika pšenice, kar predstavlja devet odstotkov svetovne trgovine s pšenico.^[219] Država je tudi velik svetovni izvoznik koruze, ječmena in ogrščice. V letu 2020/21 je predstavljala 12 odstotkov svetovne trgovine s koruzo in ječmenom ter 14 odstotkov svetovnega izvoza oljne ogrščice. Njen trgovinski delež je še večji v sektorju sončničnega olja, saj je država v letih 2020/2021 predstavljala približno 50 odstotkov svetovnega izvoza.^[219]

Transport

Uničenih je bilo veliko cest in mostov, mednarodna pomorska potovanja pa so bila blokirana zaradi ruske invazije na Ukrajino leta 2022.^[220] Pred tem je mednarodni pomorski transport potekal predvsem skozi Pristanišče Odesa, od koder so redno pluli trajekti v Carigrad, Varno in Haifo. Največje trajektno podjetje, ki upravlja te poti, je bilo UkrFerry.^[221] Več kot 1.600 km plovnih poti poteka na 7 rekah, večinoma na Donavi, Dnepru in Pripetu. Vse ukrajinske reke pozimi zamrznejo, kar omejuje plovbo.^[222]

Železniški promet v Ukrajini povezuje vsa večja urbana območja, pristanišča in industrijska središča s sosednjimi državami. Največja koncentracija železniških tirov je regija Donbas.^[223] Čeprav je železniški tovorni promet v devetdesetih letih dvajsetega stoletja upadel, je Ukrajina še vedno ena največjih uporabnikov železnic na svetu.^[224]

Ukraine International Airlines je glavni in največji letalski prevoznik^[225] s sedežem v Kijevu^[226] in glavnim vozliščem na kijevskem mednarodnem letališču Borispol. Opravljal je domače in mednarodne potniške lete in tovorne storitve v Evropo, Bližnji vzhod, ZDA,^[227] Kanado, ^[228] in Azijo.

Energija

Proizvodnja električne energije po virih, Ukrajina

Energija v Ukrajini je v glavnem plinskega in premogovnega izvora, sledita ji jedrska energija in nato nafta.^[229] Premogovniško industrijo je onemogočila vojna.^[230] Večina plina in nafte je uvožena, vendar je energetska politika od leta 2015 prednostno razvejala oskrbo z energijo.^[231]

Približno polovica proizvodnje električne energije je jedrska in četrtina premoga.^[232] Največja jedrska elektrarna v Evropi, Jedrska elektrarna Zaporožje, se nahaja v Ukrajini. Subvencije za fosilna goriva so leta 2019 znašale 2,2 milijarde USD.^[233] Do leta 2010 je vse ukrajinsko jedrsko gorivo prihajalo iz Rusije, zdaj pa večina ne.^[234]

Čeprav se tranzit plina zmanjšuje, je leta 2021 skozi Ukrajino teklo več kot 40 milijard kubičnih metrov (bcm) ruskega plina,^[235] kar je predstavljalo približno tretjino ruskega izvoza v druge evropske države.^[236] Med rusko invazijo na Ukrajino leta 2022 je bilo uničene nekaj energetske infrastrukture.^[237]^[238]

16. marca 2022 je Evropsko združenje sistemskih operaterjev elektroenergetskega omrežja sporočilo, da sta bila ukrajinsko električno omrežje in elektroenergetsko omrežje Moldavije poskusno uspešno sinhronizirana s sinhronim omrežjem celinske Evrope, kar državam omogoča, da svoje elektroenergetske sisteme ločijo od Rusije, prej del integriranega elektroenergetskega sistema, ki vključuje tudi Belorusijo.^[239]^[240]

Informacijska tehnologija

Internet v državi je robusten, ker je raznolik.^[241] Ključni uradniki lahko kot rezervo uporabljajo Starlink.^[241] Industrija IT je leta 2021 prispevala skoraj 5 odstotkov k BDP Ukrajine^[242], leta 2022 pa se je nadaljevala tako znotraj kot zunaj meja države.^[243]

Kultura

Zbirka tradicionalnih ukrajinskih velikonočnih pirhov - *pisanki*. Oblikovalski motivi na pisankah izvirajo iz zgodnjih slovanskih kultur.

Ukrajinski običaji so pod močnim vplivom pravoslavnega krščanstva, prevladujoče vere v državi.^[244] Tudi vloge spolov so bolj tradicionalne in stari starši imajo večjo vlogo pri vzgoji otrok kot na Zahodu.^[245] Na kulturo Ukrajine so vplivale tudi njene vzhodne in zahodne sosede, kar se odraža v njeni arhitekturi, glasbi in umetnosti.

Komunistična doba je precej močno vplivala na umetnost in pisanje Ukrajine.^[246] Leta 1932 je Stalin socialistični realizem naredil za državno politiko v Sovjetski zvezi, ko je razglasil odlok »o obnovi literarnih in umetniških organizacij«. To je močno zaviralo ustvarjalnost. V osemdesetih letih 20. stoletja je bila uvedena glasnost (odprtost) in sovjetski umetniki in pisatelji so se spet lahko svobodno izražali, kot so želeli.

Leta 2023 je UNESCO vpisal 8 objektov v Ukrajini na seznam svetovne dediščine. Ukrajina je znana tudi po svojih dekorativnih in ljudskih tradicijah, kot so slikanje Petrikivka, kosivska keramika in kozaške pesmi.^[247]^[248]^[249]^[250] Med februarjem 2022 in marcem 2023 je UNESCO preveril škodo na 247 območjih, vključno s 107 verskimi območji, 89 stavbami umetniškega ali zgodovinskega pomena, 19 spomenikih in 12 knjižnicami. Od januarja 2023 je zgodovinsko središče Odese vpisano na seznam ogrožene svetovne dediščine.^[251]

Tradicija velikonočnih jajc, znanih kot pisanke, ima v Ukrajini dolge korenine. Ta jajca so risali z voskom, da so ustvarili vzorec; nato so jajca nanesli z barvo, da so jajca prijetno obarvana, barva pa ni vplivala na prej z voskom premazane dele jajca. Ko je bilo celotno jajce pobarvano, so vosek odstranili, tako da je ostal samo pisan vzorec. Ta tradicija je stara na tisoče let in pred prihodom krščanstva v Ukrajino. V mestu Kolomija blizu vznožja Karpatov je bil leta 2000 zgrajen muzej Pisanka, ki je bil leta 2007 nominiran za spomenik sodobne Ukrajine v okviru akcije Sedem čudes Ukrajine.

Ministrstvo za kulturo Ukrajine je od leta 2012 oblikovalo Nacionalni popis elementov nesnovne kulturne dediščine Ukrajine,^[252] ki je od februarja 2024 sestavljen iz 92 postavk.^[253]

Območja svetovne dediščine

Glavni članek: Kraji svetovne dediščine v Ukrajini.

Kijev: cerkev sv. Sofije in z njo povezane samostanske stavbe, Kijevska Pečerska lavra — 1990, 2005, 2021
Staro mestno jedro Lvova — 1998, 2008
Rezidenca metropolitov pravoslavne cerkve Bukovine in Dalmacije v Černivcih - 2011
Antično mesto Tavrični Hersones in njegova Hora v Sevastopolu - 2013
Struvejev geodetski lok (del) – 1998 (pri Staro-Nekrasivki, Baranivki, Felštinu in Katerinivki)
Starodavni prvobitni bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope — 2007, 2011, 2017, 2023
Lesene cerkve Karpatske regije na Poljskem in v Ukrajini - 2013
Zgodovinsko središče Odese - 2023 ogrožen

Glej tudi

seznam suverenih držav

Opombe

↑ Ukrajina ima tudi de facto meje na jugu na Krim, po priključiti Krima k Rusiji. Ukrajina polotok Krim še vedno šteje za svoje območje in mednarodna skupnost to podpira (Resolucija Generalne skupščine ZN 68/262).
↑ Delno pod nadzorom neprepoznane odcepljene države Transnistrija
↑ Vključno s spornim teritorijem Krim (27.000 km²).
↑ Vključno s spornim teritorijem Krim (2.416.856)
↑ Tudi stari Rusi, kar pa nima povezave s sodobnomi Rusi, kateri so to ime prevzeli stoletja kasneje.
↑ V realnosti so te številke verjetno večje, saj ne vključujejo Ukrajincev drugih nacionalnostih (npr. ukrajinske Jude), ampak samo etnične Ukrajince iz Ukrajinske SSR.
↑ Ne vključuje smrti vojnih ujetnikov.

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 »Population by ethnic nationality, 1 January, year«. ukrcensus.gov.ua. Ukrainian Office of Statistics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. marca 2008. Pridobljeno 17. aprila 2010.
↑ Чисельність наявного населення України на 1 січня 2021 (PDF). Kijev: Državni urad za statistiko Ukrajine. 2021. str. 5.
↑ »GINI index (World Bank estimate) – Ukraine«. data.worldbank.org. Svetovna banka. Pridobljeno 12. avgusta 2021.
↑ »Human Development Report 2021/2022« (PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 8. september 2022. Pridobljeno 8. septembra 2022.
↑ »Kievan Rus«. The Columbia Encyclopedia. 2001–2005.
↑ »Ukraine country profile«. BBC News (v britanski angleščini). 1. marec 2022. Pridobljeno 25. marca 2022.
↑ »UN refugee agency: 1 million flee Ukraine in under a week«. AP NEWS (v angleščini). 3. marec 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ »Situation Ukraine Refugee Situation«. data2.unhcr.org. Pridobljeno 25. marca 2022.
↑ Armitage, Susie (8. april 2022). »'Ukrainian has become a symbol': interest in language spikes amid Russia invasion«. the Guardian (v angleščini). Pridobljeno 18. aprila 2022.
↑ »Declaration of State Sovereignty of Ukraine«. Vrhovna rada Ukrajine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
↑ ^11,0 ^11,1 Zaliznjak, Leonid (2008). Походження українців: між наукою та ідеологією. Kijev. str. 104.
↑ Malmenvall, Simon Malmenvall (2017). »Beseda o postavi in milosti metropolita Hilarijona kot primer osmišljanja preteklosti v Kijevski Rusiji«. Zgodovinski časopis. str. 9. Pridobljeno 25. januarja 2024.
↑ ^13,0 ^13,1 ^13,2 »РУСЬ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ ^14,0 ^14,1 »РУСЬКА ЗЕМЛЯ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ »РОСІЯ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ Magocsi, Paul R. (1. januar 2010). A History of Ukraine: The Land and Its Peoples (v angleščini). University of Toronto Press. str. 73. ISBN 978-1-4426-1021-7.
↑ »КОРОЛІВСТВО РУСЬ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ »ВЕЛИКЕ КНЯЗІВСТВО ЛИТОВСЬКЕ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ »РУСЬКЕ ВОЄВОДСТВО«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ »РОСІЯ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ ^21,0 ^21,1 »Додаток 1. До історії використання топоніму Русь, Россія в українській історіографії...«. litopys.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ »Украдене ім'я: Чому русини стали українцями (вид. 2001) - Євген Наконечний - Тека авторів«. Чтиво. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ Костенко, Ірина (1. avgust 2022). »Як Московія стала Росією? До 300-ліття «викрадення» назви українського народу«. Радіо Свобода (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ Гирич, Ігор (14. maj 2024). »«Україна-Русь» чи «Київська Русь»? Ці поняття мають різний зміст – історик«. Радіо Свобода (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ ^25,0 ^25,1 »Назва «Україна» в джерелах — Вікіджерела«. uk.wikisource.org (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ ^26,0 ^26,1 ^26,2 Jakovenko, H. (1997). »Нарис Історії України з найдавніших часів до кінця XVII«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. februarja 2009. Pridobljeno 26. februarja 2009.
↑ Čuhlib, Taras (2021). Ukrajina - ime države hetmanov zaporoške vojske: politična in lingvistična transformacija poimenovanja (1673-1677). Inštitut za zgodovino Ukrajine Nacionalne akademije znanosti Ukrajine. str. 187–209, 353.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: datum in leto (povezava)
↑ Русанівський, В. М. Українська мова // Енциклопедія «Українська мова». — К., 2000. Arhivirano 27 лютого 2009 na Wayback Machine., Григорій Півторак, Г. «Україна» — це не «окраїна» // Походження українців, росіян, білорусів та їхніх мов Arhivirano 16 листопада 2020 na Wayback Machine..
↑ »Слово і назва Україна: від Київського літопису до Богдана Хмельницького«. Історична правда. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2021. Pridobljeno 6. aprila 2021.
↑ Gibbons, Ann (10. junij 2015). »Nomadic herders left a strong genetic mark on Europeans and Asians«. Science. AAAS.
↑ R. Garba, V. Usyk, L. Ylä-Mella, J. Kameník, K. Stübner, J. Lachner, G. Rugel, F. Veselovský, N. Gerasimenko, A. I. R. Herries, J. Kučera, M. F. Knudsen, J. D. Jansen (6. marec 2024). »East-to-west human dispersal into Europe 1.4 million years ago«. Nature (v angleščini). 627 (8005): 805–810. Bibcode:2024Natur.627..805G. doi:10.1038/s41586-024-07151-3. ISSN 0028-0836. PMID 38448591. S2CID 268262450. {{navedi časopis}}: Check |pmid= value (pomoč); Preveri vrednost |s2cid= (pomoč)Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
↑ Prat, Sandrine; Péan, Stéphane C.; Crépin, Laurent; Drucker, Dorothée G.; Puaud, Simon J.; Valladas, Hélène; Lázničková-Galetová, Martina; Plicht, Johannes van der; Yanevich, Alexander (17. junij 2011). »The Oldest Anatomically Modern Humans from Far Southeast Europe: Direct Dating, Culture and Behavior«. PLOS ONE. 6 (6): e20834. Bibcode:2011PLoSO...620834P. doi:10.1371/journal.pone.0020834. PMC 3117838. PMID 21698105.
↑ Jennifer Carpenter (20. junij 2011). »Early human fossils unearthed in Ukraine«. BBC. Pridobljeno 21. junija 2011.
↑ »Mystery of the domestication of the horse solved: Competing theories reconciled«. sciencedaily (sourced from the University of Cambridge). 7. maj 2012. Pridobljeno 12. junija 2014.
↑ Matossian, Mary Kilbourne (8. maj 1997). Shaping World History. Routledge. str. 43. ISBN 9780765600622.
↑ »What We Theorize – When and Where Did Domestication Occur«. International Museum of the Horse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2013. Pridobljeno 12. decembra 2010.
↑ »Horsey-aeology, Binary Black Holes, Tracking Red Tides, Fish Re-evolution, Walk Like a Man, Fact or Fiction«. Quirks and Quarks Podcast with Bob Macdonald. CBC Radio. 7. marec 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2014. Pridobljeno 18. septembra 2010.
↑ Balter, Michael (13. februar 2015). »Mysterious Indo-European homeland may have been in the steppes of Ukraine and Russia«. Science.
↑ Haak, Wolfgang; Lazaridis, Iosif; Patterson, Nick; Rohland, Nadin; Mallick, Swapan; Llamas, Bastien; Brandt, Guido; Nordenfelt, Susanne; Harney, Eadaoin; Stewardson, Kristin; Fu, Qiaomei (11. junij 2015). »Massive migration from the steppe was a source for Indo-European languages in Europe«. Nature. 522 (7555): 207–211. arXiv:1502.02783. Bibcode:2015Natur.522..207H. doi:10.1038/nature14317. ISSN 0028-0836. PMC 5048219. PMID 25731166.
↑ »Scythian«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 21. oktobra 2015.
↑ »Scythian: Ancient People«. Online Britannica. 20. julij 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. marca 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
↑ »Khazar | Origin, History, Religion, & Facts«. Encyclopædia Britannica. 12. maj 2023.
↑ Magocsi, Paul Robert (16. julij 1996). A History of Ukraine. University of Toronto Press. ISBN 9780802078209. Pridobljeno 16. julija 2018 – prek Google Books.
↑ Belyaev, A. (13. september 2012). »Русь и варяги. Евразийский исторический взгляд«. Центр Льва Гумилёва (v ruščini). Pridobljeno 11. marca 2023.
↑ ^45,0 ^45,1 ^45,2 »Kievan Rus«. The Columbia Encyclopedia (6 izd.). 2001–2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2000. Pridobljeno 8. januarja 2014.
↑ A Geography of Russia and Its Neighbors ISBN 978-1-606-23920-9 p. 69
↑ Kubicek, Paul (2008). The History of Ukraine. Westport: Greenwood Press. str. 20–22. ISBN 9780313349201.
↑ Martin, Janet (6. april 2009). Gleason, Abbott (ur.). A Companion to Russian History (v angleščini). John Wiley & Sons. str. 37–40. ISBN 978-1-4443-0842-6.
↑ The Dynasty of Chernigov, 1146–1246 ISBN 978-0-521-82442-2 pp. 117–118
↑ »Ukraine«. CIA World Factbook. 13. december 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
↑ Power Politics in Kievan Rus': Vladimir Monomakh and His Dynasty, 1054–1246 ISBN 0-888-44202-5 pp. 195–196
↑ Carter V. Findley, The Turks in World History (Oxford University Press, October 2004) ISBN 0-19-517726-6
↑ »The Destruction of Kiev«. University of Toronto's Research Repository. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2016. Pridobljeno 3. januarja 2008.
↑ »Roman Mstyslavych«. encyclopediaofukraine.com.
↑ Ougrin, Dennis; Ougrin, Anastasia (2020). One Hundred Years in Galicia: Events That Shaped Ukraine and Eastern Europe. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. str. 11. ISBN 9781527558816.
↑ Rowell, C. S. (1994). Lithuania Ascending: A Pagan Empire Within East-Central Europe, 1295–1345. Cambridge Studies in Medieval Life and Thought: Fourth Series. Cambridge University Press. ISBN 9780521450119.
↑ »Genuezskiye kolonii v Odesskoy oblasti – Biznes-portal Izmaila« Генуэзские колонии в Одесской области – Бизнес-портал Измаила [Genoese colonies in the Odesa region – Izmail's business portal] (v ruščini). 5. februar 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2018. Pridobljeno 17. novembra 2020.
↑ Plokhy, Serhii (2017). The Gates of Europe: A History of Ukraine. New York: Basic Books. ISBN 9780465050918.
↑ Radio Lemberg. »A History of Ukraine. Episode 33. The Crimean Khanate and Its Permanent Invasions of Ukraine«. radiolemberg.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2020. Pridobljeno 26. septembra 2019.
↑ Kizilov, Mikhail (2007). »Slaves, Money Lenders, and Prisoner Guards: The Jews and the Trade in Slaves and Captives in the Crimean Khanate«. Journal of Jewish Studies. 58 (2): 189–210. doi:10.18647/2730/JJS-2007. ISSN 0022-2097.
↑ İnalcik, Halil (1979). »Servile Labour in the Ottoman Empire«. V Ascher, Abraham; Király, Béla K.; Halasi-Kun, Tibor (ur.). The Mutual Effects of the Islamic and Judeo-Christian Worlds: The East European Pattern. New York, NY: Brooklyn College Press. str. 25–43. ISBN 978-0-93088800-8. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. maja 2017.
↑ Subtelny, pp. 92–93
↑ Krupnytsky B. and Zhukovsky A. »Zaporizhia, The«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 16. decembra 2007.
↑ ^64,0 ^64,1 »Ukraine – The Cossacks«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 21. oktobra 2015.
↑ Matsuki, Eizo (2009). »The Crimean Tatars and their Russian-Captive Slaves« (PDF). econ.hit-u.ac.jp. Hitotsubashi University (Mediterranean Studies Group). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. junija 2013.
↑ »Poland«. Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
↑ Subtelny, pp. 123–124
↑ Okinshevych, Lev; Arkadii Zhukovsky (1989). »Hetman state«. Encyclopedia of Ukraine. Zv. 2.
↑ ^69,0 ^69,1 Magocsi, Paul Robert (2010). A History of Ukraine: The Land and Its Peoples, Second Edition. Toronto: University of Toronto Press. str. 255–263. ISBN 9781442640856.
↑ Hardaway, Ashley (2011). Ukraine. US: Other Places Publishing. str. 98. ISBN 9781935850045.
↑ Makuch, Andrij; Zasenko, Oleksa Eliseyovich; Yerofeyev, Ivan Alekseyevich; Hajda, Lubomyr A.; Stebelsky, Ihor; Kryzhanivsky, Stepan Andriyovich (13. december 2023). »Ukraine under direct imperial Russian rule«. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 11. decembra 2023.
↑ Remy, Johannes (Marec–junij 2007). »The Valuev Circular and Censorship of Ukrainian Publications in the Russian Empire (1863–1876): Intention and Practice«. Canadian Slavonic Papers. 47 (1/2): 87–110. doi:10.1080/00085006.2007.11092432. JSTOR 40871165. S2CID 128680044.
↑ »The First Ukrainian Political Program: Mykhailo Drahomanov's Introduction to Hromadaurl«. www.ditext.com. Pridobljeno 26. marca 2021.
↑ »Shevchenko, Taras«. encyclopediaofukraine.com. Pridobljeno 1. novembra 2017.
↑ Magocsi, Paul Robert (16. julij 2018). The Roots of Ukrainian Nationalism: Galicia as Ukraine's Piedmont. University of Toronto Press. doi:10.3138/9781442682252. ISBN 9781442682252. S2CID 128063569.
↑ »Industrial Revolution | Key Facts«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 30. julija 2022.
↑ »On the industrial history of Ukraine«. European Route of Industrial Heritage. Pridobljeno 30. julija 2022.
↑ Satzewich, Vic (2002). The Ukrainian diaspora. London: Routledge. str. 26–48. ISBN 0-415-29658-7. OCLC 252946784.
↑ Münz, Rainer; Ohliger, Rainer (2003). Diasporas and Ethnic Migrants: German, Israel, and Post-Soviet Successor States in Comparative Perspective. Routledge. str. 164. ISBN 0-7146-5232-6 – prek Google Books.
↑ Subtelny, Orest (2000). Ukraine: a history. University of Toronto Press. str. 262. ISBN 0-8020-8390-0 – prek Google Books.
↑ Smele, Jonathan D. (2015). Historical Dictionary of the Russian Civil Wars, 1916–1926. Rowman & Littlefield. str. 476. ISBN 978-1-4422-5281-3 – prek Google Books.
↑ Subtelny, Orest (2000). Ukraine: A History. University of Toronto Press. str. 340–344. ISBN 978-0-8020-8390-6.
↑ Nahylo, Bohdan (1999). The Ukrainian Resurgence. London: Hurst. str. 8. ISBN 9781850651680. OCLC 902410832.
↑ »Ukraine – World War I and the struggle for independence«. Encyclopædia Britannica. 20. maj 2023.
↑ »The Famine of 1920–1924«. The Norka – a German Colony in Russia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2015. Pridobljeno 4. marca 2015.
↑ »Famine of 1921–3«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 3. marca 2015.
↑ Timothy Snyder. (2003)The Causes of Ukrainian-Polish Ethnic Cleansing 1943, The Past and Present Society: Oxford University Press. p. 202
↑ Timothy Snyder. (2005). Sketches from a Secret War: A Polish Artist's Mission to Liberate Soviet Ukraine. New Haven: Yale University Press. pp. 32–33, 152–162
↑ Revyuk, Emil (8. julij 1931). »Polish Atrocities in Ukraine«. Svoboda Press – prek Google Books.
↑ Skalmowski, Wojciech (8. julij 2003). For East is East: Liber Amicorum Wojciech Skalmowski. Peeters Publishers. ISBN 9789042912984 – prek Google Books.
↑ Subtelny, p. 380
↑ Service, Robert (1997). A History of Twentieth-Century Russia. Cambridge, MA: Harvard University Press. str. 124–125. ISBN 0674403487.
↑ Christopher Gilley, 'The "Change of Signposts" in the Ukrainian emigration: Mykhailo Hrushevskyi and the Foreign Delegation of the Ukrainian Party of Socialist Revolutionaries', Jahrbücher für Geschichte Osteuropas, Vol. 54, 2006, No. 3, pp. 345–74
↑ »Ukraine remembers famine horror«. BBC News. 24. november 2007.
↑ Wheatcroft, Stephen G. (2007). »Agency and Terror: Yevdokimov and Mass Killing in Stalin's Great Terror«. Australian Journal of Politics and History. 53 (1): 20–43. doi:10.1111/j.1467-8497.2007.00440.x. ISSN 0004-9522. Full text in Ebsco. See also Robert Conquest, The Harvest of Sorrow: Soviet collectivization and the terror-famine (1986). Mark B. Tauger, "The 1932 Harvest and the Famine of 1933" Slavic Review, Vol. 50, No. 1 (Spring, 1991), pp. 70–89, notes the harvest was unusually poor. online in JSTOR; R. W. Davies, Mark B. Tauger, S. G. Wheatcroft, "Stalin, Grain Stocks and the Famine of 1932–1933", Slavic Review, Vol. 54, No. 3 (Autumn, 1995), pp. 642–657 online in JSTOR; Michael Ellman. "Stalin and the Soviet famine of 1932–33 Revisited", Europe-Asia Studies, Volume 59, Issue 4 June 2007, pages 663–693.
↑ Wilson, p. 17
↑ Subtelny, p. 487
↑ »Treaty of Peace with Romania : February 10, 1947«. Avalon Project. Pridobljeno 25. septembra 2022.
↑ Roberts, p. 102
↑ Boshyk, p. 89
↑ ^101,0 ^101,1 »Ukraine – World War II and its aftermath«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. februarja 2010. Pridobljeno 28. decembra 2007.
↑ Berkhoff, Karel Cornelis (april 2004). Harvest of despair: life and death in Ukraine under Nazi rule. Harvard University Press. str. 164.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
↑ ^103,0 ^103,1 »World wars«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 20. decembra 2007.
↑ Subtelny, Orest (1988). Ukraine: A History. University of Toronto Press. str. 410. ISBN 9781442609914 – prek Google Books.
↑ Vedeneev, Dmitry (7. marec 2015). »Військово-польова жандармерія - спеціальний орган Української повстанської армії« [Military Field Gendarmerie - special body of the Ukrainian Insurgent Army]. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2015. Pridobljeno 11. marca 2023.
↑ Snyder, Timothy (24. februar 2010). »A Fascist Hero in Democratic Kiev«. The New York Review of Books (v angleščini). Pridobljeno 11. marca 2023.
↑ Motyka, Grzegorz (2002). »Polska reakcja na działania UPA – skala i przebieg akcji odwetowych« [Polish reaction to the actions of the UPA – the scale and course of retaliation]. V Motyka, Grzegorz; Libionka, Dariusz (ur.). Antypolska Akcja OUN-UPA, 1943–1944, Fakty i Interpretacje [Anti-Polish Action OUN-UPA, 1943–1944, Facts and Interpretations] (PDF). Warsaw: Instytut Pamięci Narodowej. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. avgusta 2014.
↑ Snyder, Timothy (2003). »The Causes of Ukrainian-Polish Ethnic Cleansing 1943«. Past & Present (179): 197–234. doi:10.1093/past/179.1.197. ISSN 0031-2746. JSTOR 3600827.
↑ Piotrowski pp. 352–354
↑ Weiner pp. 127–237
↑ Kalb, Marvin (21. september 2015). Imperial Gamble: Putin, Ukraine, and the New Cold War. Brookings Institution Press. ISBN 978-0-8157-2665-4. OCLC 1058866168.
↑ »Losses of the Ukrainian Nation, p. 2«. Peremoga.gov.ua (v ukrajinščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2005. Pridobljeno 16. decembra 2007.
↑ Subtelny, p. 476
↑ Magocsi, p. 635
↑ »Ukrainian Insurgent Army«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 20. decembra 2007.
↑ Weinberg, p. 264
↑ Smale, Alison (27. januar 2014). »Shedding Light on a Vast Toll of Jews Killed Away From the Death Camps«. The New York Times. Pridobljeno 13. decembra 2023.
↑ ^118,0 ^118,1 »Losses of the Ukrainian Nation, p. 7«. Peremoga.gov.ua (v ukrajinščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2005. Pridobljeno 16. decembra 2007.
↑ Overy, p. 518
↑ ^120,0 ^120,1 Кривошеев Г. Ф., Россия и СССР в войнах XX века: потери вооруженных сил. Статистическое исследование (Krivosheev G. F., Russia and the USSR in the wars of the 20th century: losses of the Armed Forces. A Statistical Study) (rusko)
↑ »Вихідні та святкові дні 2022 року в Україні/Holidays 2022 in Ukraine«. Consulate General of Ukraine in New York (v ukrajinščini). 29. december 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. avgusta 2022. Pridobljeno 31. julija 2022.
↑ »Ukraine: World War II and its aftermath«. Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani dt-kul-dem-los, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
↑ »Activities of the Member States – Ukraine«. United Nations. Pridobljeno 17. januarja 2011.
↑ »United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014. Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at the Yalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. Roosevelt agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.
↑ »United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014. Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at the Yalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. In April 1945, new U.S. President Truman agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.
↑ Malynovska, Olena (14. junij 2006). »Migration and migration policy in Ukraine«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2013.
↑ »The Transfer of Crimea to Ukraine«. International Committee for Crimea. Julij 2005. Pridobljeno 25. marca 2007.
↑ Cook, Bernard A.; Cook, Bernard Anthony (2001). Europe Since 1945: An Encyclopedia (v angleščini). Taylor & Francis. ISBN 978-0-8153-4058-4.
↑ »Ukraine – The last years of Stalin's rule«. Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2008. Pridobljeno 28. decembra 2007.
↑ Magocsi, p. 644
↑ Magocsi, 1996, p. 704
↑ Remy, Johannes (1996). »'Sombre anniversary' of worst nuclear disaster in history – Chernobyl: 10th anniversary«. UN Chronicle. Find articles. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2012. Pridobljeno 16. decembra 2007.
↑ Geller, Mikhail (1991). Седьмой секретарь: Блеск и нищета Михаила Горбачева (1st Russian izd.). London. str. 352=356. ISBN 1-870128-72-9. OCLC 24243579.
↑ »Declaration of State Sovereignty of Ukraine«. Verkhovna Rada of Ukraine. 16. julij 1990. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
↑ »Verkhovna Rada of Ukraine Resolution On Declaration of Independence of Ukraine«. Verkhovna Rada of Ukraine. 24. avgust 1991. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
↑ Nohlen & Stöver, p1985
↑ »Soviet Leaders Recall 'Inevitable' Breakup Of Soviet Union«. RadioFreeEurope. 8. december 2006. Pridobljeno 12. septembra 2007.
↑ Лащенко, Олександр (26. november 2020). »"Україні не потрібно виходити із СНД – вона ніколи не була і не є зараз членом цієї структури"«. Радіо Свобода.
↑ Solodkov, Artem (27. december 2021). »Период распада: последний декабрь Союза. 26 декабря 1991 года«. РБК (v ruščini). Pridobljeno 11. marca 2023.
↑ ^141,0 ^141,1 ^141,2 Sutela, Pekka. »The Underachiever: Ukraine's Economy Since 1991«. Carnegie Endowment for International Peace (v angleščini). Pridobljeno 3. avgusta 2022.
↑ Shen, p. 41
↑ »Ukrainian GDP (PPP)«. World Economic Outlook Database, October 2007. International Monetary Fund (IMF). Pridobljeno 10. marca 2008.
↑ »Can Ukraine Avert a Financial Meltdown?«. World Bank. Junij 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. julija 2000. Pridobljeno 16. decembra 2007.
↑ Figliuoli, Lorenzo; Lissovolik, Bogdan (31. avgust 2002). »The IMF and Ukraine: What Really Happened«. International Monetary Fund. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2002. Pridobljeno 16. decembra 2007.
↑ »Дефолт 1998 года: 10 лет спустя«. ukraine.segodnya.ua (v ruščini). 11. julij 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
↑ »War to cause Ukraine economy to shrink nearly a third this year – EBRD report – Ukraine«. ReliefWeb (v angleščini). 10. maj 2022. Pridobljeno 3. avgusta 2022.
↑ Dickinson, Peter (19. junij 2021). »Ukraine's choice: corruption or growth«. Atlantic Council (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. avgusta 2022.
↑ Aslund, Anders; Aslund, Anders (Autumn 1995). »Eurasia Letter: Ukraine's Turnaround«. Foreign Policy. 100 (100): 125–143. doi:10.2307/1149308. JSTOR 1149308.
↑ Mykhnenko, Vlad (15. marec 2020). »Causes and Consequences of the War in Eastern Ukraine: An Economic Geography Perspective«. Europe-Asia Studies. 72 (3): 528–560. doi:10.1080/09668136.2019.1684447. ISSN 0966-8136. S2CID 214438848.
↑ Ludvigsson, Jonas F.; Loboda, Andrii (Julij 2022). »Systematic review of health and disease in Ukrainian children highlights poor child health and challenges for those treating refugees«. Acta Paediatrica (v angleščini). 111 (7): 1341–1353. doi:10.1111/apa.16370. ISSN 0803-5253. PMC 9324783. PMID 35466444.
↑ »Impact of war on the dynamics of COVID-19 in Ukraine - Ukraine«. reliefweb.int (v angleščini). 17. april 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
↑ Shevel, Oxana (1. september 2015). »The parliamentary elections in Ukraine, October 2014«. Electoral Studies (v angleščini). 39: 159–163. doi:10.1016/j.electstud.2015.03.015. ISSN 0261-3794.
↑ Kuzio, Taras (1. oktober 2005). »Neither East Nor West: Ukraine's Security Policy Under Kuchma«. Problems of Post-Communism. 52 (5): 59–68. doi:10.1080/10758216.2005.11052215. ISSN 1075-8216. S2CID 157151441.
↑ »"Хунта" и "террористы": война слов Москвы и Киева«. BBC News Русская служба (v ruščini). 25. april 2014. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
↑ »Putin accuses US of orchestrating 2014 'coup' in Ukraine«. Al Jazeera. 22. junij 2021. Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ »The Maidan in 2014 is a coup d'etat: a review of Italian and German pro-Russian media« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2022.
↑ Kuzio, Taras (4. maj 2018). »Euromaidan revolution, Crimea and Russia–Ukraine war: why it is time for a review of Ukrainian–Russian studies«. Eurasian Geography and Economics. 59 (3–4): 529–553. doi:10.1080/15387216.2019.1571428. ISSN 1538-7216. S2CID 159414642.
↑ Hosaka, Sanshiro (3. julij 2019). »Putin the 'Peacemaker'?—Russian Reflexive Control During the 2014 August Invasion of Ukraine«. The Journal of Slavic Military Studies (v angleščini). 32 (3): 324–346. doi:10.1080/13518046.2019.1646950. ISSN 1351-8046. S2CID 210591255.
↑ Potočňák, Adam; Mares, Miroslav (16. maj 2022). »Donbas Conflict: How Russia's Trojan Horse Failed and Forced Moscow to Alter Its Strategy«. Problems of Post-Communism. 70 (4): 341–351. doi:10.1080/10758216.2022.2066005. ISSN 1075-8216. S2CID 248838806.
↑ Lock, Samantha; Singh, Maanvi; Oladipo, Gloria; Michael, Chris; Jones, Sam (24. februar 2022). »Ukraine-Russia crisis live news: Putin declares operation to 'demilitarise' Ukraine – latest updates«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 24. februarja 2022.
↑ Lonas, Lexi (12. maj 2022). »5 ways Russia has failed in its invasion«. The Hill (v ameriški angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2022.
↑ Gutiérrez, Pablo; Kirk, Ashley. »A year of war: how Russian forces have been pushed back in Ukraine«. the Guardian.
↑ »Ukraine Country Report«. EU-LISTCO (v angleščini). 11. december 2019. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
↑ »EU awards Ukraine and Moldova candidate status«. BBC News (v britanski angleščini). 23. junij 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.
↑ »Top Ukrainian officials quit in anti-corruption drive«. BBC News (v britanski angleščini). 24. januar 2023. Pridobljeno 25. januarja 2023.
↑ »Ukraine«. The World Factbook. CIA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2016. Pridobljeno 8. junija 2014.
↑ Tabuchi, Hiroko (2. marec 2022). »Before Invasion, Ukraine's Lithium Wealth Was Drawing Global Attention«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ ^169,0 ^169,1 »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ Nature, Preferred by. »Ukraine Timber Risk Profile«. NEPCon - Preferred by Nature (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2020. Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ Overview of soil conditions of arable land in Ukraine – Study case for steppe and forest-steppe zones. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (v angleščini). 2020. doi:10.4060/ca7761en. ISBN 978-92-5-132215-4. Pridobljeno 7. marca 2022.
↑ »Ukraine invasion: rapid overview of environmental issues«. CEOBS (v britanski angleščini). 25. februar 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ Bank, World (Januar 2016). »Ukraine Country Environmental Analysis«. World Bank (v ameriški angleščini).
↑ »Water, sanitation and hygiene (WASH)«. www.unicef.org (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ »Environmental issues in Ukraine«. Naturvernforbundet. 16. julij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2022. Pridobljeno 22. aprila 2022.
↑ »Ukraine«. Country Pasture/Forage Resource Profiles. Food and Agriculture Organization. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2016.
↑ ^177,0 ^177,1 ^177,2 ^177,3 »Ukraine – Climate«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 20. oktobra 2015.
↑ Didovets, Iulii; Krysanova, Valentina; Hattermann, Fred Fokko; del Rocío Rivas López, María; Snizhko, Sergiy; Müller Schmied, Hannes (1. december 2020). »Climate change impact on water availability of main river basins in Ukraine«. Journal of Hydrology: Regional Studies (v angleščini). 32: 100761. doi:10.1016/j.ejrh.2020.100761. ISSN 2214-5818.
↑ »World Bank Climate Change Knowledge Portal«. climateknowledgeportal.worldbank.org (v angleščini).
↑ Dinerstein, Eric; in sod. (2017). »An Ecoregion-Based Approach to Protecting Half the Terrestrial Realm«. BioScience. 67 (6): 534–545. doi:10.1093/biosci/bix014. ISSN 0006-3568. PMC 5451287. PMID 28608869.
↑ ^181,0 ^181,1 Shvidenko, Anatoly; Buksha, Igor; Krakovska, Svitlana; Lakyda, Petro (30. junij 2017). »Vulnerability of Ukrainian Forests to Climate Change«. Sustainability. 9 (7): 1152. doi:10.3390/su9071152. eISSN 2071-1050. ISSN 2071-1050.
↑ Council of Europe. Conference (1. januar 2001). Conference Sur la Conservation Et Le Suivi de la Diversite Biologique Et Paysagere en Ukraine. Council of Europe. str. 78–. ISBN 9789287146458. OCLC 1056440382.
↑ »Welcome to State of The Environment in Ukraine«. The Ministry for Environmental Protection and Nuclear Safety of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2009. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
↑ »The List of Wetlands of International Importance« (PDF). Ukraine. Ramsar Organization. 11. oktober 2013. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
↑ »National planning tool for the implementation of the Ramsar Convention on Wetlands« (PDF). Ramsar organization. 2002. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
↑ Choudhry, Sujit (2018). Semi-presidentialism and Inclusive Governance in Ukraine Reflections for Constitutional Reform (PDF). Stockholm: International Institute for Democracy and Electoral Assistance. str. 16. ISBN 978-91-7671-154-5. OCLC 1038616889.
↑ ^187,0 ^187,1 Ukraine celebrating 20th anniversary of Constitution, UNIAN (28 June 2016)
↑ Yulia Tymoshenko Goes On Trial A Day Before Constitution Day, Eurasia Daily Monitor (30 July 2011)
↑ 1996: THE YEAR IN REVIEW Arhivirano 2016-03-03 na Wayback Machine., The Ukrainian Weekly (29 December 1996)
↑ »General Articles about Ukraine«. Government Portal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. januarja 2008. Pridobljeno 24. decembra 2007.
↑ »Verkhovna Rada of Ukraine«. Vrhovna rada Ukrajine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
↑ »Constitution of Ukraine«. Wikisource. Pridobljeno 24. decembra 2007.
↑ Черноватий Л. М. Практичний курс англійської мови. 4-й курс.: Підручник для ВНЗ. Нова Книга. str. 24–. ISBN 9789663821757.
↑ Freedom House (13. september 2004). Nations in Transit 2004: Democratization in East Central Europe and Eurasia. Rowman & Littlefield Publishers. str. 639–. ISBN 978-1-4617-3141-2. OCLC 828424860.
↑ ^195,0 ^195,1 »The history of the Armed Forces of Ukraine«. Ministry of Defence of Ukraine. Pridobljeno 5. julija 2008.
↑ »Ukraine Special Weapons«. GlobalSecurity.org. Pridobljeno 24. decembra 2007.
↑ »White Book 2006« (PDF). Ministry of Defence of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. novembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
↑ Walters, Alex. »In numbers: How does Ukraine's military stack up against Russia?«. Forces Network.
↑ »Putin signs documents to illegally annex four Ukrainian regions, in drastic escalation of Russia's war«. The Globe and Mail (v angleščini). 30. september 2022. Pridobljeno 5. maja 2023.
↑ »Resolution adopted by the General Assembly on 12 October 2022«. un.org. United Nations. 12. oktober 2022. Pridobljeno 26. februarja 2024.
↑ Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
↑ Bohdan Ben (25. september 2020). »Why Is Ukraine Poor? Look To The Culture Of Poverty«. VoxUkraine. Pridobljeno 4. marca 2021.
↑ »Ukraine«. Transparency International (v angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
↑ »World Economic Outlook Database, April 2021«. IMF.org. International Monetary Fund. Pridobljeno 17. aprila 2020.
↑ »Ukraine economy could shrink by up to 35% in 2022, says IMF«. the Guardian (v angleščini). 14. marec 2022. Pridobljeno 24. marca 2022.
↑ Jaroslav Romanchuk (29. december 2021). »Ukrainian Economy in 2021: Procrastination Without Innovation«. Kyiv Post. Pridobljeno 27. januarja 2022.
↑ »UAH to EUR Exchange Rate History for 2021«. exchange-rates.org. Pridobljeno 13. aprila 2024.
↑ »Poverty headcount ratio at national poverty lines (% of population) – Ukraine | Data«. data.worldbank.org. Pridobljeno 17. aprila 2021.
↑ »Unemployment, total (% of total labor force) (national estimate) – Ukraine | Data«. data.worldbank.org. Pridobljeno 17. aprila 2021.
↑ Lyubomyr Shavalyuk (10. oktober 2019). »Where Ukraine's middle class is and how it can develop«. The Ukrainian Week. Pridobljeno 6. novembra 2020.
↑ »Ukraine Government Debt: % of GDP«. CEIC. Pridobljeno 17. aprila 2021.
↑ Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
↑ ^213,0 ^213,1 Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
↑ »Statistics of Launches of Ukrainian LV«. www.nkau.gov.ua. State Space Agency of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. decembra 2018. Pridobljeno 24. decembra 2007.
↑ »Missile defence, NATO: Ukraine's tough call«. Business Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. novembra 2008. Pridobljeno 5. julija 2008.
↑ »Ukraine Special Weapons«. The Nuclear Information Project. Pridobljeno 5. julija 2008.
↑ UNWTO World Tourism Barometer, volume 6, UNWTO (June 2008)
↑ Tourism takes a nosedive in Crimea bbc.co.uk, accessed 29 December 2015
↑ ^219,0 ^219,1 FOOD OUTLOOK - BIANNUAL REPORT ON GLOBAL FOOD MARKETS : november 2021. [S.l.]: Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo. 2022. ISBN 978-92-5-135248-9. OCLC 1291390883.
↑ »Ukraine economy could shrink by up to 35% in 2022, says IMF«. the Guardian (v angleščini). 14. marec 2022. Pridobljeno 24. marca 2022.
↑ »Судоходная компания Укрферри. Морские паромные перевозки на Черном Море между Украиной, Грузией, Турцией и Болгарией«. Ukrferry.com. Pridobljeno 30. decembra 2010.
↑ »Киевскую дамбу может разрушить только метеорит или война — Эксперт«. www.segodnya.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2012. Pridobljeno 23. aprila 2022.
↑ »Ukraine - Resources and power | Britannica«. www.britannica.com.
↑ »Transportation in Ukraine«. U.S. Government Printing Office. Pridobljeno 22. decembra 2007.
↑ "Ukraine International Airlines."
↑ "Contact Ukraine International Airlines Arhivirano 2017-12-14 na Wayback Machine.." Ukraine International Airlines. Retrieved on 21 June 2010. "ADDRESS: UKRAINE INTERNATIONAL AIRLINES 201-203, Kharkivske Road, Kyiv, 02121, Ukraine"
↑ »Ukraine International Airlines launches direct Kyiv–New York flights«. KyivPost. 6. junij 2014. Pridobljeno 24. aprila 2015.
↑ Liu, Jim (29. november 2017). »Ukraine International plans Toronto launch in June 2018«. Routesonline. Pridobljeno 29. novembra 2017.
↑ »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ »The paradox threatening Ukraine's post-coal future«. openDemocracy (v angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
↑ »Ukraine - Countries & Regions«. IEA (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
↑ »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
↑ »Fossil-Fuel Subsidies in the EU's Eastern Partner Countries : Estimates and Recent Policy Developments«. OECD (v angleščini). Pridobljeno 1. marca 2022.
↑ »Westinghouse and Ukraine's Energoatom Extend Long-term Nuclear Fuel Contract«. 11 April 2014. Westinghouse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. aprila 2014. Pridobljeno 15. aprila 2014.
↑ »Russian gas transit via Ukraine fell 25% in 2021«. Reuters (v angleščini). Reuters. 4. januar 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
↑ Mazneva, Elena. »Ukraine Gas Transit Uninterrupted Amid Local Pipe-Damage Reports«. BloombergQuint (v angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
↑ Lock, Samantha (27. februar 2022). »Russia-Ukraine latest news: missile strikes on oil facilities reported as some Russian banks cut off from Swift system – live«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 27. februarja 2022.
↑ Taylor, Kira (26. februar 2022). »Ukraine's energy system coping but risks major damage as war continues«. www.euractiv.com (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
↑ »Ukraine joins European power grid, ending its dependence on Russia«. CBS News. Št. 16 March 2022. Associated Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2022. Pridobljeno 23. marca 2022.
↑ »Continental Europe successful synchronisation with Ukraine and Moldova power systems«. ENTSO-E. 16. marec 2022. Pridobljeno 17. marca 2022.
↑ ^241,0 ^241,1 »Could Russia shut down the internet in Ukraine?«. the Guardian (v angleščini). 1. marec 2022. Pridobljeno 15. marca 2022.
↑ Davies, Pascale (11. marec 2022). »Ukraine's tech companies are finding ways to help those fleeing war«. euronews (v angleščini). Pridobljeno 15. marca 2022.
↑ Journal, Sam Schechner | Photographs by Justyna Mielnikiewicz/MAPS for The Wall Street (2. marec 2022). »Ukraine's Vital Tech Industry Carries On Amid Russian Invasion«. Wall Street Journal (v ameriški angleščini). ISSN 0099-9660. Pridobljeno 15. marca 2022.
↑ »State Department of Ukraine on Religious«. 2003 Statistical report. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. decembra 2004. Pridobljeno 27. januarja 2008.
↑ Lysenko, Tatiana (2014). The Price of Freedom. Lulu Publishing Services. str. 4. ISBN 978-1483405759.
↑ »Interwar Soviet Ukraine«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. aprila 2008. Pridobljeno 12. septembra 2007. In all, some four-fifths of the Ukrainian cultural elite was repressed or perished in the course of the 1930s
↑ »UNESCO – Petrykivka decorative painting as a phenomenon of the Ukrainian ornamental folk art«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
↑ »UNESCO – Tradition of Kosiv painted ceramics«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
↑ »UNESCO – Cossack's songs of Dnipropetrovsk Region«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
↑ Centre, UNESCO World Heritage. »Ukraine – UNESCO World Heritage Convention«. UNESCO World Heritage Centre (v angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2023.
↑ »Unesco adds Ukrainian city of Odesa to World Heritage List of endangered sites«. The Art Newspaper – International art news and events. 2. februar 2023. Pridobljeno 6. aprila 2023.
↑ »Про затвердження Порядку ведення Національного переліку елементів нематеріальної культурної спадщини України«. Офіційний вебпортал парламенту України (v ukrajinščini). Pridobljeno 1. februarja 2023.
↑ »Національний перелік елементів нематеріальної культурної спадщини України«. mcip.gov.ua (v ukrajinščini). 23. februar 2024. Pridobljeno 24. marca 2024.

Viri

Plokhy Sergii (2022). Vrata Evrope Zgodovina Ukrajine. UMco. COBISS 108555779. ISBN 978-961-7136-31-9.

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ukrajina

Zunanje povezave

Uradna spletna stran ukrajinske vlade

Poglejte si besedo ukrajina v Wikislovarju, prostem slovarju.

[7] Ukrajina ima tudi de facto meje na jugu na Krim, po priključiti Krima k Rusiji. Ukrajina polotok Krim še vedno šteje za svoje območje in mednarodna skupnost to podpira (Resolucija Generalne skupščine ZN 68/262).

[8] Delno pod nadzorom neprepoznane odcepljene države Transnistrija

[9] Vključno s spornim teritorijem Krim (27.000 km²).

[12] Vključno s spornim teritorijem Krim (2.416.856)

[50] Tudi stari Rusi, kar pa nima povezave s sodobnomi Rusi, kateri so to ime prevzeli stoletja kasneje.

[fn1-118] V realnosti so te številke verjetno večje, saj ne vključujejo Ukrajincev drugih nacionalnostih (npr. ukrajinske Jude), ampak samo etnične Ukrajince iz Ukrajinske SSR.

[127] Ne vključuje smrti vojnih ujetnikov.

[popis2001-1] 1,0 ^1,1 »Population by ethnic nationality, 1 January, year«. ukrcensus.gov.ua. Ukrainian Office of Statistics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. marca 2008. Pridobljeno 17. aprila 2010.

[ukrstat2021-2] Чисельність наявного населення України на 1 січня 2021 (PDF). Kijev: Državni urad za statistiko Ukrajine. 2021. str. 5.

[3] »GINI index (World Bank estimate) – Ukraine«. data.worldbank.org. Svetovna banka. Pridobljeno 12. avgusta 2021.

[HDI-4] »Human Development Report 2021/2022« (PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 8. september 2022. Pridobljeno 8. septembra 2022.

[5] »Kievan Rus«. The Columbia Encyclopedia. 2001–2005.

[6] »Ukraine country profile«. BBC News (v britanski angleščini). 1. marec 2022. Pridobljeno 25. marca 2022.

[10] »UN refugee agency: 1 million flee Ukraine in under a week«. AP NEWS (v angleščini). 3. marec 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.

[11] »Situation Ukraine Refugee Situation«. data2.unhcr.org. Pridobljeno 25. marca 2022.

[13] Armitage, Susie (8. april 2022). »'Ukrainian has become a symbol': interest in language spikes amid Russia invasion«. the Guardian (v angleščini). Pridobljeno 18. aprila 2022.

[gska2.rada.gov.ua-14] »Declaration of State Sovereignty of Ukraine«. Vrhovna rada Ukrajine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.

[:1-15] 11,0 ^11,1 Zaliznjak, Leonid (2008). Походження українців: між наукою та ідеологією. Kijev. str. 104.

[:22-16] Malmenvall, Simon Malmenvall (2017). »Beseda o postavi in milosti metropolita Hilarijona kot primer osmišljanja preteklosti v Kijevski Rusiji«. Zgodovinski časopis. str. 9. Pridobljeno 25. januarja 2024.

[:5-17] 13,0 ^13,1 ^13,2 »РУСЬ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[:6-18] 14,0 ^14,1 »РУСЬКА ЗЕМЛЯ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[19] »РОСІЯ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[20] Magocsi, Paul R. (1. januar 2010). A History of Ukraine: The Land and Its Peoples (v angleščini). University of Toronto Press. str. 73. ISBN 978-1-4426-1021-7.

[21] »КОРОЛІВСТВО РУСЬ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[22] »ВЕЛИКЕ КНЯЗІВСТВО ЛИТОВСЬКЕ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[23] »РУСЬКЕ ВОЄВОДСТВО«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[24] »РОСІЯ«. resource.history.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[:7-25] 21,0 ^21,1 »Додаток 1. До історії використання топоніму Русь, Россія в українській історіографії...«. litopys.org.ua. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[26] »Украдене ім'я: Чому русини стали українцями (вид. 2001) - Євген Наконечний - Тека авторів«. Чтиво. Pridobljeno 18. septembra 2024.

[27] Костенко, Ірина (1. avgust 2022). »Як Московія стала Росією? До 300-ліття «викрадення» назви українського народу«. Радіо Свобода (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.

[28] Гирич, Ігор (14. maj 2024). »«Україна-Русь» чи «Київська Русь»? Ці поняття мають різний зміст – історик«. Радіо Свобода (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.

[Україна-29] 25,0 ^25,1 »Назва «Україна» в джерелах — Вікіджерела«. uk.wikisource.org (v ukrajinščini). Pridobljeno 18. septembra 2024.

[franco-30] 26,0 ^26,1 ^26,2 Jakovenko, H. (1997). »Нарис Історії України з найдавніших часів до кінця XVII«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. februarja 2009. Pridobljeno 26. februarja 2009.

[31] Čuhlib, Taras (2021). Ukrajina - ime države hetmanov zaporoške vojske: politična in lingvistična transformacija poimenovanja (1673-1677). Inštitut za zgodovino Ukrajine Nacionalne akademije znanosti Ukrajine. str. 187–209, 353.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: datum in leto (povezava)

[32] Русанівський, В. М. Українська мова // Енциклопедія «Українська мова». — К., 2000. Arhivirano 27 лютого 2009 na Wayback Machine., Григорій Півторак, Г. «Україна» — це не «окраїна» // Походження українців, росіян, білорусів та їхніх мов Arhivirano 16 листопада 2020 na Wayback Machine..

[33] »Слово і назва Україна: від Київського літопису до Богдана Хмельницького«. Історична правда. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2021. Pridobljeno 6. aprila 2021.

[34] Gibbons, Ann (10. junij 2015). »Nomadic herders left a strong genetic mark on Europeans and Asians«. Science. AAAS.

[Garba2024-35] R. Garba, V. Usyk, L. Ylä-Mella, J. Kameník, K. Stübner, J. Lachner, G. Rugel, F. Veselovský, N. Gerasimenko, A. I. R. Herries, J. Kučera, M. F. Knudsen, J. D. Jansen (6. marec 2024). »East-to-west human dispersal into Europe 1.4 million years ago«. Nature (v angleščini). 627 (8005): 805–810. Bibcode:2024Natur.627..805G. doi:10.1038/s41586-024-07151-3. ISSN 0028-0836. PMID 38448591. S2CID 268262450. {{navedi časopis}}: Check |pmid= value (pomoč); Preveri vrednost |s2cid= (pomoč)Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)

[orig-36] Prat, Sandrine; Péan, Stéphane C.; Crépin, Laurent; Drucker, Dorothée G.; Puaud, Simon J.; Valladas, Hélène; Lázničková-Galetová, Martina; Plicht, Johannes van der; Yanevich, Alexander (17. junij 2011). »The Oldest Anatomically Modern Humans from Far Southeast Europe: Direct Dating, Culture and Behavior«. PLOS ONE. 6 (6): e20834. Bibcode:2011PLoSO...620834P. doi:10.1371/journal.pone.0020834. PMC 3117838. PMID 21698105.

[bbc-37] Jennifer Carpenter (20. junij 2011). »Early human fossils unearthed in Ukraine«. BBC. Pridobljeno 21. junija 2011.

[38] »Mystery of the domestication of the horse solved: Competing theories reconciled«. sciencedaily (sourced from the University of Cambridge). 7. maj 2012. Pridobljeno 12. junija 2014.

[39] Matossian, Mary Kilbourne (8. maj 1997). Shaping World History. Routledge. str. 43. ISBN 9780765600622.

[40] »What We Theorize – When and Where Did Domestication Occur«. International Museum of the Horse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2013. Pridobljeno 12. decembra 2010.

[cbc.ca-41] »Horsey-aeology, Binary Black Holes, Tracking Red Tides, Fish Re-evolution, Walk Like a Man, Fact or Fiction«. Quirks and Quarks Podcast with Bob Macdonald. CBC Radio. 7. marec 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2014. Pridobljeno 18. septembra 2010.

[42] Balter, Michael (13. februar 2015). »Mysterious Indo-European homeland may have been in the steppes of Ukraine and Russia«. Science.

[43] Haak, Wolfgang; Lazaridis, Iosif; Patterson, Nick; Rohland, Nadin; Mallick, Swapan; Llamas, Bastien; Brandt, Guido; Nordenfelt, Susanne; Harney, Eadaoin; Stewardson, Kristin; Fu, Qiaomei (11. junij 2015). »Massive migration from the steppe was a source for Indo-European languages in Europe«. Nature. 522 (7555): 207–211. arXiv:1502.02783. Bibcode:2015Natur.522..207H. doi:10.1038/nature14317. ISSN 0028-0836. PMC 5048219. PMID 25731166.

[44] »Scythian«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 21. oktobra 2015.

[45] »Scythian: Ancient People«. Online Britannica. 20. julij 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. marca 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.

[46] »Khazar | Origin, History, Religion, & Facts«. Encyclopædia Britannica. 12. maj 2023.

[47] Magocsi, Paul Robert (16. julij 1996). A History of Ukraine. University of Toronto Press. ISBN 9780802078209. Pridobljeno 16. julija 2018 – prek Google Books.

[48] Belyaev, A. (13. september 2012). »Русь и варяги. Евразийский исторический взгляд«. Центр Льва Гумилёва (v ruščini). Pridobljeno 11. marca 2023.

[Columbia-49] 45,0 ^45,1 ^45,2 »Kievan Rus«. The Columbia Encyclopedia (6 izd.). 2001–2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2000. Pridobljeno 8. januarja 2014.

[51] A Geography of Russia and Its Neighbors ISBN 978-1-606-23920-9 p. 69

[52] Kubicek, Paul (2008). The History of Ukraine. Westport: Greenwood Press. str. 20–22. ISBN 9780313349201.

[martin-53] Martin, Janet (6. april 2009). Gleason, Abbott (ur.). A Companion to Russian History (v angleščini). John Wiley & Sons. str. 37–40. ISBN 978-1-4443-0842-6.

[54] The Dynasty of Chernigov, 1146–1246 ISBN 978-0-521-82442-2 pp. 117–118

[cia2-55] »Ukraine«. CIA World Factbook. 13. december 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.

[56] Power Politics in Kievan Rus': Vladimir Monomakh and His Dynasty, 1054–1246 ISBN 0-888-44202-5 pp. 195–196

[57] Carter V. Findley, The Turks in World History (Oxford University Press, October 2004) ISBN 0-19-517726-6

[58] »The Destruction of Kiev«. University of Toronto's Research Repository. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2016. Pridobljeno 3. januarja 2008.

[59] »Roman Mstyslavych«. encyclopediaofukraine.com.

[60] Ougrin, Dennis; Ougrin, Anastasia (2020). One Hundred Years in Galicia: Events That Shaped Ukraine and Eastern Europe. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. str. 11. ISBN 9781527558816.

[rowell266-61] Rowell, C. S. (1994). Lithuania Ascending: A Pagan Empire Within East-Central Europe, 1295–1345. Cambridge Studies in Medieval Life and Thought: Fourth Series. Cambridge University Press. ISBN 9780521450119.

[62] »Genuezskiye kolonii v Odesskoy oblasti – Biznes-portal Izmaila« Генуэзские колонии в Одесской области – Бизнес-портал Измаила [Genoese colonies in the Odesa region – Izmail's business portal] (v ruščini). 5. februar 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2018. Pridobljeno 17. novembra 2020.

[63] Plokhy, Serhii (2017). The Gates of Europe: A History of Ukraine. New York: Basic Books. ISBN 9780465050918.

[64] Radio Lemberg. »A History of Ukraine. Episode 33. The Crimean Khanate and Its Permanent Invasions of Ukraine«. radiolemberg.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2020. Pridobljeno 26. septembra 2019.

[65] Kizilov, Mikhail (2007). »Slaves, Money Lenders, and Prisoner Guards: The Jews and the Trade in Slaves and Captives in the Crimean Khanate«. Journal of Jewish Studies. 58 (2): 189–210. doi:10.18647/2730/JJS-2007. ISSN 0022-2097.

[66] İnalcik, Halil (1979). »Servile Labour in the Ottoman Empire«. V Ascher, Abraham; Király, Béla K.; Halasi-Kun, Tibor (ur.). The Mutual Effects of the Islamic and Judeo-Christian Worlds: The East European Pattern. New York, NY: Brooklyn College Press. str. 25–43. ISBN 978-0-93088800-8. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. maja 2017.

[67] Subtelny, pp. 92–93

[zaporizhia-68] Krupnytsky B. and Zhukovsky A. »Zaporizhia, The«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 16. decembra 2007.

[britcos-69] 64,0 ^64,1 »Ukraine – The Cossacks«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 21. oktobra 2015.

[70] Matsuki, Eizo (2009). »The Crimean Tatars and their Russian-Captive Slaves« (PDF). econ.hit-u.ac.jp. Hitotsubashi University (Mediterranean Studies Group). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. junija 2013.

[71] »Poland«. Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.

[72] Subtelny, pp. 123–124

[73] Okinshevych, Lev; Arkadii Zhukovsky (1989). »Hetman state«. Encyclopedia of Ukraine. Zv. 2.

[Magocsi-74] 69,0 ^69,1 Magocsi, Paul Robert (2010). A History of Ukraine: The Land and Its Peoples, Second Edition. Toronto: University of Toronto Press. str. 255–263. ISBN 9781442640856.

[75] Hardaway, Ashley (2011). Ukraine. US: Other Places Publishing. str. 98. ISBN 9781935850045.

[76] Makuch, Andrij; Zasenko, Oleksa Eliseyovich; Yerofeyev, Ivan Alekseyevich; Hajda, Lubomyr A.; Stebelsky, Ihor; Kryzhanivsky, Stepan Andriyovich (13. december 2023). »Ukraine under direct imperial Russian rule«. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 11. decembra 2023.

[censor-77] Remy, Johannes (Marec–junij 2007). »The Valuev Circular and Censorship of Ukrainian Publications in the Russian Empire (1863–1876): Intention and Practice«. Canadian Slavonic Papers. 47 (1/2): 87–110. doi:10.1080/00085006.2007.11092432. JSTOR 40871165. S2CID 128680044.

[78] »The First Ukrainian Political Program: Mykhailo Drahomanov's Introduction to Hromadaurl«. www.ditext.com. Pridobljeno 26. marca 2021.

[79] »Shevchenko, Taras«. encyclopediaofukraine.com. Pridobljeno 1. novembra 2017.

[80] Magocsi, Paul Robert (16. julij 2018). The Roots of Ukrainian Nationalism: Galicia as Ukraine's Piedmont. University of Toronto Press. doi:10.3138/9781442682252. ISBN 9781442682252. S2CID 128063569.

[81] »Industrial Revolution | Key Facts«. Encyclopedia Britannica (v angleščini). Pridobljeno 30. julija 2022.

[82] »On the industrial history of Ukraine«. European Route of Industrial Heritage. Pridobljeno 30. julija 2022.

[83] Satzewich, Vic (2002). The Ukrainian diaspora. London: Routledge. str. 26–48. ISBN 0-415-29658-7. OCLC 252946784.

[84] Münz, Rainer; Ohliger, Rainer (2003). Diasporas and Ethnic Migrants: German, Israel, and Post-Soviet Successor States in Comparative Perspective. Routledge. str. 164. ISBN 0-7146-5232-6 – prek Google Books.

[85] Subtelny, Orest (2000). Ukraine: a history. University of Toronto Press. str. 262. ISBN 0-8020-8390-0 – prek Google Books.

[86] Smele, Jonathan D. (2015). Historical Dictionary of the Russian Civil Wars, 1916–1926. Rowman & Littlefield. str. 476. ISBN 978-1-4422-5281-3 – prek Google Books.

[87] Subtelny, Orest (2000). Ukraine: A History. University of Toronto Press. str. 340–344. ISBN 978-0-8020-8390-6.

[88] Nahylo, Bohdan (1999). The Ukrainian Resurgence. London: Hurst. str. 8. ISBN 9781850651680. OCLC 902410832.

[89] »Ukraine – World War I and the struggle for independence«. Encyclopædia Britannica. 20. maj 2023.

[90] »The Famine of 1920–1924«. The Norka – a German Colony in Russia. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. januarja 2015. Pridobljeno 4. marca 2015.

[91] »Famine of 1921–3«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 3. marca 2015.

[92] Timothy Snyder. (2003)The Causes of Ukrainian-Polish Ethnic Cleansing 1943, The Past and Present Society: Oxford University Press. p. 202

[93] Timothy Snyder. (2005). Sketches from a Secret War: A Polish Artist's Mission to Liberate Soviet Ukraine. New Haven: Yale University Press. pp. 32–33, 152–162

[auto2-94] Revyuk, Emil (8. julij 1931). »Polish Atrocities in Ukraine«. Svoboda Press – prek Google Books.

[auto3-95] Skalmowski, Wojciech (8. julij 2003). For East is East: Liber Amicorum Wojciech Skalmowski. Peeters Publishers. ISBN 9789042912984 – prek Google Books.

[96] Subtelny, p. 380

[Service-97] Service, Robert (1997). A History of Twentieth-Century Russia. Cambridge, MA: Harvard University Press. str. 124–125. ISBN 0674403487.

[98] Christopher Gilley, 'The "Change of Signposts" in the Ukrainian emigration: Mykhailo Hrushevskyi and the Foreign Delegation of the Ukrainian Party of Socialist Revolutionaries', Jahrbücher für Geschichte Osteuropas, Vol. 54, 2006, No. 3, pp. 345–74

[99] »Ukraine remembers famine horror«. BBC News. 24. november 2007.

[100] Wheatcroft, Stephen G. (2007). »Agency and Terror: Yevdokimov and Mass Killing in Stalin's Great Terror«. Australian Journal of Politics and History. 53 (1): 20–43. doi:10.1111/j.1467-8497.2007.00440.x. ISSN 0004-9522. Full text in Ebsco. See also Robert Conquest, The Harvest of Sorrow: Soviet collectivization and the terror-famine (1986). Mark B. Tauger, "The 1932 Harvest and the Famine of 1933" Slavic Review, Vol. 50, No. 1 (Spring, 1991), pp. 70–89, notes the harvest was unusually poor. online in JSTOR; R. W. Davies, Mark B. Tauger, S. G. Wheatcroft, "Stalin, Grain Stocks and the Famine of 1932–1933", Slavic Review, Vol. 54, No. 3 (Autumn, 1995), pp. 642–657 online in JSTOR; Michael Ellman. "Stalin and the Soviet famine of 1932–33 Revisited", Europe-Asia Studies, Volume 59, Issue 4 June 2007, pages 663–693.

[101] Wilson, p. 17

[102] Subtelny, p. 487

[103] »Treaty of Peace with Romania : February 10, 1947«. Avalon Project. Pridobljeno 25. septembra 2022.

[104] Roberts, p. 102

[105] Boshyk, p. 89

[ww2-106] 101,0 ^101,1 »Ukraine – World War II and its aftermath«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. februarja 2010. Pridobljeno 28. decembra 2007.

[107] Berkhoff, Karel Cornelis (april 2004). Harvest of despair: life and death in Ukraine under Nazi rule. Harvard University Press. str. 164.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)

[worldwars-108] 103,0 ^103,1 »World wars«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 20. decembra 2007.

[109] Subtelny, Orest (1988). Ukraine: A History. University of Toronto Press. str. 410. ISBN 9781442609914 – prek Google Books.

[vedeneyev-110] Vedeneev, Dmitry (7. marec 2015). »Військово-польова жандармерія - спеціальний орган Української повстанської армії« [Military Field Gendarmerie - special body of the Ukrainian Insurgent Army]. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2015. Pridobljeno 11. marca 2023.

[111] Snyder, Timothy (24. februar 2010). »A Fascist Hero in Democratic Kiev«. The New York Review of Books (v angleščini). Pridobljeno 11. marca 2023.

[IPNconf-112] Motyka, Grzegorz (2002). »Polska reakcja na działania UPA – skala i przebieg akcji odwetowych« [Polish reaction to the actions of the UPA – the scale and course of retaliation]. V Motyka, Grzegorz; Libionka, Dariusz (ur.). Antypolska Akcja OUN-UPA, 1943–1944, Fakty i Interpretacje [Anti-Polish Action OUN-UPA, 1943–1944, Facts and Interpretations] (PDF). Warsaw: Instytut Pamięci Narodowej. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. avgusta 2014.

[113] Snyder, Timothy (2003). »The Causes of Ukrainian-Polish Ethnic Cleansing 1943«. Past & Present (179): 197–234. doi:10.1093/past/179.1.197. ISSN 0031-2746. JSTOR 3600827.

[114] Piotrowski pp. 352–354

[115] Weiner pp. 127–237

[Kalb2015-116] Kalb, Marvin (21. september 2015). Imperial Gamble: Putin, Ukraine, and the New Cold War. Brookings Institution Press. ISBN 978-0-8157-2665-4. OCLC 1058866168.

[117] »Losses of the Ukrainian Nation, p. 2«. Peremoga.gov.ua (v ukrajinščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2005. Pridobljeno 16. decembra 2007.

[119] Subtelny, p. 476

[120] Magocsi, p. 635

[121] »Ukrainian Insurgent Army«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 20. decembra 2007.

[122] Weinberg, p. 264

[123] Smale, Alison (27. januar 2014). »Shedding Light on a Vast Toll of Jews Killed Away From the Death Camps«. The New York Times. Pridobljeno 13. decembra 2023.

[peremoga7-124] 118,0 ^118,1 »Losses of the Ukrainian Nation, p. 7«. Peremoga.gov.ua (v ukrajinščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. maja 2005. Pridobljeno 16. decembra 2007.

[125] Overy, p. 518

[Krivosheev-126] 120,0 ^120,1 Кривошеев Г. Ф., Россия и СССР в войнах XX века: потери вооруженных сил. Статистическое исследование (Krivosheev G. F., Russia and the USSR in the wars of the 20th century: losses of the Armed Forces. A Statistical Study) (rusko)

[128] »Вихідні та святкові дні 2022 року в Україні/Holidays 2022 in Ukraine«. Consulate General of Ukraine in New York (v ukrajinščini). 29. december 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. avgusta 2022. Pridobljeno 31. julija 2022.

[129] »Ukraine: World War II and its aftermath«. Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.

[dt-kul-dem-los-130] Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani dt-kul-dem-los, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).

[un_ukssr-131] »Activities of the Member States – Ukraine«. United Nations. Pridobljeno 17. januarja 2011.

[132] »United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014. Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at the Yalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. Roosevelt agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.

[133] »United Nations«. U.S. Department of State. Pridobljeno 22. septembra 2014. Voting procedures and the veto power of permanent members of the Security Council were finalized at the Yalta Conference in 1945 when Roosevelt and Stalin agreed that the veto would not prevent discussions by the Security Council. In April 1945, new U.S. President Truman agreed to General Assembly membership for Ukraine and Byelorussia while reserving the right, which was never exercised, to seek two more votes for the United States.

[Malynovska-134] Malynovska, Olena (14. junij 2006). »Migration and migration policy in Ukraine«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2013.

[135] »The Transfer of Crimea to Ukraine«. International Committee for Crimea. Julij 2005. Pridobljeno 25. marca 2007.

[136] Cook, Bernard A.; Cook, Bernard Anthony (2001). Europe Since 1945: An Encyclopedia (v angleščini). Taylor & Francis. ISBN 978-0-8153-4058-4.

[137] »Ukraine – The last years of Stalin's rule«. Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2008. Pridobljeno 28. decembra 2007.

[138] Magocsi, p. 644

[139] Magocsi, 1996, p. 704

[140] Remy, Johannes (1996). »'Sombre anniversary' of worst nuclear disaster in history – Chernobyl: 10th anniversary«. UN Chronicle. Find articles. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2012. Pridobljeno 16. decembra 2007.

[141] Geller, Mikhail (1991). Седьмой секретарь: Блеск и нищета Михаила Горбачева (1st Russian izd.). London. str. 352=356. ISBN 1-870128-72-9. OCLC 24243579.

[142] »Declaration of State Sovereignty of Ukraine«. Verkhovna Rada of Ukraine. 16. julij 1990. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.

[143] »Verkhovna Rada of Ukraine Resolution On Declaration of Independence of Ukraine«. Verkhovna Rada of Ukraine. 24. avgust 1991. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. septembra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.

[Nohlen_Stöver-144] Nohlen & Stöver, p1985

[145] »Soviet Leaders Recall 'Inevitable' Breakup Of Soviet Union«. RadioFreeEurope. 8. december 2006. Pridobljeno 12. septembra 2007.

[:2-146] Лащенко, Олександр (26. november 2020). »"Україні не потрібно виходити із СНД – вона ніколи не була і не є зараз членом цієї структури"«. Радіо Свобода.

[147] Solodkov, Artem (27. december 2021). »Период распада: последний декабрь Союза. 26 декабря 1991 года«. РБК (v ruščini). Pridobljeno 11. marca 2023.

[Notstronk-148] 141,0 ^141,1 ^141,2 Sutela, Pekka. »The Underachiever: Ukraine's Economy Since 1991«. Carnegie Endowment for International Peace (v angleščini). Pridobljeno 3. avgusta 2022.

[149] Shen, p. 41

[IMF-150] »Ukrainian GDP (PPP)«. World Economic Outlook Database, October 2007. International Monetary Fund (IMF). Pridobljeno 10. marca 2008.

[151] »Can Ukraine Avert a Financial Meltdown?«. World Bank. Junij 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. julija 2000. Pridobljeno 16. decembra 2007.

[152] Figliuoli, Lorenzo; Lissovolik, Bogdan (31. avgust 2002). »The IMF and Ukraine: What Really Happened«. International Monetary Fund. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. oktobra 2002. Pridobljeno 16. decembra 2007.

[153] »Дефолт 1998 года: 10 лет спустя«. ukraine.segodnya.ua (v ruščini). 11. julij 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.

[154] »War to cause Ukraine economy to shrink nearly a third this year – EBRD report – Ukraine«. ReliefWeb (v angleščini). 10. maj 2022. Pridobljeno 3. avgusta 2022.

[155] Dickinson, Peter (19. junij 2021). »Ukraine's choice: corruption or growth«. Atlantic Council (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. avgusta 2022.

[156] Aslund, Anders; Aslund, Anders (Autumn 1995). »Eurasia Letter: Ukraine's Turnaround«. Foreign Policy. 100 (100): 125–143. doi:10.2307/1149308. JSTOR 1149308.

[157] Mykhnenko, Vlad (15. marec 2020). »Causes and Consequences of the War in Eastern Ukraine: An Economic Geography Perspective«. Europe-Asia Studies. 72 (3): 528–560. doi:10.1080/09668136.2019.1684447. ISSN 0966-8136. S2CID 214438848.

[158] Ludvigsson, Jonas F.; Loboda, Andrii (Julij 2022). »Systematic review of health and disease in Ukrainian children highlights poor child health and challenges for those treating refugees«. Acta Paediatrica (v angleščini). 111 (7): 1341–1353. doi:10.1111/apa.16370. ISSN 0803-5253. PMC 9324783. PMID 35466444.

[159] »Impact of war on the dynamics of COVID-19 in Ukraine - Ukraine«. reliefweb.int (v angleščini). 17. april 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.

[160] Shevel, Oxana (1. september 2015). »The parliamentary elections in Ukraine, October 2014«. Electoral Studies (v angleščini). 39: 159–163. doi:10.1016/j.electstud.2015.03.015. ISSN 0261-3794.

[161] Kuzio, Taras (1. oktober 2005). »Neither East Nor West: Ukraine's Security Policy Under Kuchma«. Problems of Post-Communism. 52 (5): 59–68. doi:10.1080/10758216.2005.11052215. ISSN 1075-8216. S2CID 157151441.

[162] »"Хунта" и "террористы": война слов Москвы и Киева«. BBC News Русская служба (v ruščini). 25. april 2014. Pridobljeno 4. avgusta 2022.

[163] »Putin accuses US of orchestrating 2014 'coup' in Ukraine«. Al Jazeera. 22. junij 2021. Pridobljeno 3. marca 2022.

[Partido_da_imprensa_Golpista-164] »The Maidan in 2014 is a coup d'etat: a review of Italian and German pro-Russian media« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2022.

[165] Kuzio, Taras (4. maj 2018). »Euromaidan revolution, Crimea and Russia–Ukraine war: why it is time for a review of Ukrainian–Russian studies«. Eurasian Geography and Economics. 59 (3–4): 529–553. doi:10.1080/15387216.2019.1571428. ISSN 1538-7216. S2CID 159414642.

[166] Hosaka, Sanshiro (3. julij 2019). »Putin the 'Peacemaker'?—Russian Reflexive Control During the 2014 August Invasion of Ukraine«. The Journal of Slavic Military Studies (v angleščini). 32 (3): 324–346. doi:10.1080/13518046.2019.1646950. ISSN 1351-8046. S2CID 210591255.

[167] Potočňák, Adam; Mares, Miroslav (16. maj 2022). »Donbas Conflict: How Russia's Trojan Horse Failed and Forced Moscow to Alter Its Strategy«. Problems of Post-Communism. 70 (4): 341–351. doi:10.1080/10758216.2022.2066005. ISSN 1075-8216. S2CID 248838806.

[168] Lock, Samantha; Singh, Maanvi; Oladipo, Gloria; Michael, Chris; Jones, Sam (24. februar 2022). »Ukraine-Russia crisis live news: Putin declares operation to 'demilitarise' Ukraine – latest updates«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 24. februarja 2022.

[169] Lonas, Lexi (12. maj 2022). »5 ways Russia has failed in its invasion«. The Hill (v ameriški angleščini). Pridobljeno 4. avgusta 2022.

[170] Gutiérrez, Pablo; Kirk, Ashley. »A year of war: how Russian forces have been pushed back in Ukraine«. the Guardian.

[171] »Ukraine Country Report«. EU-LISTCO (v angleščini). 11. december 2019. Pridobljeno 4. avgusta 2022.

[BBC_News-172] »EU awards Ukraine and Moldova candidate status«. BBC News (v britanski angleščini). 23. junij 2022. Pridobljeno 4. avgusta 2022.

[173] »Top Ukrainian officials quit in anti-corruption drive«. BBC News (v britanski angleščini). 24. januar 2023. Pridobljeno 25. januarja 2023.

[cia-174] »Ukraine«. The World Factbook. CIA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2016. Pridobljeno 8. junija 2014.

[175] Tabuchi, Hiroko (2. marec 2022). »Before Invasion, Ukraine's Lithium Wealth Was Drawing Global Attention«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 3. marca 2022.

[:0-176] 169,0 ^169,1 »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.

[177] Nature, Preferred by. »Ukraine Timber Risk Profile«. NEPCon - Preferred by Nature (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2020. Pridobljeno 3. marca 2022.

[178] Overview of soil conditions of arable land in Ukraine – Study case for steppe and forest-steppe zones. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (v angleščini). 2020. doi:10.4060/ca7761en. ISBN 978-92-5-132215-4. Pridobljeno 7. marca 2022.

[179] »Ukraine invasion: rapid overview of environmental issues«. CEOBS (v britanski angleščini). 25. februar 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.

[180] Bank, World (Januar 2016). »Ukraine Country Environmental Analysis«. World Bank (v ameriški angleščini).

[181] »Water, sanitation and hygiene (WASH)«. www.unicef.org (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.

[182] »Environmental issues in Ukraine«. Naturvernforbundet. 16. julij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2022. Pridobljeno 22. aprila 2022.

[faoclimate-183] »Ukraine«. Country Pasture/Forage Resource Profiles. Food and Agriculture Organization. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2016.

[ebclimate-184] 177,0 ^177,1 ^177,2 ^177,3 »Ukraine – Climate«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 20. oktobra 2015.

[185] Didovets, Iulii; Krysanova, Valentina; Hattermann, Fred Fokko; del Rocío Rivas López, María; Snizhko, Sergiy; Müller Schmied, Hannes (1. december 2020). »Climate change impact on water availability of main river basins in Ukraine«. Journal of Hydrology: Regional Studies (v angleščini). 32: 100761. doi:10.1016/j.ejrh.2020.100761. ISSN 2214-5818.

[186] »World Bank Climate Change Knowledge Portal«. climateknowledgeportal.worldbank.org (v angleščini).

[DinersteinOlson2017-187] Dinerstein, Eric; in sod. (2017). »An Ecoregion-Based Approach to Protecting Half the Terrestrial Realm«. BioScience. 67 (6): 534–545. doi:10.1093/biosci/bix014. ISSN 0006-3568. PMC 5451287. PMID 28608869.

[ShvidenkoBukshaKrakovska2017-188] 181,0 ^181,1 Shvidenko, Anatoly; Buksha, Igor; Krakovska, Svitlana; Lakyda, Petro (30. junij 2017). »Vulnerability of Ukrainian Forests to Climate Change«. Sustainability. 9 (7): 1152. doi:10.3390/su9071152. eISSN 2071-1050. ISSN 2071-1050.

[Conference2001-189] Council of Europe. Conference (1. januar 2001). Conference Sur la Conservation Et Le Suivi de la Diversite Biologique Et Paysagere en Ukraine. Council of Europe. str. 78–. ISBN 9789287146458. OCLC 1056440382.

[State-190] »Welcome to State of The Environment in Ukraine«. The Ministry for Environmental Protection and Nuclear Safety of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2009. Pridobljeno 21. oktobra 2013.

[wetland-191] »The List of Wetlands of International Importance« (PDF). Ukraine. Ramsar Organization. 11. oktober 2013. Pridobljeno 21. oktobra 2013.

[Ramsar-192] »National planning tool for the implementation of the Ramsar Convention on Wetlands« (PDF). Ramsar organization. 2002. Pridobljeno 21. oktobra 2013.

[Choudhry_2018_p16.-193] Choudhry, Sujit (2018). Semi-presidentialism and Inclusive Governance in Ukraine Reflections for Constitutional Reform (PDF). Stockholm: International Institute for Democracy and Electoral Assistance. str. 16. ISBN 978-91-7671-154-5. OCLC 1038616889.

[UNIANCD28616-194] 187,0 ^187,1 Ukraine celebrating 20th anniversary of Constitution, UNIAN (28 June 2016)

[195] Yulia Tymoshenko Goes On Trial A Day Before Constitution Day, Eurasia Daily Monitor (30 July 2011)

[UW29121996-196] 1996: THE YEAR IN REVIEW Arhivirano 2016-03-03 na Wayback Machine., The Ukrainian Weekly (29 December 1996)

[197] »General Articles about Ukraine«. Government Portal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. januarja 2008. Pridobljeno 24. decembra 2007.

[198] »Verkhovna Rada of Ukraine«. Vrhovna rada Ukrajine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.

[199] »Constitution of Ukraine«. Wikisource. Pridobljeno 24. decembra 2007.

[200] Черноватий Л. М. Практичний курс англійської мови. 4-й курс.: Підручник для ВНЗ. Нова Книга. str. 24–. ISBN 9789663821757.

[House2004-201] Freedom House (13. september 2004). Nations in Transit 2004: Democratization in East Central Europe and Eurasia. Rowman & Littlefield Publishers. str. 639–. ISBN 978-1-4617-3141-2. OCLC 828424860.

[milgov-202] 195,0 ^195,1 »The history of the Armed Forces of Ukraine«. Ministry of Defence of Ukraine. Pridobljeno 5. julija 2008.

[203] »Ukraine Special Weapons«. GlobalSecurity.org. Pridobljeno 24. decembra 2007.

[wbook06-204] »White Book 2006« (PDF). Ministry of Defence of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. novembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.

[205] Walters, Alex. »In numbers: How does Ukraine's military stack up against Russia?«. Forces Network.

[206] »Putin signs documents to illegally annex four Ukrainian regions, in drastic escalation of Russia's war«. The Globe and Mail (v angleščini). 30. september 2022. Pridobljeno 5. maja 2023.

[207] »Resolution adopted by the General Assembly on 12 October 2022«. un.org. United Nations. 12. oktober 2022. Pridobljeno 26. februarja 2024.

[208] Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.

[poor-209] Bohdan Ben (25. september 2020). »Why Is Ukraine Poor? Look To The Culture Of Poverty«. VoxUkraine. Pridobljeno 4. marca 2021.

[210] »Ukraine«. Transparency International (v angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.

[211] »World Economic Outlook Database, April 2021«. IMF.org. International Monetary Fund. Pridobljeno 17. aprila 2020.

[212] »Ukraine economy could shrink by up to 35% in 2022, says IMF«. the Guardian (v angleščini). 14. marec 2022. Pridobljeno 24. marca 2022.

[213] Jaroslav Romanchuk (29. december 2021). »Ukrainian Economy in 2021: Procrastination Without Innovation«. Kyiv Post. Pridobljeno 27. januarja 2022.

[214] »UAH to EUR Exchange Rate History for 2021«. exchange-rates.org. Pridobljeno 13. aprila 2024.

[215] »Poverty headcount ratio at national poverty lines (% of population) – Ukraine | Data«. data.worldbank.org. Pridobljeno 17. aprila 2021.

[216] »Unemployment, total (% of total labor force) (national estimate) – Ukraine | Data«. data.worldbank.org. Pridobljeno 17. aprila 2021.

[217] Lyubomyr Shavalyuk (10. oktober 2019). »Where Ukraine's middle class is and how it can develop«. The Ukrainian Week. Pridobljeno 6. novembra 2020.

[218] »Ukraine Government Debt: % of GDP«. CEIC. Pridobljeno 17. aprila 2021.

[:4-219] Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.

[:42-220] 213,0 ^213,1 Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.

[221] »Statistics of Launches of Ukrainian LV«. www.nkau.gov.ua. State Space Agency of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. decembra 2018. Pridobljeno 24. decembra 2007.

[222] »Missile defence, NATO: Ukraine's tough call«. Business Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. novembra 2008. Pridobljeno 5. julija 2008.

[223] »Ukraine Special Weapons«. The Nuclear Information Project. Pridobljeno 5. julija 2008.

[224] UNWTO World Tourism Barometer, volume 6, UNWTO (June 2008)

[225] Tourism takes a nosedive in Crimea bbc.co.uk, accessed 29 December 2015

[:02-226] 219,0 ^219,1 FOOD OUTLOOK - BIANNUAL REPORT ON GLOBAL FOOD MARKETS : november 2021. [S.l.]: Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo. 2022. ISBN 978-92-5-135248-9. OCLC 1291390883.

[227] »Ukraine economy could shrink by up to 35% in 2022, says IMF«. the Guardian (v angleščini). 14. marec 2022. Pridobljeno 24. marca 2022.

[228] »Судоходная компания Укрферри. Морские паромные перевозки на Черном Море между Украиной, Грузией, Турцией и Болгарией«. Ukrferry.com. Pridobljeno 30. decembra 2010.

[229] »Киевскую дамбу может разрушить только метеорит или война — Эксперт«. www.segodnya.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2012. Pridobljeno 23. aprila 2022.

[230] »Ukraine - Resources and power | Britannica«. www.britannica.com.

[231] »Transportation in Ukraine«. U.S. Government Printing Office. Pridobljeno 22. decembra 2007.

[232] "Ukraine International Airlines."

[233] "Contact Ukraine International Airlines Arhivirano 2017-12-14 na Wayback Machine.." Ukraine International Airlines. Retrieved on 21 June 2010. "ADDRESS: UKRAINE INTERNATIONAL AIRLINES 201-203, Kharkivske Road, Kyiv, 02121, Ukraine"

[auto1-234] »Ukraine International Airlines launches direct Kyiv–New York flights«. KyivPost. 6. junij 2014. Pridobljeno 24. aprila 2015.

[235] Liu, Jim (29. november 2017). »Ukraine International plans Toronto launch in June 2018«. Routesonline. Pridobljeno 29. novembra 2017.

[:03-236] »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.

[237] »The paradox threatening Ukraine's post-coal future«. openDemocracy (v angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.

[238] »Ukraine - Countries & Regions«. IEA (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.

[:04-239] »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.

[240] »Fossil-Fuel Subsidies in the EU's Eastern Partner Countries : Estimates and Recent Policy Developments«. OECD (v angleščini). Pridobljeno 1. marca 2022.

[241] »Westinghouse and Ukraine's Energoatom Extend Long-term Nuclear Fuel Contract«. 11 April 2014. Westinghouse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. aprila 2014. Pridobljeno 15. aprila 2014.

[242] »Russian gas transit via Ukraine fell 25% in 2021«. Reuters (v angleščini). Reuters. 4. januar 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.

[243] Mazneva, Elena. »Ukraine Gas Transit Uninterrupted Amid Local Pipe-Damage Reports«. BloombergQuint (v angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.

[244] Lock, Samantha (27. februar 2022). »Russia-Ukraine latest news: missile strikes on oil facilities reported as some Russian banks cut off from Swift system – live«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 27. februarja 2022.

[245] Taylor, Kira (26. februar 2022). »Ukraine's energy system coping but risks major damage as war continues«. www.euractiv.com (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.

[cbsnews-ukraine-grid-246] »Ukraine joins European power grid, ending its dependence on Russia«. CBS News. Št. 16 March 2022. Associated Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2022. Pridobljeno 23. marca 2022.

[247] »Continental Europe successful synchronisation with Ukraine and Moldova power systems«. ENTSO-E. 16. marec 2022. Pridobljeno 17. marca 2022.

[:3-248] 241,0 ^241,1 »Could Russia shut down the internet in Ukraine?«. the Guardian (v angleščini). 1. marec 2022. Pridobljeno 15. marca 2022.

[249] Davies, Pascale (11. marec 2022). »Ukraine's tech companies are finding ways to help those fleeing war«. euronews (v angleščini). Pridobljeno 15. marca 2022.

[250] Journal, Sam Schechner | Photographs by Justyna Mielnikiewicz/MAPS for The Wall Street (2. marec 2022). »Ukraine's Vital Tech Industry Carries On Amid Russian Invasion«. Wall Street Journal (v ameriški angleščini). ISSN 0099-9660. Pridobljeno 15. marca 2022.

[251] »State Department of Ukraine on Religious«. 2003 Statistical report. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. decembra 2004. Pridobljeno 27. januarja 2008.

[252] Lysenko, Tatiana (2014). The Price of Freedom. Lulu Publishing Services. str. 4. ISBN 978-1483405759.

[253] »Interwar Soviet Ukraine«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. aprila 2008. Pridobljeno 12. septembra 2007. In all, some four-fifths of the Ukrainian cultural elite was repressed or perished in the course of the 1930s

[254] »UNESCO – Petrykivka decorative painting as a phenomenon of the Ukrainian ornamental folk art«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.

[255] »UNESCO – Tradition of Kosiv painted ceramics«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.

[256] »UNESCO – Cossack's songs of Dnipropetrovsk Region«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.

[257] Centre, UNESCO World Heritage. »Ukraine – UNESCO World Heritage Convention«. UNESCO World Heritage Centre (v angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2023.

[258] »Unesco adds Ukrainian city of Odesa to World Heritage List of endangered sites«. The Art Newspaper – International art news and events. 2. februar 2023. Pridobljeno 6. aprila 2023.

[259] »Про затвердження Порядку ведення Національного переліку елементів нематеріальної культурної спадщини України«. Офіційний вебпортал парламенту України (v ukrajinščini). Pridobljeno 1. februarja 2023.

[260] »Національний перелік елементів нематеріальної культурної спадщини України«. mcip.gov.ua (v ukrajinščini). 23. februar 2024. Pridobljeno 24. marca 2024.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[a]

[b]

[c]

[7]

[8]

[d]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]

[20]

[21]

[22]

[23]

[24]

[25]

[26]

[27]

[28]

[29]

[30]

[31]

[32]

[33]

[34]

[35]

[36]

[37]

[38]

[39]

[40]

[41]

[42]

[43]

[44]

[45]

[e]

[46]

[47]

[48]

[49]

[50]

[51]

[52]

[53]

[54]

[55]

[56]

[57]

[58]

[59]

[60]

[61]

[62]

[63]

[64]

[65]

[66]

[67]

[68]

[69]

[70]

[71]

[72]

[73]

[74]

[75]

[76]

[77]

[78]

[79]

[80]

[81]

[82]

[83]

[84]

[85]

[86]

[87]

[88]

[89]

[90]

[91]

[92]

[93]

[94]

[95]

@@ Vrstica 93: / Vrstica 93: @@
 Je članica [[Organizacija združenih narodov|Združenih narodov]], [[Svet Evrope|Sveta Evrope]], [[Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi|OVSE]], [[Organizacija GUAM za demokracijo in gospodarski razvoj|organizacije GUAM]], [[Association Trio]] in [[Lublinski trikotnik|Lublinskega trikotnika]].
+== Poimenovanje ==
+Skozi zgodovino se je za Ukrajino uporabljalo več različnih imen. Ozemlje sodobne države se je pred slovansko poselitvijo imenovalo po [[Skiti|Skitih]] in [[Sarmati|Sarmatih]].<ref name=":1">{{Navedi knjigo|title=Походження українців: між наукою та ідеологією|url=https://www.academia.edu/31722608/%D0%9F%D0%BE%D1%85%D0%BE%D0%B4%D0%B6%D0%B5%D0%BD%D0%BD%D1%8F_%D1%83%D0%BA%D1%80%D0%B0%D1%97%D0%BD%D1%86%D1%96%D0%B2_%D0%BC%D1%96%D0%B6_%D0%BD%D0%B0%D1%83%D0%BA%D0%BE%D1%8E_%D1%82%D0%B0_%D1%96%D0%B4%D0%B5%D0%BE%D0%BB%D0%BE%D0%B3%D1%96%D1%94%D1%8E|first=Leonid|last=Zaliznjak|year=2008|location=[[Kijev]]|page=104}}</ref> Ukrajina se je nato imenovala z različnimi imeni; sprva v domačem jeziku kot [[Rutenija|''Rus''']]  (eksonim [[Rutenija]] in Rusija), Ukrajina, Mala Rusija, [[Zaporoška Seč]] in [[Kozaški hetmanat]].<ref name=":1" />
+=== Rus' in Rutenija ===
+[[Slika:Litvania map 1570.png|levo|sličica|Nemški zemljevid iz leta 1570, na katerem je ozemlje [[Gališko-volinska kneževina|Gališko-volinske kneževine]] označeno kot "Rusija", [[Moskovska velika kneževina]] (kasneje [[Rusko carstvo]]) pa kot "Moskovija".]]
+Najstarejša omemba imena ''Rus'<nowiki/>'' oz. Rusija (v slovenščini se za razliko od večine slovanskih jezikov in [[Starovzhodnoslovanščina|starevzhodnoslovanščine]] izraz ''Rus'<nowiki/>''  enači z »Rusija«, ki pa v tem kontekstu nima povezave s sodobno [[Rusija|Rusijo]] ali [[Rusi]]<ref name=":22">{{Navedi revijo|last=Malmenvall|first=Simon Malmenvall|date=2017|title=Beseda o postavi in milosti metropolita Hilarijona kot primer osmišljanja preteklosti v Kijevski Rusiji|url=https://zgodovinskicasopis.si/zc/issue/view/30/16|magazine=Zgodovinski časopis|page=9|access-date=2024-01-25|quote=}}</ref>) kot geografsko ime se pojavi leta 911 v sporazumu med kijevskim princem [[Oleg Novgorodski|Olegom]] in [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskim cesarstvom]], ki mu je dodeljeval oblast nad ozemljem okoli [[Kijev|Kijeva]].<ref name=":5">{{Navedi splet|title=РУСЬ|url=http://resource.history.org.ua/cgi-bin/eiu/history.exe?&I21DBN=EIU&P21DBN=EIU&S21STN=1&S21REF=10&S21FMT=eiu_all&C21COM=S&S21CNR=20&S21P01=0&S21P02=0&S21P03=TRN=&S21COLORTERMS=0&S21STR=Rus|website=resource.history.org.ua|accessdate=2024-09-18}}</ref><ref name=":6">{{Navedi splet|title=РУСЬКА ЗЕМЛЯ|url=http://resource.history.org.ua/cgi-bin/eiu/history.exe?&I21DBN=EIU&P21DBN=EIU&S21STN=1&S21REF=10&S21FMT=eiu_all&C21COM=S&S21CNR=20&S21P01=0&S21P02=0&S21P03=TRN=&S21COLORTERMS=0&S21STR=Ruska_zemlia|website=resource.history.org.ua|accessdate=2024-09-18}}</ref> V prihodnosti se je ime ''Rus'<nowiki/>'' razširilo na vse ozemlje pod nadzorom kijevskih princev (država [[Kijevska Rusija|''Rus'<nowiki/>'']] oz. sodobno Kijevska Rusija). To je vključevalo osrednji del [[Dneper|Dnepra]] (kneževine Kijev, Černigov in Perejaslav) oz. v širšem smislu večji del [[Vzhodna Evropa|Vzhodne Evrope]] (regije bolj oddaljene od Dnepra pogosto kot »zunanja Rusija«).<ref name=":5" /><ref name=":6" /> V [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskem cesarstvu]] se je uporabljalo [[Srednjeveška grščina|helenizirano]] ime Rusija (''Ρωσία''),<ref name=":5" /><ref>{{Navedi splet|title=РОСІЯ|url=http://resource.history.org.ua/cgi-bin/eiu/history.exe?&I21DBN=EIU&P21DBN=EIU&S21STN=1&S21REF=10&S21FMT=eiu_all&C21COM=S&S21CNR=20&S21P01=0&S21P02=0&S21P03=TRN=&S21COLORTERMS=0&S21STR=Rosiia|website=resource.history.org.ua|accessdate=2024-09-18}}</ref> medtem ko se je v [[Latinščina|latinščini]] uveljavil eksonim »Rutenija«.<ref>{{Navedi knjigo|title=A History of Ukraine: The Land and Its Peoples|url=https://books.google.si/books?id=TA1zVKTTsXUC&pg=PA73&redir_esc=y|publisher=University of Toronto Press|date=2010-01-01|isbn=978-1-4426-1021-7|language=en|first=Paul R.|last=Magocsi|page=73}}</ref> Po razpadu Kijevske Rusije zaradi vdorov [[Mongoli|Mongolov]], se je ime ''Rus'<nowiki/>''  uporabljalo za [[Gališko-volinska kneževina|Gališko-volinsko kneževino]].<ref>{{Navedi splet|title=КОРОЛІВСТВО РУСЬ|url=http://resource.history.org.ua/cgi-bin/eiu/history.exe?&I21DBN=EIU&P21DBN=EIU&S21STN=1&S21REF=10&S21FMT=eiu_all&C21COM=S&S21CNR=20&S21P01=0&S21P02=0&S21P03=TRN=&S21COLORTERMS=0&S21STR=Korolivstvo_Rus|website=resource.history.org.ua|accessdate=2024-09-18}}</ref> Med 1398 in 1569 se je ''Rus'<nowiki/>'' uporabljal kot del celotnega imena [[Velika litovska kneževina|Velike litovske kneževine]]<ref>{{Navedi splet|title=ВЕЛИКЕ КНЯЗІВСТВО ЛИТОВСЬКЕ|url=http://resource.history.org.ua/cgi-bin/eiu/history.exe?&I21DBN=EIU&P21DBN=EIU&S21STN=1&S21REF=10&S21FMT=eiu_all&C21COM=S&S21CNR=20&S21P01=0&S21P02=0&S21P03=TRN=&S21COLORTERMS=0&S21STR=Velyke_Kniazivstvo_Lytovske|website=resource.history.org.ua|accessdate=2024-09-18}}</ref> in med 1434 in 1772 se je v [[Republika obeh narodov|Republiki obeh narodov]] [[Galicija|Gališki]] del Poljske krone imenoval Rusko (Rutensko) vojvodstvo.<ref>{{Navedi splet|title=РУСЬКЕ ВОЄВОДСТВО|url=http://resource.history.org.ua/cgi-bin/eiu/history.exe?&I21DBN=EIU&P21DBN=EIU&S21STN=1&S21REF=10&S21FMT=eiu_all&C21COM=S&S21CNR=20&S21P01=0&S21P02=0&S21P03=TRN=&S21COLORTERMS=0&S21STR=Ruske_voievodstvo|website=resource.history.org.ua|accessdate=2024-09-18}}</ref> Moskovija, ki je zrasla v [[Moskovska velika kneževina|Moskovsko veliko kneževino]] se je pod [[Ivan IV. Vasiljevič Grozni|Ivanom Groznim]] leta 1547 prvič sama uradno poimenovala ''Rus'<nowiki/>'' oz. Rusija.<ref>{{Navedi splet|title=РОСІЯ|url=http://resource.history.org.ua/cgi-bin/eiu/history.exe?&I21DBN=EIU&P21DBN=EIU&S21STN=1&S21REF=10&S21FMT=eiu_all&C21COM=S&S21CNR=20&S21P01=0&S21P02=0&S21P03=TRN=&S21COLORTERMS=0&S21STR=Rosiia|website=resource.history.org.ua|accessdate=2024-09-18}}</ref> Polemika legitimnosti uporabe imena ''Rus''' za Rusijo je bila izpostavljena v 19. stoletju,<ref name=":7">{{Navedi splet|title=Додаток 1. До історії використання топоніму Русь, Россія в українській історіографії...|url=http://litopys.org.ua/synopsis/syn05.htm|website=litopys.org.ua|accessdate=2024-09-18}}</ref> kasnejši avtorji pa so mdr. to uporabo imena označili za »krajo« z utemeljitvijo, da se ime prvotno nanaša na današnjo Ukrajino.<ref name=":7" /><ref>{{Navedi splet|title=Украдене ім'я: Чому русини стали українцями (вид. 2001) - Євген Наконечний - Тека авторів|url=https://chtyvo.org.ua/authors/Nakonechnyi_Yevhen/Ukradene_imia/|website=Чтиво|accessdate=2024-09-18}}</ref><ref>{{Navedi novice|title=Як Московія стала Росією? До 300-ліття «викрадення» назви українського народу|url=https://www.radiosvoboda.org/a/ukrayina-rus-i-moskoviya/31521000.html|newspaper=Радіо Свобода|date=2022-08-01|accessdate=2024-09-18|language=uk|first=Ірина|last=Костенко}}</ref><ref>{{Navedi novice|title=«Україна-Русь» чи «Київська Русь»? Ці поняття мають різний зміст – історик|url=https://www.radiosvoboda.org/a/ukrayina-rus-terminolohiya/31530763.html|newspaper=Радіо Свобода|date=2024-05-14|accessdate=2024-09-18|language=uk|first=Ігор|last=Гирич}}</ref>
+=== Ukrajina ===
+[[Slika:Delineatio generalis Camporum Desertorum vulgo Ukraina (1648).jpg|levo|sličica|Francoski zemljevid Ukrajine (Carte d'Ukranie) iz leta 1648 (karta je orientirana proti jugu).]]
+Slovanska beseda »Ukrajina« se je po [[Ipatska kronika|Ipatski kroniki]] prviča pojavila leta 1187 v Kijevskem letopisu.<ref name="Україна">{{Navedi splet|title=Назва «Україна» в джерелах — Вікіджерела|url=https://uk.wikisource.org/wiki/%D0%9D%D0%B0%D0%B7%D0%B2%D0%B0_%C2%AB%D0%A3%D0%BA%D1%80%D0%B0%D1%97%D0%BD%D0%B0%C2%BB_%D0%B2_%D0%B4%D0%B6%D0%B5%D1%80%D0%B5%D0%BB%D0%B0%D1%85|website=uk.wikisource.org|accessdate=2024-09-18|language=uk}}</ref> Tam se je ime nanašalo na obseg [[Perejaslavska kneževina|Perejaslavske kneževine]], ki je bila poleg Kijevske in Černigovske jedrna kneževina Kijevske Rusije. Ime se pojavi tudi v kronikah iz 1189, 1213, 1280 in 1282,<ref name="Україна" /> kjer se nanaša na [[Galicija|Galicijo]], [[Volinija|Volinijo]], Kijevsko regijo, [[Podolje]] in Braclavsko regijo.<ref name="franco">{{Cite web|url=http://history.franko.lviv.ua/yak_intro.htm|title=Нарис Історії України з найдавніших часів до кінця XVII|accessdate=2009-02-26|archive-date=2009-02-24|archive-url=https://web.archive.org/web/20090224140517/http://history.franko.lviv.ua/yak_intro.htm|date=1997|last=Jakovenko|first=H.}}</ref> Ime se zopet pojavi v sredini 17. stoletja po ustanovitvi [[Zaporoška Seč|Zaporoške Seč]].<ref name="franco" /> V začetku 1670ih in do sredine 1680ih let se je izraz Ukrajina uveljavil kot ime [[Kozaški hetmanat|države]], ki so ji vladali [[Hetman|hetmani]] v Zaporožju.<ref>{{Navedi knjigo|title=Ukrajina - ime države hetmanov zaporoške vojske: politična in lingvistična transformacija poimenovanja (1673-1677)|url=https://archive.org/details/2021Ukraina/page/187/mode/1up?view=theater&ui=embed&wrapper=false|date=2021|last=Čuhlib|first=Taras|publisher=Inštitut za zgodovino Ukrajine Nacionalne akademije znanosti Ukrajine|year=2021|pages=187-209, 353}}</ref>
+Po vključitvi ukrajinskih ozemelj v Moskovsko oz. [[Rusko carstvo]], je ime Ukrajina postalo povezano z regijo v okolici Dnepra. Po preimenovanju Ruskega carstva, se je za ukrajinske dežele začelo uporabljati tudi ime »Mala Rusija«.<ref name="franco" /> Ime Ukrajina se je prvič uradno uporabilo kot ime države z [[Ukrajinska ljudska republika|Ukrajinsko ljudsko republiko]] leta 1917.
+Etimologija besede Ukrajina ni gotova. Večji del ukrajinskih akademikov zagovarja teorijo, da izhaja iz besede »krajina« ({{Lang-uk|країна|label=none}}) oz. »kraj«, »u« ({{Lang-uk|у|label=none}}) pa pomeni »v« oz. »domač«, torej gre za protipomenko besede »tujec«.<ref>[http://litopys.org.ua/ukrmova/um123.htm Русанівський, В.&nbsp;М.&nbsp;Українська мова // Енциклопедія «Українська мова».&nbsp;— К., 2000.] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20090227175540/http://litopys.org.ua/ukrmova/um123.htm|date=27 лютого 2009}}, [http://litopys.org.ua/pivtorak/pivt12.htm Григорій Півторак, Г. «Україна»&nbsp;— це не «окраїна» // Походження українців, росіян, білорусів та їхніх мов] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20201116034417/http://litopys.org.ua/pivtorak/pivt12.htm|date=16 листопада 2020}}.</ref><ref>{{Cite web|title=Слово і назва Україна: від Київського літопису до Богдана Хмельницького|url=https://www.istpravda.com.ua/articles/2021/04/6/159278/|website=Історична правда|accessdate=2021-04-06|archive-date=2021-04-06|archive-url=https://web.archive.org/web/20210406130729/https://www.istpravda.com.ua/articles/2021/04/6/159278/}}</ref> Druga teorija, ki je nastala pod vplivom poljskih in ruskih akademikov, razlaga, da pomeni »deželo na obrobju«.
 == Zgodovina ==

p p u Države Evrope
Albanija Andora Avstrija Belgija Belorusija Bolgarija Bosna in Hercegovina Češka Črna gora Danska¹ Estonija Finska Francija¹ Grčija Hrvaška Islandija Irska Italija Kosovo² Latvija Lihtenštajn Litva Luksemburg Madžarska Malta Moldavija Monako Nemčija Nizozemska¹ Norveška¹ Poljska Portugalska Romunija San Marino Severna Makedonija Srbija Slovaška Slovenija Španija¹ Švedska Švica Ukrajina Vatikan Združeno kraljestvo¹
Azijske države, z manjšim delom ozemlja v Evropi
Kazahstan Rusija Turčija
¹ Ima odvisna ozemlja ali podobna ozemlja zunaj Evrope. ² Delno priznana država.

p p u Skupnost neodvisnih držav (SND)
Članice	Armenija Azerbajdžan Belorusija Kazahstan Kirgizistan Moldavija Rusija Tadžikistan Uzbekistan
Pridružene članice	Turkmenistan
Nekdanje članice	Gruzija (1993–2009) Ukrajina (1994-2014)

Normativna kontrola
Splošno	ISNI 1 VIAF 1 WorldCat (via VIAF)
Narodne knjižnice	Španija Francija (data) 2 (data) 3 (data) Nemčija Izrael ZDA Japonska Češka republika Poljska
Inštituti za umetnostno raziskovanje	KulturNav (Norveška)
Drugo	Faceted Application of Subject Terminology Zgodovinski leksikon Švice MusicBrainz area National Archives (ZDA) RERO (Švica) 1 SUDOC (Francija) 1 İslâm Ansiklopedisi UK Parliament