Pokrižanje

Pokrižanje (tudi križanje) je simbolna gesta, ki jo uporabljajo pripadniki vseh večjih krščanskih Cerkva za blagoslavljanje in za izražanje pripadnosti krščanstvu. Ta gesta je tudi izpoved vere.

Ob tem, ko se pokrižajo, verniki izgovarjajo kratko molitev, ki se imenuje križ:

V latinščini:

In nomine Patris, et Filii, et Spiritus Sancti. Amen.

V slovenščini:

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Gesta, ki spremlja molitev, ima več variant. Prve oblike pokrižanja so se razvile verjetno v drugem stoletju: verniki so si na čelo naredili križec s palcem desne roke (o tem poroča sveti Janez Krizostom, sveti Hieronim, idr.). Do danes so se razvile različne druge oblike pokrižanja.

V Rimskokatoliški Cerkvi

V Sloveniji sta za pokrižanje samega sebe najbolj znana veliki križ in mali križ:

• Pri velikem križu se vernik z iztegnjeno dlanjo dotakne najprej čela, potem prsnega koša, potem leve rame in nazadnje desne rame.
• Pri malem križu si vernik s palcem naredi križec na čelo, na usta in na prsni koš. Ti trije križci simbolizirajo Sveto Trojico.

Veliki in mali križ se pogosto izvaja tudi tako, da vernik na začetku pomoči prste v blagoslovljeno vodo.

Pokrižanje je v navadi tudi pri blagoslovu drugih oseb in predmetov. Kadar duhovnik blagoslovi množico laikov ali tudi kadar blagoslovi predmete, nariše z iztegnjeno dlanjo (starejša verzija: z iztegnjenima dvema prstoma) po zraku simbol križa: najprej navpično, nato vodoravno. Pogosto potem še pokropi ljudi oziroma predmete z blagoslovljeno vodo.

Pri blagoslovu majhnih otrok je v navadi, da duhovnik ali starši otroku na čelo s palcem naredijo majhen križec.

V pravoslavnih Cerkvah

V pravoslavju se verniki pokrižajo tako, da držijo skupaj tri prste desne roke (simbol Svete Trojice) in se dotaknejo najprej čela, nato prsnega koša, nato desne rame in nazadnje leve rame. Tak način pokrižanja uporabljajo tudi katoliške Cerkve vzhodnega obreda. V vzhodnih Cerkvah je pogosto tudi večkratno pokrižanje in pokrižanje s priklanjanjem.

V protestantskih Cerkvah

V nekaterih protestantskih Cerkvah pokrižanje kot gesta ni v navadi, čeprav poznajo molitev: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. V ostalih protestantskih skupnostih pa je v navadi táko pokrižanje kot v Rimskokatoliški Cerkvi, saj se je protestantizem razvil iz zahodne tradicije.