Pokrajinska povest

Pokrajinska ali regionalna povest je žanrski tip slovenske kmečke povesti z začetkom takoj po koncu prve svetovne vojne in vrhom v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Pokrajinska povest izpostavlja značilnosti pokrajine,v kateri se dogaja.

Slovenska pokrajinska povest

Glavni namen pokrajinske povesti je bil popularizirati manj znane slovenske pokrajine in njihove ljudi. Na nastanek slovenske pokrajinske povesti je vplivala takratna politična situacija, in sicer program zedinjene Slovenije (19. stoletje) ter upravna združitev slovenskih pokrajin leta 1918, ki ni vključevala Primorske in Koroške. Kmečka povest je pogostokrat zaznamovana s pokrajinsko določenostjo. Velikokrat že sam naslov povesti pokaže na kraj dogajanja. Značilni so dvodelni naslovi iz imena osebe in kraja (Aleš iz Razora, Fant s Kresinja, Nevesta s Korinja). Fabula se v pokrajinski povesti umika in na njeno mesto stopijo pokrajinski, folklorni, potopisni ali lirski opisi. Z literarnim upodabljanjem manj znanih in zapostavljenih slovenskih pokrajin so si pokrajinski avtorji prizadevali spodbuditi medsebojno poznavanje med regijami in oblikovati enoten slovenski prostor (ideja zedinjene Slovenije). Funkcija pokrajinske povesti dvajsetih let je bila nacionalno mobilizacijska. V ospredje je postavljala zapostavljene (obrobne) dele Slovenije. Najbolj izrazita pokrajinska povest se je porajala na Primorskem, katere tretjina ozemlja je pripadala Italiji, Koroškem, Štajerskem ter v Beli in Suhi Krajini. Te obrobne pokrajine so si prizadevale ohraniti stik s centrom. V tridesetih letih se pokrajinskim opisom pridruži še poudarjena socialna problematika (Miško Kranjec, Prežihov Voranc…). Pri pisateljih Janku Kaču, Mišku Kranjcu in Stanku Kociperju se je poleg pokrajinskega pojavil tudi domačijski tip kmečke povesti. Po drugi svetovni vojni je pokrajinska povest začela hitro izginjati. Avtorji, ki so še po drugi svetovni vojni dogajanje postavili v določeno pokrajino so Milan Lipovec (Brkini), Marjan Tomšič (Istra) in Drago Kuhar (Prekmurje), vendar njihova dela ne spadajo v žanr pokrajinske povesti.

Pokrajinski avtorji

• Ivan Pregelj (Matkova Tina, Runje)
• Ciril Kosmač (Iz moje doline, 1958)
• Narte Velikonja (Besede, 1937)
• France Bevk (Ljudje pod Osojnikom, 1934)
• Milan Lipovec (Ljudje ob cesti, 1961)
• Marjan Tomšič(Olive in sol (istrske novele), 1983, Kažuni (istrske novele), 1990, Vruja (istrske novele), 1994, Glavo gor, uha dol (istrske pravjice), 1993, Začarana hiša (istrske praljice), 1994, Moč je moja, dan je tvoj (istrske ljud. zgodbe), 1989
• Janez Jalen
• Ivan Tavčar (Med gorami,¨Slike iz loškega pogorja¨, 1876-1888 )
• Janez Plestenjak (Lovrač, 1936, Bajtarji, 1937, Mlinar Bogataj, 1942, Herodež, 1944)
• Jože Kranjc (Pot ob prepadu, 1932)
• Stanko Kociper (Goričanec, 1942)
• Anton Ingolič (Žeja, 1946, Soseska, 1939)
• Ivan Potrč (Sin, 1939)
• Janez Švajncer (Streli na meji, 1955)
• Manica Lobnik (Gorniki in čas, 1957)
• Ignac Koprivec (Hiša pod vrhom, 1957, Pot ne pelje v dolino, 1961)
• Janko Kač (Grunt, 1932, Na novinah, 1942)
• Miško Kranjec
• Lovro Kuhar - Prežihov Voranc (Samorastniki, 1940)
• Jože Dular (Zemlja in ljubezen, Krka umira, 1943)
• Lojze Zupanc (Stari Hrk, 1934, Tretji rod, 1938, Mlini stoje, 1945)
• Fran Jaklič (Naši vaščanje, 1891)

Viri

• Miran Hladnik (1998). Regionalizem in slovenska književnost. XXXIV SSJLK: Zbornik predavanj, str. 103-14. (COBISS) ali [1]

Glej tudi

• seznam slovenskih pisateljev