Pojdi na vsebino

Fludarabin: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.7.1) (robot Dodajanje: de:Fludarabin
Addbot (pogovor | prispevki)
m Bot: Migracija 6 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q185916
Vrstica 44: Vrstica 44:


[[Kategorija:Citostatiki]]
[[Kategorija:Citostatiki]]

[[de:Fludarabin]]
[[en:Fludarabine]]
[[fa:فلودارابین]]
[[fr:Fludarabine]]
[[pl:Fludarabina]]
[[ru:Флударабин]]

Redakcija: 10:23, 11. marec 2013

Fludarabin
Klinični podatki
Nosečnostna
kategorija
  • D
Način uporabeintravensko, peroralno
Oznaka ATC
Pravni status
Pravni status
  • le na recept
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost55 %
Vezava na beljakovine19–29 %
Razpolovni čas20 ur
Izločanjepreko ledvic
Identifikatorji
  • [(2R,3R,4S,5R)-5-(6-amino-2-fluoro-purin-9-il)- 3,4-dihidroksi-oksolan-2-il]metoksifosfonijeva kislina
Številka CAS
PubChem CID
DrugBank
CompTox Dashboard (EPA)
ECHA InfoCard100.123.703 Uredite to na Wikipodatkih
Kemični in fizikalni podatki
FormulaC10H13FN5O7P
Mol. masa365,212 g/mol

Fludarabin (na trgu v obliki fludarabinijevega fosfata) je citostatik, ki se uporablja pri zdravljenju krvnih oblik raka.

Indikacije

Fludarabin se učinkovito uporablja pri kronični limfocitni levkemiji, kjer so izidi boljši kot pri zdravljenju z alkilirajočimi citostatiki (npr. s klorambucilom).[1] Pri ne-Hodgkinovih limfomih se uporablja v kombinacijah s ciklofosfamidom, mitoksantronom, deksametazonom in rituksimabom. Pri akutni mieloični levkemiji se daje v kombinaciji s citarabinom in granulocitne kolonije stimulirajočim faktorjem.

Zaradi zaviranja imunskega sistema se včasih daje tudi pri presaditvah kostnega mozga.

Farmakologija

Fludarabin je purinski analog, ki se daje peroralno ali intravensko. Preko delovanja na DNK-polimerazo in ribonukleotidno reduktazo zavira sintezo DNK. Deluje tako na deleče se celice kot na mirujoče celice.

Neželeni učinki

Pojavi se lahko limfopenija, kar znatno poviša tveganje za oportunistične okužbe.

Povzroča tudi slabokrvnost, trombocitopenijo in nevtropenijo, zaradi česar je potrebno spremljanje bolnikovih krvnih vrednosti. Pri nekaterih bolnikih je potrebna transfuzija krvi in krvnih ploščic ali injiciranje grenulocitne kolonije stimulirajočega faktorja za povišanje števila nevtrofilcev.

S fludarabinom povezujejo tudi pojav avtoimunske hemolitične anemije.[2]

Reference

  1. Rai KR et al. Fludarabine compared with chlorambucil as primary therapy for chronic lymphocytic leukemia. N Engl J Med 2000;343:1750-7. PMID 11114313
  2. Gonzalez H et al. Severe autoimmune hemolytic anemia in eight patients treated with fludarabine. Hematol Cell Ther. 1998;40:113-8. PMID 9698219