Pojdi na vsebino

Gnus

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Gnus je vrsta emocionalne reakcije, ki vključuje odmik od osebe ali predmeta z močnim izrazom odpora, bodisi realnim ali igranim. Druga razlaga gnus definira kot odpor do potencialne okužbe. [1] Gnus je eden od osnovnih, preprostih čustev, ki služijo varovanju organizma pred zaužitjem potencialno škodljive snovi ter tako omogoča izogibanje boleznim. Navadno je asociiran s pojmi, kot so: nečistoča, neužitno, infekcijsko, krvavo. [2] Strah pred okužbo, pred insekti, odpadnim materialom in drugimi dejavniki, ki porušijo naravni red, lahko spodbudi gnus. V tem primeru gnus izhaja iz procesa sklepanja na podlagi zaznavne izkušnje. Na primer vedenje, da so insekti v preteklosti povzročali kugo, lahko pripelje do občutenj odpora in gnusa do insektov, ki sicer niso škodljivi. [3] Gnus se je evolucijsko razvil kot odziv na neužitno hrano, ki bi lahko škodila organizmu. [4] Tako ljudje na primer še danes kažejo gnus v stiku s pokvarjenim mlekom ali okuženim mesom. Mnoge raziskave so trdile, da služi čustvo gnusa kot funkcija zaščite pred boleznijo. Gnus tako spodbudijo tudi predmeti ali osebe, ki kažejo znake bolezenske okužbe. [5] Gnus je ena od osnovnih emocij, ki je značilna in prepoznana v vseh kulturah. Čeprav različne kulture pojmujejo za gnusne različne stvari, je reakcija na objekt gnusa v vseh kulturah enaka. [6] Vključuje namreč specifične obrazne izraze, katerih karakteristike so rahlo namrščene obrvi, zavihana zgornja ustnica, gubanje nosu in rahlo viden jezik, torej rahlo odprta usta. [7] Obrazni izraz gnusa se pojavlja tudi pri slepih posameznikih ter pri tistih, ki so rojeni gluhi. [8]

Vrste gnusa

Nekateri raziskovalci so predstavili dvo-faktorski model gnusa, ki vključuje osnovni gnus (ang. core disgust) in gnus kot opomnik živalskosti (ang. animal reminder disgust). Prvo vrsto gnusa naj bi spodbujali dražljaji kot so na primer žuželke, pokvarjena hrana, odpadki. To čustvo je enako čustvu, ki ga pri dojenčkih sproža kisla ali grenka hrana. Druga vrsta gnusa pa izraža zavračanje dražljajev, ki služijo kot opomnik na živalski izvor človeka, in je značilna zgolj za ljudi, spodbudili pa naj bi jo dražljaji, kot so na primer smrt, slaba higiena.[9] Poleg teh dveh vrst gnusa pa so Rozin in drugi (1994) v članku dodali tudi gnus, ki ga vzbudi direkten ali posreden fizičen kontakt s tujci ali z ljudmi, s katerimi si tega ne želimo (ang. interpersonal contamination).[10]


Nekateri raziskovalci pa navajajo socialno-moralni gnus (ang. socio-moral disgust). Ta oblika se pojavi, kadar so prečkane socialne ali moralne meje, ali pa se nam zdi, da sta kršena posameznikova pravica do avtonomije in njegovo dostojanstvo. Toda, za razliko od osnovnega gnusa, se dražljaji, ki v posamezniku sprožijo socialno-moralni gnus, razlikujejo od kulture do kulture. [11]


Obstaja velika povezava med socialno-moralnim gnusom in jezo, kar so avtorji v raziskavi tudi dokazali z opisi čustev, ki so jih podali udeleženci raziskave. [12] V povezavi z osnovnim gnusom pa se jeza ne pojavi. Raziskava je potekala tako, da so udeležencem raziskave pokazali različne slike, ki so v njih vzbudili socialno-moralni ali osnovni gnus. Po ogledu vsake izmed slik, so na večstopenjski lestvici ocenili, kako močno so ob ogledu občutili veselje, žalost, jezo, gnus in strah. S tem so dobili dokaz, da obstajata dve vrsti gnusa, saj se je osnovni gnus najbolj povezoval s strahom, socialno-moralni gnus pa z jezo in žalostjo. Poleg tega so dokazali tudi, da s časom in navajenostjo na dražljaj, intenzivnost osnovnega gnusa pojenja, intenzivnost socialno-moralnega gnusa pa se še okrepi. Ugotovili so, da so ženske bolj občutljive za osnovno obliko gnusa, medtem ko pri socialno-moralnem gnusu ni bilo statistično pomembnih razlik med spoloma. Za socialno-moralni gnus so bolj dovzetni ljudje, ki imajo bolj razvit moralni čut.

Tudi fobije se povezujejo z različnimi vrstami gnusa. Na primer fobija pred pajki je bolj povezana z dražljaji, ki sprožajo osnovni gnus, medtem ko je strah pred krvjo, injekcijami in poškodbami (ang. blood-injection-injury phobia) povezan z dražljaji, ki sprožajo »gnus kot opomnik živalskosti«. [13]

Izražanje in prepoznavanje gnusa

Od Darwina [14] naprej je obrazno izražanje in prepoznavanje emocij v središču opisa emocij. Raziskovalci na tem področju se strinjajo, da gnusu pripada skupina obraznih gibov okoli ust in nosu, vendar skupnega soglasja kakšne so natančne obrazne poteze gnusa ni. Darwin je poudarjal, da zevanje in podaljševanje jezika služi izločanju vsebin iz ust, nosna guba pa zmanjšuje dotok neprijetnih vonjav, nekateri pa pri izražanju gnusa poudarjajo umik zgornje ustnice in nosno gubo v povezavi z dvignjenimi lici. Velika večina raziskav je bila bolj kot na proces izražanja čustev osredotočena na prepoznavanje. Prepoznavanje emocij je precej zapleten proces, ki je rezultat učenja, vključuje pa tudi znanje o pomenu različnih situacij, gest, lastnih čustvenih izrazov itd. Pri izražanju in uravnavanju emocij je poleg subjektivnega doživljanja in vedenja pomemben tudi fiziološki odziv. Naprimer: prevodnost kože, srčni utrip, aktivnost obraznih mišic.

Prirojenost in pridobljenost gnusa

Gnus – emocija, ki je človeku dana ob rojstvu ali emocija, ki je produkt kulture, vzgoje in izkušenj? Nekateri raziskovalci so na strani teorije gnusa, kot bazične emocije, ki nam omogoča preživetje. Drugi raziskovalci pa se bolj nagibajo k teoriji gnusa, kot konstruktu, ki ga oblikuje družba. Gnus lahko umestimo v obe kategoriji - tako v kategorijo prirojenih čustev, kot kategorijo pridobljenih.

Za Darwina je gnus bazična emocija, s katero se na svet rodimo. [15] Primarnost gnusa nakazujejo ustrezni psihološki, ekspresivni in vedenjski odzivi, ki so univerzalni vsem kulturam. [16] Pojav prirojenega gnusa pri človeku ima prilagoditveno funkcijo. [17] Na eni strani prilagoditveno funkcijo obrambe pred človeškimi izločki, pokvarjeno hrano in nekaterimi živalmi, katerih se je človek skozi evolucijo začel izogibati, saj so povzročale bolezni. Na drugi strani pa se nanaša na prilagoditev kulturnemu okolju, saj je gnus močno orožje, ki prenaša kulturne vrednote iz roda v rod. [17] Z ozirom na Darwinovo teorijo o naravni selekciji, kjer preživijo tisti, ki so bolje prilagojeni svojemu okolju, je gnus dobrodošla emocija, saj poveča možnost uspešnega razmnoževanja in preživetja človeške vrste. Gnus je torej iz vidika evolucijskega razvoja in adaptivne funkcije prirojena bazična emocija, ki omogoča preživetje človeške vrste.

Leta 1941 je AndrasAngyal objavil članek v katerem gnusa ni definiral kot prvinske emocije, pač pa je po njegovem gnus globoko kognitivna in družbena emocija [15] Postavlja se vprašanje kolikšen del gnusa pridobimo z rojstvom in koliko z vzgojo. Zmožnost gnusa je prirojena slehernemu od nas že ob rojstvu, a dejanski gnus potrebuje prostor in čas, da se zares razvije. [15] Šele izkušnje, socialno-kulturni vplivi, kognitivni razvoj in biološki mehanizmi izoblikujejo vsebino in razpon gnusnega skozi različna življenjska obdobja. [16] Rozzin in Fallon [17] navajata, da je za prva leta življenja značilna odsotnost gnusa. Podobno je Freud za eno od značilnosti oralne faze razvoja navajal ravno zanimanje za lastne telesne izločke, do katerih imajo otroci v tej fazi še pozitiven odnos, saj jih obravnavajo kot del sebe. [17] Miller [15] je z namenom, da bi podkrepil idejo o nujnosti vzgoje za razvoj gnusa, opisal primer »divjega« dečka iz Aveyrona z začetka 19. stoletja, ki je kazal na skoraj popolno odsotnost občutenja gnusnega, saj ni imel občutka čistega in nečistega in je bil izjemno zanemarjen, kar kaže da zgolj prirojenost gnusa ni dovolj, potrebna je še vzgoja, s katero se gnus razvije. Gnus se od običajnega neugodja diferencira šele med četrtim in osmim letom starosti, saj se otrok šele v tem času dovolj psihično, kognitivno in socialno razvije. [15] Gnus je emocija, ki se jo zlahka naučimo in stežka pozabimo. [16] Tako kot kultura družine temeljno vpliva na gnus pri otrocih, tako kultura družbe oz. različnih narodov vpliva na kulturo svojih članov. [16] Meja med vplivom kulture in družine je pravzaprav zabrisana, saj sta med seboj nerazdružljivi, glede na to, da je družina temeljna družbena institucija, ki prenaša, uči in ohranja kulturo iz roda v rod. Mnogo teorij predvideva, da je socialni vpliv družine in kulture na razvoj gnusa pri človeku bolj pomemben kot prirojen evolucijski mehanizem. [16] Gnus igra tudi ključno vlogo v procesu socializacije, saj bistveno vpliva k ponotranjenju norm čistosti, zadržanosti in skromnosti. [15]

Gnus je torej prirojena emocija, ki pa se razvije in oblikuje šele pod vplivom kulture in vzgoje.

Občutljivost in merjenje občutljivosti na gnus

Gnus je zelo pomembno čustvo v vsakodnevnem življenju. Že Darwin je trdil, da se gnus največkrat pojavi v povezavi z zavračanjem hrane. Najmočneje se gnus izrazi na našem obrazu, v nekaterih primerih začutimo tudi slabost. Vendar vsakodnevni gnus obsega veliko več področjih kot samo hrano. Med ta področja lahko uvrstimo tudi slabo higieno, spolnost, rane, obolenja, smrt...Da bi se bolje seznanili z vrstami gnusa so raziskovalci želeli oblikovati lestvico, ki bi lahko merila splošno občutljivost na gnus,zraven tega pa so želeli ugotoviti tudi individualne razlike v občutljivosti na gnus. Najprej so z raziskavami oblikovali različna področja občutljivosti na gnus, kajti prejšnje raziskave so pokrivale samo tri večja področja: hrana, telesni izločki in spolnost. Z dodatnimi raziskavami so oblikovali sedem področij : hrana, živali, telesni izločki, spolnost, površinske telesne poškodbe, smrt in higiena. Lestvica, ki so jo nato ustvarili je vsebovala vprašanja na katera so udeleženci odgovarjali z da in ne, in opise gnusnih situacij, katere so glede na občutljivost ocenjevali od 1-4. Rezultati tega raziskovanja kažejo, da so ženske v povprečju bolj občutljive na gnus kot pripadniki moškega spola. Ženske v povprečju kažejo več znakov občutljivosti na gnus do telesnih iztrebkov in telesnih ran. Prav tako,so ljudje z visoko občutljivostjo na gnus, bolj nagnjeni k nevroticizmu, bolj jih je strah smrti in imajo zelo nizko potrebo po iskanju dražljajev.[18]

Gnus in homoseksualnost

Nekaterim se gnusijo marginalne skupine kot je homoseksualnost. Raziskave kažejo da heteroseksualni moški veliko bolj izražajo gnus do homoseksualcev kot heteroseksualne ženske.[19] Homofobični moški izražajo ob gledanju posnetkov s homoerotično vsebino več jeze in strahu kot gnusa. Občutka jeze in strahu bi lahko razumeli kot obrambni mehanizem, mogoče je, da moški občutijo privlačnost, vendar pa so jo zaradi družbe potlačili. Gnus in družba se zelo povezujeta, saj le ta močno vpliva na to, kaj in kdaj bo nekaj gnusno. Vpliv družbe se kaže tudi v primerih, ko se heteroseksualnim moškim bolj gnusijo geji, kot lejzbike. Da je to vpliv družbe, lahko sklepamo po tem, ker družba prikazuje lejzbike kot privlačne (to se vidi npr. v filmih, kjer prikazujejo seksualne odnose med ženskami kot nek motiv za vzburjenje moških), geje pa kot nesprejemljive. Vpliv družbe je na občutje gnusa v povezavi s prezirom in drugimi neodobravajočimi čustvi velik.[20]

Gnus in hrana

Gnus ljudje izražamo ob različnih priložnostih kot je npr. pogled na nam neprijetno hrano. Kako se posameznik odzove na neko jed, pa je odvisno od notranjih ter zunanjih dejavnikov. Notranji dejavniki so odvisni od individualne občutljivosti na gnus, katere posledica so različni odzivi na nagnusno hrano. Za intenzivnost odziva na določeno nagnusno hrano je poleg prej omenjene individualne občutljivosti, pomemben tudi telesni odziv, ki je pogojen z občutljivostno stopnjo insule, možganske strukture. Poleg tega se na nagnusno hrano naše telo odzove tudi s spremembo ravni kisika v krvi, insula pa v usta in grlo prikliče neprijetne občutke, ko posameznik situacijo prepozna kot nagnusno.[21]

Na doživljanje nagnusne hrane pa vplivajo tudi zunanji dejavniki, saj na naš apetit in dojemanje hrane kot nagnusne vplivajo obrazni izrazi ljudi, s katerimi obedujemo. Raziskave so pokazale, da čustva, ki jih izražajo drugi ljudje vplivajo na našo lastno željo po njenem uživanju, vendar ne spremenijo osnovnega čustva, ki ga občutimo do jedi.[22]

Povezanost občutja gnusa in strahu pri ljudeh s fobijo pred pajki

Tako gnus kot strah imata podobno funkcionalno vlogo, saj lahko obe čustvi smatramo kot obrambna mehanizma. Z njuno povezanostjo so se znanstveniki največ ukvarjali v primerih raziskav arahnofobije. [23] Ugotovili so, da so imele osebe, ki so izkazale visok strah pred pajki, višje izražen osnovni gnus ("core disgust", vezan na področja hrane, živali in telesnih produktov), ki naj bi bil povezan s čustveno reakcijo arahnofobikov na pajke. Ključna elementa za razvoj fobije pred pajki sta po izsledkih raziskav povečana stopnja strahu in gnusa. Fobija pred pajki naj bi torej zajemala močan strah pred stikom z gnusnimi, in zato potencialno kužnimi, stimuli.[24]

Gnus in razlike med spoloma

Spol lahko bistveno vpliva na ekspresivnost posameznika pri vseh emocijah, tudi pri čustvu gnusa, že davno so namreč ugotovili, da so ženske v primerjavi z moškimi bolj nagnjene k čustvenim izkušnjam in čustva, tako pozitivna kot negativna, močneje izražajo. S preučevanjem fizioloških razlik med spoloma so prišli do zaključka, da je gnus veliko bolj vplival na ženske in pri njih povzročil večje fiziološke spremembe ob vzburjenju oziroma doživljanju tega čustva, saj je bila njihova koža, ki je dober pokazatelj vznemirjenosti in vzburjenosti človeka, ob gnusu precej bolj vznemirjena kot pri moških.[25] Moški in ženske se razlikujemo tudi, ko pride do izražanja emocij, ki nas prevzemajo. Ženske čustva izražajo bolj ekspresivno, zaradi česar ljudje okrog njih lažje razberejo njihovo notranje počutje, znajo prej razbrati čustveno stanje osebe na podlagi mimike in kretenj, prav zaradi večje ekspresivnosti pa težje prikrijejo svoja čustva kot moški, zato okolica lažje, hitreje in pravilneje prepozna njihovo občutenje oziroma trenutna čustva.[26] Spol vpliva tudi na to, v kakšni meri in kako hitro se bomo v osebo, ki doživlja gnus, vživeli in z njo sočustvovali, in sicer si velja zapomniti, da bodo moški bolj sočutni, ko bodo izraz gnusa zagledali na moškem obrazu, medtem ko bodo ženske sicer sočustvovale z obema spoloma, vendar se bodo tudi one bolj vživele v predstavnice istega spola, ki se jim bo v tistem trenutku nekaj gnusilo.[27]

Gnus kot obramba pred živalskostjo

Gnus je kompleksno in osnovno čustvo, zaradi česar je njegova funkcija tako evolucijsko kot tudi socialno pogojena. Osnovna evolucijska funkcija gnusa je, da nas varuje pred zaužitjem telesu škodljivih stvari

  1. ↑ Cisler, J.M.; Olatunji, B.O., Lohr, J.M., & Williams, N.L. (2009). "Attentional bias differences between fear and disgust: Implications for the role of disgust in disgust-related anxiety disorders". Cognition and Emotion 23 (4): 675–687.doi:10.1080/02699930802051599
  2. ↑ David, B.; Olatunji, B.O. (2011). "The effect of disgust conditioning and disgust sensitivity on appraisals of moral transgressions". Personality & Individual Differences 50 (7): 1142–1146.doi:10.1016/j.paid.2011.02.004.
  3. ↑ Cisler, J.M.; Olatunji, B.O., Lohr, J.M., & Williams, N.L. (2009). "Attentional bias differences between fear and disgust: Implications for the role of disgust in disgust-related anxiety disorders". Cognition and Emotion 23 (4): 675–687.doi:10.1080/02699930802051599.
  4. ↑ Wicker, B.; Keysers, C.; Plailly, J.; Royet, J. P.; Gallese, V.; Rizzolatti, G. (2003). "Both of us disgusted in my insula: the common neural basis of seeing and feeling disgust". Neuron 40 (3): 655–64.doi:10.1016/S0896-6273(03)00679-2.PMID 14642287.
  5. ↑ Oaten, M., Stevenson, R. J., & Case, T. I. (2009). Disgust as a Disease-Avoidance Mechanism.Psychological Bulletin, 135 (2), 303–321.
  6. ↑ Olatunji, Bunmi O.; Haidt, Jonathan; McKay, Dean; David, Bieke (2008). "Core, animal reminder, and contamination disgust: Three kinds of disgust with distinct personality, behavioral, physiological, and clinical correlates". Journal of Research in Personality42 (5): 1243. doi:10.1016/j.jrp.2008.03.009.
  7. ↑ Rozin, P.; Lowery, L.; Ebert, R. (1994). "Varieties of disgust faces and the structure of disgust". Journal of Personality and Social Psychology 66 (5): 870–881.doi:10.1037/0022-3514.66.5.870. PMID 8014832.
  8. ↑ Oaten, M., Stevenson, R. J., & Case, T. I. (2009). Disgust as a Disease-Avoidance Mechanism.Psychological Bulletin, 135 (2), 303–321.
  9. ↑ Rozin, P., Lowery, L., Ebert, R. (1994). Variety of Disgust Faces and the Structure of Disgust. Journal of Personality and Social Psychology, 66, 870-881.
  10. ↑ Olatunji, B.O., Williams, N. L., Lohr, J. M., Sawchuk, C. N. (2005). The structure of disgust: domain specificity in relation to contamination ideation and excessive washing. Behaviour Research and Therapy, 43, 1069-1086.
  11. ↑ Simpson, J., Carter, S., Anthony, S. H., Overton, P. G. (2006). Is Disgust a Homogeneous Emotion?. Motivation and Emotion, 30(1), 31-41.
  12. ↑ Simpson, J., Carter, S., Anthony, S. H., Overton, P. G. (2006). Is Disgust a Homogeneous Emotion?. Motivation and Emotion, 30(1), 31-41.
  13. ↑ Olatunji, B.O., Sawchuk, C.N., Lohr, J.M., de Jong, P.J. (2004). Disgust domains in the prediction of contamination fear. Behaviour Research and Therapy, 42, 93-104.
  14. ↑ Rozin, P., Lowery, L., in Elbert, R. (1994). Varities of disgust faces and structure of disgust. Journal of Personality and Social Psychology, 66, 870-881.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 15,3 15,4 15,5 Miller, I.M. (2006). Anatomijagnusa.Ljubljana: Studiahumanitatis.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 16,4 Sawchuk, C.N. (2009). The acquisition and maintenance of disgust: Developmental and learning perspectives. V: B.O. Olatunji in D. McKay (ur.), Disgust and its disorders: Theory, assessment, and treatment implications (77-97). Washington, DC, US: American Psychological Association; US.
  17. ↑ 17,0 17,1 17,2 17,3 Rozin, P. in Fallon, A.E. (1987). A perspective on disgust.PsychologicalReview, 94(1), 23-41.
  18. ↑ Haidt, J.,McCauley, C.,Rozin, P. Individual Differences in Sensitivity to Disgust: A scale sampling seven domains of disgust elicitors. Personality and Individual Differences, 16(5), 701-713.
  19. ↑ Hatfield E., Sprecher S. in Traupmann J. (1978). Men's and Women's Reactions to Sexually Explicit Films: A Serendipitous Finding. Archives od Sexual Behavio, 6(7), 583-593.
  20. ↑ Reidy E. in Zeichner A. (2009). Are Homophobic Men Attracted to or Repulsed by Homosexual Men? Effects of Gay Male Erotica on Anger, Fear, Happiness and Disgust. Psychology of Men & Masculinity, 3(10), 231-236.
  21. ↑ Calder A. J., Beaver J. D., Davis M. H., van Ditzhuijzen J., Keane J. in Lawrence A. D. (2007). Disgust sensitivity predicts the insula and palliadal response to pictures of disgustng foods. European Journal of Neuroscience 25, 3422-3428. doi: 10.1111/j.1460-9568.2007.05604.x
  22. ↑ Barthomeuf L., Rousset S. in Droit-Volet S. (2009) Emotion and food. Do the emotions expressed on other people's faces affect the desire to eat liked and disliked food products?. Appetite 52(1), 27-30.
  23. ↑ Smits, J. A. J., Telch, M. J., Randall, P. K. (2001). An examination of decline in fear and disgust during exposure-based treatment. Behaviour Research and Therapy, volume 40 (11), 1243–1253.
  24. ↑ De Jong, P. J., Peters, M., Vanderhallen, I. (2002). Disgust and disgust sensitivity in spider phobia: Facial EMG in response to spider and oral disgust imagery. Journal of Anxiety Disorders,16 (5), 477–493.
  25. ↑ Rorhmann, S., Hopp, H., Quirin (2008). Gender differences in psychophisiological responses to disgust. Journal of Psychophysiology, 22(2), 65-75.
  26. ↑ Holder, M. D., Hawkins, C. (2007). The illusion of transparency: assesment of sex differences in showing and hiding disgust. Basic and applied social psychology,29(3), 235-243.
  27. ↑ Aleman, A., Swart, M. (2008). Sex differences in neural activation to facial expressions denoting contempt and disgust. Plos ONE, 3(11), e3662.

. Ena izmed kulturnih funkcij gnusnega odziva pa je tudi zanikanje človekove živalske narave. Zavedanje, da je v nas ostanek živalskega, nas spominja na to, da smo, tako kot ostale živali, bitja, ki so podvržena smrti. Občutenje bližine smrti v vsakem človeku povzroča neprijetne in tesnobne občutke, zaradi česar ljudje na popačene podobe živali reagiramo z gnusom. Gnusni odziv kot produkt kulturne revolucije je torej obrambni odziv, ki nam, ljudem, omogoča, da do popačenih podob živali vzpostavimo distance. To nam pomaga ohranjati našo distinktivno človeško duševno naravo. Posledično se v odnosu do živali čutitmo večvredne in ob tem občutimo ugodje.


Reference

[[Elwood, L.S. in Olatunji, B. O. (2009). A Cross-Cultural Perspective on Disgust. V B. O. Olatunji in D. 

                          McKay (Ur.) Disgust and Its Disorders: Theory, Assessment, and Treatment 
                          Implications (str. 99-122).  Washington: American Psychological Association.]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gnus&oldid=3743402«