Pojdi na vsebino

Ukrajina

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 22:52, 13. september 2024 od 97E (pogovor | prispevki) (večja razširitev zgodovine (po en))
Ukrajina
Україна
Himna: Ще не вмерла України і слава, і воля
(Šče ne vmerla Ukrajini i slava i volja)
(»Ukrajinska slava ni izginila, niti njena svoboda«)
Lega Ukrajine (zeleno) v Evropi (temno sivo) (svetlo zeleno: ozemlja zunaj ukrajinskega nadzora)
Lega Ukrajine (zeleno) v Evropi (temno sivo)
(svetlo zeleno: ozemlja zunaj ukrajinskega nadzora)
Glavno mestoKijev
50°27′N, 30°30′E
Uradni jezikiukrajinščina
Etnične skupine
(2001)
77,8 % Ukrajincev
17,3 % Rusov
  4,9 % drugih[1]
Demonim(i)Ukrajinec, Ukrajinka
Vladaunitarna polpredsedniška republika
• predsednik:
Volodimir Zelenski
Denis Šmigal
Ruslan Stefančuk
ZakonodajalecVrhovna rada
Ustanovitev
8821
11991
1649
17. marec 1917
1. november 1918
30. december 1922
• Neodvisnost od Sovjetske zveze
24. avgust 19912
Površina
• skupaj
603.550 km2 (44.)
• voda (%)
7 %
Prebivalstvo
• ocena 2021[2]3
41.588.354 (33.)
• popis 2001[1]
48.457.102
• gostota
73,8/km2 (115.)
BDP (ocena 2023)3
• skupaj (nominal.)
173,41 mrd. $ (58.)
• skupaj (PKM)
474,77 mrd. $ (49.)
• na preb. (nominal.)
5225 $ (114.)
• na preb. (PKM)
14.303 $ (104.)
Gini (2020)25,6[3]3
nizek
HDI (2021)0,773[4]3
visok · 77.
Valutagrivna (UAH)
Časovni pasUTC +2 (EET)
• poletni
UTC +3 (EEST)
Klicna koda380
Internetna domena.ua
1 Starodavna država Kijevska Rusija je bila ustanovljena leta 882 na ozemlju današnje Ukrajine. S stališča zgodovinopiscev in ukrajinske vlade je njena državna ureditev zgodnja predhodnica ukrajinskega naroda.[5]
2 Referendum o neodvisnosti je potekal 1. decembra, 26. decembra je bila osamosvojitev uradno razglašena. Ukrajinska ustava je bila sprejeta 28. junija 1996.
3 Podatki ne vključujejo Krima in Sevastopola.

Ukrajina (ukrajinsko Україна, latinizirano: Ukraïna izgovorjava [ʊkrɐˈjinɐ] (poslušajⓘ), rusko Украина) je država v Vzhodni Evropi. Je druga največja država v Evropi za Rusijo[6] s katero meji na vzhodu in severovzhodu.[a] Na severu meji na Belorusijo; na zahodu na Poljsko, Slovaško in Madžarsko; na jugu na Romunijo in Moldavijo[b]; in ima obalo vzdolž Azovskega in Črnega morja. Zajema okoli 600.000 km2,[c] s približno 40 milijoni prebivalcev.[7][8][d] Glavno in največje mesto države je Kijev. Uradni in državni jezik je ukrajinščina, večina ljudi pa tekoče govori tudi ruščino.[9] Ukrajina je neodvisna od leta 1991, njen trenutni predsednik pa je Volodimir Zelenski.

Ozemlje sodobne Ukrajine je bilo naseljeno že od 32.000 let pred našim štetjem. V srednjem veku je bilo območje središče vzhodnoslovanske kulture pod Kijevsko Rusijo, ki jo je dokončno uničila mongolska invazija v 13. stoletju. V naslednjih 600 letih so območje delile in vladale zunanje sile, vključno s Poljsko-litovsko skupnostjo, Avstrijskim cesarstvom, Osmanskim cesarstvom in Ruskim carstvom. Kozaški hetmanat se je pojavil v osrednji Ukrajini v 17. stoletju, vendar je bil razdeljen med Rusijo in Poljsko, na koncu pa ga je v celoti vključilo Rusko cesarstvo. V 19. stoletju je prišlo do rasti ukrajinskega nacionalizma, zlasti v Galiciji, ki je bila takrat del Avstro-Ogrske. Po ruski revoluciji se je ponovno pojavilo ukrajinsko nacionalno gibanje in leta 1917 je bila ustanovljena Ukrajinska ljudska republika. Ta kratkotrajna država je bila na silo prestrukturirana v Ukrajinsko Sovjetsko Socialistično republiko, ki je leta 1922 postala ustanovna članica Sovjetske zveze (ZSSR). Od leta 1932 do 1933 je v času gladomora umrlo na milijone Ukrajincev. Leta 1939 je ZSSR po paktu Ribbentrop-Molotov od Poljske priključila Zahodno Ukrajino. Ukrajina je bila po Ruski SFSR druga najbolj poseljena in industrializirana republika Sovjetske zveze.

Ukrajina je ponovno pridobila neodvisnost leta 1991 z razpadom Sovjetske zveze. Od svoje neodvisnosti je Ukrajina unitarna republika s polpredsedniškim sistemom. Razglasila se je za nevtralno državo[10] in z Rusijo in drugimi državami CIS ustanovila omejeno vojaško partnerstvo, leta 1994 pa je vzpostavila tudi partnerstvo z Natom. Leta 2013 so izbruhnili množični protesti in demonstracije, znane kot Evromajdan, ki so prerasle v Revolucijo dostojanstva, ki je privedla do ustanovitve nove vlade. Ti dogodki so privedli do ruske priključitve Krima in do vojne v Donbasu proti separatistom, ki jih podpira Rusija, vrhunec pa je bila ruska invazija februarja 2022.

Je članica Združenih narodov, Sveta Evrope, OVSE, organizacije GUAM, Association Trio in Lublinskega trikotnika.

Zgodovina

Glavni članek: Zgodovina Ukrajine.

Prazgodovina

Zgodnje indoevropejske migracije iz Pontsko-kaspijske stepe[11]

V ukrajinskem naselju Korolevo na zahodu države so bili odkriti najstarejši zanesljivo datirani dokazi o prisotnosti človečnjakov v Evropi - pred 1,4 milijona leti.[12] Sodobni ljudje so Ukrajino in njeno okolico poseljevali od 32.000 let pr.n.št., kar dokazujejo najdbe v Krimskem gorovju.[13][14] Od 4.500 pr.n.št. je na ozemlju Ukrajine med Dneprom in Dnestrom uspevala neolitska tripoljsko-kukutenska kultura. Na njenem ozemlju je bil najverjetneje prvič udomačen konj.[15][16][17][18] Kurganska hipoteza umešča območja Ukrajine kot lingvistično domovino protoindoevropejcev.[19] Zgodnje migracije Indoevropejcev iz Pontske stepe v 3. tisočletju pred našim štetjem so razširile Jamsko pašniško kulturo in indoevropejske jezike v velik del Evrope.[20] Med železno dobo so območje naseljevali govorci iranskih jezikov - Kimerci, Skiti in Sarmati.[21] Med 700 in 200 pr.n.št. je bila del Skitskega kraljestva.[22]

Od 6. stoletja pr.n.š. so na severno-vzhodni obali Črnega morja bile ustanovljene Grške, Rimske in Bizantinske kolonije (npr. Tiras, Olbija, Hersonesus), ki so uspevale vse do 6. stoletja. Na ozemlju so bili tudi Goti, ki so jih po 370 nadvladali Huni. V 7. stoletju je bila vzhodna Ukrajina središče Velike Bolgarije, vendar so se ti konec stoletja razselili v različne smeri, ozemlje pa so prevzeli Hazari.[23]

V 5. in 6. stoletju so v Ukrajini živeli Anti, ki so bili predstavniki zgodnjih Slovanov. Migracije iz današnje Ukrajine na Balkan so povzročile nastanek mnogih južnoslovanskih narodnosti. Migracije proti severu, vse do jezera Ilmen, so vodile do nastanka Ilmenskih Slovenov in Krivičev. Po avarskem vdoru leta 602 in uničenju zveze Antov, je večina teh ljudi živela v ločenih plemenih vse do začetka 2. tisočletja.[24]

Zlata doba Kijeva

Glavni članki: Kijevska Rusija, Kijevska kneževina in Gališko-volinska kneževina.
Največji obseg Kijevske Rusije (1054-1132)

Podrobnosti o ustanovitvi Kijevske Rusije so zamegljene in negotove.[25] Država je obsegala večino sodobne Ukrajine, Belorusije in zahodni del evropske Rusije.[26] Po zgodovini minulih let, so stari vzhodni slovani[e] sprva bili Varjagi iz Skandinavije.[27] Leta 882 je poganski princ Oleg odvzel Kijev Askoldu in Diru ter ga proglasil za novo prestolnico Kijevske Rusije.[28] Nekateri zgodovinarji tej teoriji nasprotujejo in trdijo, da so bila vzhodna slovanska plemena v južnem delu Dnepra že v samostojnem procesu organizacije v državo.[29] Varjaška elita, tudi vladajoča dinastija Rurikidov, se je kasneje asimilirala v slovansko populacijo.[26] Kijevsko Rusijo je sestavljalo več kneževin, ki so jim vladali rurikidški knezi, ki so se pogosto bojevali za oblast nad Kijevom.[30]

Med 10. in 11. stoletjem je Kijevska Rusija postala največja in najmočnejša država v Evropi - to obdobje se imenuje Zlata doba.[31] Začela se je z vladavino Volodimira Velikega (980-1015), ki je državo pokristjanil. Pod njegovim sinom, Jaroslavom Modrim (1019-1054), je država dosegla svoj kulturni in vojaški vrhunec.[26] Kmalu zatem se je Kijevska Rusija razdelila in narasla je moč posameznih regij. Pod vladavino Volodimirja Monomaha (1113-1125) in njegovega sina Mstislava (1125-1132) je moč države kratkotrajno spet narasla, nakar se je po Mstislavovi smrti razdelila na ločene kneževine. Kljub temu je vladavina nad Kijevom še več desetletij imela prestižen naziv.[32] V 11. in 12. stoletju je dominantna sila v stepi na severni obali Črnega morja bila nomadska konfederacija Kumanov in Kipčakov.[33]

Mongolska invazija Kijevske Rusije v 13. stoletju je dokončno uničila Kijevsko Rusijo - po obleganju Kijeva leta 1240, so mesto Mongoli uničili.[34] Na zahodu sta se že pred tem pojavili močni kneževini Galicija in Volinija, ki sta se združili v Gališko-volinsko kneževino.[35] Danilo Gališki, sin Romana Velikega, je ponovno združil večji del juhozahodnega dela Kijevske Rusije; Volinijo, Galicijo in Kijev. Zato ga je papeški odposlanec leta 1253 okronal za prvega kralja Rutenije.[36]

Tuja dominacija

Več informacij: Kijevsko vojvodstvo
Glej tudi: Velika litovska kneževina, Krona kraljevine Poljske, Krimski kanat, Osmansko cesarstvo, Republika obeh narodov in Ruski imperij
Največji obseh republike obeh narodov (1619) z modernimi mejami držav. Krona kraljevine Poljske je po letu 1569 nadzirala večino Ukrajine.   Krona kraljevine Poljske  Velika litovska kneževina  Vojvodina Livonija  Vojvodina Prusija, Poljski fevd  Vojvodstvo Kurlandija in Semgalija, fevd republike

Leta 1349 po Gališko-Volinskih vojnah, je bila regija razdeljena med Poljsko kraljestvo in Veliko litovsko kneževino.[37] Od sredine 13. do poznega 15. stoletja je Genovska republika na severni obali Črnega morja ustanovila mnoge kolonije, ki so postale pomembna trgovska središča.[38] Leta 1430 je bilo v Poljsko priključeno Podolje, na ozemlje današnje Ukrajine pa se je naseljevalo vedno več Poljakov.[39] Leta 1441 je Hadži I. Geraj na Krimu in okoliških stepah ustanovil Krimski kanat.[40] Ta je v vpadih zajemal ljudi in jih zasužnjeval; v treh stoletjih okoli 2 milijona.[41][42]

Leta 1569 je bila z Lublinsko unijo ustanovljena Republika obeh narodov. Večina ukrajinskih ozemelj je bila iz litovske oblasti prenešena pod Krono kraljevine Poljske. Pod pritiskom polonizacije se je velik del rutenskega plemstva spreobrnil v katolištvo in postal del šlahte - poljskega nižjega plemstva.[43]

Kozaški hetmanat

Glavna članka: Kozaški hetmanat in Zaporoška Seč.
Ker ni več bilo zaščite rutenskega plemstva, so se tlačani in meščani za zaščito obrnili k Zaporoškim kozakom. Sredi 17. stoletja se je vzpostavila kozaška vojaška kvazi-država - Zaporoška Seč.[44] Čeprav je Poljska nad njimi imela le malo nadzora, so ji koristili proti Turkom in Tatarom,[45] občasno pa so tudi delovali kot zavezniki.[46] Zaradi nadaljevanja grobega tlačanstva rutenskega ljudstva s strani poljske šlahte (velik del katere so bili polonizirani rutenski plemiči) in zatiranja pravoslavne cerkve, so bili kozaki vedno bolj odtujeni od Poljakov.[45] Obravnavali so jih kot okupatorje in sovražnike ter so proti različnim vzvodim oblasti vodili oborožen odpor - tudi proti lokalnim predstavnikom oblasti in katoliški cerkvi.[47]

Leta 1648 je Bogdan Hmelnicki vodil največjo kozaško vstajo proti Republiki dveh narodov in poljskemu kralju, ki je imela tudi široko podporo med prebivalstvom.[48] Hmelnicki je ustanovil Kozaški hetmanat, ki je obstajal vse do leta 1764 (po nekaterih virih 1782).[49] Po hudem porazu Hmelnickega leta 1651 v bitki pri Beresteczku se je bil prisiljen obrniti po pomoč k ruskemu carju. Leta 1654 je bil s Perejaslavskim sporazumom podrejen ruskemu monarhu.

Hetman Bogdan Hmelnicki je leta 1648 med uporom proti Poljski ustanovil neodvisno Kozaško državo.

Po smrti Hmelnickega je njegovo državo opustošila 30-letna vojna med Ruskim carstvom, Poljsko, Krimskim kanatom, Osmanskim cesarstvom in kozaki, kateri so vsi želeli oblast nad hetmanatom. To obdobje (1657-1686) je poimenovano Ruina (dob. ruševina). Med Poljsko in Ruskim carstvom je bil naposled leta 1686 podpisan Sporazum o večnem miru, ki je hetmanat razdelil med njima. Oblast Poljske se je zmanjšala na območje zahodno od Dnepra. Istega leta je Kijevsko metropolo anektiral Moskovski patriarhat in ga podredil Moskvi. Kozaški hetman Ivan Mazepa (1639-1709) je skušal povrniti suverenost hetmanata in odstraniti odvisnost od Ruskega carstva, zato se je pridružil Švedom v Veliki severni vojni (1700-1721),[50] vendar so bili poraženi v Bitki pri Poltavi (1709).[50]

Po tem je bila avtonomija hetmanata močno okrnjena. Med leti 1764 in 1781 je Katarina Velika večji del osrednje Ukrajine vključila v Ruski imperij, ukinila Kozaški hetmanat in Zaporoško Seč ter pomagala zadušiti zadnji veliki kozaški upor - Kolijivščino.[51] Po aneksaciji Krima v Rusko carstvo leta 1783 se je na tem območju začelo priseljevanje Rusov.[52] Vzpostavljena je bila politika rusifikacije, zatrta je bila uporaba ukrajinščine in ukrajinska nacionalna identiteta.[53] Po razpadu Republike obeh narodov leta 1795 je bil zahodni del Ukrajine razdeljen med Ruskim in Avstrijskim cesarstvom.

Neodvisna Ukrajina

Osem let po uvodni invaziji Rusije na ozemlje Ukrajine in po priključitvi Krima je Rusija 24. februarja 2022 začela obsežno vojaško invazijo na samostojno in demokratično Ukrajino ter razglasila samostojnost Donecke oblasti ter Luganske oblasti.

Geografija

Tipična kulturna krajina v Ukrajini, modro nebo in rumeno polje pšenice, sta simbolno predstavljena na ukrajinski zastavi
Glavna članka: Geografija Ukrajine in Seznam naravnih rezervatov Ukrajine.

S površino 603.550 kvadratnih kilometrov je Ukrajina ena od 50 največjih držav sveta in največja država, ki v celoti leži v Evropi (od evropskih držav je večja Rusija, katere večji del leži v Aziji).[54]

Večino površja države predstavljajo obširne ravnice Vzhodnoevropskega nižavja, ki prehajajo v stepe in planote. Prečkajo jih reke, ki se izlivajo v Črno morje, največji od njih sta Dneper in Dnester, na jugozahodu pa mejo z Romunijo predstavlja delta Donave. Na račun obsežnih rodovitnih ravnin, ki so posejane predvsem z žitom, je dobila Ukrajina vzdevek »žitnica Evrope«. Bolj gorato območje so le Karpati na zahodu države, kjer se nahaja tudi najvišji vrh v državi, Goverla z 2061 m nadmorske višine.

Največje mesto je glavno mesto Kijev na severu države, z okoli 2,8 milijona prebivalcev, več kot milijon pa jih imajo še Harkov, Odesa in Dnipro.

Pomembni naravni viri v Ukrajini vključujejo litij,[55] zemeljski plin,[56] kaolinit,[56] les[57] in obilo obdelovalnih površin.[58] Ukrajina ima veliko okoljskih problemov.[59][60] Nekatere regije nimajo zadostnih zalog pitne vode.[61] Onesnaženost zraka in vode vplivata na državo, pa tudi na krčenje gozdov in onesnaženost s sevanjem na severovzhodu zaradi nesreče leta 1986 v jedrski elektrarni v Černobilu.[62]

Podnebje

Köppnova podnebna klasifikacija

Ukrajina ima pretežno zmerno podnebje, razen južne obale Krima, ki ima subtropsko podnebje.[63] Na podnebje vpliva zmerno topel, vlažen zrak iz Atlantskega oceana.[64] Povprečne letne temperature se gibljejo med 5,5-7 °C na severu, na jugu pa do 11-13 °C.[64] Največ padavin je na zahodu in severu, najmanj pa na vzhodu in jugovzhodu.[64] Zahodna Ukrajina, zlasti v Karpatih, prejme okoli 120 cm padavin letno, medtem ko Krim in obalna območja Črnega morja prejmejo okoli 40 cm.[64]

Pričakuje se, da se bo razpoložljivost vode iz večjih porečij zmanjšala, zlasti poleti. To predstavlja tveganje za kmetijski sektor.[65] Negativni vplivi podnebnih sprememb na kmetijstvo se najbolj čutijo na jugu države, ki ima stepsko podnebje. Svetovna banka je izjavila, da je Ukrajina zelo ranljiva za podnebne spremembe.[66]

Biotska raznovrstnost

Ukrajina vsebuje šest kopenskih ekoregij: srednjeevropski mešani gozdovi, krimski submediteranski gozdni kompleks, vzhodnoevropska gozdna stepa, panonski mešani gozdovi, karpatski gorski gozdovi iglavcev in pontska stepa.[67] Tam je nekoliko več iglastih kot listnatih gozdov.[68] Najbolj gosto gozdnato območje je Polesje na severozahodu; z borom, hrastom in brezo.[68] Obstaja 45.000 živalskih vrst,[69] od katerih je približno 385 ogroženih vrst uvrščenih v Rdečo knjigo Ukrajine.[70] Mednarodno pomembna mokrišča pokrivajo več kot 7.000 km2.[71][72]

Politika

Tabela političnega sistema Ukrajine

Ukrajina je republika z polpredsedniškim sistemom z ločeno zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo.[73]

Ustava Ukrajine

Ustava Ukrajine je bila sprejeta in ratificirana junija 1996 na 5. zasedanju ukrajinskega parlamenta Vrhovna rada.[74] Ustava je bila sprejeta s 315 od 450 možnih glasov za (najmanj 300 za).[74] Pravico do spremembe ustave po posebnem zakonodajnem postopku ima izključno parlament. Edini organ, ki lahko razlaga ustavo in ugotavlja ali je zakonodaja v skladu z njo je ustavno sodišče Ukrajine. Od leta 1996 dalje se državni praznik Dan ustave praznuje 28. junija.[75][76]

Predsednik, parlament in vlada

Predsednik
Volodimir Zelenski
Premier
Denis Šmigal

Predsednik je izvoljen s splošnim glasovanjem za petletni mandat in je uradni državni poglavar.[77] Zakonodajna veja Ukrajine vključuje enodomni parlament s 450 sedeži, Vrhovna rada.[78] Parlament je v prvi vrsti odgovoren za oblikovanje izvršilne veje oblasti in kabineta ministrov, ki ga vodi predsednik vlade.[79] Predsednik ima pooblastilo za imenovanje ministrov za zunanje zadeve in obrambo ter pooblastilo za imenovanje generalnega tožilca in vodjo Varnostne službe.[80]

Ustavno sodišče lahko razveljavi zakone, akte parlamenta in kabineta, predsedniške uredbe in akte krimskega parlamenta, če se ugotovi, da kršijo ustavo. Drugi normativni akti so predmet sodnega nadzora. Vrhovno sodišče je glavni organ v sistemu sodišč splošne pristojnosti. Lokalna samouprava je uradno zagotovljena. Lokalni sveti in mestni župani so splošno izvoljeni in nadzorujejo lokalne proračune. Vodje območnih in okrajnih uprav imenuje predsednik na predlog predsednika vlade.[81]

Oborožene sile

Glavni članek: Oborožene sile Ukrajine
Genadij Lačkov, poveljnik ukrajinskega kontingenta v večnacionalnih silah – Irak, poljublja zastavo svoje države

Po razpadu Sovjetske zveze je Ukrajina na svojem ozemlju podedovala vojaško silo s 780.000 ljudmi, opremljeno s tretjim največjim arzenalom jedrskega orožja na svetu.[82][83] Leta 1992 je Ukrajina podpisala Lizbonski protokol, s katerim se je država strinjala, da bo odstopila vse jedrsko orožje Rusiji in se pridružila Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot država brez jedrskega orožja. Do leta 1996 je država postala država brez jedrskega orožja.[82]

Ukrajina je dosledno ukrepala v smeri zmanjšanja konvencionalnega orožja. Podpisala je Pogodbo o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi, ki je zahtevala zmanjšanje tankov, topništva in oklepnih vozil (vojaška sila se je zmanjšala na 300.000). Država načrtuje preoblikovanje sedanje vojske, ki temelji na obveznikih, v poklicno prostovoljno vojsko.[84] Ukrajinska vojska je na predvečer ruske invazije 2022 imela 196.600 aktivnih vojakov in okoli 900.000 rezervistov.[85]

Upravna delitev

Glavni članek: Upravna delitev Ukrajine
Oblasti Ukrajine

Ukrajina je upravno razdeljena na eno avtonomno republiko (Avtonomna republika Krim), 24 oblasti in dve mesti s posebnim statusom – Kijev (prestolnica) in Sevastopol. Oblasti in avtonomna republika se naprej delijo na 136 rajonov, ti pa na 1469 gromad (občin).

Pred teritorialno in upravno reformo leta 2020 je Ukrajina uporabljala sistem, podedovan iz Sovjetske zveze, po katerem je obstajalo 490 rajonov in do 187 mest oblastnega pomena. Na tretji stopnji so se kraji delili na mesta rajonskega pomena, naselja mestnega tipa ter na podeželska naselja – »vasi« in »naselja«.

Oblasti
Avtonomna republika Mesta s posebnim statusom

Avtonomna republika Krim in Sevastopol sta od 2014 okupirani s strani Rusije. Del Donecke in Luganske oblasti je od 2014 pod nadzorom ruskih marionetnih republik. Po invaziji leta 2022 je Rusija dodatno okupirala del Hersonske in Zaporoške oblasti. Mednarodna skupnost ne priznava nobene izmed okupacij oz. sledečih aneksacij, vsa ozemlja de iure pripadajo Ukrajini.[86][87]

Gospodarstvo

Glavni članek: Gospodarstvo Ukrajine

Leta 2021 je bilo kmetijstvo največji gospodarski sektor, Ukrajina pa je bila največji svetovni izvoznik pšenice.[88] Vendar Ukrajina ostaja med najrevnejšimi državami v Evropi [89] in leta 2021 je bila korupcija v državi ocenjena najslabše na celini za Rusijo.[90] Leta 2021 je ukrajinski BDP na prebivalca po pariteti kupne moči znašal nekaj več kot 14.000$.[91] Kljub zagotavljanju nujne finančne podpore je MDS pričakoval, da se bo gospodarstvo leta 2022 zaradi invazije Rusije močno skrčilo.[92]

Leta 2021 je povprečna mesečna plača v Ukrajini dosegla najvišjo raven pri skoraj 14.300 ₴[93] (okoli 465 €).[94] Približno 1 % Ukrajincev je leta 2019 živelo pod nacionalnim pragom revščine.[95] Brezposelnost v Ukrajini je bila leta 2019 4,5-odstotna.[96] Leta 2019 je bilo 5–15 % ukrajinskega prebivalstva uvrščenih v srednji razred.[97] Leta 2020 je državni dolg Ukrajine znašal približno 50 % njenega nominalnega BDP.[98][99]

V letu 2021 sta bili pomembni sektorji mineralne surovine in lahka industrija.[100] Ukrajina proizvaja skoraj vse vrste transportnih vozil in vesoljskih plovil. [101][102][103] Letala Antonov in tovornjaki KrAZ se izvažajo v številne države. Evropska unija je glavni trgovinski partner države.[100]

Pred rusko-ukrajinsko vojno je bilo število turistov, ki so obiskali Ukrajino, osmo v Evropi po lestvici Svetovne turistične organizacije.[104] Ukrajina ima številne turistične znamenitosti: gorske verige, primerne za smučanje, pohodništvo in ribolov: obala Črnega morja priljubljena poletna destinacija; naravni rezervati različnih ekosistemov; cerkve, grajske ruševine in druge arhitekturne in parkovne znamenitosti. Kijev, Lvov, Odesa in Kamjanec-Podilski so bili glavna turistična središča Ukrajine, od katerih je vsako ponujalo številne zgodovinske znamenitosti in izredno gostoljubno infrastrukturo. Turizem je bil nekoč glavni opornik gospodarstva Krima, vendar se je število obiskovalcev po ruski priključitvi leta 2014 močno zmanjšalo.[105]

Sedem čudes Ukrajine in Sedem naravnih čudes Ukrajine sta izbor najpomembnejših znamenitosti Ukrajine, ki jih je izbrala širša javnost z glasovanjem na internetu.

Kmetijstvo

Ukrajina je med največjimi svetovnimi kmetijskimi proizvajalci in izvozniki in jo pogosto opisujejo kot "krušno košaro Evrope". V sezoni mednarodnega trženja pšenice 2020/21 (julij-junij) se je uvrstila na šesto mesto največjega izvoznika pšenice, kar predstavlja devet odstotkov svetovne trgovine s pšenico.[106] Država je tudi velik svetovni izvoznik koruze, ječmena in ogrščice. V letu 2020/21 je predstavljala 12 odstotkov svetovne trgovine s koruzo in ječmenom ter 14 odstotkov svetovnega izvoza oljne ogrščice. Njen trgovinski delež je še večji v sektorju sončničnega olja, saj je država v letih 2020/2021 predstavljala približno 50 odstotkov svetovnega izvoza.[106]

Transport

Glavni članek: Promet v Ukrajini
HRCS2 unit
HRCS2 Železniški promet je v Ukrajini zelo izkoriščen

Uničenih je bilo veliko cest in mostov, mednarodna pomorska potovanja pa so bila blokirana zaradi ruske invazije na Ukrajino leta 2022.[107] Pred tem je mednarodni pomorski transport potekal predvsem skozi Pristanišče Odesa, od koder so redno pluli trajekti v Carigrad, Varno in Haifo. Največje trajektno podjetje, ki upravlja te poti, je bilo UkrFerry.[108] Več kot 1.600 km plovnih poti poteka na 7 rekah, večinoma na Donavi, Dnepru in Pripetu. Vse ukrajinske reke pozimi zamrznejo, kar omejuje plovbo.[109]

Železniški promet v Ukrajini povezuje vsa večja urbana območja, pristanišča in industrijska središča s sosednjimi državami. Največja koncentracija železniških tirov je regija Donbas.[110] Čeprav je železniški tovorni promet v devetdesetih letih dvajsetega stoletja upadel, je Ukrajina še vedno ena največjih uporabnikov železnic na svetu.[111]

Ukraine International Airlines je glavni in največji letalski prevoznik[112] s sedežem v Kijevu[113] in glavnim vozliščem na kijevskem mednarodnem letališču Borispol. Opravljal je domače in mednarodne potniške lete in tovorne storitve v Evropo, Bližnji vzhod, ZDA,[114] Kanado, [115] in Azijo.

Energija

Proizvodnja električne energije po virih, Ukrajina

Energija v Ukrajini je v glavnem plinskega in premogovnega izvora, sledita ji jedrska energija in nato nafta.[116] Premogovniško industrijo je onemogočila vojna.[117] Večina plina in nafte je uvožena, vendar je energetska politika od leta 2015 prednostno razvejala oskrbo z energijo.[118]

Približno polovica proizvodnje električne energije je jedrska in četrtina premoga.[119] Največja jedrska elektrarna v Evropi, Jedrska elektrarna Zaporožje, se nahaja v Ukrajini. Subvencije za fosilna goriva so leta 2019 znašale 2,2 milijarde USD.[120] Do leta 2010 je vse ukrajinsko jedrsko gorivo prihajalo iz Rusije, zdaj pa večina ne.[121]

Čeprav se tranzit plina zmanjšuje, je leta 2021 skozi Ukrajino teklo več kot 40 milijard kubičnih metrov (bcm) ruskega plina,[122] kar je predstavljalo približno tretjino ruskega izvoza v druge evropske države.[123] Med rusko invazijo na Ukrajino leta 2022 je bilo uničene nekaj energetske infrastrukture.[124][125]

16. marca 2022 je Evropsko združenje sistemskih operaterjev elektroenergetskega omrežja sporočilo, da sta bila ukrajinsko električno omrežje in elektroenergetsko omrežje Moldavije poskusno uspešno sinhronizirana s sinhronim omrežjem celinske Evrope, kar državam omogoča, da svoje elektroenergetske sisteme ločijo od Rusije, prej del integriranega elektroenergetskega sistema, ki vključuje tudi Belorusijo.[126][127]

Informacijska tehnologija

Internet v državi je robusten, ker je raznolik.[128] Ključni uradniki lahko kot rezervo uporabljajo Starlink.[128] Industrija IT je leta 2021 prispevala skoraj 5 odstotkov k BDP Ukrajine[129], leta 2022 pa se je nadaljevala tako znotraj kot zunaj meja države.[130]

Kultura

Zbirka tradicionalnih ukrajinskih velikonočnih pirhov - pisanki. Oblikovalski motivi na pisankah izvirajo iz zgodnjih slovanskih kultur.
Praznovanje pravoslavnega božiča v Lvovu
Glavni članek: Ukrajinska kultura

Ukrajinski običaji so pod močnim vplivom pravoslavnega krščanstva, prevladujoče vere v državi.[131] Tudi vloge spolov so bolj tradicionalne in stari starši imajo večjo vlogo pri vzgoji otrok kot na Zahodu.[132] Na kulturo Ukrajine so vplivale tudi njene vzhodne in zahodne sosede, kar se odraža v njeni arhitekturi, glasbi in umetnosti.

Komunistična doba je precej močno vplivala na umetnost in pisanje Ukrajine.[133] Leta 1932 je Stalin socialistični realizem naredil za državno politiko v Sovjetski zvezi, ko je razglasil odlok »o obnovi literarnih in umetniških organizacij«. To je močno zaviralo ustvarjalnost. V osemdesetih letih 20. stoletja je bila uvedena glasnost (odprtost) in sovjetski umetniki in pisatelji so se spet lahko svobodno izražali, kot so želeli.

Leta 2023 je UNESCO vpisal 8 objektov v Ukrajini na seznam svetovne dediščine. Ukrajina je znana tudi po svojih dekorativnih in ljudskih tradicijah, kot so slikanje Petrikivka, kosivska keramika in kozaške pesmi.[134][135][136][137] Med februarjem 2022 in marcem 2023 je UNESCO preveril škodo na 247 območjih, vključno s 107 verskimi območji, 89 stavbami umetniškega ali zgodovinskega pomena, 19 spomenikih in 12 knjižnicami. Od januarja 2023 je zgodovinsko središče Odese vpisano na seznam ogrožene svetovne dediščine.[138]

Tradicija velikonočnih jajc, znanih kot pisanke, ima v Ukrajini dolge korenine. Ta jajca so risali z voskom, da so ustvarili vzorec; nato so jajca nanesli z barvo, da so jajca prijetno obarvana, barva pa ni vplivala na prej z voskom premazane dele jajca. Ko je bilo celotno jajce pobarvano, so vosek odstranili, tako da je ostal samo pisan vzorec. Ta tradicija je stara na tisoče let in pred prihodom krščanstva v Ukrajino. V mestu Kolomija blizu vznožja Karpatov je bil leta 2000 zgrajen muzej Pisanka, ki je bil leta 2007 nominiran za spomenik sodobne Ukrajine v okviru akcije Sedem čudes Ukrajine.

Ministrstvo za kulturo Ukrajine je od leta 2012 oblikovalo Nacionalni popis elementov nesnovne kulturne dediščine Ukrajine,[139] ki je od februarja 2024 sestavljen iz 92 postavk.[140]

Območja svetovne dediščine

Glavni članek: Kraji svetovne dediščine v Ukrajini.

Glej tudi

Opombe

  1. ↑ Ukrajina ima tudi de facto meje na jugu na Krim, po priključiti Krima k Rusiji. Ukrajina polotok Krim še vedno šteje za svoje območje in mednarodna skupnost to podpira (Resolucija Generalne skupščine ZN 68/262).
  2. ↑ Delno pod nadzorom neprepoznane odcepljene države Transnistrija
  3. ↑ Vključno s spornim teritorijem Krim (27.000 km²).
  4. ↑ Vključno s spornim teritorijem Krim (2.416.856)
  5. ↑ Tudi stari Rusi, kar pa nima povezave s sodobnomi Rusi, kateri so to ime prevzeli stoletja kasneje.

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 »Population by ethnic nationality, 1 January, year«. ukrcensus.gov.ua. Ukrainian Office of Statistics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. marca 2008. Pridobljeno 17. aprila 2010.
  2. ↑ Чисельність наявного населення України на 1 січня 2021 (PDF). Kijev: Državni urad za statistiko Ukrajine. 2021. str. 5.
  3. ↑ »GINI index (World Bank estimate) – Ukraine«. data.worldbank.org. Svetovna banka. Pridobljeno 12. avgusta 2021.
  4. ↑ »Human Development Report 2021/2022« (PDF) (v angleščini). United Nations Development Programme. 8. september 2022. Pridobljeno 8. septembra 2022.
  5. ↑ »Kievan Rus«. The Columbia Encyclopedia. 2001–2005.
  6. ↑ »Ukraine country profile«. BBC News (v britanski angleščini). 1. marec 2022. Pridobljeno 25. marca 2022.
  7. ↑ »UN refugee agency: 1 million flee Ukraine in under a week«. AP NEWS (v angleščini). 3. marec 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
  8. ↑ »Situation Ukraine Refugee Situation«. data2.unhcr.org. Pridobljeno 25. marca 2022.
  9. ↑ Armitage, Susie (8. april 2022). »'Ukrainian has become a symbol': interest in language spikes amid Russia invasion«. the Guardian (v angleščini). Pridobljeno 18. aprila 2022.
  10. ↑ »Declaration of State Sovereignty of Ukraine«. Vrhovna rada Ukrajine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  11. ↑ Gibbons, Ann (10. junij 2015). »Nomadic herders left a strong genetic mark on Europeans and Asians«. Science. AAAS.
  12. ↑ R. Garba, V. Usyk, L. Ylä-Mella, J. Kameník, K. Stübner, J. Lachner, G. Rugel, F. Veselovský, N. Gerasimenko, A. I. R. Herries, J. Kučera, M. F. Knudsen, J. D. Jansen (6. marec 2024). »East-to-west human dispersal into Europe 1.4 million years ago«. Nature (v angleščini). 627 (8005): 805–810. Bibcode:2024Natur.627..805G. doi:10.1038/s41586-024-07151-3. ISSN 0028-0836. PMID 38448591. S2CID 268262450. {{navedi časopis}}: Check |pmid= value (pomoč); Preveri vrednost |s2cid= (pomoč)Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  13. ↑ Prat, Sandrine; Péan, Stéphane C.; Crépin, Laurent; Drucker, Dorothée G.; Puaud, Simon J.; Valladas, Hélène; Lázničková-Galetová, Martina; Plicht, Johannes van der; Yanevich, Alexander (17. junij 2011). »The Oldest Anatomically Modern Humans from Far Southeast Europe: Direct Dating, Culture and Behavior«. PLOS ONE. 6 (6): e20834. Bibcode:2011PLoSO...620834P. doi:10.1371/journal.pone.0020834. PMC 3117838. PMID 21698105.
  14. ↑ Jennifer Carpenter (20. junij 2011). »Early human fossils unearthed in Ukraine«. BBC. Pridobljeno 21. junija 2011.
  15. ↑ »Mystery of the domestication of the horse solved: Competing theories reconciled«. sciencedaily (sourced from the University of Cambridge). 7. maj 2012. Pridobljeno 12. junija 2014.
  16. ↑ Matossian, Mary Kilbourne (8. maj 1997). Shaping World History. Routledge. str. 43. ISBN 9780765600622.
  17. ↑ »What We Theorize – When and Where Did Domestication Occur«. International Museum of the Horse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2013. Pridobljeno 12. decembra 2010.
  18. ↑ »Horsey-aeology, Binary Black Holes, Tracking Red Tides, Fish Re-evolution, Walk Like a Man, Fact or Fiction«. Quirks and Quarks Podcast with Bob Macdonald. CBC Radio. 7. marec 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. oktobra 2014. Pridobljeno 18. septembra 2010.
  19. ↑ Balter, Michael (13. februar 2015). »Mysterious Indo-European homeland may have been in the steppes of Ukraine and Russia«. Science.
  20. ↑ Haak, Wolfgang; Lazaridis, Iosif; Patterson, Nick; Rohland, Nadin; Mallick, Swapan; Llamas, Bastien; Brandt, Guido; Nordenfelt, Susanne; Harney, Eadaoin; Stewardson, Kristin; Fu, Qiaomei (11. junij 2015). »Massive migration from the steppe was a source for Indo-European languages in Europe«. Nature. 522 (7555): 207–211. arXiv:1502.02783. Bibcode:2015Natur.522..207H. doi:10.1038/nature14317. ISSN 0028-0836. PMC 5048219. PMID 25731166.
  21. ↑ »Scythian«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 21. oktobra 2015.
  22. ↑ »Scythian: Ancient People«. Online Britannica. 20. julij 1998. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. marca 2017. Pridobljeno 26. oktobra 2017.
  23. ↑ »Khazar | Origin, History, Religion, & Facts«. Encyclopædia Britannica. 12. maj 2023.
  24. ↑ Magocsi, Paul Robert (16. julij 1996). A History of Ukraine. University of Toronto Press. ISBN 9780802078209. Pridobljeno 16. julija 2018 – prek Google Books.
  25. ↑ Belyaev, A. (13. september 2012). »Русь и варяги. Евразийский исторический взгляд«. Центр Льва Гумилёва (v ruščini). Pridobljeno 11. marca 2023.
  26. ↑ 26,0 26,1 26,2 »Kievan Rus«. The Columbia Encyclopedia (6 izd.). 2001–2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2000. Pridobljeno 8. januarja 2014.
  27. ↑ A Geography of Russia and Its Neighbors ISBN 978-1-606-23920-9 p. 69
  28. ↑ Kubicek, Paul (2008). The History of Ukraine. Westport: Greenwood Press. str. 20–22. ISBN 9780313349201.
  29. ↑ Martin, Janet (6. april 2009). Gleason, Abbott (ur.). A Companion to Russian History (v angleščini). John Wiley & Sons. str. 37–40. ISBN 978-1-4443-0842-6.
  30. ↑ The Dynasty of Chernigov, 1146–1246 ISBN 978-0-521-82442-2 pp. 117–118
  31. ↑ »Ukraine«. CIA World Factbook. 13. december 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  32. ↑ Power Politics in Kievan Rus': Vladimir Monomakh and His Dynasty, 1054–1246 ISBN 0-888-44202-5 pp. 195–196
  33. ↑ Carter V. Findley, The Turks in World History (Oxford University Press, October 2004) ISBN 0-19-517726-6
  34. ↑ »The Destruction of Kiev«. University of Toronto's Research Repository. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2016. Pridobljeno 3. januarja 2008.
  35. ↑ »Roman Mstyslavych«. encyclopediaofukraine.com.
  36. ↑ Ougrin, Dennis; Ougrin, Anastasia (2020). One Hundred Years in Galicia: Events That Shaped Ukraine and Eastern Europe. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. str. 11. ISBN 9781527558816.
  37. ↑ Rowell, C. S. (1994). Lithuania Ascending: A Pagan Empire Within East-Central Europe, 1295–1345. Cambridge Studies in Medieval Life and Thought: Fourth Series. Cambridge University Press. ISBN 9780521450119.
  38. ↑ »Genuezskiye kolonii v Odesskoy oblasti – Biznes-portal Izmaila« Генуэзские колонии в Одесской области – Бизнес-портал Измаила [Genoese colonies in the Odesa region – Izmail's business portal] (v ruščini). 5. februar 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2018. Pridobljeno 17. novembra 2020.
  39. ↑ Plokhy, Serhii (2017). The Gates of Europe: A History of Ukraine. New York: Basic Books. ISBN 9780465050918.
  40. ↑ Radio Lemberg. »A History of Ukraine. Episode 33. The Crimean Khanate and Its Permanent Invasions of Ukraine«. radiolemberg.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2020. Pridobljeno 26. septembra 2019.
  41. ↑ Kizilov, Mikhail (2007). »Slaves, Money Lenders, and Prisoner Guards: The Jews and the Trade in Slaves and Captives in the Crimean Khanate«. Journal of Jewish Studies. 58 (2): 189–210. doi:10.18647/2730/JJS-2007. ISSN 0022-2097.
  42. ↑ İnalcik, Halil (1979). »Servile Labour in the Ottoman Empire«. V Ascher, Abraham; Király, Béla K.; Halasi-Kun, Tibor (ur.). The Mutual Effects of the Islamic and Judeo-Christian Worlds: The East European Pattern. New York, NY: Brooklyn College Press. str. 25–43. ISBN 978-0-93088800-8. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. maja 2017.
  43. ↑ Subtelny, pp. 92–93
  44. ↑ Krupnytsky B. and Zhukovsky A. »Zaporizhia, The«. Encyclopedia of Ukraine. Pridobljeno 16. decembra 2007.
  45. ↑ 45,0 45,1 »Ukraine – The Cossacks«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 21. oktobra 2015.
  46. ↑ Matsuki, Eizo (2009). »The Crimean Tatars and their Russian-Captive Slaves« (PDF). econ.hit-u.ac.jp. Hitotsubashi University (Mediterranean Studies Group). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. junija 2013.
  47. ↑ »Poland«. Encyclopædia Britannica (fee required). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 12. septembra 2007.
  48. ↑ Subtelny, pp. 123–124
  49. ↑ Okinshevych, Lev; Arkadii Zhukovsky (1989). »Hetman state«. Encyclopedia of Ukraine. Zv. 2.
  50. ↑ 50,0 50,1 Magocsi, Paul Robert (2010). A History of Ukraine: The Land and Its Peoples, Second Edition. Toronto: University of Toronto Press. str. 255–263. ISBN 9781442640856.
  51. ↑ Hardaway, Ashley (2011). Ukraine. US: Other Places Publishing. str. 98. ISBN 9781935850045.
  52. ↑ Makuch, Andrij; Zasenko, Oleksa Eliseyovich; Yerofeyev, Ivan Alekseyevich; Hajda, Lubomyr A.; Stebelsky, Ihor; Kryzhanivsky, Stepan Andriyovich (13. december 2023). »Ukraine under direct imperial Russian rule«. Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno 11. decembra 2023.
  53. ↑ Remy, Johannes (Marec–junij 2007). »The Valuev Circular and Censorship of Ukrainian Publications in the Russian Empire (1863–1876): Intention and Practice«. Canadian Slavonic Papers. 47 (1/2): 87–110. doi:10.1080/00085006.2007.11092432. JSTOR 40871165. S2CID 128680044.
  54. ↑ »Ukraine«. The World Factbook. CIA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. julija 2016. Pridobljeno 8. junija 2014.
  55. ↑ Tabuchi, Hiroko (2. marec 2022). »Before Invasion, Ukraine's Lithium Wealth Was Drawing Global Attention«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 3. marca 2022.
  56. ↑ 56,0 56,1 »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
  57. ↑ Nature, Preferred by. »Ukraine Timber Risk Profile«. NEPCon - Preferred by Nature (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2020. Pridobljeno 3. marca 2022.
  58. ↑ Overview of soil conditions of arable land in Ukraine – Study case for steppe and forest-steppe zones. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (v angleščini). 2020. doi:10.4060/ca7761en. ISBN 978-92-5-132215-4. Pridobljeno 7. marca 2022.
  59. ↑ »Ukraine invasion: rapid overview of environmental issues«. CEOBS (v britanski angleščini). 25. februar 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
  60. ↑ Bank, World (Januar 2016). »Ukraine Country Environmental Analysis«. World Bank (v ameriški angleščini).
  61. ↑ »Water, sanitation and hygiene (WASH)«. www.unicef.org (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2022. Pridobljeno 3. marca 2022.
  62. ↑ »Environmental issues in Ukraine«. Naturvernforbundet. 16. julij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2022. Pridobljeno 22. aprila 2022.
  63. ↑ »Ukraine«. Country Pasture/Forage Resource Profiles. Food and Agriculture Organization. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2016.
  64. ↑ 64,0 64,1 64,2 64,3 »Ukraine – Climate«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 20. oktobra 2015.
  65. ↑ Didovets, Iulii; Krysanova, Valentina; Hattermann, Fred Fokko; del Rocío Rivas López, María; Snizhko, Sergiy; Müller Schmied, Hannes (1. december 2020). »Climate change impact on water availability of main river basins in Ukraine«. Journal of Hydrology: Regional Studies (v angleščini). 32: 100761. doi:10.1016/j.ejrh.2020.100761. ISSN 2214-5818.
  66. ↑ »World Bank Climate Change Knowledge Portal«. climateknowledgeportal.worldbank.org (v angleščini).
  67. ↑ Dinerstein, Eric; in sod. (2017). »An Ecoregion-Based Approach to Protecting Half the Terrestrial Realm«. BioScience. 67 (6): 534–545. doi:10.1093/biosci/bix014. ISSN 0006-3568. PMC 5451287. PMID 28608869.
  68. ↑ 68,0 68,1 Shvidenko, Anatoly; Buksha, Igor; Krakovska, Svitlana; Lakyda, Petro (30. junij 2017). »Vulnerability of Ukrainian Forests to Climate Change«. Sustainability. 9 (7): 1152. doi:10.3390/su9071152. eISSN 2071-1050. ISSN 2071-1050.
  69. ↑ Council of Europe. Conference (1. januar 2001). Conference Sur la Conservation Et Le Suivi de la Diversite Biologique Et Paysagere en Ukraine. Council of Europe. str. 78–. ISBN 9789287146458. OCLC 1056440382.
  70. ↑ »Welcome to State of The Environment in Ukraine«. The Ministry for Environmental Protection and Nuclear Safety of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. julija 2009. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
  71. ↑ »The List of Wetlands of International Importance« (PDF). Ukraine. Ramsar Organization. 11. oktober 2013. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
  72. ↑ »National planning tool for the implementation of the Ramsar Convention on Wetlands« (PDF). Ramsar organization. 2002. Pridobljeno 21. oktobra 2013.
  73. ↑ Choudhry, Sujit (2018). Semi-presidentialism and Inclusive Governance in Ukraine Reflections for Constitutional Reform (PDF). Stockholm: International Institute for Democracy and Electoral Assistance. str. 16. ISBN 978-91-7671-154-5. OCLC 1038616889.
  74. ↑ 74,0 74,1 Ukraine celebrating 20th anniversary of Constitution, UNIAN (28 June 2016)
  75. ↑ Yulia Tymoshenko Goes On Trial A Day Before Constitution Day, Eurasia Daily Monitor (30 July 2011)
  76. ↑ 1996: THE YEAR IN REVIEW Arhivirano 2016-03-03 na Wayback Machine., The Ukrainian Weekly (29 December 1996)
  77. ↑ »General Articles about Ukraine«. Government Portal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. januarja 2008. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  78. ↑ »Verkhovna Rada of Ukraine«. Vrhovna rada Ukrajine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  79. ↑ »Constitution of Ukraine«. Wikisource. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  80. ↑ Черноватий Л. М. Практичний курс англійської мови. 4-й курс.: Підручник для ВНЗ. Нова Книга. str. 24–. ISBN 9789663821757.
  81. ↑ Freedom House (13. september 2004). Nations in Transit 2004: Democratization in East Central Europe and Eurasia. Rowman & Littlefield Publishers. str. 639–. ISBN 978-1-4617-3141-2. OCLC 828424860.
  82. ↑ 82,0 82,1 »The history of the Armed Forces of Ukraine«. Ministry of Defence of Ukraine. Pridobljeno 5. julija 2008.
  83. ↑ »Ukraine Special Weapons«. GlobalSecurity.org. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  84. ↑ »White Book 2006« (PDF). Ministry of Defence of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. novembra 2007. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  85. ↑ Walters, Alex. »In numbers: How does Ukraine's military stack up against Russia?«. Forces Network.
  86. ↑ »Putin signs documents to illegally annex four Ukrainian regions, in drastic escalation of Russia's war«. The Globe and Mail (v angleščini). 30. september 2022. Pridobljeno 5. maja 2023.
  87. ↑ »Resolution adopted by the General Assembly on 12 October 2022«. un.org. United Nations. 12. oktober 2022. Pridobljeno 26. februarja 2024.
  88. ↑ Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
  89. ↑ Bohdan Ben (25. september 2020). »Why Is Ukraine Poor? Look To The Culture Of Poverty«. VoxUkraine. Pridobljeno 4. marca 2021.
  90. ↑ »Ukraine«. Transparency International (v angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
  91. ↑ »World Economic Outlook Database, April 2021«. IMF.org. International Monetary Fund. Pridobljeno 17. aprila 2020.
  92. ↑ »Ukraine economy could shrink by up to 35% in 2022, says IMF«. the Guardian (v angleščini). 14. marec 2022. Pridobljeno 24. marca 2022.
  93. ↑ Jaroslav Romanchuk (29. december 2021). »Ukrainian Economy in 2021: Procrastination Without Innovation«. Kyiv Post. Pridobljeno 27. januarja 2022.
  94. ↑ »UAH to EUR Exchange Rate History for 2021«. exchange-rates.org. Pridobljeno 13. aprila 2024.
  95. ↑ »Poverty headcount ratio at national poverty lines (% of population) – Ukraine | Data«. data.worldbank.org. Pridobljeno 17. aprila 2021.
  96. ↑ »Unemployment, total (% of total labor force) (national estimate) – Ukraine | Data«. data.worldbank.org. Pridobljeno 17. aprila 2021.
  97. ↑ Lyubomyr Shavalyuk (10. oktober 2019). »Where Ukraine's middle class is and how it can develop«. The Ukrainian Week. Pridobljeno 6. novembra 2020.
  98. ↑ »Ukraine Government Debt: % of GDP«. CEIC. Pridobljeno 17. aprila 2021.
  99. ↑ Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
  100. ↑ 100,0 100,1 Welle (www.dw.com), Deutsche. »Ukraine's economy is more than just wheat and commodities | DW | 15 March 2022«. DW.COM (v britanski angleščini). Pridobljeno 24. marca 2022.
  101. ↑ »Statistics of Launches of Ukrainian LV«. www.nkau.gov.ua. State Space Agency of Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. decembra 2018. Pridobljeno 24. decembra 2007.
  102. ↑ »Missile defence, NATO: Ukraine's tough call«. Business Ukraine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. novembra 2008. Pridobljeno 5. julija 2008.
  103. ↑ »Ukraine Special Weapons«. The Nuclear Information Project. Pridobljeno 5. julija 2008.
  104. ↑ UNWTO World Tourism Barometer, volume 6, UNWTO (June 2008)
  105. ↑ Tourism takes a nosedive in Crimea bbc.co.uk, accessed 29 December 2015
  106. ↑ 106,0 106,1 FOOD OUTLOOK - BIANNUAL REPORT ON GLOBAL FOOD MARKETS : november 2021. [S.l.]: Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo. 2022. ISBN 978-92-5-135248-9. OCLC 1291390883.
  107. ↑ »Ukraine economy could shrink by up to 35% in 2022, says IMF«. the Guardian (v angleščini). 14. marec 2022. Pridobljeno 24. marca 2022.
  108. ↑ »Судоходная компания Укрферри. Морские паромные перевозки на Черном Море между Украиной, Грузией, Турцией и Болгарией«. Ukrferry.com. Pridobljeno 30. decembra 2010.
  109. ↑ »Киевскую дамбу может разрушить только метеорит или война — Эксперт«. www.segodnya.ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2012. Pridobljeno 23. aprila 2022.
  110. ↑ »Ukraine - Resources and power | Britannica«. www.britannica.com.
  111. ↑ »Transportation in Ukraine«. U.S. Government Printing Office. Pridobljeno 22. decembra 2007.
  112. ↑ "Ukraine International Airlines."
  113. ↑ "Contact Ukraine International Airlines Arhivirano 2017-12-14 na Wayback Machine.." Ukraine International Airlines. Retrieved on 21 June 2010. "ADDRESS: UKRAINE INTERNATIONAL AIRLINES 201-203, Kharkivske Road, Kyiv, 02121, Ukraine"
  114. ↑ »Ukraine International Airlines launches direct Kyiv–New York flights«. KyivPost. 6. junij 2014. Pridobljeno 24. aprila 2015.
  115. ↑ Liu, Jim (29. november 2017). »Ukraine International plans Toronto launch in June 2018«. Routesonline. Pridobljeno 29. novembra 2017.
  116. ↑ »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
  117. ↑ »The paradox threatening Ukraine's post-coal future«. openDemocracy (v angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
  118. ↑ »Ukraine - Countries & Regions«. IEA (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
  119. ↑ »Mining – UkraineInvest« (v ameriški angleščini). Pridobljeno 3. marca 2022.
  120. ↑ »Fossil-Fuel Subsidies in the EU's Eastern Partner Countries : Estimates and Recent Policy Developments«. OECD (v angleščini). Pridobljeno 1. marca 2022.
  121. ↑ »Westinghouse and Ukraine's Energoatom Extend Long-term Nuclear Fuel Contract«. 11 April 2014. Westinghouse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. aprila 2014. Pridobljeno 15. aprila 2014.
  122. ↑ »Russian gas transit via Ukraine fell 25% in 2021«. Reuters (v angleščini). Reuters. 4. januar 2022. Pridobljeno 26. februarja 2022.
  123. ↑ Mazneva, Elena. »Ukraine Gas Transit Uninterrupted Amid Local Pipe-Damage Reports«. BloombergQuint (v angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
  124. ↑ Lock, Samantha (27. februar 2022). »Russia-Ukraine latest news: missile strikes on oil facilities reported as some Russian banks cut off from Swift system – live«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 27. februarja 2022.
  125. ↑ Taylor, Kira (26. februar 2022). »Ukraine's energy system coping but risks major damage as war continues«. www.euractiv.com (v britanski angleščini). Pridobljeno 27. februarja 2022.
  126. ↑ »Ukraine joins European power grid, ending its dependence on Russia«. CBS News. Št. 16 March 2022. Associated Press. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. marca 2022. Pridobljeno 23. marca 2022.
  127. ↑ »Continental Europe successful synchronisation with Ukraine and Moldova power systems«. ENTSO-E. 16. marec 2022. Pridobljeno 17. marca 2022.
  128. ↑ 128,0 128,1 »Could Russia shut down the internet in Ukraine?«. the Guardian (v angleščini). 1. marec 2022. Pridobljeno 15. marca 2022.
  129. ↑ Davies, Pascale (11. marec 2022). »Ukraine's tech companies are finding ways to help those fleeing war«. euronews (v angleščini). Pridobljeno 15. marca 2022.
  130. ↑ Journal, Sam Schechner | Photographs by Justyna Mielnikiewicz/MAPS for The Wall Street (2. marec 2022). »Ukraine's Vital Tech Industry Carries On Amid Russian Invasion«. Wall Street Journal (v ameriški angleščini). ISSN 0099-9660. Pridobljeno 15. marca 2022.
  131. ↑ »State Department of Ukraine on Religious«. 2003 Statistical report. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. decembra 2004. Pridobljeno 27. januarja 2008.
  132. ↑ Lysenko, Tatiana (2014). The Price of Freedom. Lulu Publishing Services. str. 4. ISBN 978-1483405759.
  133. ↑ »Interwar Soviet Ukraine«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. aprila 2008. Pridobljeno 12. septembra 2007. In all, some four-fifths of the Ukrainian cultural elite was repressed or perished in the course of the 1930s
  134. ↑ »UNESCO – Petrykivka decorative painting as a phenomenon of the Ukrainian ornamental folk art«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
  135. ↑ »UNESCO – Tradition of Kosiv painted ceramics«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
  136. ↑ »UNESCO – Cossack's songs of Dnipropetrovsk Region«. ich.unesco.org (v angleščini). Pridobljeno 4. marca 2022.
  137. ↑ Centre, UNESCO World Heritage. »Ukraine – UNESCO World Heritage Convention«. UNESCO World Heritage Centre (v angleščini). Pridobljeno 6. aprila 2023.
  138. ↑ »Unesco adds Ukrainian city of Odesa to World Heritage List of endangered sites«. The Art Newspaper – International art news and events. 2. februar 2023. Pridobljeno 6. aprila 2023.
  139. ↑ »Про затвердження Порядку ведення Національного переліку елементів нематеріальної культурної спадщини України«. Офіційний вебпортал парламенту України (v ukrajinščini). Pridobljeno 1. februarja 2023.
  140. ↑ »Національний перелік елементів нематеріальної культурної спадщини України«. mcip.gov.ua (v ukrajinščini). 23. februar 2024. Pridobljeno 24. marca 2024.

Viri

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ukrajina

Zunanje povezave

Poglejte si besedo ukrajina v Wikislovarju, prostem slovarju.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ukrajina&oldid=6297436«