Pojdi na vsebino

Protipapež Lovrenc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za druge pomene glej Lovrenc.
 Lovrenc 
Sedež19. november 496 (Bazilika Marije Snežne)
Začetek papeževanja22. november 496
Konec papeževanja506
PredhodnikEvlalij
NaslednikDioskur
NasprotnikSimah
Redovi
Položaj7. protipapež
Osebni podatki
RojstvoLovrenc (latinsko Laurentius
5. stoletje
Smrt507
Rim
PokopanRim
NarodnostRimljan
Prejšnji položajarhiprezbiter

Lovrenc, rimski škof in protipapež) rimskokatoliške Cerkve, * 5. stoletje Rim, Rimsko cesarstvo; † po 506 blizu Rima (na Festovem premoženju), Italsko kraljestvo.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Izvor in različice imena

[uredi | uredi kodo]

Ime Lovrenc izhaja iz latinskega imena Laurentius; iz tega je tudi grško ime Λαυρέντιος (Laurentios). Eni raziskovalci ime Laurentius pojasnjujejo kot »izhajajoč iz mesta Lauretum pri Rimu«, drugi pa menijo, da je ime Laurentius izpeljanka iz imena Laurus, kar se povezuje z latinsko besedo laurus v pomenu »lovor, lovorova vejica«.[1] Različice imena Lovrenc so: Lovrencij, Lovro, Lorenc, Lorin, Loris.

Nemirni začetek službe papeža in protipapeža

[uredi | uredi kodo]

Takoj po smrti Anastazija je prišlo v Rimu do hudih nemirov.

Rimska duhovščina in večina ljudstva ni bila zadovoljna z Anastazijevo pomirljivo politiko do nepriljubljenega in nadutega bizantinskega dvora in njegovih nasilnih posegov v cerkvene zadeve, ki so privedli do Akacijevega razkola; tako so že tretji dan po smrti, 19. novembra 496, izvolili Fortunatovega sina, arhidiakona Simaha s Sardinije, za papeža; škofovsko posvečenje je sprejel v Lateranski baziliki tri dni nato, 22. novembra 496.[2]

Istega dne pa je tudi manjšina pod vodstvom od Bizanca podkupljenega senatorja in bivšega rimskega župana Festa[3] izvolila za papeža arhiprezbiterja Lovrenca, ki so ga posvetili za škofa v cerkvi Marije Snežne.

Nepopustljivi protipapež Lovrenc

[uredi | uredi kodo]

Protipapeža je podpiralo le nekaj duhovnikov in senatorjev. Napetosti med strankama so privedle do hudih izgredov. Vmes je posegel v Raveni stolujoči vzhodnogotski kralj Teodorik, na katerega sta se obrnili obe strani: odločil se je za Simaha, ker ga je izvolila večina in ker je bil prej posvečen. Začasno in dozdevno se je Lovrenc umaknil.

Papež je hotel premagati razkol in je zato sklical v Rimu marca 499 sinodo, ki se je slovesno zahvalila Teodoriku za posredovanje; Določila o volitvah papeža, ki jih je podpisal tudi Lovrenc, so pomenila prvi tozadevni odlok o papeških volitvah. V zameno je Lovrenc postal škof v Noceri.

Nesloga pa se je vseeno nadaljevala in očitki zoper Simaha so se stopnjevali; Lovrenc in pristaši so ga dolžili, da ne obhaja Velike noči o pravem času in da je izvršil prešuštvo.

Nad rimskim papežem je sodnik samo Bog

[uredi | uredi kodo]

Teodorik ga je pozval v Raveno, kjer naj bi obtožbe pojasnil. Papež se je že odpravil na pot, ko mu je postalo jasno, kam bi ga to pripeljalo. Zato se je vrnil v Rim, kjer je marca 501 sklical sinodo, ki naj bi razjasnila vse proti njemu naperjene očitke, vendar glasov nasprotne stranke to ni utišalo, pač pa so se spori ponovno razplamteli. Sinoda je odločila, da Simaha kot škofa svetega sedeža, ki je torej v Cerkvi prvo in vrhovno sodišče, nima pravice soditi nikakršno človeško sodišče, ampak je nad njim le Božja sodba; kdorkoli odreka pokorščino rimskemu papežu, velja za razkolnika. Sinoda je tudi določila, da je treba Simaha oprostiti vseh obtožb ter mu dati na razpolago cerkveno premoženje in najvišjo duhovno oblast. Zaradi Teodorikove naklonjenosti pa se je protipapež Lovrenc spet vrnil v Rim in zaneteil nemire, v katerih je bilo ubiti nekaj papeževih spremljevalcev; on se je pa komaj rešil v cerkev svetega Petra. Nemiri so se polegli šele po letu 506, ko je kralj ustregel Simahovemu poslanstvu in zahteval vrnitev vseh rimskih cerkva, ki jih je še imel v oblasti Lovrenc, pod Simahovo upravo. Teodorik se je tako dolgo obotavljal podpreti Simaha, ker se je bal zamere pri nasilnem bizantinskem cesarju Anastaziju (491-518), kateri je vedno bolj očitno podpiral monofizitizem ter začel neusmiljeno preganjati še preostale katoliške škofe. [4][5][6]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Keber, Janez, Leksikon imen (COBISS)
  2. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 80.
  3. ↑ Fest - latinsko: Festus
  4. ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 80s.
  5. ↑ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 54.
  6. ↑ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 44.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Protipapež Lovrenc.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Protipapež_Lovrenc&oldid=5353553«