Pojdi na vsebino

Salar de Atacama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Salar de Atacama, v ozadju vulkan Licancabur

Salar de Atacama je največja slana površina v Čilu[1]. Leži 55 km južno od San Pedra de Atacama, obkrožena z gorami in nima nobenih odtočnih kanalov. Na vzhodu je obdana z glavno verigo Andov, na zahod s sekundarno gorsko verigo Andov, ki se imenuje Cordillera de Domeyko. Pokrajino obvladujejo veliki vulkani, med njimi Licancabur, Acamarachi, Aguas Calientes in Láscar. Zadnji je eden izmed najbolj aktivnih vulkanov v Čilu. Vsi ležijo vzdolž vzhodne strani Salar de Atacama in tvorijo splošno linijo vulkanov v smeri sever-jug, ki jih ločujejo od manjših endoreičnih kotlin.[2]

Lastnosti

[uredi | uredi kodo]
Atacamina groba pokrajina

Stanišče obsega 3000 km², dolgo je približno 100 km in 80 km široko in je tretje največje na svetu za Salar de Uyuni v Boliviji (10 582 km²)[3] in Salinas Grandes v Argentini (6.000 km2) [4]. Povprečna nadmorska višina je približno 2300 m. Topografija osrednjega dela salare kaže visoko raven hrapavosti, ki je posledica izhlapevanja in efemeralne površinske vode, za razliko od drugih slanišč, kot je npr. Salar de Uyuni, ki je občasno pokrita s plitvo vodo.

Nekatera področja slanišča so del narodnega rezervata Los Flamencos. Laguna Cejar je jezerska kotanja v Salar de Atacama, 18 km od San Pedra. Ima koncentracijo soli od 5 do 28 %, ki ima na višjem koncu območja na plavalce vpliv kot Mrtvo morje.[5]

Tektonske razmere

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Andska orogeneza.

Salar de Atacama je del večje depresije, ki vsebuje več slanišč[6]. Ta depresija, ki jo je Reinald Börgel imenoval »La gran fosa«, omejujejo geološke strukture v smeri sever-jug. Danes se ta večja depresija prilagaja pogrezanju sedimentne kotline. V primerjavi s sosednjimi območji Andov je depresija glavna topografska anomalija, ki naj bi jo povzročil litosferski blok, ki zaradi svoje visoke gostote ostaja na nižjem položaju kot ostali Andi. Visoka gostota naj bi izhajala iz časa, ko je bila depresija Salar de Atacama na zahodni strani riftnega kraka Salta Rift Basin, ki leži na vzhodu na argentinskem ozemlju.[7]

Hidrologija

[uredi | uredi kodo]

Salar de Atacama na severu meji na porečje reke Salado, ki je del porečja reke Loe. Na vzhodu drenažna razlika približno sovpada z mednarodno mejo z Bolivijo do Portezuelo del Cajón. Razdelitveni greben vključuje vulkane Cerros de Tocorpuri, Sairecabur, Curiquinca, Licancabur in Juriques. Na jug, vodni del poteka vzdolž verige vulkanov, ki ležijo na čilskem ozemlju. Na zahodu kordiljera Domeyko ločuje kotlino Salar de Atacama od arheičnih območij.

Njeni glavni pritoki sta reki San Pedro in Vilama, ki izvirata severno od slanišča.

Nekateri vulkani vzhodno od Salar de Atacama so lahko odgovorni za onesnaževanje pritekajočih tokov s solmi.

Proizvodnja litija

[uredi | uredi kodo]

Salar de Atacama je največji in najčistejši aktivni vir litija na svetu, ki vsebuje 27 % svetovnih rezerv [8] in je od leta 2008 zagotavljal skoraj 30 % svetovnih zalog litijevega karbonata, sledi Kitajska s 23 %. Visoka koncentracija litija v slanici (2700 delcev na milijon), visoka stopnja izhlapevanja (3500 mm na leto) in izjemno nizka letna količina padavin (poprečje <30 mm na leto) naredijo atacamin končni litijev karbonat lažji in cenejši kot je sosednji v Salar de Uyuni, za katero se ocenjuje, da ima polovico rezerv litija na svetu. Stopnja izhlapevanja Salar de Atacama je najvišja v litijski industriji, sledita ji Puna de Atacama v Argentini (2600 mm na leto) in Salar de Uyuni (1300–1700 mm na leto). Ekstrakcija z litijem bogate slanice povzroča konflikt z uporabo vode v lokalnih skupnostih in škoduje ekosistemu, vključno andskim plamencem.[9]

V Salar de Atacama se bor izloča iz slanice kot borova kislina (do 0,85 g / l kot B). Naravno odstranjevanje bora in litija iz današnjih slanišč se lahko pojavi kot uleksit in litij-sulfat, slednji kot dvojne in / ali trojne soli.[10]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »The Optical/Infrared Astronomical Quality of High Atacama Sites« (PDF). Pridobljeno 24. aprila 2007.
  2. ↑ Cade-Idepe, Consultores in Ingenieria. »Cuenca Salar de Atacama. Diagnostico y clasificacion de los cursos y cuerpos de agua segun objetivos de calidad« (PDF) (v španščini). Gobierno de Chile, Ministerio de Obras Publicas. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. aprila 2012. Pridobljeno 5. februarja 2013.
  3. ↑ »Salar de Uyuni, Bolivia«. NASA Earth Observatory. Pridobljeno 1. decembra 2007.
  4. ↑ Conrado Juan Rosacher (september 2002). »Áreas Naturales Protegidas. Salinas Grandes de Córdoba, Aspectos Ambientales« (PDF) (v španščini). Argentina. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. avgusta 2017. Pridobljeno 26. junija 2018.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)[mrtva povezava]
  5. ↑ Crespo, Julio E. (2002). »Artemia in Chile: Genetic Characterisation by mtDNA RFLP Analysis«. Aristotle University of Thessaloniki. str. 6. Pridobljeno 4. februarja 2013.[mrtva povezava] (Called Laguna Cejas in this document.)
  6. ↑ Börgel Olivares, Reinaldo (1983). Geografía de Chile (v španščini). Zv. Tomo II: Geomorfología. Instituto Geográfico Militar. str. 59–62.
  7. ↑ Reutter, Klaus-J.; Charrier, Reynaldo; Götze, Hans-J.; Schurr, Bernd; Wigger, Peter; Scheuber, Ekkehard; Giese, Peter; Reuther, Claus-Dieter; Schmidt, Sabine; Rietbrock, Andreas; Chong, Guillermo; Belmonte-Pool, Arturo (2006). »The Salar de Atacama Basin: a Subsiding Block within the Western Edge of the Altiplano-Puna Plateau«. V Oncken, Onno; Chong, Guillermo; Franz, Gerhard; Giese, Peter; Götze, Hans-Jürgen; Ramos, Víctor A.; Strecker, Manfred R.; Wigger, Peter (ur.). The Andes: Active Subduction Orogeny (PDF). str. 303–325. ISBN 3-540-24329-1.
  8. ↑ Brendan I. Koerner (24. november 2008). »The Saudi Arabia of Lithium«. Forbes. Pridobljeno 12. maja 2011.
  9. ↑ Gutiérrez, Jorge S; Navedo, Juan G; Soriano-Redondo, Andrea (2018). »Chilean Atacama site imperilled by lithium mining«. Nature. 557 (7706): 492. doi:10.1038/d41586-018-05233-7.
  10. ↑ Boschetti, Tiziano; Cortecci, Gianni; Barbieri, Maurizio; Mussi, Mario (2007). »New and past geochemical data on fresh to brine waters of the Salar de Atacama and Andean Altiplano, northern Chile«. Geofluids. 7: 33. doi:10.1111/j.1468-8123.2006.00159.x.

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Gerardo Díaz del Río; Ramiro Bonilla Parra; Fernando Peralta Toro (1972). Geología de superficie, sub-superficie y geoquímica del Salar de Atacama (španščina). Chile: CORFO. Departamento de Recursos Hidráulicos.
  • Seth Fletcher (2011). Bottled Lightning: Superbatteries, Electric Cars, and the New Lithium Economy. New York: Hill and Wang. ISBN 978-0-8090-3053-8.
  • H. Alonso; F. Risacher (1996). "Geoquímica del Salar de Atacama, parte 1: origen de los componentes y balance salino". Revista Geológica de Chile (španščina). 23 (2).
  • Stephanie Kampf; S. Tyler; C. Ortiz; J. F. Muñoz; P. Adkins (2005). "Evaporation and land surface energy budget at the Salar de Atacama, Northern Chile". Journal of Hydrology. 310 (1–4): 236. doi:10.1016/j.jhydrol.2005.01.005.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Salar de Atacama.


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Salar_de_Atacama&oldid=6277324«