Pojdi na vsebino

Aleksander I. Poljski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Aleksander I. Poljski
Aleksander, upodobljen okoli leta 1504 kot kralj Saracenov[1]
Veliki litovski knez
Vladanje30. julij 1492 – 19. avgust 1506
Kronanje30. julij 1492 v Vilenski stolnici
PredhodnikKazimir IV. Jagelo
NaslednikSigismund I. Stari
Kralj Poljske
Vladanje12. december 1501 – 19. avgust 1506
Kronanje12. december 1501 v Vavelski stolnici
PredhodnikIvan I. Albert
NaslednikSigismund I. Stari
Rojstvo5. avgust 1461
Krakov, Poljska
Smrt19. avgust 1506 (1506-08-19) (45 let)
Vilna, Litva
Pokop
Vilenska stolnica, Vilna (1506)
ZakonecHelena Moskovska
Vladarska rodbinaJagelonci
OčeKazimir IV.
MatiElizabeta Avstrijska
PodpisAleksander I. Poljski's signature

Aleksander Jagelo (poljsko Aleksander Jagiellończyk, litovsko Aleksandras Jogailaitis) iz dinastije Jageloncev je bil od leta 1492 veliki vojvoda Litve in od leta 1501 do svoje smrti leta 1506 kralj Poljske, * 5. avgust 1461, † 19. avgust 1506.[2]

Bil je četrti sin Kazimirja IV. Jagela. Po očetovi smrti je bil izvoljen za velikega kneza Litve in po smrti svojega brata Janeza I. Alberta za poljskega kralja.

Biografija

[uredi | uredi kodo]

Aleksander je bil četrti sin poljskega kralja Kazimirja IV. in Elizabete, hčerke ogrskega kralja Albrehta II. V času očetove smrti leta 1492 je njegov najstarejši brat Vladislav že vladal kot kralj Češke (od 1471) ter Ogrske in Hrvaške (od 1490). Drugi najstarejši brat Kazimir je v zadnjih letih svojega življenja živel asketsko in pobožno življenje in leta 1484 umrl. Po smrti je bil kanoniziran. Tretjega najstarejšega brata Ivana I. Alberta je poljsko plemstvo poljsko (šlahta) izbralo za naslednjega poljskega kralja, Litovci pa so namesto njega za svojega naslednjega velikega kneza izvolili Aleksandra. Aleksander je vzdrževal svoj dvor, vključno z več duhovniki, ki so služili v dvorni kapeli.[3][4][5]

Največji izziv, s katerim se je soočal Aleksander ob prevzemu oblasti nad veliko kneževino, je bil napad na Litvo ruskega velikega kneza Ivana III. Vasiljeviča in njegovih zaveznikov Tatarov iz Krimskega kanata, ki se je začel kmalu po njegovem pristopu. Ivan III. se je imel za dediča Kijevske Rusije in si prizadeval vrniti ozemlje, ki ga je pred tem osvojila Litva.[6] Ker Aleksander ni mogel uspešno ustaviti vdorov, je poslal delegacijo v Moskvo, da bi sklenila mirovno poravnavo, ki je bila podpisana leta 1494 in je Ivanu prepustila obsežno ozemlje. Med Aleksandrova prizadevanja za vzpostavitev miru med državama je spadala tudi njegova zaroka s Heleno, hčerko Ivana III. Poročila sta se v Vilni 15. februarja 1495. Mir kljub temu ni trajal dolgo, saj je Ivan III. leta 1500 obnovil sovražnosti. Največ, kar je Aleksander lahko naredil, je bilo, da je v Smolensku in drugih trdnjavah postavil svoje vojaške posadke ter zaposlil svojo ženo Heleno kot posrednico za sklenitev novega premirja po katastrofalnem porazu v bitki pri Vedroši leta 1500. V skladu s tem mirovnim sporazumom, sklenjenim 25. marca 1503, je morala Litva približno tretjino svojega ozemlja predati nastajajoči ekspanzionistični ruski državi. Aleksander se je zavezal, da se ne bo dotikal ruskih dežel, vključno z Moskvo, Novgorodom, Rjazanom in drugimi, medtem ko je sam Rusom odstopil devetnajst mest.[7]

17. junija 1501 je nenadoma umrl Aleksandrov starejši brat Ivan I. Albert in Aleksander je bil 12. decembra istega leta okronan za poljskega kralja. Zaradi pomanjkanja sredstev je takoj postal podrejen poljskemu senatu in plemstvu (šlahta), ki sta mu odvzela nadzor nad kovnico, tedaj enem od najdonosnejših virov dohodka poljskih kraljev, mu omejila pravice in ga na splošno poskušala potisniti v podrejen položaj. Leta 1505 je Sejm (skupščina) sprejel zakon Nihil novi, ki je prepovedal kralju izdajati zakone brez privolitve plemstva, ki sta ga predstavljala oba zakonodajna zbora, razen zakonov, ki urejajo kraljeva mesta, kronske dežele, rudnike, fevde, kraljeve kmete in Jude. Zakon je bil še en korak v napredovanju Poljske k "plemiški demokraciji".

Rimskokatoliške cerkve, v katerih so morali duhovniki v skladu z odlokom velikega litovskega kneza Aleksandra Jagela iz leta 1501 znati govoriti litovsko

Med Aleksandrovo vladavino je Poljska utrpela dodatno ponižanje s strani svoje vazalne Kneževine Moldavije. Šele smrt Štefana III. Moldavskega, velikega gospoda Moldavije, je Poljski omogočila, da se je obdržala na reki Donavi. Liberalna politika papeža Julija II., ki je izdal nič manj kot 29 bul v korist Poljske in Aleksandru Petru podelil Petrov novčič in drugo finančno pomoč, je omogočila, da je Poljska nekoliko zajezila arogantnost Tevtonskega viteškega reda.

Aleksander Jagelo se na Poljskem ni nikoli počutil doma in je bil naklonjen predvsem svojim rojakom Litovcem. Med slednjimi je bil najznamenitejši bogati litovski magnat Mihael Glinski, ki je upravičil vladarjevo zaupanje z veliko zmago nad Tatari pri Klecku 5. avgusta 1506. Za zmago je Aleksander izvedel na svoji smrtni postelji v Vilni.

Medvojni litovski zgodovinarji so domnevali, da je bil Aleksander zadnji vladar iz dinastije Gediminovičev, ki je razumel litovščino, a je ni govoril. Za potrditev domneve je premalo zanesljivih podatkov.[8]

Leta 1931 so med obnovo stolnice v Vilni odkrili pozabljeni Aleksandrov sarkofag, ki je bil od takrat postavljen na ogled.

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • Kralj Aleksander v poljskem Senatu leta 1506
    Kralj Aleksander v poljskem Senatu leta 1506
  • Aleksander in njegov kancler Jan Łaski
    Aleksander in njegov kancler Jan Łaski
  • Gotska cerkev sv. Ane v Vilni, grajena od leta 1495 do 1500
    Gotska cerkev sv. Ane v Vilni, grajena od leta 1495 do 1500
  • Leta 1504 je ukazal obnovo gradu Vavel v renesančnem slogu[9]
    Leta 1504 je ukazal obnovo gradu Vavel v renesančnem slogu[9]
  • Aleksandrova krona in meč
    Aleksandrova krona in meč
  • Pečat Aleksandra Jagelona, ​​1504
    Pečat Aleksandra Jagelona, ​​1504
  • Litovski novec z grboma Litve in Poljske
    Litovski novec z grboma Litve in Poljske
  • Bacciarellijev domišljijski portret kralja Aleksandra
    Bacciarellijev domišljijski portret kralja Aleksandra
  • Grb
    Grb
  • Aleksandrov meč, razstavljen leta 2023
    Aleksandrov meč, razstavljen leta 2023

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Marcin Latka. "Detail of Miracle of Saint Simeon Stylites". artinpl. Arhivirano iz izvirnika 27. julija 2019. Pridobljeno 31. maja 2019.
  2. ↑ Jerzy Jan Lerski; Piotr Wróbel; Richard J. Kozicki (1996). Historical dictionary of Poland, 966–1945. Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0-313-26007-0.
  3. ↑ Dubonis, Artūras (2016). »The Prestige and decline of the official (state) language in the Grand Duchy of Lithuania (fifteenth-sixteenth century): problems in Belarusian historiography«. Lithuanian Historical Studies. 20: 7. Pridobljeno 3. novembra 2023.
  4. ↑ Pietkiwicz, K. (1997). Dwór litewski wielkiego księcia Aleksandra Jagiellończyka (1492–1506). Vilnius.
  5. ↑ Kiaupa, Zigmantas; Mickevičius, Arturas; Sarcevičienė, Jolita (1997). Lietuvos valstybė: XII-XVIII a. (v litovščini). Lietuvos istorijos institutas, Lietuvos mokslų akademija. str. 88–89. ISBN 978-9986-780-08-3.
  6. ↑ Kort, Michael (2008). A Brief History of Russia (v angleščini). Infobase Publishing. str. 26. ISBN 978-1-4381-0829-2.
  7. ↑ Shaikhutdinov, Marat (23. november 2021). Between East and West: The Formation of the Moscow State. str. 145–179. doi:10.2307/j.ctv249sgn2.
  8. ↑ Statkuvienė, Regina. »Jogailaičiai. Kodėl ne Gediminaičiai?«. 15min.lt (v litovščini). Pridobljeno 22. avgusta 2021.
  9. ↑ Wawel Castle Arhivirano 9 November 2016 na Wayback Machine.. History of the Royal Residence.
Aleksander I. Poljski
Rojen: 5. avgust 1461 Umrl: 19. avgust 1506
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Kazimir IV. 		Veliki knez Litve
1492–1506 		Naslednik: 
Sigismund I.
Predhodnik: 
Ivan I. Albert 		Kralj Poljske
1501–1506
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Aleksander_I._Poljski&oldid=6315407«