Gordan Grlić Radman
Gordan Grlić-Radman | |
---|---|
Minister za zunanje in evropske zadeve Republike Hrvaške | |
Trenutni nosilec naziva | |
Začetek delovanja 22. julij 2019 | |
Premier | Andrej Plenković |
Predhodnik | Marija Pejčinović Burić |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 6. junij 1958 (66 let) Prisoje, Bileća |
Narodnost | hrvaška |
Politična stranka | HDZ |
Otroci | 3 |
Alma mater | Univerza v Zagrebu |
Poklic | diplomat |
Gordan Grlić-Radman, hrvaški diplomat in politik, * 6. junij 1958, Prisoje, Bosna in Hercegovina.
Od 22. julija 2019 služi v hrvaški vladi kot minister za zunanje in evropske zadeve.[1]
Zgodnje življenje in izobraževanje
[uredi | uredi kodo]Grlić-Radman se je rodil v Prisojah pri Tomislavgradu v Bosni in Hercegovini. Do leta 1977 je obiskoval XIV. gimnazijo v Zagrebu, leta 1982 pa diplomiral na Fakulteti za kmetijstvo Univerze v Zagrebu.[2]
Leta 1991 je zaključil tudi dvoletno diplomo na šoli za upravljanje Institut für Kaderschule v Bernu v Švici.[2] Leta 2002 je na Fakulteti za politične vede Univerze v Zagrebu diplomiral iz mednarodnih odnosov, leta 2007 pa tudi doktoriral z disertacijo na temo "Nevtralnost in nova evropska varnostna arhitektura".[3][4][5]
Poklicna kariera
[uredi | uredi kodo]Grlić-Radman je svojo poslovno pot začel v podjetju Melior-Haefliger AG v Švici, kjer je deloval med letoma 1984 in 1991. V teh letih je bil aktiven v hrvaški diaspori kot predsednik hrvaške kulturne skupnosti v Švici (1984–1988) in z Davorjem Pavuno sopokrovitelj hrvaško-švicarskega poslovnega svetovanja.[2][6]
Od leta 1991 do 1992 je delal kot poslovni sekretar na Medicinski fakulteti v Zagrebu in se prostovoljno pridružil Uradu za begunce in razseljene osebe hrvaške vlade (sodelovanje z diasporo) in za hrvaško zdravstveno službo (humanitarna pomoč).[2]
Diplomatska kariera
[uredi | uredi kodo]Od leta 1992 je Grlić-Radman pomagal pri ustanavljanju diplomatsko-konzularnih predstavništev samostojne Hrvaške v Bernu, Ženevi in Zürichu.[7]
Kasneje je služboval na hrvaških veleposlaništvih v Bolgariji (1994–1996) in na Madžarskem, ki jih je takrat vodil Zdenko Škrabalo (1996–1997).[8] Od leta 1997 do 2012 je na hrvaškem zunanjem ministrstvu deloval v času ministra Mateja Granića, med drugim kot vodja srednjeevropskega oddelka (2004–2009) in sekretar Donavske komisije (2011–2014). Od leta 2010 do 2012 je vodil Center za mednarodne študije.[2]
Leta 2012 je Davor Ivo Stier Grlić-Radmana imenoval na mesto veleposlanika na Madžarskem.[8][2] Oktobra 2017 je bil imenovan za veleposlanika v Nemčiji.[5][9]
19. julija 2019 je ga je hrvaška vlada imenovala za naslednika Marije Pejčinović Burić na mestu ministra za zunanje in evropske zadeve v vladi Andreja Plenkovića.[10]
Zasebno življenje
[uredi | uredi kodo]Gordan Grlić-Radman je poročen in oče treh otrok.[2] Je rimokatolik.[8] Tekoče govori nemško, angleško, bolgarsko in madžarsko.[11][12]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Diplomat kojeg je Tuđman doveo u Hrvatsku najrječitiji je budući ministar: Veliki sam optimist, volim izazove«. www.tportal.hr (v hrvaščini). 19. julij 2019. Pridobljeno 20. julija 2019.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 Vlada.gov.hr
- ↑ »Novi hrvatski veleposlanik u Njemačkoj postaje Goran Grlić Radman – Crodnevnik.de« (v nemščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. marca 2019. Pridobljeno 9. marca 2019.
- ↑ »,,Neutralnost i nova europska sigurnosna arhitektura« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. julija 2019. Pridobljeno 13. decembra 2020.
- ↑ 5,0 5,1 Fenix. »Novi hrvatski veleposlanik u Njemačkoj Gordan Grlić Radman u petak stiže u Berlin«. Pridobljeno 8. marca 2019.
- ↑ Vecernji
- ↑ Diplomatic Council
- ↑ 8,0 8,1 8,2 »Berlinski Magazin«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2019. Pridobljeno 13. decembra 2020.
- ↑ »Veleposlanik Gordan Grlić Radman predao vjerodajnice predsjedniku Steinmeieru«. Pridobljeno 12. marca 2019.
- ↑ MVEP.hr
- ↑ »Kroatien«. Botschafter in Berlin (v nemščini). Pridobljeno 19. julija 2019.
- ↑ »Novi hrvatski veleposlanik u Njemačkoj postaje Goran Grlić Radman – Crodnevnik.de« (v nemščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. marca 2019. Pridobljeno 19. julija 2019.