Livonija
Livonija, (tudi Livlandija[1] in Eifland, latinsko Livonia, litvansko Līvõmō, estonsko Liivimaa, latvijsko Livonija, rusko Ливония (Liwonija), poljsko Inflanty) je ime za zgodovinsko pokrajino v Baltiku. Ime izhaja iz imena ugrofinskega naroda Livov, tesno sorodnega z Estonci in Finci.
"Livonija" v širšem pomenu je ime za ozemlja nekdanje Livonske konfederacije v livonskem mojstrstvu države Tevtonskega viteškega reda in s tem za celotno območje današnje Estonije in večji del današnje Latvije (brez Latgale).
"Livonija" v ožjem pomenu opisuje pokrajino na vzhodnem bregu Riškega zaliva severno od Rige do Čudskega jezera, kar ustreza ozemlju latvijske regije Vidzeme in južne polovice Estonije in s tem zgodovinskemu poselitvenemu območju Livov (če odštejemo majhno območje Kurlandije na severozahodnem bregu Riškega zaliva).
Na začetku 20. stoletja je bilo na severozahodnem bregu Riškega zaliva še naleteti na ljudi, katerih ime nosi pokrajina (v delih Kurlandije, zunaj Livonije v ožjem smislu). Dandanes so skoraj v celoti utonili v letonskem narodu.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
.png)
Predzgodovina
[uredi | uredi kodo]Prva naselja na območju današnjih baltskih držav Litve, Latvije in Estonije segajo verjetno v čas prvega stoletja pred našim štetjem. Poleg baltskih plemen Kurdov, Semgalcev, Seloncev, Latgalcev in drugih so v bližini njihovih plemenskih območij živeli tudi ugrofinski Livi. Njih poselitveno območje je bilo okoli 1200 n. št. ob izlivu Dvine se je raztezal okoli današnje Rige in vzdolž obale Baltika proti severu in zahodu. Naseljeno območje je na jugu segalo do današnje Estonije. Število prebivalcev livskega izvora v tistih časih cenijo na 20.000.[2]
Srednji vek in zgodnji moderni čas
[uredi | uredi kodo]Nemška vladavina
[uredi | uredi kodo]V poznem srednjem veku je bila Livonija (Livland, takrat tudi Eifland) ime za današnjo Latvijo in Estonijo (sprva brez danskega dela v severni Estoniji). Območje si je v 13. stoletju podvrgel viteški red livonskih bratov meča pod vodstvom bremenskega škofa v Rigi Alberta I. von Buxhöven (in s tem področje kot teritorialno enoto šele ustvaril); red bratov meča je bil leta 1237 vključen v Tevtonski red kot Livonski red. Za razliko od Prusije je Tevtonski red v Livoniji – tudi po bitki pri Tannenbergu (1410) – uspel obdržati neodvisnost. Zasluge za to sta imela voditelja reda Johann Freytag von Loringhoven (1483–1494) in Wolterj von Plettenberg (1494–1535). Pod Plettenbergom, ki je kot nemški mojster sicer ostal katolik, je v Livoniji po 1524 dalje prevladovala reformacija, vendar brez nasilja med katoličani in protestanti. Po padcu Altlivlanda leta 1561 je postalo jasno, da je protestantizem postal odločilna vez med Nemci, Estonci in Latvijci v deželi. Protestantski pastirji so izjemno prispevali k vse večjemu zbližanju svojih narodov, tudi kulturno. Kljub večkratnim spremembam državne pripadnosti - in to celo v času latvijske in estonske emancipacije – tega občutka pripadnosti nikoli ni bilo mogoče izkoreniniti.
Poljska, danska in švedska vladavina
[uredi | uredi kodo]Na Augsburškem rajhstagu leta 1530 je bila Livonija razglašena za del Svetega rimskega cesarstva – brez kakršnih koli praktičnih posledic. Leta 1558 se je Livonska vojna začela z invazijo ruskih čet; nekateri deli države so ostali zasedeni do leta 1582. Da bi Kurlandijo in Livonijo zaščitili pred rusko grožnjo, so se njuni viteški redovi kot njuno zastopstvo leta 1561 podredili poljski suverenosti: Kurlandija je postala – kot fevd Poljske – posvetno vojvodstvo Kurlandija in Semgalija pod vodstvom Gottharda Kettlerja, zadnjega livonskega deželnega mojstra Tevtonskega reda, ožja Livonija pa je prešla neposredno v roke Litve in je v poznejši državi Poljska-Litva oblikovala nekakšen kondominij obeh delov države. Estonija in otok Ösel (Saaremaa), ki so ju prav tako zastopali njuni viteški redovi, sta se iz istega razloga podredila danski in švedski suverenosti. Zaradi te delitve na različna področja se je pomen imena Livonija zožil na območja severno od Daugave in jugozahodno od Čudskega jezera (jezero Pejpus).
Leta 1629 je večino Livonije osvojil Gustav II. Adolf in jo priključil Švedski kot provinco; samo območje okoli Daugavpilsa – tako kot Kurlandija – je ostalo poljsko in se je imenovalo "Poljska Livonija" .
Ruska baltska provinca 1721–1919
[uredi | uredi kodo]
Leta 1721 je območje z osvojitvami Petra Velikega padlo pod Rusijo in je skupaj s tedanjo Estonijo (današnjim severnim delom Republike Estonije) in Kurlandijo (od leta 1795) ustanovilo eno od treh vladnih območij v Baltiku, ki jih je vsako zase samostojno upravljalo nemško-baltsko plemstvo. Cesarsko ruska guvernatura Livonija, ki je obstajal od 1721 do 1919, s prestolnico Rigo (ki je dotlej uživala določeno avtonomijo pod menjajočimi se vladarji) in univerzitetnim mestom Dorpat (Tartu) je približno zajemalo današnjo južno Estonijo (z Dorpatom) in severovzhodno Latvijo do Daugave. Latvijski del tega na gozdovih bogatega območja je (pod lokalnim imenom Vidzeme) ena od štirih zgodovinskih pokrajin te države. Obsega območje okoli Valmiera (Wolmar), Sigulda (Segewold) in Cēsis (Wenden), kot tudi okoli reke Gauja (Livonsko Aa).
Del Livonije, ki je ostal na Poljskem, je v Rusko cesarstvo prešlo šele leta 1772 med prvo poljsko delit in postalo del guvernature Vitebsk. Območje je postalo leta 1919 del Latvije, kjer je dobilo krajinsko ime Latgale (lett. Lavijotgale ).
Med velikimi posestniki in v mestni buržoaziji Livonije (in s tem tudi duhovščini in izobraževalnem sistemu) je večinoma prevladovala nemščina.
Po prvi svetovni vojni
[uredi | uredi kodo]Ker Livonija ni imela narodnostno enotnega prebivalstva, ampak so jo naseljevali Estonci in Latvijci, je bila leta 1918 razdeljena med Estonijo in Latvijo. Regija, ki je prišla v Estonijo, tam nima svojega imena, del, ki je pripadel Latviji, pa se imenuje Vidzeme (prevedljivo kot Centralna planota) – kar je zadnje čase dodatno zožitev pomenov, ker sta Livonija in Vidzeme so zelo pogosto enačeni.
Srednjeveška mesta na ozemlju Livonske konfederacije
[uredi | uredi kodo]Okoli leta 1561 so obstajala naslednja mesta (leto mestne zakonodaje):
Svobodno mesto Riga
[uredi | uredi kodo]- Riga, latvijsko: Rīga (1201) – prvo in največje mesto Livonije, svobodno mesto Hanse in sedež nadškofa in deželnega mojstra
Območje reda
[uredi | uredi kodo]- Wenden Cēsis (1224) – sedež deželnega mojstra
- Reval Talin (1248) – eno izmed treh največjih mest v Livoniji
- Pernau Parnu (1265)
- Fellin Viljandi (1283)
- Weissenstein Paide (1291)
- Wesenberg Rakvere (1302)
- Wolmar Valmiera (1323)
- Narva Narva (1345)
- Goldingen Kuldīga (1347)
- Mitau Jelgava (1376)
- Windau Ventspils (1378)
Riška nadškofija
[uredi | uredi kodo]- Kockenhausen Koknese (1277)
- Roop Straupe (1325)
- Lemsal Limbaži (1368)
Kneževina Dorpat
[uredi | uredi kodo]- Dorpat Tartu (1230), eno treh največjih mest Livonije
Kneževina Oesel-Wiek
[uredi | uredi kodo]- Hapsal Haapsalu (1279)
Kneževina Kurlandija
[uredi | uredi kodo]- Puran Hasenpoth Aiz (1378)
- Pilten Piltene (1557)
Sodobna mesta
[uredi | uredi kodo]V sedanjem latvijskem delu
[uredi | uredi kodo]
|
|
V današnjem estonskem delu
[uredi | uredi kodo]
|
|
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]- Livonski jezik
- Hansa
- Vojvodstvo baltskih držav
- Seznam zemljiških mojstrov v Livoniji
- Seznam deželnih maršalov Livonije
- Grad Angermünde (Latvija)
- Grad Rositen
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Charles Knight: Penny Cyclopaedia of the Society for the Diffusion of Useful Knowledge. London 1839 (Google books).
- ↑ Ralph Tuchtenhagen: Geschichte der baltischen Länder. Beck, München 2005.
Literatura
[uredi | uredi kodo]po vrstnem redu objave
- Friedrich Konrad Gadebusch : Traktat livonskih zgodovinarjev . Hartknoch, Riga 1773 (282 strani, books.google.de).
- Johann Bernhard von Fischer: Poskus naravne zgodovine Livonije. 2. Edition. Friedrich Nicolovius, Königsberg 1791 (dodatek vsebuje. a. razgrnjena podoba mesta Narva; books.google.de).
- Max Toeppen : Nemci na Livoniji ali zgodovina pokristjanjevanja in začetkov nemške oblasti v Livoniji . V: Neue Preußische Provinzial-Blätter . Zvezek 5, Königsberg 1848, str. 161-184, str. 360-373 in str. 408-428.
- Johann Karl Bähr: Livski grobovi . Rudolf Kuntze, Dresden 1850 (books.google.de).
- Kurd von Schlözer : Livonija in začetki nemškega življenja na baltskem severu . Wilhelm Hertz, Berlin 1850 (books.google.de).
- Wolfgang Bender: Bernhard II zur Lippe in misija v Livoniji . V: Jutta Prieur (ur.) ): Lippe in Livonija. Srednjeveško vladarstvo v znamenju vrtnice . Verlag für Regionalgeschichte, Gütersloh 2008, ISBN 978-3-89534-752-8, str. 147–168.
- Sonja Birli: Livonia, Livonia.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- O Latviji
- O Livoniji
- Livonsko viteštvo na spletni strani Združenja baltskih vitezov e. V.
- Kje je Livonija, prosim? Kratka zgodovina Estonije in Latvije I: Srednji vek
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
