Pojdi na vsebino

Simona Weiss

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Simona Weiss
Rojstvo29. april 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})
Maribor
Smrt19. december 2015({{padleft:2015|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (52 let)
Slovenj Gradec
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
Alma materFilozofska fakulteta v Ljubljani
Poklicpevka, psihologinja
Leta aktivnosti1987–2004 (glasba)
Domači krajKamnica, Maribor
Otroci2

Simona Weiss (IPA: [vájs]), slovenska pevka zabavne glasbe, fotomodel in psihologinja, * 29. april 1963, Maribor,[1] † 19. december 2015, Slovenj Gradec.[2]

Izdala je 20 albumov v skupni nakladi 500.000 izvodov, kar jo uvršča med najbolj prodajane slovenske glasbenike. Posnela je okoli 200 skladb in napisala preko 300 besedil.[3][4]

Prepevala je lahkotno mešanico pop in narodnozabavne glasbe z dalmatinskimi vplivi. Med izvajalce tega novokomponiranega popa so sodili tudi Don Juan in Zlatko Dobrič.[5][6][7][8]

Njene najbolj znane pesmi so bile Mati, Tisoč želja, Ti si ljubezen, Ena želja, Vzela sem si Štajerca, Vate sem zaljubljena, Tu non llores mi querida in Pet poljubov.[9][10] Slednja je bila pogosta izbira tekmovalcev na avdicijah za nastop v popularni televizijski oddaji Karaoke.[11]

Kot pevka in tekstopiska je sodelovala s pevci in skupinami, kot so Stane Vidmar,[12] Magnet,[13] Slapovi,[14] Oliwer Twist,[15] Werner,[5] Brendi, Tomaž Domicelj,[5] Miran Rudan,[5] Aleksander Mežek,[5] Gianni Rijavec,[5] Tereza Kesovija, Marjan Zgonc,[16] Ivan Hudnik,[5] Al Bano, Kemal Monteno[17] in Goran Karan.[18] Med avtorji njenih skladb so bili Aleš Čadež,[19] Tadej Hrušovar, Božidar Wolfand in Dare Petrič.[20]

Kot prva ženska je dobila viktorja popularnosti za glasbenega izvajalca. Zanj je bila nominirana 6-krat, največkrat med vsemi.[1] Leta 1996 je bila v akciji slovenskih modnih strokovnjakov izbrana za tretjo najslabše oblečeno Slovenko.[21]

Veljala je za lepotico, ki je do svoje publike gojila odprt odnos, ki je presegal njene pevske sposobnosti, zato so ji nadeli vzdevek »kraljica ljudskih src«.[22][23] Imenovali so jo tudi »princesa«.[24] Mediji so jo primerjali s Heleno Blagne. Halo Tivoli ji je uspelo razprodati pred njo.[25]

Mladost

[uredi | uredi kodo]

V Kamnici pri Mariboru[26] je preživela otroštvo in srednješolska leta[4] s starši in sestrama.[27] Pela je v pevskem zboru, bila je v strelskem, dramskem in literarnem krožku. Trenirala je odbojko. Razmišljala je o poklicu učiteljice in zdravnice.[4]

Kariera

[uredi | uredi kodo]

Lepotna tekmovanja, manekenstvo in ples

[uredi | uredi kodo]

Leta 1984 se je udeležila tekmovanja Miss Slovenije pod veliko tribuno stadiona Ljudski vrt v Mariboru in postala 1. spremljevalka. Zmagala je domačinka Nataša Majerič, 2. spremljevalka pa je postala Aida Raci iz Ljubljane.[28] Leta 1985 je v Budvi na tekmovanju za najbolj fotogenično Jugoslovanko osvojila 2. mesto. Zmagala je 22-letna Jasmina Kumperščak iz Maribora.[29] V disku Super Fleck v Rdeči dvorani v Velenju je istega leta na tekmovanju Miss Super Fleck postala 2. spremljevalka in dobila 5 milijonov starih dinarjev. Zmagala je Nataša Majerič, ki je dobila 15 milijonov starih dinarjev. 1. spremljevalka je postala Alma Hasanbašić iz Velenja, ki je dobila 10 milijonov starih dinarjev.[30]

Na Miss Slovenije je Weissova spoznala Gorana Šaraca,[27] zaradi katerega se je naslednje leto[10] preselila v Ljubljano.[22]

Bila je tudi disko plesalka.[31] Delo fotomodela ji je omogočilo spoznati veliko novih ljudi, vendar je ni osrečevalo, ker je bila samo obešalnik.[20] Kasneje je sedela v žiriji na izborih za Miss Slovenije 1991[32] in Miss Štajerske 1996.[33]

Petje

[uredi | uredi kodo]

Začetki

[uredi | uredi kodo]

Najprej je bila tekstopiska. Potem ko je (spontano)[20] zapela skladbo, ki jo je nekdo zavrnil[1] (ali narobe zapel),[34] se je leta 1986 udeležila Opatijskega festivala.[4] Pela je v diskotekah in ostalih zabaviščih. Biti zabavljačica ji ni bil problem, ker je rada delala z ljudmi. V tistem času je dobila vabilo za mesec in pol dolgo turnejo po Sovjetski zvezi, ki se je takrat začela odpirati tujim pevcem.[20]

Ko ni pela, je pisala besedila pesmi in knjigo o zgodbah deklet, ki jih je srečevala doma in v tujini. Zaposlena je bila v združenem delu. Najraje je imela Whitney Houston, poslušala je tudi Tino Turner, Kim Wilde in Stinga. O jugoslovanski zabavni glasbi ni imela dobrega mnenja, ker naj bi ta z vključevanjem narodne glasbe storila korak nazaj. Jugoslovanske glasbenike je poslušala po službeni dolžnosti, od njih so ji bili všeč zgolj Josipa Lisac, Denis & Denis v prejšnji zasedbi in pogojno Martin Krpan.[20]

Za pravi začetek svoje glasbene kariere je štela leto 1987,[4] ko je izdala prvo LP ploščo, ki jo je posnela v studiu Tivoli. Avtorji skladb so bili Tadej Hrušovar, Božidar Wolfand in Dare Petrič. Svoj glasbeni stil je takrat postavila na mejo med popom in rockom.[20]

Priljubljenost, sodelovanje s tujimi pevci in ustanovitev založbe Megaton

[uredi | uredi kodo]

Po nastopanju na festivalih je zaradi razpada SFRJ spremenila svoj način delovanja, postala je resna samostojna pevka in začela je izdajati uspešnice.[10] Ko se je leta 1993, po krajšem premoru po rojstvu svojega prvega otroka, vrnila na sceno, nobena založba ni hotela izdati njenega albuma, zato je njen mož Goran Šarac, ki je bil tudi njen menedžer,[35] ustanovil Megaton, kar se jima je finančno precej obrestovalo.[36][37]

Izvajala je dalmatinsko-podalpski oz. dalmatinski holzer-pop, ki je izrinil rock glasbo in po prodajanosti presegel glasbene zvrsti, iz katerih je izšel.[5][6][7][8][10] Njeni pesmi Super Boy in Pet poljubov sta bili zaradi plesnega ritma še posebej priljubljeni pri mladih.[38] Na svojih čustvenih nastopih je nosila kičaste obleke in križ.[22]

Njen album V srcu tvojem je moj dom iz leta 1995 je bil označen za poskus, da se postavi ob bok hrvaški dance in tehno sceni.[39] V drugi polovici devetdesetih let je kot prva slovenska izvajalka začela koncertirati po velikih športnih dvoranah.[1][34] Na turneji leta 1997 je napolnila vseh 20 športnih dvoran,[40] vključno z ljubljanskim Tivolijem, ki ga je razprodala petkrat.[1] Ta je zanjo in za njej sorodne izvajalce (Brendija, Heleno Blagne, Zlatka Dobriča in Wernerja) veljala za neosvojljivo trdnjavo, saj je za razliko od "periferije" urbana ljubljanska publika na tovrstno glasbo gledala zviška.[25] Mariborski Tabor je napolnila dvakrat v istem dnevu.[41]

Do leta 1996 je prodala skoraj čert milijona nosilcev zvoka.[7] Leta 1998 je nastopala skupaj z italijanskim pevcem Al Banom.[1] Z Goranom Karanom je leta 2000 posnela pesem Tu non Llores mi Querida.[18] Videospot zanjo je režiral Jani Pavec.[42]

Spor z Radiotelevizijo Slovenija

[uredi | uredi kodo]

Weissova ni smela nastopati na nacionalni televiziji, ker je najavila svoj koncert v eni njihovih oddaj. Ko so slovenski glasbeniki protestirali ob nastopu pevke Svetlane Ražnatović - Cece v Galuničevi oddaji Spet doma na TV Slovenija, so Simonino izkušnjo navedli kot dokaz dvoličnosti te televizije, saj je tudi Ceca imela koncert nekaj dni kasneje. Mario Galunič jim je odgovoril, da je bila promocija Cecinega koncerta vnaprej dogovorjena in zato ni kršila pravil.[22][43]

Težave na prireditvi EMA 2001

[uredi | uredi kodo]

Simoni Weiss na EMI 2001 ni uspelo priti v ožji izbor. Njen mož Goran Šarac je Martina Štibernika, avtorja skladbe Karmen Stavec, neuspešno obtožil, da je njegovo delo plagiat neke Simonine pesmi.[44]

Zaključek kariere

[uredi | uredi kodo]

Po albumu in turneji letu 2000 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani začela študirati psihologijo.[1] Leta 2002 je rodila drugega otroka. Izpeljala je donatorsko akcijo za nakup dveh inkubatorjev za ljubljansko porodnišnico in dveh fototerapevtskih lučk za novorojence z zlatenico v skupni vrednosti 9 milijonov slovenskih tolarjev.[1][11] Povod za to je bil njen prvi porod, ki je bil težek.[45] Na odre se je vrnila leta 2003 s turnejo in ploščo Računam nate, naslednje leto pa se je dokončno poslovila od petja,[10] saj je na tem področju dosegla vse, kar je lahko. Zdelo se ji je, da glasbeni kolegi njene odločitve za izredni študij ne odobravajo.[46] Razmišljala je o koncertni turneji ob 20. obletnici kariere.[45]

Preučevanje avtizma

[uredi | uredi kodo]

Po končani glasbeni karieri je nadaljevala študij in se posvetila pomoči otrokom z avtizmom, ki jo je zanimal zaradi diagnoze njenega starejšega sina,[47][1] ki jo je zaposlovala od sredine 90. let.[48] Za svojo diplomsko nalogo je leta 2008 prejela študentsko Prešernovo nagrado.[49] Leta 2010 je začela pisati znanstveno monografijo z naslovom Leseni deček sodobnega časa - Aspergerjev sindrom : teoretska spoznanja in študija primera, ki je za časa svojega življenja ni izdala, saj se je kot mama takrat še mladoletnega sina avtista, o katerem je delo govorilo, ustrašila negativnih posledic. Po njeni smrti se je Goran Šarac to knjigo odločil izdati.[50] Za Ostržka se je odločila, ker je med branjem zgodbe mlajšemu sinu začutila podobnost med avtisti in tem likom. Motila jo je zelo razširjena lažna predstava o avtistih kot genijih.[46] Magistrirala je leta 2011,[51] načrtovala je pridobitev doktorata.[46]

Odnos s slovensko LGBT skupnostjo

[uredi | uredi kodo]

V oddaji Trenja leta 2008 na kanalu POP TV[52] je Weissova izrazila nasprotovanje starševstvu homoseksualcev, ker naj bi bili njihovi otroci izpostavljeni zaničevanju vrstnikov. Njeno mnenje je televizijski voditelj Sekumady Condé, označil za nebuloze in ga navedel kot razlog, da je tisto leto sprejel vodenje Parade ponosa. Na tej prireditvi se je pojavil transparent »Raje sem Salome kot Simona Weiss«, kar je zmotilo Marjana Jermana, ki je o tem napisal komentar v brezplačniku Dobro jutro.[53][54][55]

Bolezen in smrt

[uredi | uredi kodo]

Poleti 2015 je izvedela, da ima raka na debelem črevesju, ki se je razširil po vsem telesu. Ker je bila prešibka za operacijo in ji doma niso mogli več pomagati, je njena družina v tujini iskala alternativne rešitve. Ker je Weissova občudovala Pedra Opeko, jo je ta obiskal v bolniški sobi.[56] Umrla je v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec 19. decembra 2015 zjutraj.[2][23][57]

Pogreb

[uredi | uredi kodo]

Svojci so njen pogreb na ljubljanskih Žalah 23. decembra 2015 odprli za javnost. Udeležilo se ga je veliko znanih imen iz sveta zabavne glasbe. Manca Košir in Elza Budau sta imeli govor, Tereza Kesovija in Ivan Hudnik pa sta zapela.[57][58]

Tožbi medicinske sestre

[uredi | uredi kodo]

Zlatka Pražnikar Vrbnjak, medicinska sestra s kliničnega oddelka za gastroenterologijo (KOGE), ki je skrbela za Simono Weiss, je zaradi trpinčenja na delovnem mestu na delovnem sodišču v Ljubljani tožila UKC Ljubljana in Jelko Kotar, glavno medicinsko sestro na KOGE. Zahtevala je 65.000 evrov odškodnine. Proti zdravnici Saneli Banović je sprožila zasebno tožbo zaradi obrekovanja, ker naj bi ji ta očitala nedovoljeno apliciranje morfija bolnici med kemoterapijo.[59][60] V obeh primerih je bila neuspešna.[61][62]

Zasebno

[uredi | uredi kodo]

Z možem Goranom Šarcem je imela dva otroka. Starejši sin Simon je bil rojen leta 1993, mlajši otrok Rene, pa leta 2002. Skupaj sta ostala do njene smrti.[47]

Pri svojih 18 letih si je Goranova in Simonina transspolna hči spremenila ime iz Rene Šarac v Liliette Šarac Weiss.[63]

Diskografija

[uredi | uredi kodo]

Albumi

[uredi | uredi kodo]

  • Simona Weiss (Helidon, 1987)
  • Sanje so vse kar imam (Helidon, 1989)
  • Zapali noć (Helidon, 1990) (v hrvaščini)[10]
  • Zbogom (Helidon, 1991)
  • Mati (Helidon, 1992)
  • Pesem o meni, to si ti (Helidon, 1993)
  • Simona Weiss (Megaton, 1993)
  • V srcu tvojem je moj dom (Megaton, 1995)
  • Srce na dlani (Megaton, 1996)
  • Fleten par (Megaton, 1997) (dueti)
  • Punčka (Megaton, 1998)
  • Milijon rubinov (Megaton, 1999)
  • Ena želja (Megaton, 2000)
  • Koncertna turneja 2000 (Megaton, 2000) (promocijski CD)
  • Simona s prijatelji - Najlepše pesmi (Megaton, 2000) (promocijski CD)
  • Računam nate (Megaton, 2003)
  • 20 romantičnih hitov (Megaton, 2005)

Singli

[uredi | uredi kodo]

  • Zadnji ples (1987)[64]
  • Padla je zadnja solza (1989)[65]
  • Zabranjena ljubav (1989)[66]
  • Nisva kriva (1990)[67]
  • Sanje so vse, kar imam (1990)[68]
  • Sanjam (1990)[69]
  • Vzemi solzo za spomin ft. Magnet (1990)[70]
  • Do večnosti (1991)[71]
  • Tisoč želja (1991)[72]
  • Nebo naj te čuva (1991)[73]
  • Mati (1992)[74]
  • Nocoj bom tvoja mačkica (1993)[75]
  • Pet poljubov (1994)[76]
  • Kako je dobro (1995)[77]
  • Cmokni me (1995)[78]

Nagrade in nominacije

[uredi | uredi kodo]

Glasbeni viktor popularnosti

[uredi | uredi kodo]

Nastopi na glasbenih festivalih

[uredi | uredi kodo]

Melodije morja in sonca

[uredi | uredi kodo]
  • 1986: Brez tebe (Goran Šarac - Simona Weiss)
  • 1987: Pokaži mi
  • 1988: Reci mu, veter
  • 1990: Nebo naj te čuva
  • 1991: Adijo (Goran Šarac - Simona Weiss - Goran Šarac)

Festival narečnih popevk

[uredi | uredi kodo]
  • 1986: Rdeča roža (Elza Budau, Marjan Jeznik - Goran Šarac - Goran Šarac) - s Petrom Kunaverjem

Pop delavnica

[uredi | uredi kodo]

Evrovizija

[uredi | uredi kodo]

Jugovizija

[uredi | uredi kodo]

EMA

[uredi | uredi kodo]
  • 2001: Vse življenje (Goran Šarac, Andrej Baša) - 7. mesto v polfinalu[26]

Makfest (Makedonija)

[uredi | uredi kodo]
  • 1986 Makfest Štip '86: Dejane
  • 1987 Makfest Štip '87: Vrati se
  • 1988 Makfest Štip '88: Ne raskazuvaj za ljubovta
  • 1990 Makfest Štip '90: Rozite pak se tazni
  • 1991 Makfest Štip '91: Ti si mojata pesna ft. oktet Makedonija 2. nagrada publike

Ostali festivali

[uredi | uredi kodo]
  • 1986 Opatija, Dani jugoslavenske zabavne muzike (DJZM): Našoj ljubavi je kraj
  • 1987 Sarajevo: Vaš šlager sezone: Trag Ljubavi ft. Stane Vidmar
  • 1989 Split: Zabranjena ljubav
  • 1990 Zagrebfest '90: Crni biseri
  • 1990 MESAM: Zapali noć nagrada mednarodne žirije za najboljšo interpretacijo

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • Posebnosti in težave v razvojnem procesu dečka z Aspergerjevim sindromom : študija primera : diplomsko delo. Univ. v Ljubljani, Filozofska fak., Odd. za psihologijo. Ljubljana, 2008 COBISS
  • Leseni deček sodobnega časa : Aspergerjev sindrom : teoretska spoznanja in študija primera : [pregled od zgodnjih spoznanj o Aspergerjevem sindromu od današnjega razumevanja in skrbi za osebe z njimi : znanstvena monografija]. Maribor : Obzorja, 2018 COBISS ISBN 978-961-230-531-4

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  • Simona Weiss - diskografija na Discogs

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 »Zgodilo se je 29. aprila leta ...«. RTVSLO.si. 29. april 2008. Pridobljeno 18. julija 2020.
  2. ↑ 2,0 2,1 Uredništvo (19. december 2019). »Na današnji dan je umrla pevka Simona Weiss«. Primorska24. Pridobljeno 19. julija 2020.
  3. ↑ »Za prvo obletnico smrti Simone Weiss film«. www.vecer.com. 1. december 2016. Pridobljeno 20. julija 2020.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Ostane dobro srce - če ga imaš, str. 35, Brglez, Simona (17. april 1997), Novi tednik NT in RC, letnik 51, številka 15
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 Glasbeni Ex-Press, str. 37, Špegel, Stane (04.december 1997), Novi tednik NT in RC, letnik 51, številka 48
  6. ↑ 6,0 6,1 Podalpski pop, str. 19, 6. januar 1994, Novi tednik NT in RC, letnik 48, številka 1
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Glasbeni Ex-Press, str. 29, Špegel, Stane (14. november 1996), Novi tednik NT in RC, letnik 50, številka 46
  8. ↑ 8,0 8,1 Podalpski pop, str. 25, Novi tednik NT in RC, 30. december 1993, letnik 47, številka 52
  9. ↑ »Umrla je Simona Weiss«. www.vecer.com. 19. december 2015. Pridobljeno 20. julija 2020.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 Štamcar, Miha (21. december 2015). »Simona Weiss: Pevka, ki je prodala pol milijona plošč ali Avsenik z drugimi sredstvi«. Dnevnik. Pridobljeno 19. julija 2020.
  11. ↑ 11,0 11,1 Bernik, Tina (15. december 2016). »Simona Weiss je bila prva kot pevka in kot človek«. Dnevnik. Pridobljeno 20. julija 2020.
  12. ↑ Pride pozno - ljubi grozno, str. 10, Gorenjski Glas, 23. januar 1987, letnik 40, št. 6
  13. ↑ Polnočni poljub in največje uspešnice skupine Magnet, str. 16, Tednik (Ptuj), Papler, Drago (15. april 1993), letnik 46, številka 15
  14. ↑ 14,0 14,1 Ta dobrih 10 Radia Tržič, str. 18, Gorenjski Glas, 29. oktober 1996, letnik 49, št. 86
  15. ↑ Dobro obiskane poletne prireditve, str. 6, Topolovec, Vida (26.avgust.1993), Tednik (Ptuj), letnik 46, številka 34
  16. ↑ Hvala ti mati Marija, str. 25, Gorenjski Glas, 20. avgust 1999, letnik 52, št. 66
  17. ↑ Turnšek, Roman (14. december 2003). »Super mama«. Dnevnik. Pridobljeno 20. julija 2020.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 Ekspres Ekspres, str. 38, Novi tednik NT in RC, Špegel, Stane (30.november 2000), letnik 54, številka 48
  19. ↑ Glasbeni Ex-Press, str. 37, Špegel, Stane (15. oktober 1998), Novi tednik NT in RC, letnik 52, številka 41
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 20,3 20,4 20,5 Od "obešalnika" h glasbi, Gerkeš, Nataša (28. januar 1988), Novi tednik, letnik 42, številka 4
  21. ↑ V modnem vrtincu, str. 33, Cah - Žerovnik, Vlasta (29. februar 1996), Novi tednik NT in RC, letnik 50, številka 9
  22. ↑ 22,0 22,1 22,2 22,3 Živčec, Denis (19. december 2015). »Javno so vihali nos, doma pa poslušali Simono Weiss«. www.vecer.com. Pridobljeno 20. julija 2020.
  23. ↑ 23,0 23,1 Černe, Moni (20. december 2015). »Simona Weiss izgubila boj z rakom«. www.slovenskenovice.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  24. ↑ Ozmec, Debastijan (6. maj 2005). »Ceca prej in potem«. Mladina.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  25. ↑ 25,0 25,1 Hrastar, Mateja (12. marec 2001). »Mati vseh mater: Prvi koncert Helene Blagne Zaman v ljubljanski Hali Tivoli«. Mladina. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. avgusta 2014. Pridobljeno 20. julija 2020.
  26. ↑ 26,0 26,1 »(VIDEO) 13 naj mariborskih EMA momentov«. www.vecer.com. 15. februar 2019. Pridobljeno 19. julija 2020.
  27. ↑ 27,0 27,1 »NEKATERE STVARI SO ZA VEDNO ZASEBNE«. Dnevnik. 4. marec 2005. Pridobljeno 20. julija 2020.
  28. ↑ Najlepša Slovenka je iz Maribora, str. 8, Delo, 4. junij 1984, l. 26, št. 128, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.
  29. ↑ Ljubljenka fotografov, zadnja stran, Delo, 29. junij 1985, letnik 27, številka 150, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.
  30. ↑ Naš čas, str. 18, 26. december 1985, letnik 21, številka 50, Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije.
  31. ↑ Gostuje Simona Weiss, str. 24, Dolenjski list, 05.11.1987, letnik 38, številka 44
  32. ↑ Lepotice v dveh polfinalih, str. 11, Vrabl, Tone (6. junij 1991), Novi tednik NT in RC, letnik 45, številka 22
  33. ↑ Ptujčanka Alenka Vindiš prva spremljevalka, Goznik, Majda (8. avgust 1996), Tednik (Ptuj), letnik 49, številka 32
  34. ↑ 34,0 34,1 »Najtežja življenjska borba Simone Weiss«. Vsa resnica na enem mestu. 18. december 2015. Pridobljeno 20. julija 2020.
  35. ↑ Simona osvojila Ptujčane, str. 8, Tednik (Ptuj), 30. april 1997, letnik 50, številka 18
  36. ↑ Javornik, Sonja (13. marec 2008). »Najbogatejši: Med glasbeniki Avsenik in dolgo nič«. Finance.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  37. ↑ Drugačno življenje Simone Weiss, str. 29, Novi tednik NT in RC, 22. april 1993, letnik 47, številka 16
  38. ↑ Pet poljubov Simone Weiss, str. 18, Gorenjski Glas, 23. april 1996, letnik 49, št. 32
  39. ↑ Glasbeni Express, str. 26, Špegel, Stane (4. maj 1995), Novi tednik NT in RC, letnik 49, številka 18
  40. ↑ Živčec, Denis (19. december 2017). »Tam nekje med zvezdami: Pred dvema letoma je odšla Simona Weiss«. www.vecer.com. Pridobljeno 20. julija 2020.
  41. ↑ Lorenčič, Jaša (1. december 2018). »Koncerti v dvorani Tabor: A (vse) to je bilo pri vas?«. www.vecer.com. Pridobljeno 20. julija 2020.
  42. ↑ Ritem planet v ritmu dela, str. 24, Gorenjski Glas, 2. februar 2001, letnik 51, št. 9
  43. ↑ Slana, Milan (24. marec 2005). »(Ne)primernih pet minut Arkanove vdove Cece«. Dnevnik. Pridobljeno 20. julija 2020.
  44. ↑ Ema naklonjena Nuši, str. 30, Kranjec, Sabina (1. marec 2001), Novi tednik NT in RC, letnik 55, številka 9
  45. ↑ 45,0 45,1 »Je Simona še kraljica ljudskih src?«. www.24ur.com. 6. januar 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. julija 2020. Pridobljeno 20. julija 2020.
  46. ↑ 46,0 46,1 46,2 Vistoropski, Nika (29. marec 2011). »Simona Weiss: Življenje, nenehni kaos«. onaplus.delo.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  47. ↑ 47,0 47,1 Pirc, Polona (2. december 2016). »FOTO: »Otroka žalujeta za mamo, ne za kraljico ljudskih src.««. www.slovenskenovice.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  48. ↑ Weiss, Simona (15. oktober 2010). »Posebnosti socijalnog razvoja dječaka s Aspergerovim sindromom – studija slučaja«. Napredak : Časopis za interdisciplinarna istraživanja u odgoju i obrazovanju (v hrvaščini). Zv. 151, št. 3–4. str. 482–498. ISSN 1330-0059.
  49. ↑ »PREŠERNOVE NAGRADE ŠTUDENTOM FIL«. kronika.ff.uni-lj.si. 3. december 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. julija 2020. Pridobljeno 20. julija 2020. Arhivirano 2020-07-20 na Wayback Machine.
  50. ↑ P, P. (7. april 2019). »»Bala se je, da bi lahko škodila sinu, zato je z objavo odlašala««. www.slovenskenovice.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  51. ↑ Uredništvo (29. april 2011). »Simona Weiss bo magistra psihologije«. enaA Lifestyle. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. julija 2020. Pridobljeno 20. julija 2020. Arhivirano 2020-07-21 na Wayback Machine.
  52. ↑ »Trenja: Poroka - da ali ne?«. www.24ur.com. 5. junij 2008. Pridobljeno 20. julija 2020.
  53. ↑ Conde, Seku M. (17. oktober 2008). »Mediašit«. Narobe.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  54. ↑ Hreščak, Anja (23. junij 2008). »Istospolni pari so si ljubezen izkazali s poljubljanjem pred parlamentom«. Dnevnik. Pridobljeno 20. julija 2020.
  55. ↑ Janis, Anamarija Šporčič- (15. oktober 2008). »»Slovenci so zaplankane živali««. Narobe.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  56. ↑ H. Fetih, Ana (5. november 2018). »Takšno dovoljenje je dala Simona Weiss svojemu možu, tik preden je umrla«. zurnal24.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  57. ↑ 57,0 57,1 »Simona Weiss - zadnje slovo od kraljice ljudskih src«. Govori.se. 4. januar 2016. Pridobljeno 20. julija 2020.
  58. ↑ »FOTO in VIDEO: Simono Weiss pospremili k zadnjemu počitku in ji poklonili še zadnji aplavz«. www.24ur.com. 23. december 2015. Pridobljeno 20. julija 2020.
  59. ↑ »Tri leta po smrti Simone Weiss: kdo je zvezdnici apliciral morfij?«. Svet24.si - Vsa resnica na enem mestu. 5. december 2018. Pridobljeno 20. julija 2020.
  60. ↑ Celec, Boštjan (2. december 2017). »Po smrti Simone Weiss toži zdravnico«. www.slovenskenovice.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  61. ↑ Furlan Rus, Mojca (26. maj 2020). »Sestra, ki je negovala Simono Weiss, brez odškodnine«. Dnevnik. Pridobljeno 20. julija 2020.
  62. ↑ Stojiljković, Gordana (15. januar 2019). »Simona Weiss končno našla mir?«. www.slovenskenovice.si. Pridobljeno 20. julija 2020.
  63. ↑ »Sin Simone Weiss spremenil spol«. Siol.net. 24. september 2024. Pridobljeno 9. novembra 2024.
  64. ↑ Naša glasbena lestvica, str. 13, Gorenjski Glas, 2. oktober 1987, letnik 40, št. 77
  65. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 11, Gorenjski Glas, 3. marec 1989, Gorenjski Glas, letnik 42, št. 17
  66. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 13, Gorenjski Glas, 3. november 1989, letnik 42, št. 85
  67. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 11, Gorenjski Glas, 16. januar 1990, letnik 43, št. 4
  68. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 11, Gorenjski Glas, 20. april 1990, letnik 43, št. 31
  69. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 13, Gorenjski Glas, 8. maj 1990, letnik 43, št. 35
  70. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 20, Gorenjski Glas, 23. november 1990, letnik 43, št. 91
  71. ↑ Lestvica Radia Celje, str. 21, Novi tednik NT in RC, 11.04.1991, letnik 45, številka 14
  72. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 14, Gorenjski Glas, 21. junij 1991, letnik 44, št. 48
  73. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 14, Gorenjski Glas, 4. oktober 1991, letnik 44, št. 78
  74. ↑ Glasbena lestvica Radia Žiri, str. 15, Gorenjski Glas, 11. december 1992, letnik 45, št. 97
  75. ↑ VASOVANJE S PODOKNIČARJEM NA RADIU KRANJ, str. 11, Gorenjski Glas, 15. junij 1993, letnik 46, št. 46
  76. ↑ VASOVANJE S PODOKNIČARJEM NA RADIU KRANJ, str. 19, Gorenjski Glas, 17. junij 1994, letnik 47, št. 47
  77. ↑ Tržiški hit, str. 15, Gorenjski Glas, 12. maj 1995, letnik 48, št. 37
  78. ↑ Lestvica 5+5 na Radiu Žiri, str. 13, Gorenjski Glas, 21. julij 1995, št. 57, letnik 48
  79. ↑ Lestvica 5+5 na Radiu Žiri, str. 17, Gorenjski Glas, 6. december 1996, letnik 49, št. 96
  80. ↑ Ta dobrih 10 Radia Tržič, str. 16, Gorenjski Glas, 17. december 1996, letnik 49, št. 99
  81. ↑ Lestvica 5+5 Radia Sora, str. 31, Gorenjski Glas, 28. marec 1997, letnik 60, št. 25
  82. ↑ Ta dobrih 10 Radia Tržič, str. 20, Gorenjski Glas, 23. september 1997, letnik 50, št. 75
  83. ↑ Ta dobrih 10 Radia Tržič, str. 16, Gorenjski Glas, 25. november 1997, letnik 50, št. 92
  84. ↑ Lestvica 5+5 Radia Sora, str. 17, Gorenjski Glas, 5. december 1997, letnik 50, št. 95
  85. ↑ Ta dobrih 10 Radia Tržič, str. 25, Gorenjski Glas, 10. februar 1998, letnik 51, št. 19
  86. ↑ Ta dobrih 10 Radia Tržič, str. 24, Gorenjski Glas, 5. maj 1998, letnik 51, št. 34
  87. ↑ Ta dobrih 10 Radia Tržič, str. 33, Gorenjski Glas, 30. junij 1998, letnik 51, št. 50
  88. ↑ Ta dobrih 10 Radia Tržič, str. 20, Gorenjski Glas, 8. december 1998, letnik 51, št. 96
  89. ↑ Čista 10-ka radia Gorenc, str. 25, Gorenjski Glas, 14. december 1999, letnik 52, št. 99
  90. ↑ Čista 10-ka Radia Gorenc, str. 28, Gorenjski Glas, 4. februar 2000, letnik 53, št. 10
  91. ↑ Čista 10-ka Radia Gorenc, str. 27, Gorenjski Glas, 11. april 2000, letnik 53, št. 29
  92. ↑ Pripravil se je samo za trikrat, str. 24, Gorenjski Glas, K. Igor (30. marec 2001), letnik 54, št. 25
  93. ↑ »Znani nominiranci za viktorje 2003«. Dnevnik. 10. marec 2004. Pridobljeno 18. julija 2020.
  94. ↑ Grisogono, Vedrana (Marec 1988). »Iza kulisa Jugovizije 1988: Pobedio "Mangup" Srebrnih krila, Lidiji Asanović favorit bila Bebi Dol«. Yugopapir. Pridobljeno 18. julija 2020.
  95. ↑ Lahko je reči ljubim te, besedilo.si, Slovenska glasbena besedila
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Simona_Weiss&oldid=6346480«