Toplokrvni konj
Toplokrvni konji so skupina pasem domačega konja, prepoznavna po manjši telesni masi, elegantnem[1] ter vitkem telesu[2] in izrazitem,[1] živahnem[2] temperamentu (značaju), kamor spada velika večina jahalnih konjskih pasem.[1]
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Toplokrvne konje se pogosto neznanstveno opisuje kot živali ognjenega temperamenta, ki so žilave, pogumne, vzdržljive in inteligentne.[3] Na razvoj toplokrvnih konj je imela izrazit vpliv njihova uporabnost; gre namreč za ježi namenjene pasme, ki se jih veliko uporablja na konjeniških tekmovanjih in v drugih športnih disciplinah,[1][2][4] služijo pa tudi kot vprežne živali za vlečenje kočij.[5][6] Večina toplokrvnežev preseže višino 1,55 metra in ima razmeroma tanko zaščitno dlako (tj. dlako vratne grive in žime vratu ter nog[7]), pri čemer so noge v večini primerov neporaščene (obstaja nekaj izjem, npr. frizijec). V Evropi prevladujejo predvsem toplokrvne pasme.[1]
Toplokrvni konji predstavljajo eno izmed treh umetnih (neformalnih) skupin, na katere se glede na temperament (značaj) deli pasme domačega konja (preostali dve skupini zajemajo hladnokrvni in polnokrvni konji).[5] Izrazoslovje nima ničesar opraviti s temperaturo krvi ali klasifikacijo živali glede na telesno temperaturo in lastnosti presnove (vsi konji so namreč sesalci in posledično obligatno živali s stalno telesno temperaturo – homeotermni, manj primerno tudi toplokrvni organizmi),[1] temveč se nanaša na temperamenten, energetičen in živahen, a dobro vodljiv značaj toplokrvnih konjev.[1][2][5]
Od hladnokrvnih konj se toplokrvni ločijo po postavi; so namreč relativno manjši in lažji, njihova telesa pa so praviloma elegantnejša – zato jim pogosto pravimo tudi lahki konji. Razlike med toplokrvnimi in polnokrvnimi konji so manjše; načeloma velja, da imajo polnokrvni konji še izrazitejši in bolj poudarjen, energetičen ter nekoliko živčen značaj, bili pa naj bi tudi elegantnejši in plemenitejši od toplokrvnih.[3][5][8] Toplokrvne pasme naj bi nastale s križanjem hladnokrvnih in polnokrvnih,[5] pri križanju toplokrvnih in polnokrvnih konj dobimo tako imenovane polkrvne živali.[8]
Predstavniki
[uredi | uredi kodo]Med pasme toplokrvnih konj poleg drugih uvrščamo andaluzijca, appalooso, bavarca, francoskega jahalnega konja (selle francais), frizijca,[1] hanoveranca,[1][4][8] holštajnca, knabstruperja, luzitanca,[1] oldenburžana,[1][8] paint, palomina, porensko-nemškega konja,[1] vestfalca,[1][4] in trakenca.[1][4][8] Tudi nekaj slovenskih pasem konj se klasificira kot toplokrvne konje, denimo avtohtonega lipicanca in tradicionalnega ljutomerskega kasača.[9]
-
Appaloosa -
Francoski jahalni konj -
Frizijec -
Hanoveranec -
Paint -
Trakenec -
Lipicanec -
Ljutomerski kasač
.jpg)
.jpg)
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 1,13 Anžlovar, Petra (2009). Konji : najbolj priljubljene pasme konj (1. izd izd.). Tržič: Učila International. ISBN 978-961-00-0771-5. OCLC 780887200.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 »Konj je plemenita žival, ne moped«. Dnevnik. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 3,0 3,1 »Polnokrvni, toplokrvni in hladnokrvni«. www2.arnes.si. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 »Splošna znanja o konju«. www.educa.fmf.uni-lj.si. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. decembra 2021. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 »Hot Blood, Warm Blood, Cold Blood in Horses«. Kentucky Equine Research (v ameriški angleščini). 17. junij 2014. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ »Toplokrven«. Fran. Pridobljeno 19. decembra 2021.
- ↑ »Splošno o konjih«. sites.google.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2021. Pridobljeno 19. decembra 2021. Arhivirano 2021-12-19 na Wayback Machine.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 Sivec, Ignac; Mlinar, Ciril; Trilar, Tomi (2008). Živali. Tržič: Učila International. ISBN 978-961-00-0555-1. OCLC 449430279.
- ↑ Bojkovski, Danijela; Cividini, Angela; Čepon, Marko; Holcman, Antonija (2014). Slovenske avtohtone in tradicionalne pasme domačih živali. Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. ISBN 978-961-6761-26-0. OCLC 898637541.