Netopirji
| Netopirji Božo Vodušek |
| |||||||
Čudodelno pričakovanje je v nas, ko sinejo plahi večeri.
Zamolklo se lijo od nekod izgubljene pesmi mehov in piščali,
legajo modre sence v obraze. Rezki kriki bežečih živali
preko kamnitih polj, frfotanje splašenih ptic: vsak glas nas
vznemiri.
Rosni vonj trave in divjih rož krvavi v tišino. Blazni pastirji
plešejo daleč ob ugašajočih ognjih. Dušeče razbeljena zarja
je vžgala skrivenčena, naga drevesa. Zdaj pa zdaj veter
zlokobno udarja
ob trhle duri. Tesnoba vzhiteva. V grmovju tonejo netopirji.