Osrečuješ vse…
| Osrečuješ vse… Ksaver Meško |
| |||||||||||
Za samotnostjo in osamekistjo je bolehal Peter Lesjak.
Kar mu je utonil sinček-edinec, šolarček še, v Dravi, potuhnjeno in obenem nasilnovabeče se valeči spodaj pod vasjo, in je pričela žena v bridkosti srca veneti in je naposled zvenela in izhirala v jetiki, je bil popoln samotar. Pa je šel večkrat, ker so ga na cesti dohiteli, z drugimi delavci zjutraj v mesto in tovarno; šel zvečer, če ni mogel lahko zaostati, z njimi domov. Pa je poslušal njih govorjenje, vrgel še sam kako besedo, kako pripombo, kako domislico v pogovor. Vendar je bilo vse to tako zunanje, tako zelo oddaljeno od njegovega pravega življenja, da mu je zvenelo sicer na ušesa, ni se mu pa prav nič doteknilo duše. Ko se je ločil od tovarišev in je stopil v svojo hišico, je vse to nekako odpadlo od njega, kakor da nikoli ni bilo.
Doma je bil še bolj samoten. S sosedi je govoril malo, družbe ni iskal, v hiše po vasi ni zahajal. Živel je samo s spomini, s spomini na rajne, na ženo in zlasti na sinčka. Posebno ob večerih, ko je zamolklo zvenelo gor v kočo poželjivo šumenje Drave, se jo pogrezal v sanjarenje, je mislil na rajne, se je v mislih z njima prijateljski in dolgo pogovarjal…
Začetek tistega adventa je bil vlažen, neprijeten in pust Vsak dan megla. Kuhala se je iz Drave kakor iz čarovniškega kotla. Iz kotla prav zlobne in nevarne čarovnice, ki hoče vse okoli sebe zastrupiti. Kakor mokre, ogabno tipalnice ogromnega nestvora se mu jn doteknila obraza in vratu, ko je stopil zjutraj iz koče. In ko je šel po zmrzli cesti proti Beljaku, mu je silila mrzlota skozi obleko, se mu je kakor glad na zajedala v telo, mu je kakor silno žejna pila toploto iz udov, še vseh prepojenih z gorkoto postelje in nočnega počitka.
Kadar je ob večerih sedel v bajti, je komaj videl skozi meglo razsvetljena okna bratove koče onkraj ceste, kjer je gostovala Treiberca. Kakor bolna, krmežljeva očesa so mežikala mala okna skozi meglo.
Proti Božiču pa je zavladal oster mraz. In megla se je poizgubila, kakor bi se bila zbala te režoče zime.
Kadar je zdaj ob večerih sedel v svoji sobici in je strmel skozi okno, je videl okna onstran ceste jasneje razsvetljena. Bila so pa silno majhna, ker je bila bajta sama nizka in majhna. In luč slabotna in ubožna. kakor je bila ubožna vdova v bajtici.
»Odkar se ji je ponesrečil mož pri zidanju mestnih stanovanjskih hiš, se ji godi slabo, Treibarci,« je modroval sam pri sebi Peter. »Kdo bi si bil mislil! Bil je tako krepek, mnogo močnejši od mene. Pa gre in pade z odra in si zlomi hrbtenico. Kdo bi si bil mislil!«
Ko je tako modroval, mu je prišla misel, da sam ni vedel, odkod: »Ničesar ne bodo imeli za Božič. Kaj pa, če bi jim ti, Peter, kaj dal? Otrokom!«
Skoraj nasmehnil se je: »Kaj bom jaz!«
»Glej, nikogar nimaš« — mu je govorila misel dalje. — »Tam pa troje otrok, ubogih, da dostikrat še nezabeljenega krompirja nimajo. — Pa misliš, da ti ni ne pričakujejo, da bi jim Boži kaj prinesel?« »Vem, vem. A kaj bom jaz? Kako naj jaz? Saj imajo mater.« »Kaj pa more ta prislužiti. Saj je bolehna. Ti si pa zdrav. In za nikogar nimaš skrbeti« — ga je vabila misel prijazno in rahlo za seboj na pot, kamor pa je hotela povesti. — »Kakšna radost bi bila za drobiž in za a mater!«
»No, pa bodil Poizvem, kaj bi si malčki najbolj želeli.«
Pa jih je v nedeljo, ko so se podili po cesti med Eratovo in njegovo bajto, oprezno vprašal, kaj pričakujejo, da jim bo Božiček prinesel.
»Meni sabljo,« je brez oklevanja izjavil Dolfe, osemletni.
»A, vojak hočeš bili? Torej sabljo?«
»Pa. In čako tudi. Rdečo in črno, visoko, trdo.«
Prav po vojaško je zapovedoval, kaj mu naj prinese Božiček.
»No, no, morda ti pa bo, če bos priden.«
»Saj sem,« je z isto vojaško odločnostjo zatrjeval mali mož.
»In tebi, Rihard?«
»Bukvice. Take, ki so zverine notri,« odločil Rihard, šestletni, ki je sanjaril že, kako bo začel hoditi o Veliki noči v šolo in bo znal čitati kakor Dolfe.
»Glej, glej, take torej?«
»Da. Lev mora biti notri.«
»Lev? Pravi lev?«
»Da. In medved.«
»Medved tudi?«
»In volk. Čisto pravi volk.«
»Torej cela menažerija?«
Rihard, ki ni vedel, kaj je menažerija, se je za trenutek zmedel. Pa je takoj zahteval še bolj odločno: »In konj seveda tudi. In ovca.«
»Morda še osliček?«
»Tudi lahko. Je pri jaslicah tudi — osliček.«
»In tebi, Pepca?«
»Punčko. Tako, ki bo res živa. Ki bo z očmi gibala.« si je želela Pepca, petletna.
»Aha, torej prav zares živo?«
»Prav zares.«
»Le povej Božičku zvečer pri molitvi. Morda ti res prinese.«
Zdaj je Peter vedel, kaj si mlada srca žele. Pa je brez obotavljanja nakupil. Niti ne najcenejšega blaga. In se mu ni zdelo prav ni škoda denarja.
Dva dni pred Božičem je dejal Treiberci: »Ana, jutri ti prinesem smreko. Boš pripravila otrokom za sveti večer.«
»A kaj naj deneni nanjo?« se je žalostno začudila vdova. »Saj ničesar nimam.«
»Ne skrbi. Oskrbim že jaz, svečke in kake okraske,« jo je miril Peter. A se je vdova le še bolj čudila: »Glej, glej, da bo Peter!«
In je kupil svečic, rumenih, rdečih, zelenih in modrih. In je kupil srebrnih in zlatih nitk in trakov, keksov, sladkarij in orehov. In se mu spet ni zdelo ni škoda denarja: kakor bi kupoval svojemu mrtvemu sinčku, ali samemu božjemu Detetu, da bi mu naredil veselje tam v betlehemskih jaslicah…
Pred svetim večerom je imela Treiberca vse popoldne opravka v kuhinji in je otrokom trdno naročila, da ne smejo v kuhinjo. Naj letajo rajši v božjem imenu zunaj po snegu, dokler jim ne bo premrzlo. Potem naj gredo v sobo, da se segrejejo. Če ne bodo pridni in pokorni, Božiček gotovo ne pride. Ako bodo, upa, da se oglasi pri njih.
Tih, mrzel večer je bil listi sveti večer. Zgodaj so angelci božji začeli prižigati na nebu zvezde, ki so s čudovito svetlimi, radovedno-zavzetimi očmi strmele dol na svet, kjer so bila vsa srca zvrhano polna pričakovanja svetonočnih skrivnosti.
Tedaj je potrkal na kuhinjsko okno pri Treiberci Peter. Ko je odprla okno, ji je porinil v kuhinjo tri zavojčke. Na vsakem je bilo z velikimi črkami zapisano ime.
»Bog vam povrni, Peter,« je poltiho, toplo zahvaljevala vdova.
Pa je prižgala — narahlo tresla se ji je roka v radostnem vznemirjenju — svečke na smrečici in je stopila z njo v izbo.
»Ah!« se je izvilo iz treh začudenih mladih src ob pogledu na sveče in na drevesce, vse prepleteno s srebrnimi in zlatimi okraski.
Mati je postavila drevesce na mizo.
»Še nekaj je prinesel Božiček. V kuhinji je pustil — takoj stopim še po tisto.«
Pa je prinesla tri zavitke. Dolfe, ki je znal že brati, je čital: »Dolfetu Treiberju.«
Pa so v velikem, nemirnem pričakovanju odvili.
»Sablja — In čaka!« je glasno zarajal Dolfe. »Prav to sem Božička prosil.«
Že je imel čako na glavi, že je sukal sabljico. Za druga dva zavitka, se niti brigal ni več.
»Rihardu Treiberju,« je brala mati. Odvila je.
»Bukvice!« se je vzradostil Rihard in jih je že odpiral. »In res zverine, kakor sem ljubega Jezuščka prosil.«
Globoko sklonjen nad knjigo je z blestečimi se očmi listal od strani do strani.
»Pepci Treiber.«
Odvili sta s Pepco.
»Punčka! — Čisto plave oči ima! In res jih pregiblje. — O, kako dober je ljubi Jezušček!«
Pritisnila je punčko na prsi, in srečen smeh se je kakor studenček razlil po sobici.
Mati je stala in gledala otroke, ki so jim oči sevale in lica rdela v sreči, ki je večje — se ji je zdelo — sami angelci v nebesih uživati ne morejo. Gledala jih je, se smehljala in po licih so jih polzele solze.
Zunaj pred oknom pa je stal Peter Lesjak. In se jo tudi smehljal, si brisal oči ter mislil ginjen in radosten: »Kako nas vse osrečuješ, božje Dete, male in stare.«