Pojdi na vsebino

Grodno

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grodno

Гродна

Гродно
Zastava Grodno
Zastava		Grb Grodno
Grb
Grodno se nahaja v Belorusija
Grodno
Grodno
Grodno na zemljevidu Belorusije
Koordinati: 53°40′N 23°50′E / 53.667°N 23.833°E / 53.667; 23.833
DržavaZastava Belorusije Belorusija
OblastGrodnenska oblast
OkrajGrodnenski rajon
Uradna ustanovitev1127
Upravljanje
 • PredsednikMečislav Goj
Površina
 • Skupno14.211 km2
Nadm. višina
137 m
Prebivalstvo
 (2019)
 • Skupno373,547[1] (raste)
Časovni pasUTC+3 (MSK)
Poštna številka
230000
Omrežna skupina+375-15
Registrska tablica4
Spletna strangrodno.gov.by

Grodno (belorusko Гродна, Grodna, rusko Гродно, Grodno, poljsko Grodno, litovsko Gardinas) je mesto v zahodni Belorusiji ob reki Nemen, oddaljeno okoli 300 km od beloruske prestolnice Minsk. Od meje s Poljsko je oddaljeno 15 km in od meje z Litvo 30 km. Leta 2019 je imelo 373.547 prebivalcev. Grodno je središče Grodnenske oblasti in Grodnenskega rajona.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Zgodovinska pripadnost

Velika litovska kneževina 1391–1569
del Velike litovske kneževine v Republiki obeh narodov 1569–1795
Ruski imperij 1795–1917
Beloruska demokratska republika 1918–1919
Druga poljska republika 1919–1939
 Sovjetska zveza 1939–1941
 Nacistična Nemčija 1941–1944
 Sovjetska zveza 1944–1991
/ Belorusija 1991–danes

Sodobno Grodno se je razvilo iz majhne trdnjave in utrjene trgovske postaje, ki so ju vzdrževali ruriški knezi na meji z baltsko plemensko zvezo Jotvingov. Grodno je bilo prvič omenjeno leta 1005.[2]

Mesto je bilo uradno ustanovljeno leta 1127. V tistem letu je bilo v Primarni kroniki omenjeno kot Groden in umeščeno na križišče številnih trgovskih poti. Kot litovslo naselje[3] je bilo ustanovljeno verjetno že v poznem 10. stoletju in postalo glavno mesto komaj dokazane kneževine, v kateri so vladali vnuk Jaroslava Modrega in njegovi potomci.[2]

Grodno in Navagrudak sta veljali za glavni mesti na zahodnih mejah Črne Rutenije. Obmejno območje je bilo sosed Velike litovske kneževine. Pogosto so ga napadali različni zavojevalci, predvsem tevtonski vitezi. V letih 1240–1250 so območju Grodna in večini Črne Rutenije vladali knezi litovskega porekla in na teh ozemljih oblikovali baltsko državo Veliko litovsko kneževino, ki je bila od leta 1385 del poljsko-litovske Republike obeh narodov. Po vstajah Prusov proti Tevtonskemu viteškemu redu je veliko Prusov dobilo zatočišče v regiji. Slavni litovski veliki knez Vitautas je bil od leta 1376 do 1392 knez Grodna in se tam pripravljal na bitko s tevonskimi vitezi pri Grunwaldu leta 1410. Od leta 1413 je bilo Grodno upravno središče okraja v Trakajskem vojvodstvu.

Poljsko-litovska Republika obeh narodov

[uredi | uredi kodo]
Grodno v 16. stoletju

Da bi pomagali obnoviti mednarodno trgovanje so litovski veliki knezi leta 1389 dovolili ustanovitev judovske občine v Grodnu. Bila je ena prvih judovskih skupnosti v Veliki kneževini. Leta 1441 je mesto dobilo magdeburške mestne pravice.

Kot pomembno trgovsko in kulturno središče je bilo Grodno pomembno kraljevo mesto in ena od kraljevih rezidenc in političnih središč poljsko-litovske skupne države. Stari in Novi grad so pogosto obiskovali monarhi Republike obeh narodov, vključno s slavnim poljskim kraljem Štefanom Báthoryjem, ki je tam uredil svojo rezidenco in tam tudi umrl. V mestu je umrl tudi kralj Kazimir IV. Jagelo. Grodno je bilo eno od krajev, kjer so potekali sejmi (skupščine) poljsko-litovske skupne države, vključno z zadnjim v zgodovini skupne države leta 1793.

Novi grad v Grodnu, letna rezidenca poljsko-litovskih monarhov

Med veliko severno vojno sta bili leta 1706 in 1709 v bližini mesta dve veliki bitki.

Po drugi delitvi poljsko-litovske skupne države in kasnejši upravni reformi njenega preostalega dela je Grodno leta 1793 postalo glavno mesto kratkotrajnega Grodnenskega vojvodstva.

Leta 1795 je v tretji delitvi Poljske mesto priključila Rusija. Prav v Novem gradu je 25. novembra tistega leta odstopil zadnji poljski kralj in litovski veliki knez Stanislav Avgust Poniatowski. V Ruskem imperiju je mesto od leta 1801 še naprej služilo kot sedež gubernije Grodno. Industrijske dejavnosti, ki jih je v poznem 18. stoletju začel Anton Tyzenhaus, so se še naprej razvijale.

Med januarsko vstajo (1863-1864) je bil v Grodnu aretiran in do izgona v Ufo zaprt grof Aleksander Bisping.[4]

Tako kot številna druga mesta v vzhodni Evropi je imelo Grodno pred holokavstom veliko judovskega prebivalstva. Po ruskem popisu prebivalstva leta 1897 je bilo od 46.900 prebivalcev kar 22.700 Judov (okoli 48 % ali skoraj polovica celotnega prebivalstva).[5]

Prva svetovna vojna in medvojna Poljska

[uredi | uredi kodo]
Vagon vojaške bolnišnice leta 1916

Po izbruhu prve svetovne vojne je Grodno 3. septembra 1915 zasedla Nemčija in ga po Brestlitovskem sporazumu leta 1918 prepustila boljševiški Rusiji. Po vojni je nemška vlada dovolila, da se tam ustanovi kratkotrajna država Beloruska ljudska republika, prva z beloruskim imenom. Republika je marca 1918 v Minsku razglasila neodvisnost od Rusije, potem pa je morala Rada (Državni svet) republike zapustiti Minsk in pobegniti v Grodno. Vojaška oblast v Grodnu je ves čas ostala v nemških rokah.

Po izbruhu poljsko-sovjetske vojne so se nemški poveljniki zbali, da bo mesto padlo v roke Sovjetske Rusije, zato so 27. aprila 1919 prenesli oblast na Poljsko, ki je le nekaj mesecev prej ponovno pridobila neodvisnost. Mesto je naslednji dan zasedla poljska vojska in v mestu vzpostavila poljsko upravo. Rdeča armada je poskušala v tako imenovani prvi bitki za Grodno 17.-20. julija 1920 zavzeti mesto, vendar je bitko izgubila.[6]

Mesto je zase zahtevala tudi litovska vlada, potem ko je bilo s sovjetsko-litovsko pogodbo, podpisano 12. julija 1920 v Moskvi, dogovorjeno, da bo mesto preneseno v Litvo. Ti načrti so zaradi sovjetskega poraza v bitki za Varšavo zastareli in litovska oblast v mestu ni bila nikoli vzpostavljena. Namesto tega je Rdeča armada v mestu organizirala svojo zadnjo postojanko in se tam obdržala, dokler ni poljska vojska po bitki pri Nemenu 23. septembra 1920 ponovno zavzela mesta. Po mirovnem sporazumu iz Rige je Grodno ostalo Poljski.

Grodno leta 1935

Grodno je sprva nazadovalo zaradi dejstva, da je ostalo le glavno mesto okrožja, medtem ko je bilo glavno mesto vojvodstva prestavljeno v Białystok. V poznih 1920. letih je kljub temu postalo sedež ene od največjih garnizij poljske vojske. Lokalno gospodarstvo je začelo oživljati. Mesto je bilo tudi pomembno središče judovske kulture, saj so približno 37 % mestnega prebivalstva predstavljali Judi. Poljaki so predstavljali 60 % prebivalcev Grodna.

Druga svetovna vojna

[uredi | uredi kodo]
Grad Staro Grodno

Med poljsko obrambno vojno od septembra do oktobra 1939 so se iz grodnenskega grnizona formirale številne vojaške enote, ki so se borile proti Wehrmachtu. Med sovjetsko invazijo na Poljsko, ki se je začela 17. septembra 1939, so v mestu potekali hudi boji med sovjetskimi in improviziranimi poljskimi silami, sestavljenimi večinoma iz pohodnih bataljonov in prostovoljcev.[7] Med bitko za Grodno 20.–22. septembra 1939 je Rdeča armada, po poljskih virih, izgubila nekaj sto mož. Po sovjetskih virih je imela 57 ubitih in 159 ranjenih. Uničenih ali poškodovanih je bilo 19 tankov in 4 oklepni transporterji. Poljska stran je utrpela vsaj 100 ubitih vojakov in civilistov. Natančne številke niso znane, ker so v različnih virih zelo različne.[8] Ostanki poljske vojske so se umaknili v Litvo.

Grodno je v skladu s paktom Molotov–Ribbentrop, sklenjenim avgusta 1939, pripadlo Sovjetski zvezi in bilo vključeno v Belorusko sovjetsko socialistično republiko. Več tisoč Poljakov je bilo izgnanih v oddaljene pokrajine Sovjetske zveze. 23. junija 1941 so mesto okupirali Nemci in ga obdržali do 16. julija 1944. Preživeli zaporniki v grodnenskem zaporu so bili po osvoboditvi mesta osvobojeni. Med nemškim napadom na Sovjetsko zvezo so nacisti večino Judov zaprli v grodnenski geto in jih kasneje v taboriščih smrti pomorili.[9] Med vojno je bil v Grodni nemški zapor.[10]

Od leta 1945 je mesto središče ene od oblasti Beloruske SSR, zdaj neodvisne Republike Belorusije. Večina Poljakov je bila v letih 1944–1946 in 1955–1959 izgnana ali je zbežala na Poljsko. Poljaki so kljub temu še vedno druga najštevilčnejša narodnost v mestu (25 %), takoj za Belorusi (60 %).

Judovska skupnost

[uredi | uredi kodo]

Judje so se začeli v Grodno naseljevati v 14. stoletju s soglasjem litovskega velikega kneza Vitautasa.[11] Kasneje se je njihov status večkrat spremenil. Leta 1495 so bili izgnani iz mesta in dobili prepoved naseljevanja v Grodnu. Prepoved je bila leta 1503 preklicana. Leta 1560 je bilo v Grodnu 60 judovskih družin. Skoncentrirani so bili v "judovski ulici" in imeli sinagogo in svojo bolnišnico. Veliko sinagogo v Grodnu je leta 1578 zgradil rabin Mordekai Jaffe (Baal ha-Levuš). Sinagoga je bila močno poškodovana v požaru leta 1599.

Vstaja Hmelnickega skupnosti ni prizadela, trpela pa je med kozaško vstajo leta 1655 in med vojno s Švedsko (1703–1708). Po priključitvi Grodna k Ruskemu imperiju leta 1795 je judovsko prebivalstvo še naprej raslo. Leta 1907 je bilo od 47.000 meščanov kar 25.000 Judov.

V času samostojne Poljske je v mestu (Shaar ha-Tora) delovala ješiva pod vodstvom rabina Šimona Škopa. Pred nacistično-sovjetsko invazijo na Poljsko je bilo v Grodnu od 50.000 celotnega prebivalstva približno 25.000 Judov.[12][mrtva povezava] Po nemški okupaciji mesta 1. novembra 1942 so bili Judje zaprti v dveh getih. 15.000 mož je bilo zaprtih v starem delu mesta, kjer je bila glavna sinagoga. Okoli geta je bil zgrajen dva metra visok zid. Drugi geto z 10.000 Judi se je nahajal mestni četrti Slovodka. Za vodjo judenrata je bil imenovan dr. Braur (ali Brawer), ravnatelj šole, ki je to dolžnost opravljal do svoje usmrtitve februarja 1943 med zbiranjem za deportacijo v koncentracijsko taborišče Treblinka.[13]

Deportacije v taborišča smrti so se začele 2. novembra 1942. V pet dneh februarja 1943 je bilo 10.000 Judov poslanih v koncentracijsko taborišče Auschwitz. 13. februarja je bilo 5.000 Judov poslanih v Treblinko. Med deportacijami je bilo ubitih nekaj ljudi, sinagoge pa so bile izropane. Zadnji Judje so bili deportirani marca 1943. Do konca vojne je v getih ostalo samo nekaj Judov. Nekaj jih je preživelo tudi v taboriščih in skrivališčih v okolici mesta. Po vojni so bili vsi preživeli deportirani v Sovjetsko zvezo.[14]

Po vojni je judovska skupnost ponovno oživela. Po razpadu Sovjetske zveze se je večina Judov izselila. Danes je v mestu samo nekaj sto Judov. Večina dejavnosti skupnosti poteka v glavni sinagogi, ki so jo oblasti vrnile skupnosti v 90. letih dvajsetega stoletja.[11] Vodja skupnosti je rabin Jicak Kaufman.

V spomin na 25.000 Judov iz Grodna, iztrebljenih v holokavstu, je bila na stavbi v Zamkovi ulici, kjer je bil nekoč vhod v geto, vzidana spominska plošča.[15]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Skozi mesto tečejo reke Nemen, Lasosna[16] in Garadničanka s pritokom Jurisdika.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Podnebje Grodna je po Köppnovi podnebni klasifikaciji opisano kot "Dfb" (celinsko podnebje s toplimi poletji).[17]

Podnebni podatki za Grodno
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Rekordno visoka temperatura °C 11.8 15.0 22.2 29.2 32.0 34.0 35.7 36.2 32.2 25.2 17.2 12.7 36.2
Povprečna visoka temperatura °C −1.1 −0.2 4.9 12.9 19.0 21.5 23.9 23.4 17.5 11.3 4.2 −0.1 11.4
Povprečna dnevna temperatura °C −3.5 −3.2 0.8 7.2 13.1 15.8 18.2 17.4 12.4 7.1 1.8 −2.2 7.1
Povprečna nizka temperatura °C −5.8 −5.7 −2.5 2.5 7.5 10.6 12.7 12.0 8.1 3.8 −0.4 −4.4 3.2
Rekordno nizka temperatura °C −33.7 −36.1 −26.9 −9.3 −6.0 −0.7 3.0 −1.4 −4.3 −13.5 −19.8 −31.6 −36.1
Povprečna količina padavin mm 34 29 32 33 55 66 75 57 52 36 42 41 552
Povp. št. deževnih dni 10 7 10 12 15 15 15 13 14 14 13 11 149
Povp. št. sneženih dni 16 17 11 3 0.1 0 0 0 0.03 1 8 15 71
Povprečna relativna vlažnost (%) 87 85 80 72 71 74 74 74 81 85 89 89 80
Povp. št. sončnih ur 39 59 140 177 235 261 262 240 174 94 38 29 1.748
% možne sončnosti 16 22 38 42 48 52 51 52 46 29 15 13 39
Vir 1: Pogoda.ru.net[18]
Vir 2: Belarus Department of Hydrometeorology (sun data from 1948–1949 and 1951–1984)[19]

Prebivalstvo

[uredi | uredi kodo]
Gibanje števila prebivalcev
1979 1989 1999 2009 2012 2015 2019
194.775[20] 270.535[20] 270.535[20] 327.540[20] 346.601 362.895 373.547[1]

Pobratena mesta

[uredi | uredi kodo]

Bivša pobratena mesta:

Marca 2022 so poljska mesta Augustów, Białystok in Słupsk prekinila svoje partnerstvo z Grodnim zaradi beloruske udeležbe v ruski invaziji na Ukrajino.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 »Численность населения по г. Гродно и районам Гродненской области на 1 января каждого года с 1996 по 2019гг./Population of Grodno and rayons of the Grodno region« (v ruščini). grodno.belstat.gov.by. 1. januar 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 2022. Pridobljeno 8. julija 2022.
  2. ↑ 2,0 2,1 Археографический ежегодник за 1964 год. The Academy of Sciences of the USSR, 1965. str. 271. Ime izvira iz starovzhodnoslovanske besede gorodit, ki pomeni obdati ali ograditi.
  3. ↑ "Gardinas". Visuotinė lietuvių enciklopedija (litovsko).
  4. ↑ Anderson, F.L.M. (1864). Seven Months' Residence in Russian Poland in 1863. London: Macmillan and Co. str. 210-211.
  5. ↑ Joshua D. Zimmerman. Poles, Jews, and the Politics of Nationality. Univ of Wisconsin Press, 2004. ISBN 0-299-19464-7. Google Print, str. 16.
  6. ↑ Witold Ławrynowicz (1. april 2002). "The Defense of Grodno. July 17 – 20, 1920". Tanks E-Magazine. www.tankhistory.com (5). Arhivirano iz izvirnika 11. avgusta 2014. Pridobljeno 7. maja 2012.
  7. ↑ Tomasz Piesakowski. The Fate of Poles in the USSR 1939–1989. str. 36. ISBN 0-901342-24-6.
  8. ↑ Agresja sowiecka na Polskę i okupacja wschodnich terenów Rzeczypospolitej 1939–1941 (poljsko). Białystok-Warszawa: IPN. 2019. str. 9. ISBN 978-83-8098-706-7.
  9. ↑ Felix Zandman, J. Szwarc, A. May, ur. (2016). "Liquidation of the Ghettos and the Deportations to the Camps (November 2, 1942 – March 12, 1942)". The German Occupation - 4. Lost Jewish Worlds.
  10. ↑ "Gefängnis Hrodna". Bundesarchiv.de (nemško). Pridobljeno 7. maja 2022.
  11. ↑ 11,0 11,1 ЭЕЭ 2005.
  12. ↑ The Holocaust in Grodno.
  13. ↑ Megargee, Geoffrey (2012). Encyclopedia of Camps and Ghettos. Bloomington, Indiana: University of Indiana Press. Volume 2, str. 892. ISBN 978-0-253-35599-7.
  14. ↑ Megargee, Geoffrey (2012). Encyclopedia of Camps and Ghettos. Bloomington, Indiana: University of Indiana Press. str. 893. ISBN 978-0-253-35599-7.
  15. ↑ "Акт вандализма в Гродно". Агентство еврейских новостей. Arhivirano iz izvirnika 5. marca 2016. Pridobljeno 12. januarja 2013.
  16. ↑ "NUKAT | Prosto do informacji - katalog zbiorów polskich bibliotek naukowych". 193.0.118.54. Pridobljeno 23. avgusta 2020.
  17. ↑ »Grodno, Belarus Köppen Climate Classification (Weatherbase)«. Weatherbase. Pridobljeno 23. avgusta 2020.
  18. ↑ »Weather and Climate- The Climate of Grodno« (v ruščini). Weather and Climate (Погода и климат). Pridobljeno 28. novembra 2015.
  19. ↑ »Солнечное сияние. Обобщения II часть: Таблица 2.1. Характеристики продолжительности и суточный ход (доли часа) солнечного сияния. Продолжение« (v ruščini). Department of Hydrometeorology. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. aprila 2017. Pridobljeno 25. aprila 2017.
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 20,3 »BELARUS: Cities & Settlements«. City Population. Pridobljeno 6. julija 2016.
  21. ↑ »Augustów zerwał współpracę z białoruskimi miastami« (v poljščini). Pridobljeno 9. marca 2022.
  22. ↑ »Wojna na Ukrainie. Białystok zrywa współpracę z miastami partnerskimi w Rosji i Białorusi« (v poljščini). Pridobljeno 9. marca 2022.
  23. ↑ »Słupsk zrywa z miastami partnerskimi z Rosji i Białorusi« (v poljščini). Pridobljeno 9. marca 2022.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Grodno&oldid=6288404«