Krst pri Savici

Za druge pomene glej Krst pri Savici (razločitev).

Uvod Krsta pri Savici

Krst pri Savici je obsežna epsko-lirska pesnitev, ki jo je v drugi polovici leta 1835 napisal slovenski romantični pesnik France Prešeren. Pesem obravnavajo tudi kot slovenski nacionalni ep. Prešeren je pesem končal januarja leta 1836 in jo aprila izdal v samozaložbi v 600 izvodih. Pozneje jo je posvetil svojemu prijatelju Matiji Čopu.

Krst sestoji iz dveh delov, Uvoda (25 tercin in se konča z kvartino) in Krsta (53 stanc), ki se zelo vidno ločujeta v obsegu, vsebini in verzni obliki. Leta 1846, ko je pesnitev objavil v Poezijah, jo je rahlo spremenil, in sicer je spremenil 9. kitico, v Krst pa je pred 42. kitico dodal še eno. Tematska enciklopedičnost Krsta pri Savici zajema vse štiri glavne teme Prešernovega pesnenja: ljudsko, narodno zgodovinsko, bivanjsko in predvsem v uvodnem sonetu še pesniško. V ospredju pa se tokrat kot nova pojavi tudi verska tematika. Poleg sonetnega venca je to Prešernovo najbolj celovito delo. Pesnitev zaradi verske teme ni bila cenzurirana. Prvi ključ k miselnemu ustroju je Črtomirova osebnost in njegove odločitve sredi usodnega zgodovinskega dogajanja.

Pesnitev je sestavljena iz treh delov:

1. Posvetilni sonet Matiju Čopu - ta del je Prešeren dodal šele v Poezijah
2. Uvod
3. Krst

Oba dela povezuje Črtomir in njegova dramatična zgodba.

S to pesmijo se po Janku Kosu konča prvi del Prešernovega zrelega obdobja.

Viri, na katere se je opiral Prešeren

Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske. Valvasor je opisoval vero in pokristjanjevanje starih Slovencev. Prešeren je iz tu prevzel podatke o bojih med kristjani in staroslovenskimi pogani, o Valjhunu, Avreliju, Drohu.

Anton Tomaž Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. S pomočjo tega dela je Prešeren prikazal zgodovinski čas, pojme o staroslovenskih bogovih, črtih, Živi. Povzel pa je pojmovanje, da so stari Slovenci živeli v svobodni demokratični družbi in da je bilo s pokristjanjevanjem konec njihove politične svobode.

Izbral je obdobje pokristjanjevanja alpskih Slovanov, bolj točno, tretji upor proti pokristjanjevanju, ki je potekal med leti 769 in 772, ter je bil zatrt s pomočjo bavarskega vojvode Tasila III., kot zadnji upor Slovencev / alpskih Slovanov zoper nove vere in tuje oblasti, nakar je Karantaniji zavladal krščanski knez Valtunk (v delu imenovan Valjhun).

Prešeren se je opiral tudi na literarne vzorce bratov Schlegel, ki mu jih je predstavil Matija Čop. V ospredju naj bi bila sodobna epska pesnitev s prelomnimi zgodovinskimi dogodki. Sodobni ep naj bi povezoval objektivno in subjektivno; zgodovinske dogodke združi z osebnimi usodami. Čop je ravno tako predlagal drugačne verze, heksameter ni več aktualen, Prešeren uporabi enajsterce; tercine in stance.

Uvod

Tema je pokristjanjevanje Karantancev v 8. stoletju, zato je vodilni motiv bojevanje med kristjani in poganskimi Slovani. Boj se odvija na Ajdovskem gradcu pri Bohinjski Bistrici, glavni osebi pa sta vodja poganov Črtomir in krščanski koroški vojvoda Valjhun.

Sodi v junaško epiko, pripoveduje o Črtomiru kot hrabremu poveljniku slovenske poganske vojske.

Uvod lahko razčlenimo na tri dele. Prvi del sestavlja prvih 10 kitic (1-10) in opisuje razmerje pred odločilnim bojem - brezupno obkoljenost. Drugi del sestavlja naslednjih 7 kitic (11-17) in zajema Črtomirov govor. Zadnji del sestavlja 9 kitic (18-26), ki opisujejo nesmiseln boj. Zadnji dve kitici sta v obliki epiloga, umirjata dogajanje ter opišeta neposredne posledice boja.

Pripovedna perspektiva se premika iz enega v drugi zorni kot in zavzema več različnih stališč. Tudi kompozicija ni epsko lagodna, temveč avtorska, se pravi strogo tektonska, s Črtomirovim govorom v središču, in strmo stopnjevana v katastrofo. Prav tako tudi izbranost morfologije, z mojstrsko igro glagolskih funkcij v ospredju, pa izdelanost ritma, ki gre v silovito ekspresivnost in izbrušena glasovna instrumentacija - vse to bralca iztrga iz občutka, da ima pred saboj arhaično pripoved.

Črtomirjev cilj, za katerega zastavi vse svoje moči, je utemeljen nadosebno in sicer v radikalnem boju za prostost ter identiteto njegovega ljudstva.

Glavno sporočilo je zajeto v Črtomirjevem govoru (17. kitica): »Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.«

Uvod sestavlja 26 kitic, prvih 25 je trivrstičnih (tercine, za katere je značilna epskost, odprtost tekočemu dogajanju in večji količini snovi ter da sploh nima izrazite kritične meje), zadnja pa je štirivrstična (kvartina). Uvod z neprekinjeno verigo tercin ter brez kritičnih presledkov budi epska pričakovanja. Uvod kot zaključena metrična celota daje vtis antifrastičnega epa, ki osrednji figuri že uvodoma odreče status epskega protagonista.

Pripovedovalec uvoda nima jasne politične opredelitve - privzema torej samo pogled literarnih oseb v smislu personalne pripovedi oz. fokalizacije. Zato bralec ob koncu uvoda ostane zbegan.

Krst

Zadnji del pesnitve opisuje krst Črtomira pod slapom Savica. Glavni osebi v tem delu sta Črtomir in Bogomila. Tu ne gre več za izrazito domovinsko temo ampak opisuje junakovo osebno problematiko.

Konec junaške in začetek lirske epike.

Zgodovinsko dogajanje se pomakne v ozadje, ospredje pa zavzame Črtomirova osebna in notranja problematika. Odprejo se vprašanja ljubezni, sreče in temeljnega smisla življenja. Črtomir je zaradi zmage krščanstva nad njegovimi ideali nameraval narediti samomor, ki ga je preprečil spomin na Bogomilo. Črne misli ga silijo v samomor. To dejanje obupanca mu preprečuje le neizmerna želja, da bi še enkrat videl ljubljeno Bogomilo, ki jo je spoznal, ko sta z očetom Staroslavom skrbela za tempelj boginje Žive na Blejskem otoku. Vendar je vdor Valjhunove vojske prekinil njuno srečo, saj je moral Črtomir v vojno. Sedaj, ko so bili boji končani in branitelji stare vere pobiti, Črtomir premišljuje, kako je vojne vihre preživela Bogomila. Iz sanjarjenja ga predrami stari ribič, ki Črtomira odpelje na skrivno mesto pri slapu Savica, potem pa se odpravi poizvedovat, kaj je z Bogomilo. Naslednje jutro ribič k Črtomiru pripelje Bogomilo in krščanskega duhovnika. Bogomila razkrije Črtomiru ves strah in muke, ki jih je doživljala v času vojne, ko je trepetala za njegovo življenje. V takšnem stanju jo je duhovnik seznanil s krščansko vero in Bogom, ki je Bog ljubezni za vse ljudi na svetu. Novemu Bogu je obljubila večno zvestobo in služenje za časa svojega zemeljskega življenja, če ohrani Črtomira živega. Črtomir jo razume in se hoče z njo poročiti. Vendar mu Bogomila in duhovnik pojasnita, da bo to mogoče šele v posmrtnem življenju, saj mora Bogomila spoštovati svojo zaobljubo Bogu. Črtomir se odloči darovati svoje življenje Cerkvi ter tako ugodi Bogomilini največji želji, zato se da krstiti pri slapu Savica. Po tem odide v Oglej, kjer se bo poučil o skrivnostih nove vere, da jih bo kot duhovnik oznanjal Slovencem, Bogomila se vrne domov k očetu. Zadnji del Krsta ni več le epski ampak je hkrati lirski, saj pesnik dodaja tudi čustva, v momentih pa je zgodba celo dramatična. To lahko opazimo predvsem v zadnji polovici, ko dobiva obliko dialoga med Črtomirjem, Bogomilo in duhovnikom.

Propagira tudi sinkretično in pacifistično različico krščanstva; če Bogomilino poročanje o mirnem prestopu poganov na krščansko stran beremo kot avtentično pričevanje, smo le se korak od zgodovinske spekulacije, po kateri so si predhodniki Slovencev z zgodnjim sprejemom krščanstva zagotovili etnično kontinuiteto in tako ušli usodi Polabcev in drugih Slovanov na področju današnje Nemčije in Poljske, ki so bili več stoletij nasilno izkoreninjeni.

Za krst je Prešeren izbral stanco ali oktavo, osemvrstičnico, sestavljeno iz rimljanskih enajstercev. Stanca ima poudarjeno kritičnost.

Osebe

Črtomir V Uvodu in Krstu spoznamo dve različni osebnosti glavnega lika. V prvem delu, Uvodu, se podreja družbenim ciljem, je klasičen junak, za uresničitev cilja je pripravljen izgubiti življenje. V Krstu pa se že na začetku pokaže bolj njegov notranji svet, prikazan je kot občutljiva oseba, saj zaradi izgube vojnih tovarišev in bitke razmišlja o samomoru, vendar ga od tega odvrne misel na Bogomilo. Smisel mu daje ljubezen, vendar se zaradi ljubezni do Bogomile tej ljubezni odpove. V Krstu ni več epski junak in ne živi več v pravem epskem svetu. Družbena danost daje Črtomirju možnost tvornega obstajanja samo tako, da ga ukloni in da ni več celovit in zares suvereno delujoči junak. Njegova sreča je nekaj drugega kot njegova pot, razklan je med svobodo in nujnostjo. Razočaran je na dveh nivojih; kot vojskovodja v boju za pogansko vero in v ljubezni do Bogomile. Črtomir ves čas ostaja skeptik, saj se bori za pogansko vero (ki je ne označi kot svojo vero, temveč kot vero očetov) in v krščanski veri (spreobrne se zaradi Bogomile in ne neke notranje motivacije). Sprva Črtomir njeno spreobrnitev razume kot nov udarec sovražne sreče, nazadnje pa Črtomir popusti in sprejme krščansko vero, vendar bolj kot resignacijo kot odrešitev. Prešeren je notranji razkol v junaku nakazal tudi z izbiro imena Črtomir – tisti, ki črti mir. V posvetilnem sonetu Matiji Čopu se Prešeren primerja s Črtomirom, saj pravi, da je pokopal neizpolnjene želje enako kot Črtomir vse upanje na zemeljsko srečo. Po Prešernu je smrt dokončna.

Bogomila Je lepa, nedolžna, plemenita in ljubeča. Pred spreobrnitvijo je v službi boginje Žive, skrbi za njeno svetišče na Blejskem otoku, torej je ves čas v službi ljubezni. Življenje ji spremeni spoznanje, da bo smrt končala njeno ljubezen do Črtomira, želi pa si večne ljubezni. Krščanstvo ji tako predstavlja obljubo, da bosta lahko večno skupaj v posmrtnem življenju, vendar se morata v ta namen odreči ljubezni na tem svetu. Bogomila to lahko stori brez dvomov, saj je njeno občutenje ljubezni poduhovljeno, verjame v ljubezen po smrti, na neki višji ravni, ljubezen je osrednja sila življenja. Krščanstvo zanjo predstavlja odrešitev, saj je zanjo to vera ljubezni. Prešeren je v ljubeči poganki z izredno pozornostjo pripravil duševne pogoje za sprejem vere. To so: njena stiska, njen strah za Črtomira, njen obup in silovito iskanje srečnega izhoda. Prešeren je to nakazal tudi z imenom Bogomila – tista, ki je Bogu mila. Bogomilina vera in upanje v onstransko srečo sta popolna, vendar prijazana iz razdalje, tretjeosebno "de srečen je le ta, kdor z Bogomilo..." (Paternu, 1994: 146)

Duhovnik Spreobrnjen kristjan, prej je bil druidski svečenik. Ravno tako nasprotuje Valjhunovemu krščanstvu. Postavi se na stran etično čistih, miroljubnih in demokratičnih idej nove vere.

Pojav mitologije

"Čopov in Prešernov program je ekskluzivističen, njun cilj je visoka literatura v slovenščini. Zato je Prešernova nova mitologija predvsem literarna, njegovi bogovi, njegov Bog in njegovi junaki pa priseljenci - ne z meglenih severnih jezer, temveč iz rimske in italijanske epike." (Paternu, 1994: 116)

Boginja ljubezni: Znano je, da je Prešeren črpal vire od Valvasorja in Linharta, Marinčič pa nam razkrije, da sta ta dva črpala iz variacije Botha, Bagertove izdaje Helmolda, iz kjer naj bi izviralo enačenje boginje Žive (pri Bothu Siwa) in zaradi česar je bila tradicionalna upodobitev Žive na Slovenskem vsaj dvakrat videna. Nikjer pa ne moremo zaslediti srebrnega medaljona, na katerem je otok, na katerem bi moralo biti narisano mesto Ratzeburg, prazen. Na njem stoji boginja Siwa, ki v vodo meče orožje ter v rokah drži rimsko čelado in vinsko trto (simbol miru, namesto oljčne vejice), kar bi lahko interpretirali kot obrnjeno zrcalno podobo Krsta pri Savici - Siwa slavi triumf. Medaljon torej predstavlja sklenitev miru v Ratzeburgu, kljub temu, da so mesto požgali do tal; zmaga orožja prevrednoti v zmago miru. Prešeren se ne sklicuje samo na Linharta ali Valvasorja, kajti on Živo, boginjo ljubezni, vseli v svetišče na Blejskem otoku in tako z Linhartom ni kompatibilen. Njegov mit o Živi je nedosledna kompilacija dveh virov.

Slovenska Eneida:

Ko svojo moč narbòlj vihar razklada,
okrog vrat straža na pomoč zavpije,
in vstane šum, de mož za možam pada.

Ko se neurnik o povodnji vlije,
iz hriba strmega v doline plane,
z derečimi valovami ovije,

kar se mu zoper stavi, se ne ugane,
in ne počije préd, de jez omaga;
tak vrže se Valjhun na nekristjane.

Ne jenja préd, doklèr ni zadnja sraga
krvi prelita, dokler njih kdo sope,
ki jim bila je vera čez vse draga.

Ko zor zasije na mrličov trope,
ležé, k' ob ajde žetvi, al pšenice
po njivah tam ležé snopovja kope.

Bitko primerja z žetvijo ali s hudournikom, kar Kajetan Gantar poveže z 11. spevom Iliade, drugi komentatorji omenjajo zglede Vergilija, Tassa, Byrona, kar pomeni, da je priperjava homerska. Prešerna z Eneido veže situacijska sorodnost dveh junakov, ki branita oblegano domačo trdnjavo, na koncu pa sta prisiljena v preboj skozi sovražne straže in beg.

Med obzidji pomešani kriki raznolike žalosti. Anzihova hiša je bila na samem, v zavetju krošenj, a zvoki so bili vedno jasnejši, žvenket orožja vedno strašnejši. Zdrznem se in se zdramim, zberem moči in se povzpnem na vrh slemena. Obstanem in napeto poslušam. Kot če plameni ognja v blaznečem južnem vetru planejo nad zoreče žito, ali če se hiter hudournik udere z gora in pustoši polja, pustoši po bujnem posevku, uničuje trud volov, puli gozdove in jih strmoglavo vleče s sabo; pastir, ki z visoke pečini sliši hrup, strmi in ne razume.

Tudi tu je opaziti primerjavo z viharjem in hudournikom, ki se v nadaljevanju ponovi. Poleg tega imata junaka še več vzporednic: Črtomirjev poziv tovarišem pred bojem / Enejev govor sredi goreče Troje; nihanje med obupom in požrtvovalnim herojstvom; fatalizem; obe pripovedi sta nacionalni ajtion (Eneida mit o trojanskem izvoru Rima usklajuje s kulturno resničnostjo, ki je latinska; v Krstu pri Savici pa mit o Črtomirju utemeljuje pripadnost kranjskih Slovanov krščanstvu.)

Izvor Prešernove mitologije: V tezi Bartolomea Calvija je razvidna trditev, da je Vergilijeva Troja temeljni zgled za Ajdovski gradec in Enej za Črtomirja. Z njim Prešeren se fikcijska zgodba o Črtomirju prelevi v kanon slovenske "nacionalne mitologije" in literarno kanonizacijo Krsta pri Savici. Kljub pripadnosti germanskemu kulturnemu krogu se Prešeren ozira na latinske in romanske pesniške zglede, kar lahko razložimo tudi s prevlado razsvetljenskega (neo)klasicizma, kasneje naslanjanje na schleglovsko romantiko, ne vemo pa, ali se je s tem hotel izogniti politični in kulturni nadvladi Germanov v avstrijskem cesarstvu. Nemcem pripisuje vlogo barbarov, katerim naj bi Slovenci nehote podrejali svoj jezik. Njegov motto ima očitno ironično poanto, pri čemer je kritika namenjena pesniku in njegovi nemoči pri izbiri jezika za uklanjanje procesa asimilacije v vrhnji plasti slovenske družbe.

Zgradba

Uvod Sestavljen je iz 26 tercin (aba/aba/bcb/c). Kitične meje so zabrisane, kar kaže na epskost in odprtost tekočemu dogajanje, torej ni naključje, da je Prešeren za opis epskih bojev izbral ravno tercine.

On z njimi, ki še tŕdjo vero krivo,
beži tje v Bohinj, v Bistrško dolino,
v trdnjavo zidano na skalo sivo.
Še dan današnji vidiš razvalino,
ki Ajdovski se gradec imenuje,
v nji gledaš Črtomírovo lastnino.

Krst Sestavljen je iz 53 stanc (ababab/cc), po šestem stihu gre za prelom iz prestopnega v zaporedno rimanje. Tu je prelom tudi vsebinski, zadnja dva stiha sta namenjena sklepu in refleksiji.

De ustvaril je ljudi vse za nebesa,
kjer glorja njega sije brez oblaka,
oko ni vidlo, slišale ušesa
veselja, ki izvoljene tam čaka,
de spróstenim bo vseh težav telesa
se srečnim izpolnila volja vsaka,
de bodo tamkej božji sklepi mili
té, ki se tukaj ljubijo, sklenili.

Interpretacije

Črtomirova spreobrnitev Eno najbolj zapletenih vprašanj Krsta pri Savici je Črtomirova spreobrnitev od poganskega vojskovodje do krščanskega misijonarja. Črtomir na krščansko glede skozi tri idejne plati; skozi odpor do osvajalnega in nasilnega Valjhuna, kar je povezano tudi z bavarsko okupacijo. Črtomir je skeptičen tudi do verske mitologije in obrednosti, kar opazi tudi znotraj poganske vere. Za to vero se ne bori zaradi verskih razlogov, temveč bolj iz političnih (spoštuje postave očetov). Odprt pa je krščanstvu kot veri ljubezni, kar mu pojasni duhovnik, ki pride z Bogomilo. Odločno se distancira od Valjhunovega nasilnega krščanstva, takrat se Črtomir odloči sprejeti vero Bogomile, ki krščanstvo dojema kot možnost ljubezni v posmrtnem življenju, torej večne ljubezni. Glavni razlog (še močnejši kot duhovnikova pojasnila o veri ljubezni) za Črtomirovo spreobrnitev pa je Bogomila in njegova resnična ljubezen do nje. Črtomir razume, da se je Bogomila spreobrnila zaradi njega. Črtomir notranje ni zavezan le Bogomili, temveč tudi svojemu do nedavnega še poganskemu ljudstvu. Njegova vojska je zaradi stare vere padla v celoti, novo ljudstvo sestavljeno iz žensk, otrok in starcev pa se je pokristjanilo. Če hoče temu ljudstvu ostati zvest, mora zavreči osebno srečo. Smisel svojemu nadaljnemu življenju da s krščanstvom, misijonarstvom, s tem da bo preganjal »zmot oblake« valjhunskega krščanstva. Kljub temu pa Črtomir vere ne sprejme navdušeno, z zanosom. Temveč pristane trpno, molče, na Bogomilino prošnjo. Ni opaziti znakov notranjega odrešenja. Črtomir po krstu uvede svoj mistični model krščanstva, ki temelji na poganskem razumevanju času in prostora. Opazimo tri bistvene elemente misticizma: svetlobo, molk in dom. Svetloba kot mavrica, molk kot Črtomirov molk ob krstu, dom kot gozd. Črtomir postane človek, v katerem so umrli vsi nekdanji upi, da je našel novo moč ljubezni, šel čez meje širit krščanstvo (ni zamejitev, meja).

• Interpretacija ideološke strukture/vzporednice Prešerna in Tassa - Konflikt med ljubeznijo in vero (Henry R. Cooper) 1. V drugem prizoru krsta Črtomir pod slapom čaka Bogomilo. Naenkrat v daljavi zagleda skupino ljudi, med njimi krščanskega duhovnika, v Črtomiru se prebudi stara 'poganska' jeza, vzame svoj meč, tedaj pa se prikaže Bogomila. Sledi razkritje o zaobljubi devištva, izpoved vere in ekshortacija. 2. Enej se sredi goreče Troje brezupno upira prodirajočim Grkom. Ko v preddverju Vestinega svetišča zagleda Heleno, ga obide besna jeza. Žensko, katero ima za predvzrok zla, pokonca z mečem, če se mu ne bi prikazala božanska mati, mu potegnila izpred oči 'oblak slepote' in mu razkrila, da so bogovi zapustili mesto.

1. Junak se tudi po sovražnem vdoru v utrdbo ne sprijazni s porazom - njegovo besnenje pomeni zaslepljenost in zablodo. 2. Prepusti se iracionalnemu vzgibu in svojo maščevalnost usmeri v stransko osebo, ki ji zmotno pripisuje krivdo. 3. Oseba, ki je z junakom tesno povezana in pooseblja božansko ljubezen, ga razsvetlji/prebudi in ustavi njegovo besnečo jezo. 4. Razkrije mu, da je bilo njegovo dotedanje zanašanje na varstvo bogov zmotno. Interpretacija prostora/vzporednice z Dantejevo Božansko komedijo Uvod je pekel vojne, sklepni del Krsta, srečanje z Bogomilo-Beatrice, je Raj, v vmesnem delu skusa Črtomir posneti Katona, prvo osebo, s katero se Dantejev romar sreča v Vicah.

Črtomirove Vice so ob jezeru, vendar vertikala med glorijo in alpskimi vrhovi in senčanju somov v črni globini ni teološka. Alpe in somi metaforično ponazarjajo oženje pripovednega gledišča, demonizirane ribe so prispodoba harpije, ki se v Dantejevem gozdu kot žive alegorije samomorilcev pasejo s temnim listjem in presunljivo tožijo.

Interpretacija odnosov Prešeren Črtomirja in Bogomilo omenja kot mitološki exemplum. Bogomila, slovanska dvojnica afroditine svečenice, "lepa kot devica/sloveča Hera", se tako že pred začetkom vzpne med heroninje starega sveta.

Poganstvo Prešernovih poganov temelji na dualizmu principov, ljubezni in sovraštva. V Prešernovem strogo dualističnem Panteonu, se principa: sovraštvo (Črto-mir) in ljubezen (Živa), skladno dopolnjujeta. Ljubezen ima sicer relativno premoč, Bogomila pa je vezni člen med Živo in Devico Marijo.

Interpretacije slovenskih avtorjev Katoliški teolog Aleš Ušeničnik je v Črtomirovi zgodbi odkril popolno srečo osebne in narodne odrešitve v veri.

Ivan Prijatelj je odkrival pesnikovo katastrofalno krizo, v kateri je za trenutek "klonil z duhom" in se "odrekel svobodni misli" Pesnik Oton Župančič je v Črtomiru odkril katastrofo slovenskega značaja, njegovo nemoč in podleganje, negativni prototip slovenske zgodovine nasploh.

France Kidrič je najprej odkrival pesnikov svetovnonazorski kompromis s krščanstvo in pesnitvi odrekel pravo pesniško vrednost. Kasneje je delo začel brati kot lirsko izpoved in je v junakovi zgodbi spreobrnitve zagledal metaforo osebne ljubezenske resignacije.

Avgust Žigon je svoje branje odprl metafiziki - po njegovem je Črtomir s svojo odločitvijo stopil iz dotedanjega subjektivizma v svet nadčloveške skrivnosti, v svet mistike.

Kritik Josip Vidmar pa je stvari postavil spet na zemljo in v zgodbi odkrival le "prispodobo brezupne poraženosti".

Simbol mavrice

Izmed oblakov sonce zdaj zasije,
in mavrica na bledo Bogomilo
lepote svoje čisti svit izlije,
nebeški zor obda obličje milo;
jok, ki v oči mu sili, komej skrije,
de ni nebo nad njim se odklenilo,
de je na sveti, komej si verjame,
tak Črtomíra ta pogled prevzame.

Črtomir na tem delu preseže skepticizem, mavrico dojame kot navzočnost višje sile, nebeške moči. Mavrica že od nekdaj pomeni most med nebom in zemljo, v Iliadi je božji glas, v Bibliji po potopu pa se pojavi kot znamenje pomiritve človeštva z Bogom. Kljub temu pa opazimo, da se Črtomir ne prepusti močni prevzetosti, temveč še vedno nadzira samega sebe, ostaja dvomljivec, ki še vedno okleva med verjetnim in neverjetnim.

Več načinov branja

Krst pri Savici je po Paternuju najbolj odprto Prešernovo delo, ki dopušča več načinov branja.

Srednjeveška zgodba Tako delo razume zlasti manj zahtevni bralec. V Uvodu govori o uporu Črtomirove vojske proti novi krščanski veri oziroma vojski vojvode Valjhuna. Črtomirova vojska se skrije v Ajdovski dvorec, ki ga Valjhun oblega. Po napadu edini preživi Črtomir. Ta del zgodbe temelji na zgodovinskih dejstvih, ki jih je Prešeren črpal pri Valvasorju. Točnih podatkov se Prešeren ni držal, priredil je nekatera imena. V drugem delu, Krstu, bralec zgodbo razume kot pristajanje na krščanstvo. Slednje postane prava vera, Bogomila in Črtomir ravnata pravilno, ko jo sprejmeta. Krst je bil sprva razumljen kot poklon krščanski veri.

Novodobna zgodba Bralec zazna globlji smisel Krsta pri Savici. V ta del se poveže tudi posvetilni sonet Matiji Čopu, saj je nenadna smrt prijatelja ena od okoliščin, ki soodločajo pri nastanku dela, zgodbi, zamisli in ustroju. Zunanja okoliščina, ki se izrazi v posvetilnem sonetu, je tudi izguba ljubljene Julije Primic. Opazimo tudi, da se zgodba iz 8. stoletja prenese v fazo razsvetljenstva 19. stoletja. Pesnik sebe enači s Črtomirom, oba upata na mir, ki se bo dokončno uresničil v grobu. Smrt postane odrešitev. V prvem delu, Uvodu, opazimo radikalna gesla, povezana z idejo narodne samozavesti in upiranja zoper politiko Avstro-Ogrske v Prešernovem času. Verz "Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi" je postal geslo slovenskega narodnega gibanja v času Avstro-Ogrske in tudi med drugo svetovno vojno. Prešeren krščanstvo predstavi v dveh oblikah; kot vero, ki prihaja z ognjem in mečem in kot Bogomilino vero ljubezni. V prvi podobi se izrazijo tudi Prešernove težave s cenzuro. Bogomilino krščanstvo tej veri nasprotuje, z njo se strinja tudi Črtomir, vendar krščanstvo sprejme zaradi ljubezni do Bogomile (in ne vere). Črtomir obsoja krutost Valjhunovih kristjanov, njegov odnos do vere je racionalističen in humanističen. Tukaj se opazi tudi Prešernov pogled na krščanstvo, ni bil pristaš verskih norm, ustanov, mitov.

Sodobna zgodba Prešeren Črtomirovo zgodbo enači s slovensko zgodovino. Krst pri Savici je zgodba uporništva in pokončne prilagoditve. Prešeren je bil prvi, ki je zaslutil, da bo Slovence pri življenju ohranila ravno ta dvojnost. Delo lahko tako aktualiziramo za današnje razmere. Tako je krščanstvo nadvladalo poganstvu, cikličen čas se je umaknil linearnemu - Črtomir tako Bogomile ne izgubi, le prestavi njuno srečanje. Tudi karantanske zgodovine tako ne moremo razumeti kot poraz in predajo samostojnosti Bavarcem, temveč kot prilagoditev kneza Boruta. Aktualiziramo lahko tudi s sodobnimi razmerami vstopa Slovenije v Evropsko Unijo. Črtomir preko krščanstva sprejme le notranje vrednote vere (čut za dobro, ljubezen med ljudmi, sprava), tudi poganstvu Črtomir ni slepo sledil, temveč je le spoštoval postave očetov. Poganstvo mu je torej predstavljalo identiteto ljudstva, osmišljalo je njegov narod. Vse to naj bi kazalo na Prešernovo idejo "svetega erosa", vsi naj bi prerasli predsodke, usmerili bi se v skupno dobro. To se sklada tudi z zgodovinskim ozadjem nastanka pesnitve, ko so se po Evropi oblikovala števila osvobodila gibanja (Mlada Italija, Mlada Nemčija ...).

Zgodba o jeziku Naj bi bila najbolj prikrita zgodba Krsta pri Savici. Prešeren in Čop sta imela idejo o kultiviranju slovenskega jezika, saj je v tistem času razvita jezikovna kultura pomenila identiteto naroda. Prešeren je izbral dve najzahtevnejši obliki evropske poezije: trivrstično tercino in osemvrstično stanco. Tercina je primerna za epsko pripoved, medtem ko stance izražajo premik v liričnost. Tudi podnaslov "povest v verzih" ni naključen, saj je Friedrich Schlegel le-to postavil za temeljno preizkušnjo vsakega naroda. V Prešenovem pismu Čelakovskemu, ki pesnitev označi kot metrično nalogo, s katero je želel ugajati duhovščini. Neprofesionalni bralci so v njegovem delu videli vdajo, Čelakovsky pa ni prezrl ironije, s katero se je norčeval iz branja duhovnikov, cenzorjev.

Dominik Smole: Krst pri Savici Smole v svoji drami dogajanje nadaljuje po Prešernovem Krstu, vendar priredi dejstvo, da se Črtomir in Bogomila na tem svetu ne snideta več. Dogajanje je postavljeno v Oglej. Menihi tam skrbijo le za lastne interese. V Ogleju je tudi redovnica Bogomila, za katero Črtomir trdi, da ga je prevarala in da sama nima prave vere. Črtomir odide med Slovene širit poganstvo, za njim kmalu pride Bogomila, ki ugotovi, da je Črtomir nasilen. Ko se patriarh odloči, da bo Bogomilo imenoval za redovnico, jo Črtomir zabode, saj meni, da si ne zasluži takšne časti. Črtomira obsodijo na smrt z obešanjem.

Prevodi v tuje jezike

• The Baptism at the Savica. Prev. Alasdair MacKinnon.
• Die Taufe an der Savica. Prev. Klaus Detlef Olof, 1998. (COBISS)
• Krštenje na Savici. Prev. Luka Paljetak, 1996. (COBISS)
• Il battesimo presso la Savizza. Prev. Francesco Husu, 1972. (COBISS)

Viri

• Boris Paternu, 2006: Kako brati Krst pri Savici. Slavistična revija, let. 54, št. 3. str. 283-293
• Boris Paternu (ur.): France Prešeren: Pesmi in pisma, Ljubljana: DZS: Zbirka Klasje, 2004
• Boris Paternu: Črtomirova spreobrnitev. Ljubljana: Gyrus, 2001 (Književne študije). str. 95-103.
• Anton Slodnjak, 1934: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba. str. 81-82.
• Alojzija Zupan Sosič: Ljubezen v Krstu pri Savici. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 2002 (Obdobja 19). str. 267-280.
• Janez Vrečko: Bogomilina vera in Črtomirova mistika. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 2002 (Obdobja 19). str. 281-302.
• Matjaž Lunaček: Za drugačno usodo: Psihoanalitična teza o Krstu pri Savici. Ljubljana: Založba /*cf (zbirka EXTRA), 2011, 119 str.